Tudi kdor (zares) ni nikoli prebral niti besedice njene buhteče, ocvetličene proze, se najbrž spomni njene impozantne pojave: kot zemlja stara gospa, od glave do peta odeta v živorožnato barvo, s kot stepena smetana nagrmadenimi svetlimi lasmi in plahutajočimi umetnimi trepalnicami, po navadi s kakšnim pekinezerjem ali dvema v naročju, posajena z nešteto porcelanaste navlake opremljeno dnevno sobo.

Železna "lady ljubiča"
S svojo debelo masko pudra in tonami nakita je zbujala vtis ležernega, aristokratskega brezdelja, kar pa bi bilo težko dlje od resnice: Barbara Cartland je bila ostra, pragmatična ženska jeklene volje, ki je znala doseči, kar si je zastavila. Svoj prvi roman je izdala pri 21 letih; organizirala je dobrodelne prireditve, med vojno je bila prostovoljna bolniška sestra, pomagala je bratovi parlamentarni karieri in dosegla spremembo zakona v zvezi s šolanjem romskih otrok (v njihovo korist). In pri vsem tem ji je nekako uspelo sproducirati količine proze, ob katerih se človeku zvrti v glavi: izdala je neverjetnih 642 knjig (čeprav je sama rada povedala, da jih je "več kot 700"). Roman je lahko napisala v petih dneh (tako, da je ležala na kavču in ga narekovala svoji tajnici). Osemnajst let se je podpisala pod povprečno 23 romanov letno. Skoraj do smrti (le 15 mesecev jo je ločilo od 100. rojstnega dneva) je odgovarjala na stotine pisem bralcev in dajala sočne intervjuje, v katerih je svoj pešajoči sluh obrnila v neprebojno obrambo proti neprijetnim vprašanjem. Svoj zadnji roman, Love, Lies and Marriage (Ljubezen, laži in zakon), je izdala leta 1997.

Bolj ali manj vsi njeni romani so se držali istega recepta: nedolžno mlado dekle spozna svojega gospoda Pravega (še raje je to lord ali grof Pravi), ki se ji najprej priskuti s svojim ošabnim, posmehljivim vedenjem, a 150 strani pozneje naša junakinja "premagana" (a z neokrnjenim devištvom!) omahne v njegov objem. Cartlandova je bila zagovornica devištva v času, ko so ga ljudje v imenu "svobodne ljubezni" izgubljali mimogrede.

Kopriva ne pozebe
Čeprav se je sama rada sklicevala na nekakšno neoprijemljivo aristokratsko poreklo, je bila Barbara Hamilton Cartland pripadnica srednjega razreda. Njen dedek se je ustrelil, ko je z nespametno naložbo izgubil vse družinsko premoženje. Barbarina mama Bertie (ki je, tako kot pozneje njena hčerka, dočakala 98 let), se ni pustila zlomiti: "Morda sem revna," je nekoč pripomnila, "nisem pa plebejka". Izrek je postal nekakšen družinski moto.

Ločitev, na kateri so se pasli tabloidi
Če je v mladih letih sama upoštevala svoje poznejše moralne nauke o kreposti, ni znano, toda če jih je, je zlomila veliko src: po lastnih besedah je v dvajsetih letih dobila nekje med 46 in 56 snubitev (v različnih intervjujih je navedla različni številki). Usodni "da" je Alexandru McCorquodalu dahnila leta 1927. Zakon ni bil srečen (za nekoga, ki je tako velikopotezno razpredal o ljubezni, je zakon vedno opisovala zelo prozaično). Alexander se je izkazal za alkoholika, ki jo je za nameček še varal: ko je našla ljubezenska pisma, je vložila zahtevo za ločitev - on pa je na sodišču trdil, da ga Barbara varala z njegovim bratrancem Hughom. Barbarin odvetnik je sodnika (le stežka) prepričal, da je povsem običajno, da pisateljica obiske sprejema v spalnici, in opral njeno javno podobo. Leta 1936 se je s Hughom poročila; rodila sta se jima dva sinova in skupaj sta ostala do njegove smrti 1963.

Mojstrica udarcev pod pasom, ki ni izgubljala časa z lažno skromnostjo
Gospa je bila tudi vse prej kot diskretna: ko se je njena (ne krvna, ampak po poroki)vnukinja, Diana Spencer, zaročila s princem Charlesom, je velikopotezno napovedovala, da bo dekle "na veke vekov vladalo kot kraljica ljubezni". Ko se je pravljica skisala in zakon propadel, je vedela povedati, da njena potomka "nikoli ni zares razumela moških." Kraljeva ločitev je povečala razkol med njima: neka biografinja celo citira izjavo Cartlandove, da "so bile edine knjige, ki jih je Diana kdaj prebrala, njene ter da ji niso preveč koristile".

Dame Barbara - kraljica ji je plemiški naziv podelila leta 1991; Cartlandova ni niti skušala skrivati, da je za to čast lobirala pri vsakem politiku, ki ga je poznala - je bila obsedena s "čudežnimi" kremami, vitamini in drugimi preparati za ohranjanje mladosti ("V krasni formi sem. Moje telo je brez ene same gube, do pičice tako kot je bilo pri 18 letih. To je čudež," se je hvalila še leta 1995). Bila je tudi neverjeten snob ("Se vam zdi, da se je družba zelo spremenila od takrat, ko ste bili mladi?" jo je nekoč vprašal neki novinar. "Seveda se je, dragec," je odvrnila. "Kako bi se sicer zdajle pogovarjala z nekom, kot ste vi?") in energična ženska, obdarjena z neomajno vero v lastno slavo in priljubljenost. Morda ni bila dobra pisateljica, brez dvoma pa je bila svojevrsten fenomen.

Če hočeš dobro osmrtnico, si jo napiši sam
Leta 1990 je medijem "na zalogo" razposlala lastno osmrtnico, povezano z rožnatim trakcem in naslovljeno Kako bi rada, da se me ljudje spominjajo. "Od medijev sem bila deležna določene stopnje zbadanja in včasih celo posmeha," je med drugim zapisala. "A doživela sem tudi tudi veliko prijaznosti." V nadaljevanju je naštela vse svoje romane in "druge čudovite knjige", denimo biografijo Metternich - Strastni diplomat, pet kuharskih knjig in pripombo, da jo zelo radi berejo na Poljskem in v arabskem svetu, "ker je moralna".

Veliko je o sebi izdala z odgovorom na neko novinarsko vprašanje o tem, kaj meni o reinkarnaciji. "Večina ljudi bo rekla, da so bili Kleopatra ali kakšna kraljica. Jaz sem bila Šeherezada na bazarju, z novo zgodbo vsakih nekaj minut."