Simone de Beauvoir je avtorica tistega znanega stavka, ki je vsekakor močno oblikoval feministična gibanja: "Ženska se ne rodi, ampak to postane", je zapisala v drugi knjigi, naslovljeni Drugi spol. Francoska eksistencialistka in feministka nikdar ni popuščala, tudi ko je njen življenjski partner Jean Paul Sartre, s katerim je preživela več kot 50 let svojega življenja, ležal v "majhni škatli" - tisti, iz katere nikdar ne bo uspel priti in kjer ga ona nikdar ne bo dosegla - je trezno zaključila: "Tudi če bom pokopana poleg tebe, ne bo med tvojim pepelom in mojimi ostanki nobene povezave".

9. januarja 1908 rojena Simone je vse svoje življenje (umrla je 14. aprila 1986) ostala zvesta svojim materialističnim prepričanjem. Obžalovala je in se (tudi javno) odrekla svoji katoliški vzgoji in veri v nebesa, že ko je bila stara 14 let, ko je odločno povedala svoji materi, da ne bo več hodila k maši. Sčasoma pa je postala vodilna osebnost feministične revolucije, njena kultna knjiga Drugi spol, izdana leta 1949, pa še danes velja za temelj sodobnega feminizma. S svojo filozofijo je oblikovala mišljenje cele generacije žensk, ki se je nato preneslo tudi v poznejše rodove (kljub temu, da feminizem danes ni več tako oster, kot je bil nekdaj). V sodobni svet je prinesla tisto, brez česar si ga danes ne znamo več predstavljati; ne le teoretične knjige, ampak tudi emancipacijo, ki jo je v svojem življenju prakticirala. Vsak njen stavek je namreč izražal jasno zavedanje dejstva, da je ženska v moškem svetu.

Hčerka z možgani moškega
Vse svoje življenje je Simone dobro vedela, da si je njen oče, odvetnik Georges de Beauvoir, želel sina, namesto katerega pa je dobil dve hčerki (njena mlajša sestra je postala slikarka). In verjetno je bil eden izmed večjih komplimentov, ki jih je kot oče izrekel Simone, da ima možgane moškega. Ne glede na svoje neuresničene želje je Georges de Beauvoir prenesel na svojo hčerko ljubezen do gledališča in literature, ob tem pa jo še prepričal, da jo bo le intelektualna uspešnost rešila pomanjkanja. Že s 15 leti je Simone vedela, da bo nekoč slavna pisateljica; kar ji je tudi uspelo, a največ uspehov še danes žanje kot filozofinja.

Boj s Sartrom
Po tem, ko je opravila maturo, je študirala matematiko in filozofijo na Katoliškem inštitutu (Institut Catholique) in literaturo ter jezike na Inštitutu Sainte-Marie (Institut Sainte-Marie), po vsem tem pa se je lotila še študija filozofije na Sorboni. Z 21 leti je postala najmlajši človek, ki je opravil državni izpit iz filozofije in deveta ženska, ki si je prislužila ta naziv. In ko je prišlo do končnih izpitov na univerzi, je bil le nekdo boljši od nje - Jean Paul Sartre (a ta je prvič na izpitu padel), ki je takrat že bil njen partner. Če pa upoštevamo biografijo, ki jo je slavni Francozinji posvetila Deirdre Bair, se je izpitna komisija precej sporekla, komu naj bi naslov najboljšega sploh pripadel. In končno so se odločili za Sartra.

Revolucionarni Drugi spol
Niso le njene knjige prispevale k dejstvu, da je Simone de Beauvior najpomembnejša feministična intelektualka moderne dobe. Precej je k temu dejstvu prispeval tudi njen življenjski stil ali kar življenje samo; bila je borka za svoje pravice in ne le dodatek Sartra. Že od vsega začetka se je Simone bojevala s splošnimi predstavami in mnenji srednjega meščanskega razreda, predvsem je to mišljenje splošna buržuazna puhlica, da lepota in možgani niso združljivi. Dekle naj bi se poročilo in imelo otroke, če pa družina ni uspela založiti mladenke z dovolj ugledno doto in če dekle ni bilo dovolj privlačno za moške, se je morala znajti in poskrbeti sam zase.

V Drugem spolu, ki je ob izdaji obveljal za eno izmed najbolj škandaloznih del tistega časa (izdano je bilo leta 1949), celo tako škandalozno, da mu je prav ta naziv prinesel takojšnji uspeh, izpostavi vprašanje, kaj za polovico človeštva pomeni, da jo določa, degradira, dominira in hkrati tudi poveličuje druga polovica te iste rase, ki je poleg vsega pogosto čustveno manj razvita in včasih celo manj inteligentna (seveda gre tu za ženske in moške).

Nesprejemljiva tema za moške
Esej je v družbi 20. stoletja padel kot bomba, avtorica pa je v trenutku obveljala za demonično žensko, ki pogubno vpliva na vse okoli sebe. Mediji in bralci so jo vsi po vrsti označili za seksualno nezadovoljno, frigidno, nimfomanko, lezbijko, možačo in sovražnico otrok. Dobivala je pisma, polna sovražnih želja in groženj, po drugi strani pa so ji pisali, da bi jo ozdravili, zadovoljili njene želje, ji odprli oči, da bi končno spregledala resnico in spodobnost. Katoliški pisatelj François Mauriac, močno spoštovan mož svojega časa, se je nad njeno knjigo zgražal, v uredništvo revije, ki jo je pomagala ustanoviti, pa je pisal, da zdaj ve vse o vagini njihove nadrejene.

Celo Albert Camus, ki sicer ob Sartru velja za reprezentativnega predstavnika francoskega eksistencializma (vendar oba pisca predstavljata vsak svoj tok te smeri), ni dobro prenesel inteligentne ženske. Kot je opazila de Beauvoirova, se je v njeni družbi počutil precej nelagodno, kar je skrival za šalami na njen račun ali pa ignoriranjem - odvisno od tega, kako razdražen je bil. "Ko je govoril z menoj, je bil njegov ton po navadi sarkastičen in pogosto napadalen, " je o Camusu zapisala de Beauvoirova.

Ženska se vseeno rodi, a tudi nastane
Kljub vsemu pa je nekje globo v sebi avtorica revolucionarnega stavka "Ženska se ne rodi, ampak to postane" slutila, da vseeno ne vzdrži popolnoma. Dvajset let po objavi Drugega spola je Suzanne Lilar napisala kritiko, katere pravilnost je morala priznati celo Simone de Beauvior. Gre predvsem za to, da kljub vsemu obstajajo genske, hormonske in anatomske razlike med spoloma. A vseeno ostaja njeno prepričana, da kultura in družbene konvencije v marsikaterem pogledu izoblikujejo naš pogled na ženskost in tako določajo položaj ženske. Gre za percepcijo, ki še danes naleti tako na idealizacijo kot demonizacijo.

Sprevod natakarjev
Ko je Simone de Beauvoir 14. aprila 1986 umrla, so se zadnji ostanki revolucije iz leta 1968 dokončno umirili in pogrebni sprevod skozi Pariz je bil zadnji ostanek te revolucije. Celo natakarji iz restavracije Brasserie La Coupole so se postavili ob cesto kot kakšna častna straža in si čez levo ramo položili bele prtiče, da bi počastili žensko, ki je bila dolga leta stalna stranka restavracije na Montparnassu.

"Ženske, njej se morate zahvaliti za vse!", naj bi na pogrebu zavpila Elisabeth Badinter, borka za pravice žensk in avtorica, na katero je de Beauvoirova močno vplivala. V svojih spominih je zapisala, da se počuti izdano, verjetno tudi zato, ker se je morala zato, da se je zapisala v zgodovino, umakniti s prizorišča svojega časa. Pa vendar je radikalna avantgardistka, kot je bila - oboževana in prezirana, samotna in brez dvoma v večni bitki z bolj občudovanim Sartrom, s katerim si delita grob - odprla oči vsem prihodnjim in prihajajočim generacijam žensk.

Lejla Švabić