Same je seveda niso pustili na pot, pa čeprav je že skoraj dosegla osemnajsto leto, a ker ji je oče umrl, ko jih je štela komaj sedem, je z njo navadno potovala mati Jožefina. Tako sta se tudi v nedeljo, 1. junija 1851, popoldne podali na izlet v Kranj, kjer sta obiskali družino trgovca Rudolfa Lokerja. Obisk jima je minil v prijetnem vzdušju in ker je bilo vreme lepo, sta se skupaj z grajskim oskrbnikom Levičnikom podali še na pokopališče zunaj mesta. Tam je že dve leti počivalo truplo Franceta Prešerna.

Pokojni pesnik je bil namreč mladi Josipini še posebno drag, ker se je tudi sama že poskušala na polju poezije. Njegov grob je bil zapuščen, saj v Kranju ni imel sorodnikov, cvetje, ki so ga na njegovo gomilo polagali popotniki iz drugih krajev, pa je kmalu ovenelo. Tako tudi tisto nedeljo ob obisku prebivalcev turnske graščine Prešernovo zadnje počivališče ni moglo nuditi drugega kot klavrno podobo. Josipina Urbančič je zato še istega večera ob deveti uri sedla k mizici in svojemu izvoljencu Lovretu Tomanu v kratkem pisemcu razkrila vtise s kranjskega pokopališča: "S kakim občutkom - ah ne morem tega obesediti - s kakšnim občutkom sim šla tje - kjer počiva nesrečni pesnik - blaga duša, ktere svet ni zastopil ne ceniti znal ... In prišli smo na pokopališe - in vidli smo neokinčan črn križ - na kterem se le še komaj bere: France Prešern."

Tako zapuščen je bil tiste čase pesnikov grob in kazalo je, da še dolgo ne bo bolje.

France Prešeren je umrl za posledicami trebušne vodenice v četrtek, 8. februarja 1849. Dva dni zatem je bil njegov pogreb. K zadnjemu slovesu so prišli tudi njegovi prijatelji iz Ljubljane, ki so se po končanem opravilu zbrali v gostilni Pri stari pošti in sklenili pesniku postaviti dostojen spomenik. Tako so Novice že naslednji teden v sredo, 14. februarja, povabile ljudi na njegovo sedmino (bilje) in na razgovor o tem obeležju: "Po biljah se bo posvetovalo: Kakošin spominek naj se bi se rajncimu naredil in kam nej bi se postavil! Slavni mož zasluži svoje slave vredin spominek, torej je treba, de se ta reč dobro prevdari, in de se več prijatlov snide, ki se bojo posvetovali: kako bi se dalo to nar boljši storiti."

Odziv na to povabilo pa je bil bolj skromen, zato so se udeleženci dogovorili, da prosijo za pomoč Ljubljansko slovensko družtvo, ki je nato aprila 1849 v Dokladnem listu Novic objavilo splošen poziv: "Povabilo na vse Slovence! Na grobu našiga slovenskiga pesmenika Dr. Prešerna je več njegovih prijatlov in častivcov sklenilo, si prizadjati, de se spomin na mojstra naših pevcov, njemu in domovini spodobin, z napravo veličastniga spominka prihodnosti izroči. Sklenilo se je tedaj, Ljubljansko slovensko družtvo naprositi, de bi prineske za ta spominik nabirati počelo in celo to misel izpeljalo. Podpisani odbor slovenskiga družtva se je krasne misli hvaležnosti domovine do slavniga pesnika z veseljem poprijel in povabi, opustivši razkladanje občnoznanih zaslug ranjciga za pismenstvo slovensko, rojake k obilnim prineskam. Po njih izidu se bo izpeljava našiga namena ravnala, in občinstvu pozneje na znanje dala."

Tako se je po 13. aprilu začelo zbiranje prispevkov za Prešernov nagrobni spomenik. No, nekateri pa so denar darovali že nekoliko pred tem. Na seznamu tako med prvimi najdemo Petra Kozlerja, takrat državnega uslužbenca na Dunaju, ki je že 3. aprila prispeval 40 krajcarjev. Kozler je pozneje postal znan po svojem Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin, soustanovil pa je tudi pivovarno, današnji ljubljanski Union. Dne 4. aprila se je denimo izkazal nekdanji Prešernov varovanec v enem izmed dunajskih zasebnih zavodov grof Anton Auersperg, znani pesnik Anastasius Gruen, ki je prispeval celih 20 goldinarjev, ljubljanski trgovec, Prešernov prijatelj Jožef Debevec jih je 7. aprila prispeval deset ... Na koncu seznama najdemo tudi "ubogo vdovo" in "ljudomilega berača", ki sta iz svojih mošnjičkov iztisnila vsak po 30 krajcarjev.

Drugi Slovenci pa niso bili tako radodarni, zato se je blagajna za Prešernov spomenik polnila bolj počasi. Novice so v svojem Dokladnem listu občasno objavile imena dobrotnikov. Ker je bila Prešernova gomila takoj po pogrebu celo brez vsakega obeležja, je dr. Janez Bleiweis septembra 1849 postavil črn križ z imenom pokojnika, a so črke, kot je dve leti pozneje ugotavljala Josipina Urbančičeva, že docela obledele. V tistem času, ko je ona obiskala Prešernov grob, pa so posamezni rodoljubi dobivali tudi osebna pisma, ki so jih naprošala za darovani znesek. V enem izmed njih, datiranem s 5. julijem 1851, torej dober mesec po njenem obisku v Kranju, piše: "Častiti Gospod! Za neravno prekrasni, vunder za našiga perviga pesnika dohtarja Prešerna spodobni grobni spominek nam še denarja manjka. Tudi Vašiga imena še manjka v versti tistih domorodcov, ki so k temu spominiku kaj darovali. Vemo, da Vi, ki ste za blagor in čast domovine vnet rodoljub, ste le dosihmal pozabili se vdeležiti te domorodne naprave v slavo neumerjočiga domačiga pevca. Prosimo vas tedaj za blagovoljni donesek, in da bi še ktere domorodce svoje bližnje okolice v ta namen nagovorili, - blagodare pa o enim tednu meni poslali, ker se mudi, da še to jesen pride spominek na grob v Krajnju, kjer naš Prešern počiva ..."

Tokrat so vabila, kot kaže, le nekaj zalegla, zato se je Bleiweis kot vodja tega podviga obrnil na svojega dunajskega prijatelja doktorja Matijo Dolenca s prošnjo, naj bi mu oskrbel načrt za pesnikov nagrobnik. Dolenc se je posvetoval z mnogimi strokovnjaki -lepostavbeniki (arhitekti) - in 20. avgusta 1851 v Ljubljano poslal načrt enega izmed njih. Odboru je bil osnutek všeč, tako da so delo lahko prepustili ljubljanskemu kamnoseku Ignacu Tomanu.

Josipina Urbančičeva pa je tiste dni, natančneje 8. avgusta, znova obiskala Prešernov grob v Kranju. Tudi tokrat ni bila sama. Spremljal jo je izvoljenec Lovro Toman, ki ga je že junija pisno seznanila z žalostnim stanjem na pesnikovi gomili. Lovro in Josipina sta se spoznala v preddvorskem župnišču, kamor je ona zahajala, ker jo je zasebno poučeval tamkajšnji kaplan Lovro Pintar. Kot grajsko hčer jo je na Turnu z nemščino in igranjem klavirja najprej seznanil upokojeni mestni učitelj Alojzij Potočnik, zatem pa jo je z latinščino in italijanščino "mučil" še preddvorski kaplan Janez Kastelic. Od leta 1849 pa je zasebni pouk zgodovine, matematike in verouka pri njih doma (imela je še brata Janka in Fidelisa) prevzel novi kaplan Pintar. Ta jo je navdušil tudi za slovenstvo, slovstvo in jo spodbudil k pisanju lastnih del. Pintar je bil znanec slovenskega pesnika Lovra Tomana, ki je že leta 1849 izdal zbirko Glasi domorodni. Toman, sicer študent prava v nemškem Gradcu, je Pintarja obiskal v počitnicah leta 1850 in ta mu je tedaj predstavil mlado Josipino, ki je tudi že pisala pesmice, krajše pripovedi in celo zlagala lastne skladbe.

Od oktobra 1850 sta si mlada dva, med katerima je preskočila tudi iskrica ljubezni, redno dopisovala in pisma so skoro vsak dan (več kot 500 v treh letih do poroke) romala s Turna v Gradec in v isti smeri tudi nazaj. Josipina Urbančič je ravno tiste čase začela tudi objavljati svoje spise. Februarska številka Slovenske Bčele, letnika 1851, ki je izhajala v Celovcu, je prinesla njeno prvo pripoved Ljubezen in sila, spomladi pa sta izšli še dve. Podpisovala se je kot Josipina Turnogradska. Avgusta 1851 je imela v svojem predalniku pripravljenih še nekaj spisov, pesmic in skladb za objavo. Bila je vsestransko nadarjena za pisanje in dobra opazovalka vsakdanjega življenja, zato je tudi vtise s kranjskega pokopališča, ki sta ga z Lovrom obiskala 8. avgusta, strnila v kratko pripoved:

Bila sim na grobu neumerjočega Prešerna,- bila ondi presrečna iz istoga občutja kteri je bil nesreča slavnoga pesnika - na strani Lovreta. Tresli so se še zadnji zlatotoki na večernom nebu, ko smo stopili na mesto, kjer počiva truplo, u katerom je omagalo blago, od sveta nepoznano, zaverženo serce. Zelena travica kriva njegovo zapušeno gomilo. Čern, lesen, reven križec stoji na njoj - žalostno znamenje krajnske rodoljubnosti. Celo življenje nesrečnoga pevca mi je stopilo pred dušne oči. Černi, slabi križ še zdaj oznanuje kako ceni "svet" blago serce, kako bister um, kako plačuje iskrenim rodoljubom.- In stopi tje Lovre, beli pergamentni blekec se kmalu bliši na černom križu, sledeče besedice je nanj zapisal: Dokler živ - si bil nesrečen / Mertev pak si -pevec večen!

Vila sim jaz nesrečnomu Prešernu iz lepih cvetličic venec. Obesim ga zdaj na leseni križ. Kaka sprememba zdaj! Bila je gomila pred zapušena,-naj bolj revna na pokopališu, in zdaj? Venec -dar ljubezni jo kinči! Zdelo se mi je, kakor de bi vse pesmice miloga pevca zopet uživele v rožicah.

In zatonuje sonce v blesku večernom zarje, hladen pihljejček lije čez okinčano gomilo, čudni miris razihajo cvetlice, kakor bi hotle počastiti neumejočega pevca.Tužno se tresejo travice, žalostno obesijo svoje glavice, kakor bi hotle solzico milovanja potrositi na gomilo "nesrečnoga" -ah saj mu me "svet" ne daruje.

Lahka ti zemljica bila slavni Prešern! Prestal si taj svet, prestal njegovo nehvaležnost! Tamkaj si zdaj, kjer je duh oprostjen tuživnih sponov, kjer se gleda u nezmerno morje luči in čistosti, kjer te ne more več raniti nehvaležnost sveta! -Srečen si zdaj!

Tako je tistega avgustovskega dne zapisala Josipina Urbančič Turnogradska. A samo zase in za Lovreta. Ta pripoved je namreč ostala neobjavljena.

Kamnoseki iz delavnice Ignaca Tomana so se jeseni leta 1851 lotili svojega dela. Iz rdečkastega marmorja so izklesali prav ličen spomenik. Novice so mu izrekle veliko pohvalo: "Čeravno preprostiga brez posebnih kinčarij ga je vender umetavna roka kiparja Tomana prav zalo in in nekako resnobno oblikala, da se sleherniga prihodnika oko ob njegovim pogledu raduje. Zares pravi kinč krajnskiga pokopališča! Izdelan je iz prelepiga marmeljna, pisano rudečkastiga, ki ga je hranila v svojim krilu domača zemlja."

Spomenik je oblikovan kot steber, ki ima na vrhu križ. Na sprednji strani zgoraj je pod pozlačeno liro vklesan napis: Dr. France Prešerin, rojen v Verbi 3. decemb. 1800 / umerl v Krajnji 8. febr. 1849. Spodaj pa so dodali verz, ki ga je Prešeren dejansko namenil svojemu prijatelju Andreju Smoletu: "Ena se Tebi je želja spolnila / V zemlji domači de truplo leži." Na nasprotni strani pa piše: "V pesmih neumerlimu / postavili častitelji njegovi 1852"

Prireditveni odbor Slovenskega društva je računal, da bo Prešernov nagrobnik vzidan v zid ob njegovem grobu. Ta je zavzemal mesto takoj desno ob vhodnih vratih pokopališča. Tako mogočni spomenik pa je zahteval drugačno lego. Zato so od župnijskega urada dobili dovoljenje za drugo mesto. Postavili so ga bolj v notranjost ob pokopališki poti, ker je potem res prišel do pravega izraza. Zaradi tega pa so morali prekopati pesnikove ostanke in jih premestiti na novo mesto. To se je zgodilo nekega dne med 12. in 24. junijem 1852.

Odkritje spomenika je bilo v soboto, 3. julija 1852, torej v preteklem tednu pred 160 leti. Novice so lepo napovedale to slavnost, zato se je zbralo veliko ljudi. Pred posvečenjem spomenika je bila ob desetih dopoldne žalna sveta maša za Franceta Prešerna, ki jo je v pokopališki kapeli opravil kranjski dekan Anton Kos s svojimi kaplani. Ti so po končani posvetitvi na grobu zapeli še eno latinsko pesem. Nato pa so glas povzeli še ljubljanski gimnazijci, ki so najprej zapeli dve nagrobnici, zatem pa še posebej za to priložnost zloženo skladbo stolnega organista Gregorja Riharja. Besedilo zanjo je prispeval sedmošolec Fran Levstik. Ta je že konec leta 1849 za domačo nalogo zložil pesem o Prešenovem slovesu, zdaj pa je presenetil z novimi verzi v njegov spomin:
"Ko zvezde luč, poprej nikdar poznane / Prisvetil je tvoj duh nam iz noči! / Al roži so le kratke ure dane, / Za tabo zgodaj nam oko rosi / Na grob, kjer tvoja struna mila / Je umolknila. Al tvoj pepel naj tihi mir pokriva! / De ravno hitro vzet, veliko si končal. / Objema te mladika večno živa. / Dokler svoj jezik bo Slovan poznal, / Bo serce tvoja struna mila / Mu budila."

V imenu prireditvenega odbora se je nato oglasil njegov predsednik dr. Janez Bleiweis in se najprej zahvalil darovalcem prispevkov za Prešernov nagrobnik, nato pa v kratkih besedah poudaril pomen njegovega dela. Po slavnosti se je ljudstvo razšlo, sredi kranjskega pokopališča pa je ostal visoki Prešernov steber, ki je nadkrilil vse druge nagrobne spomenike. Okrog njega je bila nameščena železna ograja, notranji prostor pa okrašen s skalami in bršljanom. Slovensko društvo je za stroške spomenika in njegovo postavitev kamnoseku Tomanu plačalo 384 goldinarjev.

Okolje Prešernovega spomenika se je pozneje nekoliko spremenilo, steber pa je ostal tak kot ob postavitvi leta 1852. Tjakaj so radi zahajali obiskovalci Kranja in gimnazijski dijaki od vsepovsod, posamezniki ali druščine, ki so se ga spomnili predvsem v počitniškem času. Med njimi sta bila tudi dva, za nemško poezijo navdušena Zagrebčana, eden po rodu Hrvat, drugi Slovenec: August Šenoa in Alfonz Mosche, ki sta Prešernov spomenik obiskala kakih pet let po njegovi postavitvi, ko sta v počitnicah obiskala tudi Gorenjsko. Šenoa je pozneje o tem popotovanju napisal kratko povest, imenuje jo "djačka pričica", dijaška povest, ki ji je dal naslov: Nagelj s pesnikovega groba. Glavni junak zgodbe je seveda Šenoa sam. Leta 1857, ko naj bi se zgodba dogajala, je bil star 19 let (rojen 1838 v Zagrebu) in še dokaj neizkušen v ljubezenskih zadevah: "Bil sem dijak, vesela razposajena kri. Še vraga se nisem bal, samo žensk sem se strahovito bal, čeprav so mi poganjale pod nosom že prve dlačice ... Skrbi nisem imel nobenih, šal pa polno malho, a svojih zlatih sanj ne bi prodal za cesarjevo krono. Koval sem tudi verze. Menda veste kaj je takle mladi stihotvorec, ki prvič sanjari o idealu. Mislim, da ni smešnjšega bitja na svetu kot tak mladi vilin sin, ki na robu svoje šolske knjige kuje šepave sonete ali gredoč po cesti vselej zardi, kadar koli se sreča s svojim konkretnim idealom, ko se ta vrača od dopoldanske maše. Prav tak sem bil tudi jaz ..."

Tudi drugi junak te zgodbe, po rodu Slovenec, pisatelj ga imenuje za Alberta, ki je s starši prebival v Zagrebu in tam obiskoval tudi gimnazijo, je bil podoben ptiček. Oba mladeniča sta bila vzgojena v strogo nemškem duhu, posebno še Albert. Šenoa piše: "V njegovi družini so govorili ljudje samo s posli v materinem jeziku, drugače pa v uradnem, da ne bi bilo suma o panslavizmu ... Da je Slovenec, o tem si se lahko prepričal iz krstnega lista, in kot sem omenil, iz pogovora s kuharico." Albert je imel z ženskami že nekoliko več izkušenj, če pod tem izrazom lahko razumemo razočaranje, ko se je njegova ljubica ravno ob začetku šolskih počitnic poročila z drugim. Za svoje strto srce je našel preprosto rešitev in jo zaupal Hrvatu Augustu: "Ne morem dihati tega zraka iz katerega diha izdaja. V čisto deviško naravo pojdem, v čudovite kranjske planine, da si tam olajšam srce. Pojdi tudi ti! Ali hočeš?" August je bil seveda takoj navdušen nad prijateljevo zamislijo in tako sta se po prehojeni poti kmalu znašla v Kranju, prestolnici Gorenjske. Tamkaj je Albert imel daljne sorodnike, gostilničarje "pri stari pošti", ki so mladeniča radi sprejeli pod svojo streho.

Šenoa je bil nad mestom navdušen že ob prihodu: "Kakor da sem se preselil na drug svet - v raj. Pred menoj se je odkrila vsa prelest kranjskih planin, vsi tisti strmi vrhovi, pokriti s temno jelovino, vsi klanci v hladu, peneči se potoki, svetlozeleni pašniki, majhne cerkvice na vrhu gričev in k temu še na gričku to staro, starodavno mestece ..." Še bolj pa je bil navdušen, ko je prav v hiši, kjer sta stanovala, spoznal Nežo, mlado deklico, ki so jo domači, ker sami niso imeli otrok, vzeli na svoj dom in je zanje opravljala preprosta dela. Mladi zagrebški "djak" je bil očaran: "Ali ste videli roso na listu, ptico v živi meji, rdeče jabolko na šibki vejici? Taka je bila Neža."

Neža pa ni bila le lepo dekle, ki bi se spoznalo samo na opravila v hlevu in v gospodarjevi gostilni, bila je tudi ljubiteljica poezije. In ko sta se mlada dijaka v medsebojnih pogovorih tako silno navduševala nad Schillerjem in Goethejem in se celo na vrtu za hišo silila z recitiranjem nemških pesnikov, jima je nekega dne pripravila presenečenje. Iz svoje skromne sobice jima je prinesla Prešernove Poezije. Mladeniča sta bila presenečena, obenem pa tudi osramočena, ko jima je povedala, da zna celo knjižico na pamet, sama pa za pesnika Prešerna nista niti slišala. Dekle jima je pesmi prav rada posodila in Šenoa se je takoj lotil branja njemu neznanih stihov: "Zavlekel sem se v kot pod staro lipo in sedeč na mahovju sem se pobožno učil Prešernovih pesmi kakor dekle, ki skrivaj prebira prvo ljubezensko pisemce, kakor otrok, ki požira iz knjige čudovite povestice. Čeprav sem bil zelen mladenič, sem vendarle dojel tisto globoko otožnost Prešernovega srca, vse otožne glasove o njegovem izgubljenem, nesrečnem življenju."

Prebiranje prešernovih poezij je mladega Augusta Šenoa tako navdušilo, da je hotel izvedeti čim več prigod iz pesnikovega življenja. Domači v gostilni Stara pošta so mu radi ustregli, prisluhnil pa je tudi pripovedim nekaterih obiskovalcev, ki so Prešerna, ki je deset let prej še živel med njimi, prav dobro poznali. Izvedel je tudi to, da njegovo truplo počiva na kranjskem pokopališču. Želel je obiskati pesnikov grob in za vodnika se mu je ponudila prav mlada Neža. Tako sta se Slovenec Albert in Hrvat August ter njuna spremljevalka Neža odpravili na prizorišče zadnje pesnikove postaje.

Šenoa se spominja: "Prišli smo na pokopališče. Toliko se spominjam, da ni daleč iz mesta, da je sama ravnina in da je ograjeno. Več tudi nisem videl, ker sem gledal samo Nežo. Dekle je mahnilo po sredi in naju privedlo, lahno stopicajoč med grobovi, do nekoliko večjega stebra iz sivega, gladkega granita ..." August in Albert sta sedla na bližnjo gomilo, dekle pa je začelo urejati grob: "Hvala Bogu, cvetje lepo uspeva. Jaz sem ga zasadila. Ne smejte se! Ali mar ni prav? Ta človek, ki tu spi, nima duše na svetu, niti ene duše, ki bi mu krasila grob. Kamen so mu postavili, da, trd kamen, kot so človeška srca. Ali je to dovolj? Cvetje je lepše, to diha, to dehti, to živi. Za nagelj sem se nekoliko bala, kar nekam hiral je. Toda opomogel si je. Glejte, kako je poln, kako je rdeč. Milina." Dekle je nato stopilo h grobu, z roko razmaknilo grmičevje, odtrgalo nagelj in ga poklonilo Hrvatu rekoč: "Ponesita spomin s pesnikovega groba!"

In prav ta nagelj je bil dvajset let pozneje vzrok za nastanek novega književnega dela. Devetintridesetletni August Šenoa, slavni hrvaški pisatelj, je v listu Vijenac, ki ga je sam tudi urejal, začel objavljati podlistek Karanfil s pjesnikova groba. Od 2. februarja do 2. marca 1878 je tako hrvaško bralstvo (konec leta pa tudi Slovenci v Slovenskem narodu) vzdihovalo ob prebiranju njegove "djačke pričice", ki se konča tragično. Oba junaka, Slovenec Albert in Hrvat August, sta se namreč med bivanjem v Kranju zaljubila v to Nežo, ki ju je navdušila za Prešernovo poezijo. Da bi ji olajšala odločitev, kateri od njiju je zanjo primernejši, sta se odločila za kratek izlet v Prešernovo deželo. Obiskala sta Bled in Bohinj ter se povzpela do slapa Savice. Toda, ko sta se vrnila, sta našla Nežo na mrtvaškem odru. Pri neki svatbi, kjer je bila za družico, se je prehladila in izdihnila svojo dušo. Za spomin nanjo pa so mladeničema ostale Prešernove Poezije in nagelj s pesnikovega groba.

Karanfil (včasih pišejo tudi karamfil) je Šenoi, ki se je sicer navduševal za večje zgodovinske tematike, prinesel nov krog občudovalcev, a sam tega uspeha ni dolgo užival. Pokopali so ga tri leta pozneje, 13. decembra 1881. Žalostno usodo pa je doživela tudi Josipina Urbančič, Prešernova občudovalka in pričevalka o njegovem prvem posmrtnem počivališču. Z vestnim dopisovanjem ji je sicer uspelo pridobiti ljubljenega Lovreta - poročila sta se in se preselila v Gradec. Tam pa je kmalu umrla, pri enaindvajsetih, na svojem prvem porodu. Lovro ji je na graškem pokopališču postavil lep kamniti spomenik, ne dosti manjši in krasnejši od Prešernovega, kjer v pravi slovenščini stoji zapisano, da tamkaj počiva Josipina Turnogradska, slovenska pesnica, pisateljica in glasbenica.

Otožnosti in zapuščenosti na Prešernovem grobu, ki se je vlekla od njegovega pokopa leta 1849 pa vso dobo Bachovega absolutizma - torej več kot deset let, pa je bilo konec ob nastopu narodnih čitalnic. Prvo tako društvo na Gorenjskem so leta 1862 ustanovili Škofjeločani in ker Kranjčani niso hoteli zaostajati, so se tudi oni spravili k delu. Uradna pravila so bila potrjena že decembra tistega leta. Dne 29. januarja 1863 pa je bil pri "stari pošti" njen osnovalni zbor. Društveniki so poleg ostalega takoj naročili mašo zadušnico za pesnika Prešerna, saj se je že bližal obletni dan njegove smrti. Pozneje so se ga spomnili tudi v glasbenem programu, avgusta pa so ob odprtju novih prostorov priredili veliko slavnost, ki je vključevala tudi obisk njegovega groba. Kronist je o tem pozneje zapisal: "Popoldan posvečen je bil tihemu češčenju duševnega velikana Preširn-a, čegar umrjoči ostanki počivajo na kranjskem pokopališči. Tu-sem podala se je brezbrojna množica ob 5. uri. Vsi so bili ganeni po kratkem, a globoko čutstvo izražajočem govoru g. Pirca (to je bil predsednik čitalnice op. a.), in ko so še pevci zapeli "Na grobu dr. Preširna", otrl si je marsikdo skrivaj vročo solzo."

Leta 1869 je v Kranju umrl tudi pesnik Simon Jenko. Čitalnica mu je na lastne stroške priredila pogreb in poskrbela tudi za njegovo ostarelo mater. Odtlej je čitalnica v svoj delokrog sprejela tudi varstvo obeh grobov in spomenikov. Vsakogar, ki je obiskal Kranj, so vodili tudi na mestno pokopališče, da se pokloni spominu obeh pesnikov. Tam je bilo še posebno živahno ob velikih obletnicah kranjske čitalnice v letih 1893, 1913 in 1933. Vsako leto 1. novembra so na njunih grobih peli žalostinke. Čitalnica pa je leta 1900 vzidala tudi spominsko ploščo na hiši v Kranju, kjer je Prešeren živel in delal v letih od 1846 do 1849.

Zaradi širjenja mesta Kranja so v tridesetih letih prejšnjega stoletja začeli misliti na novo pokopališče, ki je potem dobilo prostor na hujanskem polju. Že med zadnjo vojno so nehali pokopavati na starem pokopališču, zato so ga sčasoma opustili. Ob grobovih obeh pesnikov je tako zazevala praznina. Prešernu je še posebej slabo kazalo jeseni leta 1948, tik pred bližajočo se stoletnico njegove smrti. Nekateri "prešernoslovci" so namreč prišli na zamisel, naj bi njegove posmrtne ostane znova prekopali in jih tokrat prenesli v Vrbo. Eden izmed tvorcev te zamisli je v reviji Tovariš februarja 1949 razlagal: "Osrednja misel v vrsti teh nalog je brez dvoma ona, ki naj ostvari polno arhitekturno lepoto, osnovano na visoki idejni ravni poslednjega pesnikovega počivališča v njegovi rojstni vasi Vrbi. Odločitev, da naj se prenese pesnikov grob iz Kranja v Vrbo, izgleda na prvi pogled morda neosnovana in ne dovolj utemeljena. Vendar govore zanjo tehtni razlogi, ki bodo postali povsem razumljivi šele zanamcem. Vrba, poveličana s pesnikovo rojstno hišo in grobom, bo postala osrednja slovenska romarska pot ..."

No, Kranjčani so se tej zamisli seveda odločno uprli in obljubili, da bodo še nadalje skrbeli za pesnikov grob. Obljube pa žal niso izpolnili, kot bi se spodobilo. Pet let po zamisli o prekopu Prešernovih posmrtnih ostankov je namreč Kranj obiskal predsednik Jugoslavije, maršal Josip Broz - Tito. Peljali so ga tudi na Prešernov grob. A bi bilo bolje, če tega ne bi storili. Zakaj? Odgovor najdemo v članku na naslovni strani tednika Glas Gorenjske z dne 14. avgusta 1954, kjer piše: "Roko na srce, Kranjčani, in priznajmo, da ne bi bilo potrebno, da nas šele tovariš Tito opozori na preskromno urejen Prešernov grob! Prav gotovo ždi nagrobni spomenik preveč zapuščen in neopazen ob stezi." Ta "tovariška" kritika je kot kaže tedaj le zalegla, zato se je v letih po predsednikovem opominu marsikaj uredilo. In zato tudi še dandanes Prešernov gaj čuva poslednje ostanke obeh sinov Gorenjske, ki sta orala ledino slovenske poezije.

Andrej Mrak