Pristajalne steze za NLP-je, prizorišče nekakšnih predkolumbovskih olimpijskih iger ali pa preprosto starodavna minimalistična umetnost? Verjeli ali ne, vsako od teh teorij je že zagovarjal ta ali oni akademik. Črte nazca namreč znanstvenike begajo že od leta 1926, ko je perujski arheolog Julio Tello opazil zmešnjavo na prvi pogled nesmiselnih geoglips, ki so jih neznane roke v puščavska tla vrisale pred najmanj tisoč leti. Raztezajo se na približno 500 kvadratnih kilometrih puste planote, ki leži med dvema rečnima dolinama, približno 400 kilometrov južno od perujske prestolnice.

Večji del pampe je prepreden z mrežo 1300 kilometrov popolnoma ravnih črt - nekatere so široke le okoli 15 centimetrov, druge pa več sto metrov (najdaljša ima 65 kilometrov). Ponekod se križajo, drugje tečejo vzporedno; našteli so tudi kakih tristo geometričnih likov, večinoma trapezoidov, trikotnikov in spiral.

Svet, ki ni bil ustvarjen po človekovi podobi
Toda kurja polt človeka spreleti šele, ko ugotovi, da so na robu pampe z višine povsem jasno vidne tudi bolj kompleksne slike: predvsem živali (pajek, opica, kit, kača, kuščar, več kolibrijev in kondor) in rastline, pa tudi fantazijske kreature (slika dvoglavega bitja je sprožila še posebej veliko teorij o nezemljanih); antropomorfni liki so vsekakor v manjšini (najbolj znan je 31-metrski Astronavt, ki so ga odkrili šele leta 1982).

Kam so poniknili Nazce?
Bioimorfne podobe – našteli so jih petdeset - merijo od 25 do 275 metrov. Način njihovega nastanka ni povsem jasen, vsekakor pa bolj kot razlogi zanj. Pred časom so arheologi razkrili tudi identiteto skrivnostnih “črtograditeljev”: na južnem robu pampe so odkrili pokopano mesto Cahuachi, ki je bilo zgrajeno pred dva tisoč leti, petsto let pozneje pa iz neznanih razlogov zapuščeno. Črte so najbrž nastale tako, da so iz puščavskih tal izkopavali z železovim oksidom obložene kamne, kar je na izsušenih tleh pustilo svetlejši odtis, ki se je lahko ohranil, kajti erozije v tej suhi pokrajini praktično ni.

Za lase privlečene teorije
A bolj kot Kako antropologe še vedno zanima Zakaj. Če odštejemo teorijo o pristajalnih stezah za nezemljane (Erich von Däniken jo zagovarja v knjigi Chariots of the Gods?, 1970) ali kompleksnem zalivalnem sistemu, je bilo svoj čas tehtno delo nemške raziskovalke Marie Reiche, ki je skušala dokazati, da so črte nekakšen koledar ali vsaj enciklopedija vsega takratnega znanja ljudstva Nazca. Našla je veliko vzporednic med vzorci na tleh in postavitvami nebesnih teles – a po drugi strani, zaradi kompleksnega puščavskega prepleta črt bi bilo bolj nenavadno, če se kateri ne bi ujemal z nebesnimi konstelacijami.

Če se vrnemo k Dänikenu: zasluge za geoglife je pripisal vesoljcem zato, ker "arheologija ugotavlja, da predinkovska ljudstva niso imela možnosti, delo nadzorovati iz zraka. Že sama ideja, da bi se človek lahko dvignil v zrak, se jim je zdela čista norost." Če zanemarimo paranormalno, je izpostavil bistvo črt nazca, to, kar nas fascinira še danes: predstavljajte si, da velik del svojega življenja posvetite ustvarjanju čudovitih umetnin, za katere veste, da jih ne boste mogli nikoli videti ...

Bogovom na čast izhojene poti?
Možno je, da je bila puščavska planica nekakšna meka starega sveta, romarsko središče za čaščenje bogov (iz njihovih grobišč lahko sklepamo, da je v vsakdanu ljudstva Nazca imela smrt veliko vlogo). Arheolog Johan Reinhard trdi, da so bile črte nekoč “svete poti” poljedelskega ljudstva, ki je z ritualno hojo skušalo pridobiti naklonjenost bogov, ki so jim odmerjali vodo.

Malo manj mistično: človeška neumnost
Bolj kot geneza geoglifov nekatere raziskovalce zdaj že zanima njihova prihodnost. Podobno kot Machu Picchu in druga starodavna mesta na tistem koncu sveta, tudi črte nazca plačujejo vse višjo ceno podnebnih sprememb. Leta 1998 so poplave in plazovi, ki jih je sprožil orkan El Ninom, nekaj črt resno načele. Spet druge so razrili plenilci grobov na lovu za inkovskimi grobnicamim ali pa Perujci, ki na ravnico odlagajo smeti. Leta 1997 so le nekaj metrov od dva tisoč let starega trapezoida odprli nov rudnik zlata, v zadnjem desetletju pa so oglaševalci in politiki sredi te ali one kampanje med geoglife že večkrat klesali lastna sporočila.

Arheologi opozarjajo, da lahko le nemočno opazujejo, kako akademiki v boju s kapitalizmom izgubljajo zibelko moderne civilizacije.

Ana Jurc