Medtem ko je za novogradnjo že vsak paglavec vedel povedati, komu se ima prestolnica zahvaliti za tako imenitno mestno pridobitev, pa je bila pesmica, ki je skrivaj krožila med občinstvom, zavita v skrivnost. Le kdo bi si lahko na tako prefinjen način privoščil domačo meščansko gospodo in jo vsem poštenim ljudem dal v zobe?

Nebeška procesija
Najnovejši ljubljanski pesniški proizvod se je imenoval Nebeška procesija in je dal že v naslovu vedeti, da dogajanje poteka v drugem svetu, kot so ga bili vajeni ljubljanski meščani. Neznani pesnik je namreč prizorišče dogodka postavil kar v presvetla nebesa, zgodbi pa je določil tudi časovni okvir: "Osemnajst sto in petero leto gre čez trideset." Vse skupaj naj bi se torej dogajalo na dan vseh svetnikov, 1. novembra leta 1835.
Ena izmed začetnih kitic tako pravi:
"Bog sedi na svojem stoli,
s celo je častjo obdan,
angelci stoje okoli,
bil je vseh svetnikov dan."

Na dan vseh svetnikov pa je imel Bog oče skupaj z nebeško družino navado opazovati procesijo duš, ki so poprejšnje leto zapustile ta svet ali bile iz vic poklicane v nebesa. In tako je bilo tudi leta 1835. V dolgi vrsti mimoidočih, ki so opazovalce že nekoliko utrudile, se nazadnje prikažejo tudi Ljubljančani na čelu s Krištofom, zavetnikom

tamkajšnjega pokopališča. Tudi on je prišel pokazat svojo lansko bero. Bog jim ukaže, naj se ustavijo, nato pa radovedno vpraša njihovega vodjo, kako to, da iz Ljubljane v nebesa prihaja tudi mestna gospoda in ne le revni ljudje, kot se to dogaja v drugih deželah širnega sveta. Takole pravi:

"Kakor da za beračune,
in za kmetiče samo,
za menihe in za nune
bil bi vstvaril jaz nebo!
Ti le al' kaka pokveka
ne gredo se v pekel gret; -
ni gosposkega človeka
v sveti raj že nekaj let.
Manj le žalost ta me bode,
ko pogledam tropič tvoj;
ti sam nekaj še gospode vodiš vselej za seboj.
Veči mesta so kršanske
Dunaj, Trst, Pariz in Rim,
manj gospode ko 'z ljubljanske
srenje 'z njih v nebo dobim.
Druga mesta tud' oltarje
imajo in mašnike;
kaj Ljubljance moje var' je, da jih manj pekel požre?"
Ljubljanski Krištof pa mu brž odgovori:

"Menim, da v Ljubljani zlodi
ima manj zato moči,
ker je revno nje glediše,
v njem smerad, tema in mraz,
že trohljivo nje plesiše,
lakot v njem, napuh, dolgčas.
Kdo rad puste je kopune,
drago kislico pije?
Kdo ime rad v lačne kljune
starih žlahtnih srak daje?
Nje streliše je odročno, v njem je preberaški ples,
Tam šivarstvo premogočno,
plev z otrobi tam je zmes.
Torej rajši v božje hiše
je in bo Ljubljančan šel,
ko v glediše, na plesiše
tlako delat za pekel."
Tako je odgovoril Krištof samemu presvetemu Bogu. Po njegovem mnenju torej toliko Ljubljančanov pride v nebesa, ker je mestno zabavno življenje tako skromno, da se ljudje raje podajo v cerkev kot na zabavo ali ples.

Presvetli Bog in njegov častilec, ljubljanski Krištof, pa nista opazila, da ju nekdo opazuje pri tem pogovoru. Pesnik nadaljuje:

"Satanas skoz luknjo ključa
gledal in poslušal je,
brž si 'zmisli zvita buča
za Ljubljance liman' ce.
Zidat' vdihne jim kazino,
kaj da je ime pove: žensko,
moško tam mladino
z materami vred kaze.
Da bi brezno bolj ukalo
je Možovu misel dal,
da gospodo bolj to malo
na strelišu vkup je zbral.
Reče zidat koloseum;
tam Ljubljančani vsi vprek
peli bodo mu "Te Deum!"
da se bo razlegal jek.
Koloseum pot k nebesam
bo zazidal krščen'cam;
trl bo v njem se um s kolesam,
nova Sodoma bo tam.
Se zidalo bo glediše,
ko se leto pomladi;
manjkalo ne bo nam hiše,
kjer se Satanas časti."

Po naštetju vseh Satanovih načrtov pa se pesem konča z napovedjo svetle bodočnosti, ki se v bližnji prihodnosti obeta prestolnemu mestu:

"Čaka te velika sreča,
ti Ljubljana spačena!
Ti kosarna boš sloveča
Satana peklenskega!
Prvi sedež boš hudiča,
čez deset let več ne bo
Krištof tvoj imel mrliča,
ki je dušo dal v nebo."

Po desetih letih (1835-1845)
Opevani prizor v nebesih, ko je tja gor vsako leto zašlo še neverjetno veliko Ljubljančanov, naj bi torej potekal 1. novembra 1835, že deset let pozneje, 1. novembra 1845, pa naj bi bilo po pesnikovem prerokovanju že vse drugače.

Tako se je v resnici tudi zgodilo. Nekdanja zanikrna mestna zabavišča so namreč v omenjenem desetletju po zaslugi, ki jo pesnik pripisuje Satanu, doživela neverjeten razcvet: Staro strelišče je (leta 1833) zaživelo z novo upravo. Društvo Casino si je (leta 1836) postavilo lastno stavbo. Gledališče je bilo tik pred obnovo. Najnovejši Kolizej (v pesmi imenovan Koloseum) pa je z mogočnim poslopjem, kakršnega v mestu še ni bilo, čakal na slovesno odprtje, ki se je napovedovalo za konec meseca decembra 1845.

Spremenila pa se je tudi mestna, nekdaj tako pobožna, gospoda, ki je zdaj vestno zahajala v te "hiše pregrehe" in si tako spodkopavala možnost, da bo kdaj sprejeta v "sveta nebesa". Ob tej najnovejši satiri se je počutila prizadeto, zato ni čudno, da se pesnik zabavljice na njen račun ni podpisal in da so nekateri na vsak način hoteli odkriti njegovo ime.

Razpisana nagrada za "sramotilca" ljubljanske gospode
Že ob novem letu se je še sveža ljubljanska zbadljivka z velikim uspehom že dodobra razširila po mestu. Policija je zaslišala nekaj mogočih piscev pesmi ali bolje rečeno "stihotvorcev" tistega časa. Med drugimi tudi frančiškanskega patra Benvenuta Crobatha, ki je seveda zanikal avtorstvo tega speva.

Seveda pa niso pozabili tudi na pesnika Prešerna, ki je že večkrat zaokrožil kako puščico na račun svojih prijateljev znancev ali ljudi zunaj svojega kroga. Ljubljančanka Bety Kogl, hči gostilničarke Metke Podbojeve, ki je bila lastnica gostilne Peklo na Kongresnem trgu, se je natanko štirideset let po teh dogodkih spominjala: "Takrat je bil hud pasquille na ljubljansko plemstvo in na druge visoke osebe v rokopisu na dan prišel. Pravili so, da so premijo tistemu obljubili, ki bi bil povedal, kedo je ta pasquille naredil. Tako so tudi Prešerina na policijo poklicali, ter mu pasquille brati dali. Ko ga je prečital, je rekel: "Dober je. Toda jaz bi bil lahko še boljšega naredil." In nič mu niso mogli."

S tem diplomatskim odgovorom Prešeren torej ni niti zanikal niti potrdil svojega avtorstva. Vendar pa se tudi ni zlagal. Kajti on bi dejansko lahko naredil še boljšo pesem.

Česa se je spominjal dolenjski Gorenjec Trdina
O zaslišanju pred policijo se je ohranilo še eno pričevanje. Janez Trdina, prizadevni mladenič iz Mengša in poznejši znani slovenski pisatelj, živeč v Novem mestu, je tedaj bival v Ljubljani kot dijak. Tudi on je prišel do nekaterih Prešernovih še neobjavljenih pesmi, tudi takih, ki tedaj niso bile primerne ali zaželene za širše občinstvo. Tudi on je tisto zimo med prvimi prejel znameniti spev neznanega avtorja, ki je krožil med ljudmi. Prinesel mu ga je gimnazijski sošolec Ložar.

Takole se je Trdina v zadnjem letu svojega življenja tiste zime: "Izmed prepovedanih pesmi je prišla najbolj na glas Nebeška procesija. Jaz sem jo prepisal še isti dan, ko jo je bil Ložar dobil, in kmalu sem jo znal na pamet. Ta pesem je romala v mnogih prepisih po vsej Ljubljani in nje okolici. Čitala se je skoro v vsaki hiši. V frančiškanski samostan jo je prinesel Prešernov prijatelj pater Benvenut, in prepisali so jo vsi patri. Isto tako tercialke, ki so znale čitati. Moja sorodnica Ana, ki je tudi slovela za jako sveto, je kupila prepis Nebeške procesije za en groš in mi ga pokazala z besedami: Dandanašnji kraljuje povsod laž. Zdaj pa se je vendar našel mož, ki je tej svinjski gospodi zabrusil vso resnico v obraz. Na, preberi tole pesem pa porečeš z menoj vred: Kdor jo je zložil, pojde gorak v nebesa."

Tako so torej Nebeško procesijo sprejeli in razumeli preprosti ljudje. Trdina pa povzema tudi dogodke na policiji, kjer so zaslišali pesnika Prešerna: "Nebeško procesijo je dobila v kremplje tudi policija. Ko je izvedela, da jo je zložil najbrž Prešeren, ga je pozvala na odgovor in mu pokazala ta rokopis. On ga pazljivo prečita, kakor bi mu bila ta pesem povsem neznana, in veli: "(prevod) Hm. Ta pesem ni slaba, ampak jo jaz nisem napisal. Jaz pišem ostreje." Ker policija ni zasačila nikjer pravih dokazov, je morala Prešerna pustiti na miru, ali sprejela ga je pod brižni svoj nadzor in priporočila nujno svojim vohunom.

V knjigi svojih spominov pa Trdina pravi: "Kaj pridno so prepisovali ne le duhovni, ampak tudi drugi pobožni ljudje pridige rajnega Škrbinca (znanega frančiškanskega pridigarja, op. avtorja). Še raje pa smo brali mi in prepisovali ženialno zabavljico Prešernovo zoper Ljubljančane: Osemnajst sto in petero – leto gre čez trideset itd.: Že zato, ker je bila prepovedana, smo se jo učili in znali skoraj vsi na pamet."

Še dvoje pričevanj
Ludovik Ravnikar poznejši sodni svetnik je bil tisti čas tudi še gimnazijec in na stara leta se je rad spominjal minulih dogodkov iz tistega časa: "Bil sem leta 1845. in 1846. dijak 7. in 8. gimnazijskega razreda. Takrat je več dijakov zahajalo v gostilno pri malem cesarju na šentpetrskem predmestju. Tudi jaz sem vsak večer prišel tja. Bili smo skupaj v veseli družbi ter smo domače slovenske pesmi, kolikor smo jih znali, popevali. Ko je Prešeren to zvedel, je tudi redno prihajal k nam … Zgodilo se je pa tudi, da nam je večkrat kako novejšo nam še neznano pesem, kakor npr. O nebeški procesiji in druge poetične izdelke prečital, kar smo z velikim veseljem poslušali."

Ivana Wohlmuth pozneje poročena Zadnikar, hčerka gostilničarja Pri Pemu na Glincah pri ljubljanskem Viču, ki je bila tedaj še dekle pri osemnajstih letih, pa se tudi spominja, kako je France Prešeren, njihov reden gost, večkrat s sabo prinesel kako novo pesem, takoj ko jo "je naredil". Tako tudi znano Luna sije, Od železne ceste, Sveti Senan, Nuna in kanarček in druge. Med temi je posebno pozornost in veselje povzročila tudi Nebeška procesija.

"Vselej je prineseno pesem na mizo položil in molčal. Rekel je le: 'Tole sem koval' ali pa 'Sem pa prinesel za poskušnjo'," še dodaja Wohlmuthova.

Pozna objava
Številni prepisi Prešernove Nebeške procesije so romali iz rok v roke. Tako je leta 1847 enega izmed njih kot dar za redno zbirko prejel tudi kustos ljubljanskega muzeja Freyer in v nemškem listu to tudi priglasil. Tedaj je lahko širša javnost izvedela, da gre za pesem Franceta Prešerna. Vendar pa pesniku ljubljanska policija ni mogla več do živega, saj je že prebival kot odvetnik v Kranju. Že naslednje leto pa je pesmica skupaj s še dvema šaljivkama, Svetim Senanom,posvečenim ljubljanskemu frančiškanu patru Benvenutu Crobathu, ter Nuno in kanarčkom, namenjeno uršulinski sestri Ignaciji, izšla v petem zvezku Kranjske čbelice, ki je bila dotiskana 23. decembra 1848. Takrat pa je bil Prešeren močno bolan, tako rekoč že na smrtni postelji, da ga ni imelo smisla policijsko preganjati.

Predvsem pa je bila spomladi 1848 ob marčni revoluciji na Dunaju odpravljena cenzura tiska in tako tudi njegov zabavljivi spev o ljubljanski gospodi ni bil več sporen. Našel pa se je tudi njegov rokopis, ki na koncu izpričuje, da je bila pesmica napisana na prvo adventno nedeljo, torej na začetku decembra 1845.

Še en droben zapis
V mali beležnici nekega ljubljanskega dijaka so pozneje našli prepisano Nebeško procesijo, ob njej pa tudi opombo iz leta 1861, ki se glasi:

"Pravijo, da je naš slavni pevec dr. Prešeren to pesem naredil, ali je pa res ali ne, se ne ve gotovo. Kavar Herman v Ljubljani je rekel enemu mojih součencev, da mu je Prešeren sam dejal, da je res njegova. Toliko vem zagotovo da so bili Ljubljančanje, ko je Nebeška procesija med ljudi prišla serditi nad Prešernom, kateri pa jim je menda rekel, da je dobro narejena, de bi jo bil on še bolje napravil. Pozneje so jo clo policaji po hišah pri dijakih iskali, ki so jo pa vsi pokrili. Natisnjena je bila menim v enim tečaji Novic še pred letom 1848 letom."

Še ena zabavljica na račun Ljubljančanov
Po dobrem odzivu na Nebeško procesijo je Prešeren napisal še zabavljico o božjih in hudičevih hišah v Ljubljani. Obe ohranjeni različici, ena tiskana in druga v rokopisu, se v prvih štirih vrsticah, ki opisujejo ljubljanske cerkve, nekoliko razlikujeta, v zadnjih dveh, ki sta posvečeni "satanovim kasarnam", pa sta skoraj enaki. Prešeren poudarja:

"Hiše: kazino, redut, koloseum in z njimi teater, ima streliše hudič svoje si cipce lovit."

Prešernova pesem Nebeška procesija predstavlja zanimivo kroniko ljubljanskega družabnega in društvenega dogajanja v letih 1835-1845. Zabavljica o božjih in hudičevih hišah pa jo dopolnjuje, saj kaže na stanje po letu 1845. V tem obdobju so stare organizacije cvetele v novem sijaju. Vseh pet "hudičevih" hiš pa se je tedaj še lahko skupno pohvalilo z dobrim obiskom. Šele pozneje je čas vsaki odmeril svojo usodo.

Prešeren – gost v "hudičevih" hišah
Čeprav je Prešeren v svojih zabavljicah grajal mestno gospodo in njene navade, pa se je tudi sam udeleževal javnega življenja v mestu. Tako se seveda ni mogel izogniti nekaterim dogodkom tedanjega časa, ki so se nanašali tudi na hiše, ki jih sam imenuje "kasarne Satana". V gledališču so se celo pele njegove pesmi, ki so jih uglasbili skladatelji tedanje dobe, bil pa je tudi član Kazine.

V te "hudičeve" hiše pa so prav tako zahajale tudi njemu ljube osebe nasprotnega spola. Denimo Julijana Primicova. Znana je zgodba, da je Prešeren na plesih trosil po tleh drobne lističe, s katerimi je opeval njeno slavo in smešil napake njenih tekmic. Vendar Julija ni rada zahajala v hiše ljubljanskih družabnosti. Prešernova hči Ernestina o tem piše:

"Le redkokdaj je šla v gledališče ali kazino. Dami (pri tem misli Ernestina še na Julijino mater, op. avtorja) nista radi hodili na posete, tudi gostov nista marali, izjemo so delali samo nekateri posebno odlikovani duhovniki. Julija je rada občevala z mladino - seveda le iz boljših družin. Ž njo se je šalila in smejala, tudi zapela jim je včasi; tudi to veselje ji je dovoljevala mati le redkokdaj …"

Po tej pripovedi se nam ne sme zdeti čudno, da je tudi Prešeren Julijo pogrešal ob številnih priložnostih, ki so se jima ponujale. Sam o tem pesnikuje:

"… V oknu domačije ne da te najti, luč ti ljubezniva v gledišču, na sprehodih sreča kriva, ne v krajih, kjer plesalk se vrsta vije."

Po razhodu z Julijo se je Prešeren navezal na mlado Ano Jelovškovo. Njo pa je kar sam popeljal na ples. Ernestina pripoveduje o dogodku z začetka leta 1839:

"Pred pustom jo je pregovoril, da se je udeležila maskarade s svoji prijateljico; tudi on je šel tja in smela je plesati, kolikor je hotela, sam pa ni plesal nikdar, še celo v svoji mladosti ne."

Ljubljanska kazina
Prva "hudičeva kasarna", ki jo Prešeren omenja v Nebeški procesiji in tudi v zabavljivki o božjih in hudičevih hišah, je bila kazina. Ime izvira iz italijanske besede casa, ki pomeni hišo. Casino pa je bila prvotno mala vrtna hišica, kjer se je shajala družba na igre in prijateljske razgovore. V Ljubljani pa je pod tem imenom najprej delovalo društvo Casino. Njegov začetek sega menda že v leto 1775, ko naj bi se peščica moških iz boljših krogov začela shajati v prvem nadstropju starega gledališča. Leta 1890 se omenjajo njihovi prostori v prostorih deželnega dvorca. To so bili le prijateljski sestanki, dokler si za časa Napoleona niso leta 1810 omislili društvenih pravil. Med 178 člani najdemo tudi pesnika Valentina Vodnika. Od začetnih shajanj so dobili prostore še na Glavnem trgu in Gosposki ulici vendar se niso mogli razvijati, ker niso imeli svoje stavbe. Leta 1828 seznam navaja 111 članov - znanih mogočnikov iz vrst plemstva ter navadnih smrtnikov, kot so bili cerkveni, uradniški in vojaški posamezniki. V obdobju, ki ga opisuje Nebeška procesija, pa se je društvo razšlo in nato leta 1833 ustanovilo na novo. Tedaj je bilo vpisanih že 297 rednih in 36 izrednih članov. Začasen sedež so imeli na Gosposki 217. Začeli so misliti na svoj dom in tako že po treh letih (1836) začeli zidati dvonadstropno stavbo na robu zdajšnjega Kongresnega trga.

Spodnji prostori so bili namenjeni za kavarno in restavracijo, kjer bi se lahko udobno posedli vsi ljubljanski meščani in gostje. Načrt dalje izpričuje:

"V kavarni bo velika soba za biljard z dvema biljardoma, dve igralni sobi, kuhinja in potrebna stanovanja za kavarnarjevo služinčad. Za gostilničarja mora biti prirejenih nekaj sob za gostilno in stanovanje s kuhinjo in shrambami. Prvo nadstropje je določeno samo za kazinsko društvo. V tem nadstropju bo; velika biljardna soba z dvema biljardoma, dve jedilni in kadilni sobi, kuhinja, dve čitalnici in velika dvorana za 4000 oseb, dve igralni sobi za nekadilce in dve jedilnici; vse sobe naj bodo po možnosti med seboj v zvezi. Tudi stanovanje za kustosa bi bilo najbolj primerno v tem nadstropju.

Drugo nadstropje naj bi se tako uredilo, da bi se lahko oddalo stanovanje, a ne več ko dvema družinama."

Hiša se je uspešno zgradila v letu 1836 in bila leta 1837 nared v svoji popolnosti. Vmes pa je društvo dobilo tudi še nekaj uglednih članov. Ker je bila to osrednja društvena hiša v mestu, so tjakaj zahajali razni pomembneži, tako na primer uradniki, vojaščina, obrtniki, trgovci, profesorji ter tudi duhovščina, mestni župniki, kanoniki, prošt Luka Burger in celo škof Alojzij Wolf. Med člani Kazine je bil že leta 1834 tudi pesnik Prešeren, (vpisan kot Herr Preschern, Doctor der Rechte) pa tudi njegovi prijatelji Matija Čop, Miha Kastelic in Andrej Smole. V stavbi Kazine je zadnje mesece živel in tam 31. januarja 1839 tudi umrl poljski pregnanec in zbiratelj slovenskega narodnega blaga, Emil Korytko. Nekaj časa je bil društveni zavetnik Kazine tudi deželni guverner Josef baron von Schmidburg.

Od leta 1839 so v Kazini vodili tudi posebno knjigo obiskovalcev, ki je prinašala njihova imena in tudi člane, ki so jih vpeljali v društvene prostore. Prešeren je zapisan štirikrat.

Dr. Janez Bleiweis je denimo leta 1845 v Kazino vpeljal celovškega stolnega kaplana Matijo Majarja – Ziljskega, pozneje znanega domoljuba Zedinjene Slovenije, ki se je izkazal v letu 1848. Meseca julija 1846 pa je bil po Bleiweisovi zaslugi kazinski gost znani slavist dr. Fran Miklošič z Dunaja. Verjeli ali ne, tudi nedavno priznani blaženi lavantinski škof Anton Martin Slomšek se ob obisku Ljubljane ni mogel izogniti te – po Prešernovo - "hudičeve" hiše. Obiskal jo je 27. maja 1845 skupaj še z dvema duhovnikoma, vpeljal pa jih je domačin Ladenig. Vpisan je kot Anton Slomschek. D. Sch. Ob. Auf von Lavant.
Prešeren pa je kot zadnjega uvedel (šlo je za kazinski ples) prijatelja Stanka Vraza, po rodu Slovenca, sicer pa pesnika, ki je živel v Zagrebu.

Za Prešerna in za številne ljubljanske Slovence pa je bila Kazina hiša nemštva, v kateri se niso počutili dobro. Skratka prostor, kjer "otroke kazijo z materami vred", kot je Prešeren v Nebeški procesiji hudomušno prevedel hišno ime.

Kljub vsemu pa je Prešeren poleg Nebeške procesije in zbadljivke o hudičevih hišah Kazini posvetil tudi posebno "zastavico", dvokitično uganko, ki pa je tudi ostala v rokopisu. Takole pravi:

"Šestero črk je zvezanih tako,
de če zapored ena odleti,
vender ostanek prazen glas ne bo;
ampak zastopnost drugo zadobi.-
Beseda laška je z vsemi šestemi,
in taka tudi s črkami petemi,
latinska s štirimi je, kranjska s tremi,
in z dvema črkama je spet kranjica,
pri vseh narodih je doma samica."

Rešitev uganke je sledeča: gre seveda za Casino. Ta beseda je italijanskega (po Prešernovo -laškega) izvora in pač pomeni zabavišče, kar so razumeli tudi Ljubljančani. Če ji odvzamemo eno črko, dobimo zopet italijanski izraz - asino, kar predstavlja osla. Pri dodatnem odvzemu ene črke pridemo na latinsko besedo sino, kar pomeni: pustim, dovolim. Po novem odvzemu črke nam ostane ino, slovenski veznik, današnji in. Tudi nadaljnji izraz no je slovenski in se navadno uporablja pri priganjanju. Črka o pa je doma v vseh jezikih.

Zastavica pa ima še eno kitico, ki opisuje tudi občinstvo, ki je v zvezi s predmetom uganke:

"Kraj je beseda s črkami šestemi,
v k'terga hodi marsikdo s petemi,
ki ga boš spoznal po napeti štuli
in de le svojo, to neumno tuli;
ako nadlego meni dela, z njim,
kar s štir'mi črkami povem, storim,
kar šest ne bodo storile z ljudmi,
lahko store v sintaksi črke tri;
priganjam z dvema te, ak' če se trudi
z uganko glava; samka se ti čudi."

Rešitev uganke je po mnenju pisatelja Ivana Laha torej taka: "Kraj je kazino, v katerem sedi marsikateri asino ( osel), ki pa je najbolje, da ga pri miru pustim (latinsko –sino ), ino je veznik (in ), ki lahko zveže med seboj vse besede in stvari, česar kazina ni mogla storiti z ljudmi, ker je izključevala nižje sloje; »no« priganja počasnega ugibalca in »o« se čudi, če kdo te lahke uganke uganiti ne more."

Tudi to "zastavico" so skupaj z zabavljico o božjih in hudičevih hišah v Ljubljani našli šele februarja 1849 po pesnikovi smrti. Njena objava pa je sledila teden za objavo zabavljice o ljubljanskih hišah, torej 14. marca 1849 v enajsti številki Novic tekočega letnika. Nekaj strani naprej od objavljene pesmice pa je bila objavljena tudi rešitev: casino-asino–sino-ino-ho-o.

Ljubljanska Kazina, središče nemštva, je leta 1861 onstran Šelenburgove, danes Slovenske ulice dobila tekmico – dvorano Narodne čitalnice. Tamkaj so se od tedaj zbirali Slovenci, medtem ko je Kazina ostala središče ljubljanskega nemštva. Ivan Vrhovnik, trnovski župnik in zgodovinar piše:

"V času najhujših narodnih bojev ni zlepa prestopil zaveden Slovenec kazinskega praga. …Najhujši naklepi zoper slovensko narodnost so se skovali v Kazini: iz nje so se neštetokrat izzivali Slovenci. Ni čuda, da je prišlo večkrat do spopadov in so pobite šipe kazinskih oken pričale, da slovenska kri ni voda."

Po prvi svetovni vojni je bil velik del Kazine spremenjen v kavarno Zvezda. Po drugi svetovni vojni je v njej nekaj časa celo zasedala vlada. Potem pa je bila prepuščena kulturnim potrebam. In tako edina izmed Prešernovih "hudičevih" hiš neokrnjena stoji še dandanes.

Reduta
Beseda Casino izhaja iz italijanske besede za hišo, reduta pa je francoskega izvora. Redoute pomeni majhno utrdbo ali tudi maškarado, maškaradni ples. Reduta je stala na šentjakobskem trgu. Na mestu, kjer je bila prvotno jezuitska gimnazija. Nad vrati gimnazijskega in pozneje redutnega poslopja je stal napis, da so deželni stanovi poslopje postavili leta 1658, in to na svoje stroške. Leta 1774 pa so v požaru pogoreli cerkev sv. Jakoba, jezuitski samostan in tudi gimnazija. Na njenem temelju so zgradili novo poslopje, imenovano Reduta. Do leta 1790/91 je tamkaj delovala še gimnazija, ki se je potem preselila v prostore liceja, ki je stal na zdajšnjem Vodnikovem trgu in je prej tudi služil za samostanske namene. Deželni stanovi so v poslopju redute leta 1786 uredili lepo dvorano in zanjo odšteli 7.000 goldinarjev. Slovela je predvsem po maškaradnih plesih. Zabave pa so bile tudi ob drugih priložnostih. Na plesih je bilo že leta 1792 običajno po kakih 300 obiskovalcev. V dvorani pa so prirejali tudi strokovne razstave. Posebej znana je bila obrtna razstava leta 1844 - ravno še v času Prešernovega bivanja v Ljubljani. Prešeren je bil skoraj Redutni sosed, saj je v letih 1830–1835 stanoval v bližnji Rožni ulici. Prednost redutne dvorane so imeli možnost opaziti tudi obiskovalci koncertov, saj so jih tamkaj prirejali ljubljanski filharmoniki in Glasbena matica. Do pomladi leta 1895 pa je v Reduti zasedal tudi deželni zbor. Ob znanem ljubljanskem potresu aprila 1895 pa je redutno poslopje utrpelo tako hude poškodbe, da so ga morali porušiti. Na ostalinah so zgradili novo stavbo, mestno dekliško šolo, ki je bila slavnostno odprta 1. oktobra 1901. Danes je v poslopju zavod Janeza Levca.

Kolizej
Tudi kolizej, kot so mu rekli, ali Koloseum, kot je bil napovedan v prvih spisih, si je ime izposodil v tujih vodah: kolos - velikan. Poslopje je bilo res velikansko za ljubljanske razmere. Temeljni kamen so položili 31. aprila 1845. Prostor zanj pa so pravzaprav našli v opuščeni gramozni jami, ki pa je po katastrskem načrtu spadala v območje občine Spodnja Šiška. Ljubljanske novice so burno pozdravile ta dogodek:

"Koloseum v Ljubljani so konec pretečenega meseca začeli zidati. G. Withalm iz Gradca nam bo to veliko hišo napravil, ktera bo več namenov imela. Pervi namen je, da bo kasarna v nji, kjer bodo tisti vojaki prebivali, kterim morajo mestni hišni gospodarji stanišče dajati: razun kasarne bo v sredi tega poslopja velik prostor za gledišče: Kar je pa nam pri ti napravi všeč je, da bo Ljubljansko mesto poslopje dobilo, kakoršnega smo v taki velikosti in lepoti do zdaj še pogreševali. Ta hiša bo v jami poleg "Najbelta" stala."

Ta "najbel" je bila gostilna Novi svet, Neue Welt, kjer danes stoji hotel Lev. In do konca leta so načrtovalci svojo obljubo tudi izpolnili. Stavba je bila za javnost odprta za silvestrovo, 31. decembra 1845.

Prešeren mu je tedaj v Nebeški procesiji napovedal:

"Koliseum pot nebesom
bo zazidal krščen'cam. Trl bo v njem se um s kolesam,
nova Sodoma bo tam."

Priložnosti za to pa je bilo veliko. V stavbi je bilo 126 sob in 6 velikih dvoran. Zgradil jo je graški stavbenik Johannn Benedict Withalm. V njej je delovala velika pivovarna s kavarno in pekarno, iz katere se je dobil najboljši kruh v mestu.

Vse je kazalo najbolje, a je nesreča že natanko dve leti po odprtju pokazala zobe. Dne 20. decembra je po nemarnosti izbruhnil požar, ki je uničil velik del poslopja. Škode je bilo za več kot petdeset tisoč goldinarjev. Ob tej priložnosti je prišlo tudi do plenjenja in uničevanja inventarja.

Novice so žalostne zapisale:

"Ljubljana je poglavitno mesto ilirske dežele, ne pa kaka vas zabitih ljudi; železna cesta nas bo kmalu vezala z Dunajem, od kodar se bo vsaki dan veliko popotnikov pripeljalo, ki bojo tudi v Ljubljani naprav iskali, ki se v drugih poglavitnih mestih najdejo; koliseum pa je na pripravniši poslopje za vse take naprave, in to poslopje nam je ravno sedaj pogorelo, ko bi imeli popotni vojaki, na Laško namenjeni, v njem stanovati. – zdej ko so bile o prihodnim pustu marsiktere veselice v pomoč ljubljanskim ubogim, za bolnišnico kupčijskih mladeničev, za oskerbništvo zapušenih otrok, in za več drruzih miloserčnih del namenjene – zdaj, ko je že železnica pred durmi! ... In to obširno in na vse strani Ljubljančanam služivno poslopje, iz kteriga smo tudi nar lepši in nar boljši kruh dobivali, je zdej večidel grozno pogoriše, in tolika škoda za verliga gosp. Withalma, ki nam je tako krasno poslopje napravil ..."

No, Kolizej si je tedaj opomogel in je pozneje služil v stanovanjske namene. Vse dokler ni že v 21. stoletju pred leti z blagoslovom odgovornih ter kljub nasprotovanju strokovnjakov in kulturne javnosti dočakal svojega klavrnega konca.

Gledališče
"Gledališče je plesnivo," nas v Nebeški procesiji prepričuje France Prešeren. V njem je le smrad in mraz, še podkrepi slabo stanje v stavbi na spodnjem robu Kongresnega trga ob Ljubljanici. Obenem pa konec leta 1845 tudi obljublja:

"Sezidalo se bo gledišče, ko se leto omladi."

In res, že prihodnjo pomlad - aprila 1846 - so začeli prenovo stare stavbe, ki je imela tudi za Slovence velik pomen.

Njena zgodovina je dokaj pestra. Na mestu starega gledališča je nekoč stala deželna jahalnica. Leta 1765 pa jo je deželni stavbenik Prager v dobrih šestih mesecih preobrazil v gledališče deželnih stanov. V njem so gostovale gledališke in glasbene predstave. V glavnem pa sta se šopirili nemščina in italijanščina potujočih umetniških skupin. Slovenci so prvič nastopili v svojem jeziku šele ob novem letu, 28. decembra 1889, ko so imeli na sporedu svojo prvo gledališko igro Županova Micka, ki jo je napisal Anton Tomaž Linhart.

Potem pa je bilo do Prešernovega časa domačim igralcem in glasbenikom namenjeno le nekaj točk sporeda. Šele po Prešernovi Nebeški procesiji so meseca februarja 1846 spet obudili slovenščino, ko so nemški igralci predstavili krajši gledališko-glasbeni prizor v slovenščini. Povsem drugače pa je bilo leta 1848, ko je dunajska revolucija prinesla osvežitev tudi na področju javnega nastopanja. Novoustanovljeno Slovensko društvo je konec maja začelo prirejati večerne predstave z glasbo, deklamacijami in gledališkimi prizori, ki so jih imenovali Besede. Vendar tudi to ni trajalo več kot dve tekoči leti. Stanje pa se je izboljšalo, ko se je leta 1867 iz čitalniškega igralskega odseka razvilo Dramatično društvo, ki je imelo svoje slovenske predstave enkrat mesečno prav v starem stanovskem, zdaj preimenovanem deželnem gledališču. Pa tudi to ni trajalo dolgo, saj je ponoči 16. februarja 1887 izbruhnil požar in ljubljansko gledališče Prešernovega časa je pogorelo do tal. Na istem mestu je potem nemško filharmonično društvo zgradilo novo stavbo, imenovano Tonhalle. Slovenski gledališčniki in operni pevci pa so si do leta 1892 zgradili novo poslopje v bližini Kolizeja, v katerem danes domuje SNG Opera in balet.

In še strelišče
Zadnja "hudičeva" hiša, ki jo v svoji zabavljici omenja France Prešeren, pa je bilo mestno strelišče pod Ljubljanskim gradom. Uradno imenovano Bürgerliche Schiesstatte. Domačinom je ta beseda težko šla iz ust, zato so mu rekli kar šištat ali širštakt.
Postavljeno je bilo na ozkem prostoru med ulico, ki se po njem imenuje Streliška, in grajsko vzpetino. Ima pa tudi kar pestro zgodovino. V Ljubljani se je namreč že leta 1711 ustanovilo strelsko društvo. Dvaindvajset let pozneje mu je cesar Karol VI. določil prostor pod gradom. Tam so si društveniki uredili stavbo, ki je bila sprva lesena. Po sedmih desetletjih pa so si leta 1803 zgradili zidano poslopje. Prešeren v Nebeški procesiji pravi, da je strelišče preodročno, da je v njem preberaški ples in da se tam zbirajo bolj preprosti ljudje, šivarji. Član strelskega društva – strelski mojster - je bil leta 1833 tudi njegov prijatelj Andrej Smole, velik podpornik pa župan Janez Nepomuk Hradecky. Tam okrog leta 1833 so si člani izbrali nov odbor, ki pa je vseeno potreboval približno deset let, da si je denarno opomogel. Leta 1843 so strelišče tako nekoliko povečali, dokler ni bilo leta 1876 opuščeno.

Še leta 1845 pa je v njem potekala svečana prireditev ob 25-letnici županovanja Janeza Nepomuka Hradeckega. Za slavnostno pesem so seveda naprosili Franceta Prešerna in ta je v približno desetih dneh res pripravil prav lep spev. Deklamiral pa ga je mladi dijak, poznejši pesnik in politik Lovro Toman.

Stavba starega strelišča je še kar nekaj časa služila v družabne namene. Za svoj pevski večer jo je tako januarja 1895 uporabil tudi pevski zbor Glasbene matice, ki je priredil glasbeni spored in ples, na katerem je igrala vojaška godba. V prvem desetletju 20. stoletja pa je bila temeljito obnovljena. Katoliške organizacije so v njej uredile krasno dvorano. Tamkaj so bili gledališke igre, koncerti in predavanja. Obenem pa je v Ljubljani slovela kot Ljudska kuhinja.

V današnjem času
Božje in hudičeve hiše, ki jih v svoji zabavljici omenja France Prešeren, so torej v dobrih 160 letih doživele različno usodo. Medtem ko je bila od petih božjih hiš podrta le ena, druga pa temeljito popravljena, pa pri "hudičevih" stanje kaže dokaj klavrno podobo. Nedotaknjena je ostala le Kazina, pa čeprav služi drugemu namenu kot v Prešernovih časih.

Druge štiri, pa je dobesedno "vzel hudič", kot se na Slovenskem navadno reče takrat, ko hočemo povedati, da je neka stvar šla po zlu. France Prešeren jim s svojim poimenovanjem torej očitno ni delal krivice.