Spone, ki so nam grenile življenje, so takrat torej odpadle, ostale pa so rahle, komaj zaznavne vezi, ki včasih prikličejo spomin na čase, ko smo še spadali pod krono cesarja Franca Jožefa.

Tudi ko beseda nanese na našo himno - pravzaprav kar na dve, novo Zdravljico in staro Naprej, zastava Slave -, se iz davnine oglasi dunajski spomin, saj sta obe pomembno povezani prav s to našo nekdanjo prestolnico. Zdravljica v Premrlovi uglasbitvi je tamkaj dobila dokončno obliko in doživela prvo objavo, pri "zastavi Slave" pa se za njen nastanek lahko zahvalimo prav okoliščinam, ki so nastopile v času slovenske dunajske dobe.

V Baderjevi kavarnici
Prijazna Baderjeva kavarna v bližini dunajskega vseučilišča je bila v času po marčni revoluciji priljubljeno zbirališče študentovske mladine. Tja so še posebej radi zahajali mladeniči iz južnoslovanskih dežel, Slovenci, Hrvati in Srbi. Kavarnar jim je želel ustreči, zato je skupaj z njimi redno naročal tudi časopisje iz njihovih domačih krajev. Tako so jih na mizah ob prijetni kavici čakale tudi Novice, Slovenski glasnik, Danica, Narodne novine, Napredak, Katolički list, Glasnik dalmatinski, Srbski dnevnik in še bi lahko naštevali.

Seveda pa se je Bader dodobra založil tudi z nemškim časopisjem. In prav prebiranje enega izmed teh tujih listov je spomladi 1860 privedlo do nastanka pesmi, ki je postala prva himna slovenskega naroda.

Martin Jenko iz cerkljanske fare
Med gosti Baderjeve kavarne je bil tiste čase pogosto tudi 25-letni Martin Jenko iz Dvorij v cerkljanski fari na Gorenjskem. Bil je slušatelj prava, sicer pa med svojimi tovariši znan kot dober pevovodja, ki je včasih zložil tudi kako skladbico.

Rojen je bil v kmečki družini 9. novembra leta 1835. Zaradi nadarjenosti so ga po cerkljanski ljudski šoli napotili še na podobno kranjsko učilnico in normalko. Nato je v Ljubljani končal še dve leti normalke in nižjo gimnazijo. Sledilo je višje gimnazijsko šolanje v Trstu, nato pa se je jeseni 1858 podal na Dunaj. Tamkaj se je takoj vključil v študentovsko družbo mladih rojakov, ki so znali s pridom izkoristiti njegov glasbeni talent. Kmalu pa mu je s prijateljem Valentinom Zarnikom uspelo osnovati dokaj dober pevski zbor, ki je pridno vadil slovenske in slovanske pesmi.

Mojstri pevci iz slovenskih krogov
Slovenski študentje so se v večernih urah radi zbirali v dunajskih gostilnah, kjer so si po skromnem obedu dali duška z razgovori, predvsem pa s prepevanjem domoljubnih pesmi. To navado so imeli še pred Jenkovim prihodom na Dunaj. Vendar pa je pri tem šlo bolj za priložnostno petje brez namena nastopanja v javnosti. Kljub temu pa so v letu 1857 kar dvakrat zapeli na znanih slovanskih "besedah", prireditvah, ki so jih organizirali dunajski Čehi.

Jenkova prizadevnost na glasbenem področju, zaradi katere je v drugem letniku - 1859/60 - nekoliko zanemaril svoj pravniški študij, pa jih je privedla do rednih pevskih vaj. Zato ni čudno, da se je glas o tem razširil tudi do Ljubljane. Pomladni vetrič z Dunaja je marca 1860 sporočil v Novice: "Zbralo se je družtvice Slovencov, Hrvatov in Serbeljev, ki se shajajo ob ponedeljkih v 'Lothringarjevi' gostivnici na 'Kohlmarkt-u' in popevajo mile nam jugoslovenske. Imajo jednega predsednika, ki za pošteno zabavljenje skerbi in jednega 'chormeistra', ki napravlja k slovenskim pesmam mične napeve. Tako se kratkočasijo pri kozarcu 'Švehatskega Lager-a' ali pri kupici rujnega vinca s popevanjem narodnih in drugih lepih pesem, ter spričujejo nemškemu svetu, da tudi pesem slovenska je- krasna! Da se to početje ne spotakne nad kakim kamnom, si je pridobilo družtvice tudi policijsko dovoljenje."

Prvi nastop
Tisti "chormeister", ki ga omenjajo Novice, je bil seveda mladi Martin Jenko, ki je svoje rojake in njihove slovanske brate do meseca maja tako izvežbal, da so lahko prvič nastopili v širši javnosti. Bila je to neka dobrodelna prireditev, ki je potekala 13. maja v eni izmed dunajskih dvoran. Martin Jenko je poleg znanih skladb v program uvrstil tudi dve svoji - "Pobratimijo", na besedilo Simona Jenka, in "Mornarja", ki ga je uglasbil po znani Prešernovi pesmi.

Nastop Jenkovih pevcev je bil pospremljen z velikim navdušenjem, posebno še izvedba "Pobratimije", katere besedilo dotlej še ni bilo nikjer objavljeno. Oba umetnika, Simon in Martin, pa sta žela navdušenje občinstva.

Simon, ki se je tudi pisal za Jenka
Martin in Simon sta imela sicer enak priimek, vendar nista bila v sorodu. Simon je bil namreč doma iz Podreče, kraja v gorenjski župniji Mavčiče. Rojen je bil v kmečki družini 27. oktobra 1835, torej natanko 14 dni pred Martinom. Tudi on je ljudsko šolo obiskoval v svoji ožji okolici - v Smledniku. Nato se je podal v Kranj, kjer se je šolal tudi Martin. Nato so sledila gimnazijska leta v Ljubljani. Na željo sorodnikov se je vpisal v celovško bogoslovje, a je kaj kmalu ugotovil, da mu duhovniški poklic ni namenjen.

In tako ga najdemo na Dunaju, kjer je študiral pravo in se veselo družil s svojimi nekdanjimi ljubljanskimi sošolci in gorenjskim soimenjakom Martinom Jenkom.

Med slovenskimi študenti
V zimskem času so se slovenski študentje zadrževali v gostilniških prostorih, kjer je bilo prijetno toplo in jim ni bilo treba prezebati v njihovih nezakurjenih sobicah. Ko pa je prišla pomlad, so se radi podali na plano. Ob koncih tedna so večkrat priredili izlete v naravo. Dunajska okolica jim je ponujala mnogo naravnih lepot. Ker so imela nemška društva, ki so bila osnovana na taki ali drugačni podlagi, lastne uglasbene himne, se je tudi Martin Jenko domislil, da bi zložil posebno koračnico, ki bi jo Slovenci peli pri svojih pohodih v naravo.

Pa je dejal svojemu prijatelju Simonu, ki je bil znan po svojem kovanju verzov: "Ti, Šmonca (tako so prijatelji imenovali Simona Jenka, op. a.), spesni mi en marš!"

Naprej, zastava slave - z malo začetnico
Ni trajalo dolgo in Simon je Martinu prinesel zaželeno besedilo. Bila je to preprosta pesmica, ki naj bi bodrila mlade slovenske rodoljube v boju za domovino, ki so ji tedaj rekli tudi očetnjava. Naslov pa je bil kratek in zgovoren ter je veleval samo: "Naprej!", prva kitica pa se je glasila: "Naprej zastava slave, na boj junaška kri /…/."

Martin Jenko je besedilo sprejel z navdušenjem, a se je takoj srečal s posebno težavo - kot skladateljski začetnik, ki ni imel prav nobene glasbene izobrazbe, za Simonove verze ni mogel najti primernega napeva. Poskušal je večkrat, a vselej brez uspeha …

Pri Baderju
V sredo, 16. maja 1860, tri dni po odmevnem nastopu za dunajske Čehe, je Martin Jenko po stari navadi zopet zašel v Baderjevo kavarnico. Zatopil se je v tamkajšnje časopise in se lotil tudi prebiranja slovitega dnevnika Die Presse. Stara "Preša", kot so ji rekli slovenski mladeniči, je bila znana kot Slovencem sovražen list. Tudi v izvodu, ki ga je prebiral Martin, je bil objavljen podlistek, ki je spet sramotil njegove rojake. Mlademu Gorenjcu je šinila kri v glavo. Odvrgel je sovražni list in se pognal na plano. S hitrimi koraki je stopil po ulici in v silni razburjenosti skušal urediti svoje misli. Tedaj pa se mu je po glavi začel motati nek glasbeni motiv.

Neka njemu neznana melodija, ki pa je čudovito sovpadala z verzi prijatelja Simona: "Naprej zastava slave, na boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška govori." Zakoračil je proti znanem dunajskem parku Pratru in stopil v gostilno Zum Hirschen (Pri Jelenu). Prosil je za papir in nanj hitro zapisal note, tako da mu motiv ne bi pomotoma "ušel iz glave".

Navdušeno sprejeta nova melodija
"Glej, glej ! Tako dolgo sem se brezuspešno mučil, da bi dal napev tej pesmi, a sedaj v moji razburjenosti vsled 'Prešine' grdnje na slovenski narod našel sem nenadoma napev pesmi 'Naprej zastava Slave'," je Martin Jenko pozneje zapisal o tem dogodku.

Tistega dne pa je seveda našel melodijo le za uvodno kitico. Vse drugo je moral dodelati naknadno. A to po energičnem uvodu ni bilo težko. In kmalu zatem je svojo najnovejšo pridobitev predstavil svojim prijateljem – slovenskim pevcem. Eden izmed njih, Ivan Vencajz, nam je ohranil spomin na dni neposredno po uglasbitvi nove Jenkove koračnice: "Par večerov pozneje je sedela zopet naša četa v priljubljeni gostilni 'Zum goldenen Sieb'. V kratkem so si pesem priučili; mahoma po krajšem odmoru zagrmi pesem, kakor grom trobente zabuči glas, Naprej zastava Slave." Ker se je vse to dogajalo meseca maja, ko so se morali študentje pripravljati za izpite, ni bilo misliti, da bi s priučeno pesmijo nastopili še na kaki prireditvi. Po izpitih pa se je večina tako ali tako porazgubila na razne vetrove. Na prvo pot v javnost je torej novi "Naprej "moral še malo počakati.

Jesenska prva javna predstavitev
Ko se je pričelo novo šolsko leto, so se slovenski študentje zopet zbrali v starih okvirih. Zdaj pa je nastopil tudi čas, da novo Jenkovo stvaritev predstavijo širši javnosti. Priložnost se je pokazala že meseca oktobra, ko je znani češki humorist Burgerstein v slavni dunajski dvorani Zum Sperl (Pri Sperlu) priredil prvo slovansko besedo v tekočem šolskem letu.

Izkupiček je šel v prid cerkvenih in šolskih potreb dunajskih Čehov. Ti so k sodelovanju povabili tudi Jenkove pevce, po prireditvi pa je občinstvo na plesu zabaval mladi Johann Strauss s svojim orkestrom. Večer je lepo uspel in slovenski zbor, ki je prvič zapel tudi Jenkovo najnovejšo koračnico, je hvalilo tudi češko časopisje.

O njem pa je poročal tudi celovški Slovenski glasnik, ki med drugim piše:"Zbralo se je k tej zabavi obilo gostov izmed vseh slovenskih rodov, globoko v noč je trpela veselica. Med pesmami je bila slišati tudi slovenska, namreč slovenski zbor, ki ga je zložil naš bogato obdarovani skladavec g. M. Jenko /…/."

Podjetnost urednika Janežiča
Anton Janežič, urednik Slovenskega glasnika, ki je izhajal v Celovcu, je bil zelo na tekočem z dogodki na Dunaju. Že po majski prireditvi, ko so slovenski pevci prvič zapeli Jenkovo "Pobratimijo", je takoj pohitel z objavo njenega besedila. Tedaj je v opombi napisal, da je Martin Jenko zložil že več skladb, in mu zaželel, da bi jih kmalu objavil v samostojni zbirki.

O najnovejši dunajski prireditvi, ki je potekala 22. oktobra 1860, pa je Janežič pisal v novembrski številki svojega glasila. Navedel je tudi dobesedno oceno hvalospeva, ki so ga Martinu Jenku in izvedbi njegove koračnice namenile Pražske Noviny. Tudi tokrat pa mu je uspelo pridobiti besedilo najnovejše skladbe, ki dotlej še ni bilo objavljeno, čeprav je od njegovega nastanka minilo že več kot tri četrtine leta. Slovenski glasnik z dne 1. decembra 1860 se tako ponaša, da je prvi objavil besedilo, ki je pozneje obkrožilo ves slovanski svet, seglo pa tudi med druge narode Evrope:
Naprej zastava slave, / Na boj junaška kri ! / Za blagor očetnjave / Naj puška govori.
Z orožjem in desnico / Nesimo vragu grom, / Zapisat v kri pravico, / Ki tirja jo naš dom.
Draga mati je prosila, / Roke okol vrata vila; / Je plakala moja mila: / "Tu ostani, ljubi moj!
"Z bogom, mati, ljub ca zdrava, / Mati mi je očetnjava, / Ljub ca moja čast in slava; / Hajdmo, hajdmo za njo v boj!"

Ker je Janežič objavil že poročilo o češki besedi 22. oktobra 1860, kjer pa se naslov Jenkove novosti izrecno ne omenja, se mu je zdelo primerno, da ob objavi njenega besedila zapiše še nekaj podatkov. Zaradi tega je pod črto dodal še opombo in zapisal: "H tej slovenski budnici je zložil umetni Martin Jenko prav lep napev, ki človeku ne samo serca ogreva, ampak tudi zadostuje vsem pravilom umetnostnim. Peli so ta slovenski zbor kakor smo omenili že v zadnjem listu v poslednji češki besedi na Dunaju. Neizrečeno je dopadel in večkrat so ga morali ponavljati naši pevci."

Nove zamisli
V decembru 1860 so dunajski Čehi priredili že svojo drugo besedo. Tudi tokrat so k sodelovanju povabili slovenski pevce, ki so ravno tako kot oktobra zopet presenetili z izvedbo Jenkove skladbe "Naprej".

Uspehi zadnjih treh mesecev so Martina opogumili, in odločil se je svoje skladbe izdati v posebni zbirki. Ker leta 1860 Slovenci, z izjemo družbe sv. Mohorja, ki pa je imela še sama dovolj težav pri knjižnih izdajah, nismo imeli založbe, ki bi izdajala note, se je moral Martin opreti le na lastna denarna sredstva. Teh pa ni bilo veliko. V tekočem šolskem letu 1860/61 je namreč spet redno študiral pravo - kar velja tudi za soimenjaka Simona -, zato bi ga lahko rešilo le zadostno število prednaročnikov. V upanju na uspeh je tako za silvestrovo 1860 sestavil poseben oglas in ga poslal uredniku Janežiču v Celovec.

Prošnja slovenskim rodoljubom
Slovenski glasnik je 15. januarja 1861 v drugi številki tega leta objavil poročilo o nameravani zbirki mladega skladatelja Martina Jenka: "Oglas slovenskih pesem. Prejeli smo od našega umetnika M. Jenkota na Dunaju sledeče pismice: Častiti gospod! Namenjen sem, ako se oglasi dosti naročnikov, izdati 12-15 svojih pesem, nekaj za samospev in glasovir, nekaj za čveterospev. Prosim vse prijatle in rodoljube, da bi blagovolili v svojih krajih nabirati naročnikov in mi potem naročila vsaj do konca mesca februarja poslati pod naslovom: Martin Jenko, Jurist in Wien /…/." Podpisal se je kot Martin Jenko, pravoslovec.

Urednik Janežič pa je k temu dodal: "V imenu g. skladatelja prosimo vredništva vseh slovenskih, pa tudi druzih slovanskih časnikov, da sprejmo v svoje liste ta "oglas slovenskih pesem" in nabirajo nanje naročnikov v svojem okraju. Naj bi podpirali mladega umetnika vsi slovanski rodovi v izdavi njegovih pesem, ki so bile doslej vse, kar se jih je čulo, z največjo hvalo sprejete, kakor nam spričujejo poslednje slovanske "Besede" na Dunaju. Naj bi ta zbirka slovanskih pesem kmalo zagledala beli dan!"

Nekateri načrti se pač uresničijo
Dobrih štirinajst dni po objavi Jenkovega oglasa se je njegova skladba prvič oglasila tudi v Ljubljani, ali - bolje rečeno - v bližnji vasi Zgornja Šiška. Tam, kjer so že za svečnico leta 1858 odkrili spominsko ploščo slovenskemu pesniku Valentinu Vodniku. Zdaj, po treh letih, pa so se ga zopet spomnili in mu na rodni domačiji "pri Žibertu" pripravili skromen program. Med skladbami se je prvič na Kranjskem slišal tudi njegov "Naprej".

"Zbralo se je mnogo domoljubov, ki so poleg ovenčanega obličja neumerlega pesnika navdušeno obhajali njegov spomin; prepevali so izverstni pevci, vsi 'naše gore listi' mične pesmi slovanske, med katerimi se je odlikoval tudi Jenkov 'Naprej!'," so zapisale Novice.

Kje in kako so Ljubljančani dobili Jenkove note, zgodovina molči, vsekakor pa je znano, kako so se z Jenkovo ustvarjalno sposobnostjo že nekaj mesecev pozneje seznanili mnogi ljubitelji domače glasbene umetnosti. Martinu Jenku je namreč uspel neverjeten podvig. Že v kratkem času je zbral zadostno število naročnikov in v juniju je luč sveta ugledala nova domača notna zbirka Slovenske pesmi za čveterospev, samospev in glasovir. Kot avtor in založnik pa je bil naveden Davorin Jenko.

Ko Martin postane Davorin
Nova zbirka Martina Jenka je izšla v času, ko je cvetelo navdušenje za slovanstvo. Zaradi tega so si mnogi Slovenci poslovanili svoje ime. Iz Jožetov so postali Josipi, iz Jakobov Radoslavi, iz Francev Radivoji, iz Alojzijev Vekoslavi itd., Martin Jenko pa je postal Davorin. Njegovo slovansko naravnanost izpričuje tudi posvetilo. Svoje pesmi je namreč poklonil Josipu Juraju Strossmajerju, znanemu djakovskemu škofu in "utemeljitelju jugoslovanske akademije", ki je bil priljubljen tudi med slovenskimi ljudmi.

Sicer pa je Jenkova zbirka naletela na lep odziv. Anton Janežič je julija 1861 zapisal: "Najimenitniša prikazen minulega meseca na našem slovstvenem polju je delo, ki je ravnokar na Dunaju prišlo na svetlo… Ena pesem je lepša od druge in iz vseh nam veje nasproti zdaj milo, zdaj krepko čisti duh slovanski, ki nam čudno sega v serce. Upati je torej, da se te prekrasne pesme kmalo udomačijo ne samo med nami Slovenci, ampak tudi med drugimi našimi brati, kar bo najlepša spodbuja mlademu umetniku, da nas v kratkem spet obdari z enacim izverstnim delom."
"Naprej" prodira naprej
Upanje urednika Janežiča se je izpolnilo že v zelo kratkem času. Letnica 1861, ko je izšla prva Jenkova zbirka, sovpada z začetkom ustanavljanja slovenskih narodnih čitalnic. Zato ni čudno, da je ena prvih izmed njih, ljubljanska, svojo krstno prireditev 24. novembra 1861 obogatila prav z izvedbo Jenkovega "Napreja". Podobno so se 16. februarja 1862 odločili tudi Celjani, ko so pripravili prvo prireditev njihove Narodne čitalnice. Tolminci pa so odprtje svoje čitalnice opravili brez "Napreja", a so ga njeni člani poslušali na drugi besedi tega društva. Septembra so se pri ustanovitvi čitalnice z njim ponašali v Vipavi. In še toliko priložnosti je bilo, ki jih časopisi niti niso objavili.

Napredoval pa je tudi Davorin Jenko. Leta 1862 je objavil klavirsko priredbo slovenskih narodnih pesmi, nato pa še lastne skladbe na besedilo Franceta Prešerna. Ob vsem tem je tudi nadaljeval svoj študij prava.

Davorinova življenjska pot
Nekako vzporedno z dogodki leta 1862 je Davorina Jenka presenetila tudi ponudba srbske pravoslavne občine v Pančevu, ki mu je obljubila mesto pevovodje. Odločil se je, da zapusti Dunaj in se poda med "brate Srbe". V Pančevu pa je deloval le dve leti, saj so jim ga prevzeli Beograjčani. Najprej je tudi tam deloval kot pevovodja, potem pa jim je postavil na noge njihovo gledališče. Vmes je verjetno ves čas upal, da bo njegove sposobnosti doumela tudi dežela Kranjska, a povabila iz domovine ni bilo. Zato je (šele!!!) leta 1894 opustil avstro-ogrsko državljanstvo in prevzel srbskega.

Leta 1902 se je upokojil, pokojnino je prejemal iz srbskega igralskega upokojitvenega sklada. Na stara leta (1910) se je končno vrnil v domovino in se nastanil v Ljubljani.

Od preproste zborovske pesmi do mednarodne uspešnice
Davorin Jenko je umrl 25. novembra 1914, torej le malo pred svojo osemdesetletnico. Imel je to srečo, da je lahko ves čas sledil usodi svoje mladostne skladbe, ki je bila njegovo najslavnejše delo, čeprav je po letu 1860 zložil še nešteto napevov, med njimi tudi srbsko državno himno "Bože pravde".

Od leta 1862, ko je Jenko zapustil Dunaj, je namreč njegov "Naprej" dosegel neverjeten uspeh. Že septembra tega leta so se zanj navdušili še Italijani. Ob avstrijsko-pruski vojni spomladi in poleti 1866 so ga igrale že nemške godbe, ko so Prusi zmagali pri Kraljevem gradcu. Na čelu s to koračnico so Rusi osvobodili Plevno, Sofijo in Kars.

Zastava slave ali Slave
Ko je leta 1864 (z letnico 1865) Simon Jenko izdal svoje Pesmi, je v zbirki objavil tudi to svoje besedilo. Ohranil je pisanje iz Slovenskega glasnika, ko je beseda slave napisana z malo začetnico. Gre torej za zastavo slave, oziroma slavno zastavo. Že Davorin pa je v svojem notnem zapisu leta 1861 to besedo zapisal z veliko začetnico. S tem je verzu spremenil pomen, saj je izraz Slava takrat pomenil celotno slovanstvo. Po Davorinovem mnenju naj bi torej šlo za zastavo slovanstva, in tako so pesem razumeli tudi drugi bralci ali glasbeniki.

Davorin Jenko je leta 1863 prvič priredil večer svoje glasbe v Ljubljani, potem pa ga z uspehom ponovil še decembra 1869. Novice so tedaj zapisale: "Kdor ima pogum, da skor cel večer izpolne samo s svojimi deli mora si v svesti biti, da umotvori njegovi kaj veljajo. In živahna pohvala zbranega občinstva priterdila je mojstru 'Naprej zastava slave', da svoje nade ni prenapel /.../."

Uspehi v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja
Jenkov "Naprej" se je v dobi narodnih čitalnic dodobra vsidral v slovenske kulturne programe, počasi pa je postajal priljubljen tudi med preprostim prebivalstvom. Pisatelj Fran Erjavec se denimo spominja dogodka s svojega popotovanja po Krasu, o katerem je pisal v dunajskem Zvonu septembra 1877. Ko se je nekega dne proti večeru oglasil v neki vasi, so imeli ravno na programu čitalniško besedo. Erjavec se je sklenil udeležiti te prireditve in se podal v dvorano, ki jo je predstavljalo neko gospodarsko poslopje. Takole pravi: "Kmalu potem, ko posedemo, začne se zagrinjalo na odru, sicer malo nerodno in počasno, motati navzgor. Pred nami stoji kakih dvanajst pevcev, večinoma kmečki mladci in mladi možje, pa tudi gospod kaplan je bil med njimi in še dva ali trije drugi v gosposkih suknjah. V občinstvu, ki pa tudi že preje ni bilo preglasno, nastala je zdaj tišina, kakor v cerkvi pred pridigo. Izmed pevcev stopi eden- bil je učitelj –za korak naprej, pogleda po pevcih, zamahne z roko in iz krepkih grl zagrmi naš 'Naprej', katerega, da si ni več nov, človek še zmerom rad sliši, ako se poje tako čustveno in navdušeno, kakor so ga ta večer peli Kraševci. Ploskanja in klicanja ni bilo konca, in kraja, morali so ga ponoviti, a zdaj niso peli samo pevci, pelo je tudi občinstvo po dvorani /…/."

Podobno kot na Krasu so tudi drugod na Slovenskem pevci svoje prireditve začenjali ali končevali z Jenkovim "Naprejem", in ta je počasi začel dobivati značaj prave narodne himne.
V sedemdesetih letih pa je bil Ivan Hribar, bančni uradnik, poznejši ljubljanski župan, večkrat v Pragi. Kot je sam dejal, je bil "večkrat priča splošnemu naudušenju in presrčnemu odobravanju, kedarkoli je godba zaigrala 'Naprej zastava Slave'".

With Slava's banner forwards!
Ivan Hribar in Ivan Tavčar sta leta 1884 v Ljubljani začela izdajati leposlovni list Slovan. Pod lično ilustracijo je ta vsakokrat objavil tudi svoje geslo, in to je bil prvi verz Jenkove koračnice "Naprej, zastava Slave". Simon Jenko je vmes že leta 1869 umrl in tako ni dočakal posebne Slave, ko je angleški pesnik in slovanofil Alfred Lloyd Hardy njegovo besedilo prevedel v svojo materinščino. Pri tem mu je pomagal Slovenec Andrej Jurtela. Ob 25-letnici te slovenske narodne himne je tako v Londonu izšla notna izdaja Jenkove skladbe, prirejene za klavir, skupaj s prevedenim besedilom pesnika Hardyja. Po Dunaju, Pragi, nemških in ruskih izvedbah je pesem prodrla tudi v angleški svet. Bila je menda sploh prva slovenska pesem, prevedena v angleščino.

Davorinu Jenku je torej v dobre četrt stoletja uspelo prodreti v vsa poglavitna kulturna središča v Evropi. Dosegel je uspeh, kakršnega bi si želel marsikateri tedanji pa tudi sedanji (sodobni) slovenski skladatelj.

Na prelomu stoletij
Jenkov "Naprej" je do konca 19. stoletja doživel vrsto ponatisov in priredb. Že Jenko sam je izdal tudi posebne note za klavir. Ob razcvetu razglednic pa so ga na prelomu stoletij odkrili tudi založniki te nove modne muhe. Izšle so kartice z notami in podobama obeh njegovih "očetov", pesnika in skladatelja, pa slovenska trobojnica z "Naprejevim" motivom. V prvem desetletju dvajsetega stoletja, ko so se slovenske pesmi začele pojavljati na gramofonskih ploščah tujih tvrdk, so se najprej spomnili prav te Jenkove koračnice.

Posnela jo je Društvena godba v Ljubljani še pred svojim razpustom, ko je leta 1908 prerasla v Slovensko filharmonijo. Istega leta "Naprej" zasledimo tudi v katalogu tvrdke Odeon Record, za katero so ga posneli vojaški godbeniki VII. domobranskega okrožja v Zagrebu. Z njim so se odlikovali tudi pevci kvarteta Glasbene matice in ga za vse večne čase ovekovečili pri londonski Gramophone Concert Record.

Pol stoletja slovenske narodne himne
Leta 1910 je Jenkov "Naprej" praznoval že svojo petdesetletnico. Takrat so ga vsi šteli že za slovensko narodno himno in ga v tem pogledu vzporejali s francosko "marseljezo". Davorin, ki se je medtem preselil v Ljubljano, pa je bil deležen velike časti in slave. Že leto poprej ga je Glasbena matica v Ljubljani imenovala za svojega častnega člana, leta 1910 pa so nameravali pripraviti celovečerni koncert njegove glasbe.

Natančno obletnico nastanka Jenkove koračnice, namreč 16. maj 1910, so sicer zamudili, a so se odrezali v mesecu novembru. Vmes pa so jih prehiteli Kranjčani, ki so Jenku, sicer tudi z zamudo, priredili slavnostni koncert. Ta je potekal v nedeljo, 26. junija 1910, udeležil pa se ga je tudi slavljenec sam. V nedeljo, 6. novembra 1910, pa so se odrezali še Ljubljančani z Jenkovim častnim večerom, veliko prireditvijo "v spomin 50-letnice slovenske narodne himne 'Naprej zastava Slave'".

Ob zatonu neke stare dobe
Davorin Jenko je s težkim srcem spremljal dogodke ob začetku prve svetovne vojne. Porušil se mu je svet, na katerem je gradil svojo življenjsko in glasbeno kariero. Njegova domovina, dežela Kranjska, je bila v spopadu z njegovo ljubljeno Srbijo, ki mu je desetletja nudila kruh, ki so mu ga slovenski rojaki odjedali. K sreči pa ta njegova bolečina ni trajala dolgo, saj je že po nekaj mesecih umrl. Tako mu je bilo prihranjeno tudi bridko dejstvo, da je njegova koračnica "Naprej, zastava Slave" postala nezaželena, ponekod celo prepovedana.

Vse, kar je spominjalo na slovanstvo, je bilo namreč v času spopadov z Rusi in Srbi v avstro-ogrski državi že na meji izdajstva. Kljub temu pa so lahko proti koncu vojne, ko je bilo na pohodu že deklaracijsko gibanje za ustanovitev nove slovanske državniške enote znotraj stare monarhije, izšle kar štiri razglednice z vsemi kiticami Jenkovega "Napreja". Avstro-ogrski je šlo namreč takrat že močno za nohte in ni imela nič proti temu, če je za njene interese tekla tudi slovenska "junaška kri".

Po prvi svetovni vojni
Nova država, Kraljevina Jugoslavija, si ni dosti belila las, ko se je bilo treba odločiti, katera skladba bo postala njena državna himna. Rešitev je bila preprosta. Združili so napeve vseh dotedanjih narodnih himn. Hrvaško je zastopala "Liepa naša domovino", Slovence "Naprej, zastava Slave", Srbijo pa "Bože pravde". Zanimivo je, da je glavnino skladateljskega dela zastopal prav Davorin Jenko, saj je bil avtor srbskega in slovenskega napeva.

V socializmu in po njem
Federativna ljudska republika Jugoslavija (in tudi njena socialistična federativna naslednica) je za himno izbrala znano pesem "Hej Slovani", ki so jo denimo v Ljubljani poznali in prepevali že spomladi leta 1848 - takrat še z besedilom "Hej Slovenci". Pri nas pa je kot neuradna himna še vedno veljala stara "Naprej, zastava Slave". Že konec osemdesetih let pa jo je začela izpodrivati Prešernova "Zdravljica" z napevom Stanka Premrla, ki je bila prvič objavljena na Dunaju. Prvega januarja 1906 jo je prinesla 4. številka Novih akordov tekočega letnika 1905/06.

"Zdravljica" je po osamosvojitvi Slovenije postala njena državna himna, medtem ko je staro bojno koračnico, ki kliče na korajžo slovensko "junaško kri", posvojila na novo ustanovljena Slovenska vojska.

Nepozabljena tudi še po sto petdesetih letih
Leta 2010 je bila ob praznovanju Jenkove koračnice posebna slovesnost v Cerkljah na Gorenjskem, kjer je tekla njegova mladost. Udeležila se je je tudi ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, ki je povedala, da je Jenkova "Naprej, zastava Slave" postala sestavni del našega vojaškega življenja, potem pa še poudarila: "Posebnost je, da se pravzaprav iz dneva v dan močneje sliši, kar pomeni, da se vse bolj kaže kot neka njihova skupna vez s svojim narodom, s svojo domovino, s svojo zgodovino in tudi s svojo državo takrat, ko so daleč v tujini na različnih mednarodnih operacijah in misijah."

Tudi drugi prebivalci Slovenije jo občasno še slišimo. Tako smo ji prisluhnili tudi v preteklem tednu, v sredo, 15. maja 2013, ko je Slovenska vojska praznovala svoj 22. rojstni dan, in se tako prepričali, da Jenkov "Naprej" kljub svoji 153-letni teži nikakor ni za staro šaro.