Družba bi se lahko posvečala tudi kakšni druge vrsti zabave, sporočilo pa še vedno ostalo isto: v življenju je treba misliti z glavo in postaviti razum pred trapasto zadovoljevanje najrazličnejših čustvenih in telesnih užitkov. Utrechtski umetnik Gerrit van Honthorst s svojo sliko Koncert, ki jo je naslikal leta 1625, seveda ne prinaša nič novega, ampak je takšne poudarke mogoče v zahodnoevropski umetnosti spremljati vse od srednjega veka naprej, zlasti pa so bili pogosti pri umetnikih severnoevropskih dežel.

Moralna vsebina del je bila pogosto zasnovana v skritih simbolih, s katerimi so nizozemski slikarji radi opozarjali naročnike oziroma gledalce svojih del, da ne bi zašli s prave poti. Takšnih simbolov so polna dela Pietra Bruegela st. (okoli 1527-1569) in drugih renesančnih umetnikov, ohranjal pa jih je tudi nizozemski žanr 17. stoletja.

Nedolžno petje se sprevrže v prevaro
Na van Honthorstovem delu vidimo skupino štirih figur, ki so zbrani ob mizi in prepevajo, a če pogledamo podrobno, ta upodobitev vendarle ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled. Vidimo mladeniča v ospredju, ki igra na čelo, in fanta na desni strani slike, ki zavzeto poje skupaj z dekletom, s katerim si pomagata s pesmarico. Vendar se mladenka ne predaja zgolj petju, ampak mladeniča zapeljivo boža s prsti pod lasmi. Tukaj je še grda starka, ki daje čelistu znak s prstom, z drugo roko, ki jo komaj opazimo v senci draperij, pa sega proti mošnji denarja, pripeto na pasu mladeniča, čigar misli so povsem drugje.

Kar je torej na prvi pogled videti kot povsem nedolžna zabava, se izkaže za pravo prevaro, ki jo je nevednemu mladeniču pripravila trojica. Zdaj postane sporočilo slike jasno: ne smemo se pustiti zapeljati sumljivi družbi, ampak nas mora pri odločitvah voditi zgolj razum.

Zlata doba nizozemskega slikarstva
Gerrit van Honthorst (1590–1656) je ustvarjal ravno v času, ko je nizozemsko baročno slikarstvo doseglo svoj vrhunec. Prva polovica 17. stoletja namreč velja za zlato dobo nizozemskega slikarstva, ki pa v tretji četrtini stoletja že počasi izzveni. Van Honthorst je predstavnik utrechtskih carravaggistov, ki so ideje velikega italijanskega umetnika prenesli na sever.

Za nizozemsko slikarstvo 17. stoletja, ki ga sicer zaznamujejo tri velika imena Franz Hals, Rembrandt van Rijn in Johannes Vermeer, je značilno, da cerkvene umetnosti skoraj ne moremo najti, saj ostajajo naročniki posvetni. Zanimivo je tudi to, da dvor pri tem nima pomembnejše vloge, ampak najdemo kupce slik skoraj med vsemi sloji, celo med kmeti. Značilna je tudi izjemno visoka konkurenca in s tem povezana kakovost umetnikov.

Maja Kač