Enajstega novembra sicer povsod po svetu praznujejo martinovo, in to je dan, ko si žejni ljudje pri svojih veseljačenjih in zabavah ne postavljajo zavor.
V stanovanju Petra Mileka, deželnega paznika v Zalogu pri Ljubljani, številka 34, pa je bilo leta 1850 še posebej veselo. Žena Katarina, ki se je prej kot dekle pisala Leban, je pričakovala otroka in res je ob deseti uri zvečer na svet prijokala deklica. Če bi se očetu Petru rodil sin, bi bil gotovo Martin, ki bi potem vse življenje istega dne praznoval svoj rojstni dan in god, tako pa so novorojenki dali ime Karolina, kar pa tudi ni bilo vnemar, saj se je tako imenovala neka bivša avstrijska cesarica. Deklico so naslednji dan, 12. novembra, ob šestih popoldne krstili v župnijski cerkvi Device Marije v Polju.
Karolina - ali tudi Dragojila - Milekova
Karolino Milekovo so torej vile rojenice na življenjsko pot pospremile v veselem vzdušju, njeno poznejše življenje pa ni bilo tako rožnato, kot je kazalo tiste jeseni leta 1850. Neusmiljeni viharji so vztrajno zibali trhlo barko, dokler niso v nekaj desetletjih raztrgali nežnega jadra. In tako je tudi Karolino Milek prekmalu zakrila zemeljska odeja, njeno ime pa je sčasoma prešlo v pozabo.
Ko je pred leti pri nas izšla knjiga o prezrtih ženskah slovenske preteklosti: Pozabljena polovica, portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Karoline Milekove v njej ni bilo najti. Z nekaj stavki jo omenja Slovenski biografski leksikon in nekaj - večinoma napačnih ali nepopolnih zapisov v raznih krajevnih člankih in kronikah. In to je vse, kar o tej izredni narodni in slovstveni delavki lahko izve širša slovenska javnost.
Popolnoma drugače pa je med poznavalci življenja slovenskega pesnika Simona Gregorčiča. V zapisih o njegovem življenju in poeziji pa Karolina, imenovana tudi Dragojila, Milekova zavzema pomembno mesto. Bila je namreč njegova "planinska roža", vir nekaterih njegovih neuresničenih sanj in žlahtne poezije.
Mlada leta
Stara vasica Zalog leži kakih osem kilometrov od Ljubljane proti Dolenjski. Prav blizu se stekata Sava in Ljubljanica, zato je bilo tamkaj dolga stoletja veliko rečno pristanišče. Zalog je bil končna postaja dolge poti, ko so s konji in voli od hrvaške meje po Savi navzgor vlekli dolge ladje z vsakovrstnim blagom. Tega so potem v Zalogu raztovorili in namestili v skladišča. Leta 1849 pa je tod mimo pripeljala železnica. Prva dva hlapona sta veselo prisopihala na cesarjev rojstni dan 18. avgusta 1849. Od tedaj so imeli prebivalci Zaloga - bilo jih je nekaj čez 300 - krajšo pot do Ljubljane. Vlak je do tja pripeljal v dobrih petnajstih minutah. Zato ni čudno, da si je ljubljanski mestni stražnik Peter Milek poiskal stanovanje kar v Zalogu, na številki št. 34, kjer je bilo prej nastanjenih že več članov družine Škraba.
A tam ni vztrajal dolgo. Preselil se je v mesto in tam je svojo šolarsko pot začela tudi njegova hči Karolina. Ker še ni bilo učiteljišča za deklice, je prve nauke dobila pri uršulinkah, pozneje pa je izpite opravljala še v zasebnem učnem zavodu Julije Moosove. To jo je usposobilo za učiteljski poklic, za katerega se je potem odločila tudi njena, dve leti mlajša sestra Viktorija.

V službo na primorsko stran
Jeseni 1872, ko je bilo Karolini 22 let, je bila v Kobaridu na Goriškem razpisana služba učiteljice, saj so tamkajšnji dvorazrednici priključili še en razred. Preselila se je tjakaj in najela sobo v gostilni "Pri Kotlarju", ki jo je ravno tega leta z ženo prevzel novi gospodar. Učiteljica je bila v tistih krajih in v tistem času redka pojava, saj so v tem poklicu popolnoma prevladovali moški. Karolina pa jim je sklenila dokazati, da se tudi ženska lahko znajde pri tem zahtevnem opravilu.
V Kobaridu
Še nekaj let pred Karolininim prihodom je bil Kobarid zaspan trg ob reki Soči. Pri ljudskem štetju leta 1869 so našteli 767 prebivalcev.
Leto poprej, 1868, pa je tjakaj prišel službovat mladi kaplan Simon Gregorčič, ki je leta 1867 pel novo mašo na Libušnjem, kamor je spadala njegova rodna vasica Vrsno, v objemu Krna. Gregorčič je v Kobarid ob Soči vnesel nekaj življenja, bodisi v cerkev kakor tudi zunaj nje.
Prav tako kot drugod po Slovenskem so si tudi v Kobaridu tržani omislili Narodno čitalnico, ki naj bi bila središče vsega društvenega življenja. A je le životarila in se ni naročila niti na knjige Mohorjeve družbe. Ko je znani narodni delavec dr. Etbin Henrik Costa sestavljal svoj Statistični spregled vseh slovenskih čitalnic - tedaj jih je delovalo že 54 - ki ga je nameraval objaviti na koncu Koledarja Matice slovenske za leto 1869, iz tega kraja kljub večkratnim prošnjam od odbora ni dobil nikakršnih podatkov.
Že kmalu zatem pa je zadevo vzel v roke mladi kaplan Šimen in z domačinom Ignacijem Gruntarjem pozimi 1870/71 popolnoma oživil narodnoprebudno delo. Spomladi 1871 je tako Kobarid dobil novo društveno ognjišče. Čitalničarji so postali naročniki knjig družbe sv. Mohorja, Simon pa se je včlanil že leta 1870 in pristopil tudi k Matici slovenski, ki je tedaj izdajala strokovne knjige. Prvo čitalniško "besedo" so imeli po veliki noči 1871, drugo pa spomladi istega leta. Simon Gregorčič je redno skrbel za deklamacije in petje. Pripravljal je govore. Ker je učil tudi verouk v šoli, je prizadevne učence vabil k sebi na dom in jim posojal svoje knjige ter jim nudil dodatni pouk slovenščine.
Podobno je bilo tudi pri starejših. Tudi njim je posojal knjige. Z njimi je vadil dramske prizore. Ustanovil je mešani pevski zbor, ki se je odlikoval na domačem koru in na čitalniškem odru. Poleg tega pa je navezal tudi prisrčne stike s posameznimi domačini. Tako je postal reden gost v marsikateri kobariški hiši.
Ves čas pa se je ukvarjal tudi s pesnikovanjem, a se pod svoje redke objave v tisku nikdar ni podpisal s svojim pravim imenom.
Nova moč
V to prijetno kobariško narodno prebujeno gnezdece je torej jeseni 1872 pripotovala Karolina Milekova. S svojo prijaznostjo je takoj očarala vse, ki so prihajali z njo v stik v šoli, cerkvi in tamkajšnji narodni čitalnici. Andrej Gabršček, poznejši učitelj, pisatelj in založnik je leta 1932 o svojih šolskih letih pri Karolini Milekovi zapisal: "Tako izobraženih učiteljic smo malo dobili iz poznejših modernejših izobraževališč. In že v tisti dobi je bila to žena, ki je kipela od narodne zavesti in je vedela, kaj hoče doseči med narodom. Zato jo je ljudstvo tudi spoštovalo in mladina jo je - ljubila."
Neki drug učenec, Alojz Urbančič, sin Karolininega stanodajalca, pa leta 1937 piše: "Spominjam se še danes, da smo jo spoštovali vsi otroci, ker je bila v dobi svojega bivanja res ugledna med našim ljudstvom."
Prijateljstvo s Simonom Gregorčičem
Mlada Karolina je torej s svojim delovanjem v šoli in zunaj nje popolnoma prevzela kobariške tržane, očarala pa je tudi kaplana Simona. Čedalje pogosteje je začel zahajati v gostilno "Pri Kotlarju", kjer je stanovala mlada učiteljica. Hišni gospodar Urbančič je pozneje povedal: "Simon Gregorčič je prihajal večkrat pozno zvečer k nam v gostilno, ko smo že odpravili domov druge goste in pustili smo ju sama v gostilniški sobi do poznih polnočnih ur. Menda sta takrat kovala pesmi."
Dva mlada pesnika
Simon in Karolina sta iz dneva v dan postajala večja prijatelja. Mlada učiteljica je namreč začela delovati tudi v narodni čitalnici pa tudi pri cerkvenem petju. Pozimi 1872/73 se je zato društveno delovanje v Kobaridu še povečalo, saj sta zdaj zanj delovali dve izdatni moči. To je obema nadobudnežema dajalo možnost za pogostejša srečanja, ki so kmalu prerasla v iskreno prijateljstvo, ob začetku spomladi pa je zveza prerasla že v iskreno ljubezen. Njuno razmerje pa ni ostalo skrito drugim prebivalcem Kobarida in kmalu so se začele pojavljati hudobne govorice.
Vmes poseže "višja sila"
Gregorčičev predpostavljeni, župnik in dekan Andrej Jekše je tudi sam opazil spremembo pri svojem do tedaj dokaj bolehnem in otožnem kaplanu Simonu, ki mu je jeseni poznanstvo z mlado učiteljico vlilo novih moči. Vendar se je moral podrediti tudi ljudskemu glasu, ki iz te zveze ni obetal ničesar dobrega. Morda bi se še nekaj časa upiral hudobnim jezikom, če mlada zaljubljenca ne bi storila usodne napake. Omislila sta si namreč prijeten spomladanski sprehod do reke Nadiže, kake pol ure hoda od Kobarida. To pa je kobariškim čeljustim dalo novih snovi. Zadevo so v cerkvenih krogih uredili dokaj "elegantno". Simona Gregorčiča so maja 1873 premestili v Rihemberk (Branik) od tam pa je v Kobarid prišel službovat kaplan Blaž Grča. Rutinska zamenjava torej. Andrej Gabršček je o tem zapisal: "Dekan Jekše je vse lepo uredil, da je bilo na vse strani prav."
Žalostno slovo
Po dobrih petih letih kaplanovanja v Kobaridu – to je bil tudi uradni razlog za premestitev - je torej Simon Gregorčič 20. maja 1873 odpotoval na novo službeno mesto. V Kobaridu pa je ostala njegova ljubezen Karolina Milekova. Tudi njo je ta izguba prizadela in že po nekaj tednih je svoja čustva izlila v pesmi: Sloves. Ob naslovu si je zapisala datum 8. junija 1873 nato pa nadaljuje:
Došel tedaj je oni čas,
Ko se ločiti nama je:
Da zadnjič vidim tvoj obraz,
Občutim živo to gorje.
Le z Bogom mi tedaj odrini,
Tje, kamor ti dolžnost veli.
Naj angelj v novej domovini
Zaželjen mir ti podeli.
Po novih hodil boš ravninah,
Zrl marsiktero rožico,
V zelenih, vedi, le planinah,
Si najdeš rožico zvesto.
Usliši, prošnjo Ti o Bog,
Obriši milostno solze,
Uteši vsem nam stok in jok:
Tolažbe svit prisij v srce!
Na koncu pa je dostavil še svoj takratni pesniški podpis Bojan.
Dragojilina opomba
Karolina Milek, ki se je pozneje po tedanji navadi narodnih navdušencev preimenovala v Dragojilo (po enačbi: Karl = Dragotin ali Drago, Karolina = Dragojila ali Draga) je nekatere svoje pesmi dala v presojo tudi prijatelju Gregorčiču. Med njimi tudi pesmico, ki jo je napisala jeseni 1872, ob svojem prihodu v Kobarid. Tudi Gregorčičevo slovo ji je takoj navdihnilo nove verze, o katerih pozneje piše prijatelju, ljubljanskem pesniku Josipu Cimpermanu. Pravi, da je tedaj, ko je bil Šimen premeščen v Rihemberk, zložila neko "šušmarijo", podobno elegiji. Gregorčičev prijatelj Ivan Stres je pesem pregledal in nekoliko popravil ter ji svetoval, naj jo pošlje v Gorico profesorju Franu Erjavcu, ki naj bi oskrbel objavo v listu "Glas". Erjavec pa je pesem pokazal Gregorčiču in ta jo je obdržal, njej pa poslal pohvalno pismo. Takrat se ji je porodila zamisel za novo pesem Sloves, ki je bila tako že drugi odziv na njuno ločitev. To stvaritev je potem zopet pokazala Gregorčičevemu prijatelju Ivanu Stresu, ki je bil v naslednjih letih pogost obiskovalec Kobarida, kjer je potem samevala Dragojila Milekova. Stres je verze spet nekoliko popravil in izboljšal. Mnogo let zatem, 1887, pa jih je Dragojila prepisala in poslala Cimpermanu v Ljubljano.
Kaj skriva Dragojilin zvezek
Lična pisava s kraticama D. M., kar seveda pomeni Dragojila Milekova, z letnico 1887 in s kratkim pesniškim geslom uvaja malo zbirko pesmi, ki jih je njihova avtorica tedaj morda nameravala objaviti v samostojni zbirki. Poleg samih verzov je dopisovalcu Josipu Cimpermanu poslala še nekaj obrazložitev. Iz gradiva izvemo, da sta v zbirki vsaj še dve pesmi posvečeni Simonu Gregorčiču. Posebej zanimiva je pesem Reki, tretja v tej zbirki, ki tudi nosi letnico 1873 in ki na koncu pravzaprav jasno nakazuje, kaj se je zgodilo med zaljubljencema Simonom in Karolino tisto pomlad, ko sta se podala na izlet k reki Nadiži. Takole to skrivnost pojasnjuje sama Dragojila Milekova:
Turobno šumiš mi o reka samotna, / Pošiljaš prot' jugu penečo vodo. / Pokrila te v sanje zdaj noč je tihotna, / Nad taboj razgrinja se zvezdno nebo.
Ob bregu stojim. Pogledujem v valove, / Ki pljuskajo vedno v pečine bregov; / A časih obrne oko se v svetove, / Ki milo migljajo z nebesnih potov.
V bližini imam pa – o reka peneča! / Srce kar želi si in ljubi srčno, / Kar dala osoda, mu klonila sreča, / Kar dražje mu je kakor svitlo zlato.
Ti priča, o reka, ljubezni si vroče, / Zakrij med valove kar videla si, / O prosim te, molči! oko če se joče, / Saj srce je srečno ima kar želi.
V srce je zapisala roka skrivnosti, / Ki zvesto ljubezen budila je v njem, / Poljub zapečatil je pota svetosti, / Za koja ti reka in jaz le še vem.
O molči in pričaj mi reka v samoti, / Saj zvezdice nebne to tudi store, / Naj srce samo le ohrani v tihoti, / V trenutku le-tem kar občutilo je.
Še dve Dragojilini opombi
Reka Nadiža je bila torej tiste pomladi priča poljubu med Simonom Gregorčičem in Karolino (Dragojilo) Milekovo. Ta v svojem pojasnilu Josipu Cimpermanu imena srečneža sicer ne omenja, pravi pa "da je v pesmi vse povedano, ime pa mora zamolčati."

Dragojila nato v zbirki kot četrto po vrsti objavlja še eno pesmico iz leta 1873. Tej je dala naslov Njegove oči. Zanjo trdi, da je v zvezi s prejšnjo, torej Reko. Pravi pa takole: "Jezero so tvoje oči, / Modro, mirno milo, jasno, / Gledala bi vedno vanje, / Rano v zori, v noči krasno.
V jezeru treplje čudno, / Svitla zvezdica v zeni; / Zvezdica plamteča, žarka, / To je tvoja ljubav k meni."
Gregorčičev odgovor
Simon Gregorčič se je po odhodu iz Kobarida ustalil v Braniku, kjer je osem let deloval kot kaplan. Pridno je tudi pesnil in svoja dela pošiljal na Dunaj, kjer je pod uredništvom Josipa Stritarja izhajal leposlovni mesečnik Zvon. Sedem let po ločitvi od Dragojile pa je 15. marca 1880, torej je skoraj natančno "zadel" obletnico svojega slovesa od Kobarida, izšla pesem Ohrani Bog te v sveti!, ki je pozneje na slovenskem svetu dobila ime Planinska roža.
Gregorčič je nedvomno prek svojih prijateljev, ki so ostali v tesnem stiku z Dragojilo in prek morebitnih njenih pisem pridobil tudi pesmico Sloves, kjer ga nekdanja prijateljica spominja: "V zelenih vedi le planinah, si najdeš rožico zvesto," zato je tudi sam sklenil odgovoriti kar s svojo poezijo. Prva kitica tako poje:
"Stoji v planini vas,
Tam rajska roža rase;
Za druge ne in zase
Za me cvete njen kras.
A meni v daljnem sveti
Življenje zdaj veni;
Ohrani Bog te v cveti,
planinska roža ti."
Pesem ima nato še štiri kitice, v katerih Gregorčič izliva svoja čustva, potem pa konča:
"O droben ptiček moj,
Kam si razpel peroti?
Če njej hitiš nasproti,
pozdrav jej moj zapoj!
Oh jaz tu v daljnem sveti
Živim prebridke dni;
Ohrani Bog te v cveti,
Planinska roža ti."
Dragojilino delo v Kobaridu
Medtem ko je Simon deloval kot duhovnik v Rihemberku pa je njegova kobariška prijateljica neumorno delovala v kraju njunega prejšnjega skupnega bivanja. O tem Slovenski narod piše: "V šoli je živela za mladino, a izven šole zopet za deco, narod, vero in dom. Ona Je bila prva učiteljica v Kobaridu, in ker na Primorskem kakor i drugod pouk o ženskih ročnih delih ni bil tako organizovan kakor sedaj, obrnila je pozornost prebivalstva trga Kobarida na se, da je začela poučevati deklice vseh 4 razredov v tem predmetu."

Tudi odrasle deklice je poučevala v zunajšolskih urah, in to povsem brezplačno. Nato pa je prirejala tudi razstave teh ročnih del. Obenem je mladino učila tudi deklamacij, iger in petja. Posebno pri zadnjem se je še posebej odlikovala. Bila je "velika prijateljica petja", kot zatrjuje Slovenski narod in nadaljuje: "Po nedeljah in praznikih so se zbirale okrog nje odrasle deklice, da so se v njenem kolu učile ubranega cerkvenega petja, tako se je v Kobaridu uvedlo skupno cerkveno petje. Takrat še v Kobariškej dolini ni bila udomačena majeva pobožnost. Njenej in prošnji gospe Alojzije Nanove, posestnice v Kobaridu, je ondotni dekan g. vitez Andrej Jekše rad ustregel, da je uvel to pobožnost, katero je povzdigovalo lepo ubrano petje."

Dragojila je bila vešča v pisavi slovenskega jezika, poleg tega pa je znala govoriti še po nemško, francosko in italijansko. Znala je brati tudi cirilico. Profesorju Erjavcu je nabirala slovenska krajevna imena, zbirala pa je tudi slovenske narodne pesmi. Ni pa bila skladateljica, da bi mogla v glasbo preliti poezijo, ki jo je zanjo spesnil Simon Gregorčič. Nič hudega, saj so za to poskrbeli drugi.

Nova razsežnost
Med ljubitelji slovenske poezije je bil v tistem času tudi doktor Benjamin Ipavec, zdravnik otroške bolnišnice v Gradcu. Zaradi svojih občutenih uglasbitev je bil priljubljen na vseh koncih svoje domovine in zato tudi deležen raznih časti. Nič čudno torej, da so ga številni vabili v goste, čemur pa se zaradi dela in oddaljenosti ni mogel odzvati. Jeseni leta 1879 pa je le sprejel povabilo ljubljanske narodne čitalnice in ta mu je 27. septembra priredila prisrčen sprejem. Ipavec se je svojim gostiteljem želel primerno oddolžiti, zato je v ta namen iskal primerno besedilo, ki naj bi ga uglasbil in posvetil njihovemu pevskemu zboru, ki je bil tedaj najboljši na Slovenskem. In tako je v marčevskem Zvonu iz leta 1880 našel Gregorčičevo pesem o planinski roži. Uglasbil jo je za moški zbor z baritonskim soloodlomkom.
Skladba je bila objavljena leta 1885 v redni zbirki Glasbene matice. Ker so bile Matičine izdaje zelo priljubljene in so pevci skladbe radi sprejemali v svoje sporede, ni izključeno, da sta Ipavčevi uglasbitvi lahko prisluhnila tudi Simon Gregorčič in Dragojila Milekova.
Dragojilin življenjski tek
Čas, v katerem je izšla Ipavčeva uglasbitev Planinske rože pa Dragojili Milekovi ni bil več ugoden. Podnebje v Kobaridu ji ni ustrezalo in ji je kmalu načelo zdravje. Tako se je morala že leta 1885 podati na zdravljenje. Dobila je večmesečni dopust in lahko je obiskala nekatere svoje sorodnike in znance. Starša sta še živela v Ljubljani, na Žabljeku št. 6. Obiskala pa je tudi sestro Viktorijo, ki se je preimenovala v Zmagoslavo in je službovala v Šmarju pri Jelšah na Štajerskem. V tem nemškutarskem kraju, imenovanem St. Marien bei Erlachstein, je tedaj služboval kaplan Anton Aškerc, ki se je kot pesnik podpisoval kot Gorazd, s katerim se je podrobneje seznanila. Tam jo je tedaj obiskal tudi Gregorčič, ki se je vračal z vseslovanskega shoda v Pragi.
Ohranjen je tudi spomin, da ji je pesnik ob tej priložnosti podaril svojo fotografijo in na zadnjo stran zapisal četrto kitico pesmi Ti meni svetlo sonce:
Neznanska moč me vleče
Do tebe sladka stvar-
Doseči pa ne morem
Nikdar te, oh, nikdar!
V tej pesmici pa prej še zatrjuje:
Ti meni svetlo sonce, / a jaz sem mesec tvoj, / od tebe luč dobivam, / od tebe ogenj svoj.
Ko tvoja luč mi sije, / svetal mi je obraz, / ko žar mi tvoj zatone, / obda me mrak in mraz.
In kar je najpomembnejše:
Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran duh spremljuje
te vedno in povsod.
Obojestransko delovanje
Pesmi Ohrani Bog te v sveti! Gregorčič leta 1881 ni uvrstil v izbor za svoje Poezije. Prav tako tudi ne leta 1888, ko je pripravil drugi zvezek. Izšla je šele v četrtem leta 1908, ko ga že ni bilo več med živimi.
Dragojila Milekova pa ni doživela samostojne izdaje svojih poezij. Za njo so v pesniškem pogledu ostali le drobci v raznih listih (Vrtec, Popotnik, Ljubljanski zvon), ki jih je podpisala kot Črnogorka ali Petrovna.
Iz Kobarida pa je Dragojila Milekova tudi sama obiskala Gregorčiča, ki je kaplanoval v Braniku. Da ne bi bilo spet nepotrebnega govoričenja, jo je na poti spremljala kobariška domačinka, štirinajstletna Anica Gabršček. Ta je, kot pozneje piše njen bratranec Andrej Gabršček, "v tihem opazovanju spoznala, da sta si morda pesnik in učiteljica več blizu kot prijatelja s svojimi srčnimi nagnjenji".
Dragojilino slovo
Dragojili Milekovi se zdravje kljub bolezenskemu dopustu ni okrepilo. Po vrnitvi v Kobarid je vztrajala še tri leta, ko je spet morala prekiniti svoje delo. Konec šolskega leta 1887/88 so ji odobrili začasni pokoj.
V letu 1889 pa je zopet nastopila svojo službo. Vendar se v Kobarid ni vrnila nikoli več. Dobila pa je mesto učiteljice v Beli krajini. Podzemelj je bil zadnja postaja njenega učiteljskega službovanja. V tamkajšnji šolski kroniki piše: "1. marca 1889. Gospodična Dragojila Milek je nastopila z današnjim dnem tukajšnje učiteljsko mesto ter z njenim nastopom odprla dvorazrednico v Podzemlju."
A tudi tu ni dolgo vztrajala, saj so že naslednje leto 28. maja zapisali: "Tukajšnja učiteljica Milekova je radi bolehnosti djana v pokoj."
Ta pokoj pa ni trajal dolgo. Učiteljica Dragojila Milekova je bila namreč kaj kmalu zatem 'djana' na mrtvaški oder. Umrla je sredi poletja, 22. julija 1890, le nekaj mesecev pred svojim štiridesetim rojstnim dnem. Kot že številne pesnike in pisatelje tedanje dobe in tudi tri njene brate, je tudi njo pokopala neizprosna jetika.
Zapisi ob smrti
Kot kaže, so se Dragojile nekateri dodobra spomnili šele po njeni smrti. O tem pričajo zapisi v tedanjem časopisju, ki kar tekmujejo v hvaljenju nesrečne pokojnice:
Vrtec: "Bila je rajnka prijateljica našemu listu in je tudi nekoliko mičnih sestavkov s podpisom Petrovna spisala zanj."
Ljubljanski zvon: "… Visoko naobražena, vender brez vsake smešne napihnjenosti, vestna učiteljica ali z ljubeznijo vladajoča mladim duhovom, pristna domorodka, vneta za vse pristno in vzvišeno, najblažja hči in sestra, vzorna prijateljica: tako živi in živi v lepem spominu dolgo med nami cenjeno ime Dragojile Milekove!!"
Slovenski narod: "V čast primorskemu slovenskemu učiteljstvu je bila pokojnica zelo dejavna učiteljica; kar jej je ostalo prostega časa uporabila ga je na korist dobrodelnim činom ter žrtvovala vse svoje moči dragemu narodu, ne sluteč, da si spodkopava s prenapornim delom čilo zdravje ... Kobarid jej je bil za Ljubljano najmilejši kraj na svetu."

Pesem bo ohranjala spomin
Tudi Simon Gregorčič je z žalostjo sprejel vest o smrti svoje "planinske rože". Sam je svojo ljubljenko preživel za 16 let. Njegovo življenje se je končalo novembra 1906. Medtem pa je spet glasba poskrbela, da spomin na njegovo zvezo z Dragojilo ni zbledel. Za to ima zasluge dr. Gustav Ipavec, zdravnik v Šentjurju ob južni železnici, brat primarija in skladatelja Benjamina Ipavca, tistega, ki se je že v osemdesetih letih, ko sta oba zaljubljenca še živela, prvi lotil Gregorčičevega besedila, ki opeva njegovo Planinsko rožo. Gustav je napisal novo izredno občuteno melodijo, ki se je še bolj priljubila kot prejšnja. Gustav Ipavec je dobil navdih, ko je v Mariboru na neki proslavi poslušal petje baritonista dr. Bele Stuheca. "Tisti glas me je vabil," je povedal pozneje in dodal, da mu je melodija za Planinsko rožo privrela iz srca, ko se je z vozom peljal v bližnje Šmarje in se vračal nazaj.
Planinska roža Gustava Ipavca se je hitro razširila v prepisih, mariborski učitelj in skladatelj Srečko Stegnar pa ji je dodal še nekaj taktov, kar pa je Gustava precej ujezilo. "Enkrat sem bil pa hud. Moji Planinski roži so nekaj dostavili – rep. To me je razjezilo," je povedal leta 1907, ko ga je obiskal eden izmed sodelavcev mesečnega leposlovnega lista Dom in svet. S tem "repom" je bila skladba tudi objavljena v redni zbirki Glasbene matice za društveno leto 1902/03. In v taki obliki se uspešno izvaja še dandanes, čeprav skladatelju to verjetno ne bi bilo prav nič po volji.
Andrej Mrak