V ta namen je 6. januarja leta 1300 od družine Delesamanini odkupil zemljišče v Padovi, kjer so stale ruševine starorimske arene. "Prvi namen za postavitev kapele je bila odveza svojega očeta, ki je bil znan po oderuštvu in ga je kot takega celo Dante opisal v Peklu svoje Božanske komedije. Drugi namen kapele pa je postavitev svoje grobnice, kjer naj bi bili hranjeni njegovi in ženini posmrtni ostanki", je o zgodovini nastanka kapele povedala kustosinja in vodja projekta Giotto, Padova in kapela Scrovegnijev, ki so ga pripravili v Narodni galeriji Mateja Breščak.

Nov odnos do upodobljenega prostora
V kraju Colle di Vespignano rojeni umetnik je nato med letoma 1302 in 1305, ko je od stropa do tal poslikal kapelo, v Padovo prinesel "revolucionarne" formule, ki jih je nenazadnje razvijal že v Assisiju, imele pa so izjemen vpliv na nadaljnjo zahodnoevropsko likovno umetnost. "Revolucionarno je zagotovo njegovo realistično upodabljanje prostora in arhitekture, postavitev figur v prostor, v krajino in njihova karakterna individualnost", pojasnjuje Mateja Breščak.

Giottove anatomsko pravilne figure, ki obvladujejo prostor, čustvujejo in sugestivno pripovedujejo zgodbo, so pripravile pot prihod renesančne umetnosti, slikarja pa so visoko cenili že sodobniki; nenazadnje ga je v svoji Božanski komediji v laskavem kontekstu omenil tudi Dante.

Prehod v začetek renesančnega slikarstva
V Padovo se je Giotto odpravil, ko se je bližal 40. letom, njegov slog pa je bil takrat že bolj ali manj dovršen. "S to poslikavo v kapeli Scrovegnijev je v bistvu odprl pot nadaljnjemu slikarstvu, odprl pot nadaljnjemu razvoju v renesansi in s pripovednostjo, torej z narativnim prikazom, z realističnim prikazom arhitekture in prostora, s prikazom čustvovanja figur in z obvladovanjem kompozicije naredil nek prehod v začetek renesančnega slikarstva", pomen poslikave pojasnjuje Breščakova.

Naslikane figure stopijo iz stene
Da bi sledili kronološki pripovedi upodobitev, je treba poslikavo spremljati od stropa do tal. Tako se v zgornjem pasu ladijskih sten na vrhu razteza zgodba Marijinega življenja, osrednji pas se osredotoča na Kristusovo otroštvo in javno delovanje, pod tem pa se nato razgrne še Kristusov pasijon. Celotno novozavezno pripoved je Giotto zaključil s talnim zidcem spodaj, kjer je upodobil nasproti si stoječe pare kreposti in pregreh. Figure, ki s svojimi atributi opozarjajo, katera življenjska pot vodi v večno življenje in katera v pogubo, so naslikane v grisaille tehniki, pri uporabi katere dosega Giotto neverjetno tehnološko mojstrstvo, saj pričara pravo iluzijo marmorjev in kipov.

Na slavoločni steni, torej steni, ki deli ladijski in oltarni prostor, je na vrhu upodobljen Bog Oče, ki naroča nadangelu Gabrijelu, naj oznani Mariji in tako odloča, da se mora zgodovinsko dejanje zgoditi. Spodaj se razvrščajo še figure angela in Marije Oznanjenja, Judeža, ki sprejme srebrnike, in Obiskovanja ter dve iluzionistični upodobitvi prostora, ki delujeta kot niši.

Pod 800 zlatimi zvezdami
Čez celotno zahodno steno se razteza Poslednja sodba s Kristusom Sodnikom v avreoli, z izbranimi na levi in zavrženimi na desni strani. O samozavesti naročnikov priča tudi figura Enrica Scrovegnija, ki stoji med izbranimi in drži v rokah model kapele, ki jo daje v priprošnjo. Na modrem stropu enoladijskega prostora se razprostira množica zlatih zvezd z medaljonskimi podobami Kristusa in prerokov.

Giotto je poslikavo zajel tako, da freske najbolje vidimo, če stojimo v središču prostora, prizori pa so naslikani tako, da so vsi osvetljeni iz enega samega svetlobnega vira, ki ga predstavlja glavno okno na zahodni steni.

Maja Kač