Njegovo poglavitno delo je bilo na stolnem koru, kjer je igral orgle in vodil pevski zbor. Poleg mesečne plače pa so mu zagotovili še brezplačno stanovanje v bogoslovnem semenišču. Nato pa se je udinjal še z zborovodstvom v Narodni čitalnici in pri Dramatičnem društvu. Poleg tega pa je glasbo tudi poučeval; na gimnaziji in v Alojzijevišču ter še kje. Mošnjiček pa vendar ni zadoščal za vse družinske potrebe.

Razpis, ki ga je izdalo Dramatično društvo v Ljubljani, mu je torej prišel kot naročen. Vendar pa ne toliko njemu samemu kot njegovi ženi Petronili. Nagrada, ki jo je društvo razpisalo za novo slovensko spevoigro, opero ali opereto, je bila namreč mikavna, vendar pa bi se bilo treba kar potruditi, da bi mož prekosil svoje tekmece. On pa je imel veliko opravka že z vsakdanjim glasbenim delovanjem. Vendar pa je, kot v številnih zakonih nekdaj in dandanes, prevladala modrost in preudarnost boljše polovice. In Foerster je sprejel izziv.

Stroga komisija (z morebitno mero pristranskosti)
Nedolgo zatem so v Pragi, glavnem mestu češkega kraljestva, ki je spadalo pod Avstro-Ogrsko, prejeli dve pošiljki iz Ljubljane. Dramatično društvo se namreč ni hotelo zameriti domačim skladateljem, ki jih tako ali tako ni bilo veliko in so torej vsakega "krvavo" potrebovali, zato je presojo o najboljšem glasbenem delu prepustilo kar češkim strokovnjakom. Na podobno zamisel je nekaj let pred njimi prišla že skupina ljubljanskih domoljubov, ki je založila dostojno vsoto in jo namenila tistemu, ki bi napisal najboljšo melodijo za pesem Kdo je mar?. To je zložil Jovan Vesel Koseski. Zmagal je Gašpar Mašek, ljubljanski Čeh, ki je vodil javno glasbeno šolo v kranjski prestolnici. Ali je bil res tako kakovosten ali pa so ga presojevalci izbrali, ker je bil njihov rojak, ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da je tudi na razpisu dramatičnega društva zmagal Čeh. Tokrat pa je bil to Anton Foerster, ki je tako leta 1872 na oder postavil svojo znamenito opereto Gorenjski slavček.

Najslavnejši med člani žirije
Glasbene poskuse iz dežele Kranjske je tisti čas presojala komisija treh čeških glasbenikov. Sestavljali so jo Karel Bendl, Ljudevit Prozhaska in Bedřich Smetana. Prva dva v glasbenem svetu nista pustila vidnejših mednarodnih sledi, zato pa je toliko slavnejši in pomemben postal zadnji - Smetana. Bedřich Smetana, ki se je že bližal petdesetletnici, je imel tedaj za sabo že vrsto tehtnih in uspešnih del. Prav zaradi njegove prisotnosti lahko sklepamo, da odločitev za najboljše slovensko delo ni bila iz trte izvita. Smetana je prav gotovo izbiral nepristransko in tako lahko pripisujemo le naključju, da je končni izid določil njegovega rojaka Foersterja. Vseeno pa je tudi njegova zasluga, da smo Slovenci leta 1872 dobili priljubljeno operetno delo, ki pa ga je Foerster dvajset let pozneje temeljito predelal in predstavil kot tridejansko opero, ki se še do dandanes ni umaknila z repertoarja osrednje operne hiše.

Življenjska pot prvaka češke glasbe
V češkem mestu Litomyšlu, po nemško Leitomischlu, ker je Češka spadala v avstrijsko cesarstvo, je v družini graščinskega pivovarja Františka Smetane in njegove že tretje žene Barbore, rojene Lyknove; 2. marca 1824 na svet prijokal deček, ki so ga krstili za Bedřicha. Oče František je imel nekaj smisla tudi za glasbo in je že pri štirih letih vanjo začel uvajati tudi sina Bedřicha. Vadila sta klavir in violino. Prav tako pa ga je v roke vzel še krajevni glasbenik Jan Chmelik. Bedřich si je potem pri petih že upal zaigrati prvo violino v zasedbi kvarteta. Potrudil se je v čast očetovemu godu. Pri šestih pa je tudi že javno nastopil kot pianist.

Naslednje leto so Smetanovi zapustili Litomyšl in se preselili na jug Češke v kraj Jindřichuv Hradec.

Domača družina, v kateri so bili otroci kar iz treh očetovih zakonov, je namreč zahtevala veliko stroškov, zato je oče prevzel pivovarno tamkajšnjega grofa.

Mali Bedřich je v novem kraju najprej obiskoval ljudsko šolo. Obenem pa se je še vedno zanimal za glasbo. Grof je imel v posesti klavir, na katerega je menda nekoč igral sam Wolfgang Amadeus Mozart.

Vendar pa oče ni dolgo vztrajal v novem kraju. Že po štirih letih se je preselil na kmete v jugovzhodni Češki. Sin pa se je vpisal v gimnazijo v Jihlavi. Ker pa je imel predaleč do doma, je prestopil na gimnazijo v Německem Brodu. Na tej šoli ga je neki glasbeno navdušen učitelj seznanil z znanimi skladatelji tedanjega časa.

Vse to pa je bilo za nadarjenega mladeniča premalo. Vedel je, da mora priti v Prago, kjer je že delovalo mnogo sposobnih glasbenikov. Tam je posebej uspevala nemška operna hiša in številne druge glasbene dvorane.

Želja se mu je kmalu uresničila in petnajstleten je pripotoval v prestolnico Češke. Tam je nadaljeval gimnazijsko šolanje. Vendar pa se spet ni počutil dobro, saj so mu sošolci nagajali zaradi njegovih podeželskih navad. Zaradi tega se je pouku začel izogibati in se raje družiti z glasbeniki, ki jih je bilo v mestu vse polno. Za enega izmed sestavov, godalni kvartet, katerega član je postal tudi sam, je začel zlagati posamezne skladbe. Poleg tega je obiskoval koncerte in operne predstave. Še posebej ga je navdušil virtuozni madžarski pianist Franz (Ferenc) Liszt. Ob njegovem igranju se je odločil, da bo postal poklicni glasbenik. V svoj dnevnik pa je zapisal: "Z božjo pomočjo se bom v skladanju približal Mozartu, v tehniki igranja pa Lisztu."

Ljubezenske puščice
Ko je oče František Smetana prišel do spoznanja, da je sin zanemaril šolo, ga je poslal k svojemu bratu v Nove Město. Tu se je Bedřich zaljubil v svojo sestrično in ji posvetil skladbo Luisina polka.

Z učenjem torej spet ni bilo kaj dosti. Nato pa je rešitev našel njegov starejši bratranec, Josef Smetana, ki je bil učitelj v Plznu. Bedřich se je tja podal poleti 1840. Še vedno je bil živahen šestnajstletnik, vendar se je zdaj resno posvetil gimnazijskemu študiju in ga po treh letih tudi zaključil.

V tem času pa seveda ni opustil misli na glasbo. Ker je bila ta, v času, ko v Avstriji politično delovanje ni bilo dovoljeno (za kar je dobro skrbel ministrski predsednik Metternich), sestavni del družbenega življenja, se je Bedřich udeleževal salonskih dogodkov v kraju. Rad je igral na večernih zabavah - soarejah -, ki so jih prirejali posamezni meščani. Pri tem se je navezal na mlado glasbenico, pianistko Kateřino Kolařovo. Tudi ta je postala vir njegovega glasbenega navdiha, saj ji je posvetil kar nekaj skladb.

Še vedno pa je bil tudi prepričan, da je njegova prihodnost v glasbenem poklicu.

Zavzet študent
Bedřichov oče se je medtem že prepričal, da je najbolje, če fant res študira glasbo. Žal pa ni imel denarnih sredstev, da bi ga lahko podprl pri tej njegovi želji. Bedřich se je potem po maturi, ki jo je opravil poleti 1843, vrnil v Prago z namenom, da se tam vpiše v konservatorij. Vendar pa je bil za to menda že prestar, poleg tega pa je imel tudi pomanjkljivo predznanje. Zato si je takoj poiskal zasebnega učitelja Josefa Prokscha. Primanjkovalo pa mu je tudi denarja, zato je že naslednje leto postal zasebni glasbeni učitelj v rodbini grofa Thuna.

Naslednja tri leta je mladi Smetana poučeval Thunove otroke, obenem pa študiral teorijo in kompozicijo pri Procksu. Obiskoval pa je tudi koncerte in se dodatno seznanjal z glasbenimi novostmi tedanje dobe. Umetnike, kot so bili Franz Liszt, Hector Berlioz ter zakonca Robert in Klara Schumannova, pa je spoznal tudi osebno.

Poleg tega pa se je tudi sam poskusil v skladanju.

Potem pa se je junija 1847 njegovo poučevanje pri Thunu končalo. Prav tako pa tudi njegov zasebni študij. Podal se je na deželo in prirejal koncerte pri čemer pa se ni mogel pohvaliti z dobrim obiskom.

Boj za kruh in domovino
Po neuspelih koncertih se je Smetana vrnil v Prago in odprl lastno glasbeno šolo. Vendar pa je bil že naslednje leto priča velikim dogodkom. Marca 1848 je namreč v Avstriji izbruhnila revolucija, kar se je odražalo v vseh njenih deželah. V Pragi je bilo najhuje meseca junija. Tudi tam so bili siti nemške nadvlade. Vsi Čehi so bili namreč vzgajani v nemškem duhu, govorili in pisali so nemško. Bedřichov stric iz Plzna pa je bil velik domoljub in je nečaka navdušil za češčino. Tako se je tudi Bedřich odslej zavzemal le za svojo domovino, kar je dalo pečat vsemu njegovemu poznejšemu delu. V času revolucije je že takoj nastalo nekaj tovrstnih manjših skladb, posebej še za češko "narodno stražo". V tem času pa je med revolucionarji spoznal tudi pesnika Karla Sabino, ki mu je pozneje napisal libreto za prvi dve operi.

Smetana pa se je začel prizadevno učiti češkega jezika.

Življenjski preobrat
Leta 1849 so se politične razmere nekoliko umirile. Smetana pa je nadaljeval poučevanje v svoji zasebni šoli. Poleg tega je stopil na novo življenjsko pot. Ker si je finančno nekoliko opomogel, je namreč prijateljico, pianistko Kateřino Kolařovo, 27. avgusta 1849 povedel pred oltar. Leta 1851 pa se jima je rodila prva hčerka. Do leta 1855 pa so ji sledile še tri.

Leta 1851 so v tisku izšle tudi njegove prve skladbe. Sam pa je potem še nadaljeval s komponiranjem.

Z ženo sta se preživljala kot učitelja klavirja, tako da jima ni ničesar manjkalo. Bedřich pa je tudi redno nastopal. Igral je celo bivšemu avstrijskemu cesarju Ferdinandu, ki je po odstopu in prepustitvi prestola mlademu Francu Jožefu prvemu bival v Pragi. "Okoli leta 1850 je pa vže po celi češki prestolnici slovel kajti sviral je takrat na dan po eno uro cesarju Ferdinandu dobrotljivemu. Tako odlikovanem se ve so bili vsi plemenitaški saloni odprti," je o tem pozneje zapisal ljubljanski dnevnik Slovenec.

Počastil pa je tudi novega cesarja, mladega Franca Jožefa, ko mu je ob njegovi poroki z Elizabeto Bavarsko (znano Sissy) celo posvetil svojo simfonijo. Izvajali so jo 26. februarja 1855 v Pragi.

Težave
Žal pa se je v Smetanovo družino kmalu naselila bolezen. Ženo je načela jetika, leta 1854 pa mu je umrla hči Gabrijela. Leto pozneje se je poslovila še prvorojenka Bedřiška, ki je bila tudi glasbeno nadarjena. Njej v spomin je nastal znani klavirski trio v g-molu. Zatem pa je umrla še najmlajša hči.

V političnem oziru pa je Avstrija po revoluciji nadaljevala preganjanje nenemških narodnosti. Ministrski predsednik Alexander von Bach je uvedel strog režim in mnogo narodno zavednih ljudi v vsej monarhiji je moralo čutiti ta pritisk. Smetana kot nekdanji revolucionar in podpornik avstrijskih nasprotnikov se je zato odločil za umik na Švedsko.

In tako je oktobra 1856 skupaj z ženo in edino še preživelo hčerko odpotoval v Göteborg.

Na tujem
Podjetni Bedřich je na Švedskem dobro zaživel. Ustanovil je glasbeno šolo, prirejal nastope in postal vodja enega izmed pevskih zborov. Nadaljevalo pa se je tudi njegovo skladateljevanje. Vključil se je tudi v tamkajšnje družabno življenje in kmalu postal priljubljeni meščan.
Poleti 1857 se je za kratek čas vrnil v Prago. Tedaj mu je tudi umrl oče. Potem pa je družina zopet odpotovala na Švedsko. Tam se je posvetil tehtnejšim instrumentalnim delom. Nastalo je nekaj simfoničnih pesnitev z zgodovinsko tematiko.

Ker pa se je ženino zdravje znatno slabšalo, se je odločil, da se vrne v Prago. Vendar pa se mu želja po njeni ozdravitvi ni uresničila. Že na poti domov je Kateřina Smetana 19. aprila 1859 v Dresdnu umrla za posledicami jetike.

Zopet doma in zopet na tujem
Bedřich Smetana se je po žalostni smrti svoje žene zatopil v svoje glasbeno delo. Hčerko je prepustil pokojničinim staršem, sam pa odpotoval v nemški umetniško navdahnjeni Weimar. Ko se je malo potolažil, se je vrnil k sorodnikom na Češko. Tu je spoznal mlado bratovo svakinjo Bettino Ferdinandovo in se z njo zaročil. Bila je šestnajst let mlajša od njega.

Potem pa se je sam vrnil na Švedsko, kjer je nadaljeval poučevanje, skladanje in nastope.
Naslednje leto (1860) je poleti Bettino povedel v zakon, nato pa tudi v svoje domovanje v Göteborgu.

Tam sta ostala še tekočo sezono 1860/61.

Dokončna odločitev
V času Bedřichove odsotnosti na Švedskem pa je tudi v Avstriji nastalo nekaj dobrodošlih sprememb. Nepriljubljeni minister Bach je moral dati slovo, cesar Franc Jožef pa po težkih vojaških porazih v Italiji obljubiti več svoboščin.

Zopet je oživelo združevanje ljudi in tako so denimo leta 1861 tudi na Slovenskem začele nastajati narodne čitalnice. Svoboda pa je zajela tudi Češko.

Že leta 1861 so začeli prizadevanja za ustanovitev češkega narodnega gledališča in za izgradnjo njegove osrednje stavbe v Pragi. V njem naj bi poleg dramskih del zaživele tudi izvirne češke opere. To pa je bil dokaj pogumen načrt, saj takih omembe vrednih del Čehi še niso imeli. Bili so bolj znani kot narod goslačev, violinistov. Tudi na slovenskih tleh je bilo zaposlenih kar nekaj njihovih rojakov.

Smetana se je v Prago vrnil maja 1861, vendar s stanjem še ni bil zadovoljen. Izvedel je nekaj koncertov v Nemčiji in Nizozemski, vendar pa to še ni bilo dovolj za uspešno preživetje. Tudi nastopi v Pragi so ga razočarali. Septembra se mu je rodila Zdenka, njegova prva hči v novem zakonu.

Marca 1862 ga za krajši čas zopet najdemo v Göteborgu, potem pa je Švedski končno dal slovo. Za stalno se je naselil v Pragi, ki je ni več zapustil vse do svoje tragične bolezni, ki ga je doletela pri petdesetih letih.

Prva izmed Smetanovih oper
V velikem narodnem zanosu, ki je po novem zajelo Češko, je grof Jan von Harrach ponudil dve nagradi po 600 goldinarjev (kar je takrat pomenilo domala celoletno plačo) za najboljši operi na češko narodno tematiko.

Smetana je ravno takrat računal, da bo postal vodja novega narodnega gledališča. Vendar pa so se odločili za Jana Nepomuka Mayrja.

Ker mu tam torej ni uspelo, je navdušil Karla Sabino, svojega revolucijskega tovariša iz leta 1848, naj mu napiše libreto za opero v češkem narodnem slogu. Sabina se je resno lotil dela in obdelal zgodovinski čas, ko je v trinajstem stoletju Otto Brandenburški vdrl v kraljevino Češko. Februarja 1862 je bilo besedilo nared, leto pozneje, aprila 1863 pa tudi že Smetanova prva opera Brandenburžani na Češkem.

Poleg tega je napisal še nekaj del, postal pa je tudi predsednik enega izmed umetniških združenj.

Ker se je v preteklih letih že toliko privadil češčine, sicer svojega maternega jezika, je začel pisati tudi za časopise. Poleg tega se je potegoval za mesto vodje praškega konservatorija. Vendar pa so spet izbrali drugega kandidata.

Razveselil pa se je rojstva svoje druge hčerke, ki so ji dali ime Božena.

Srečanje s Slovanom z juga
V tistem času pa je (jeseni 1864) v Prago pripotoval slovenski učitelj France Gerbec iz Trnovega pri Ilirski Bistrici. Gerbec (pozneje znan kot Fran Gerbič ali tudi Gerbić) se je želel na konservatoriju usposobiti za pevca, pianista in komponista. V mestu je kaj hitro našel družbo rodoljubnih Čehov in v njihovi sredini je nekega dne spoznal tudi Bedřicha Smetano. Takole se spomni prvega srečanja s tem poznejšim sodelavcem: "Prve dni sem imel priliko spoznati jednega odličnega češkega skladatelja, čigar slava se je pozneje razširila po vsem glasbenem svetu. Moj prijatelj me je vedel nekega popoldne v Šestakovo kavarno, ki je bila tedaj v Oviocni ulici nekega doma v prvem nadstropju. Tam so se shajali poslušalci različnih fakultet in drugih zavodov, narodnjaki, umetniki in drugi domači odličnjaki. V mali postranski sobici so nekateri igrali šah. Poleg teh je stal mož bolj manjše postave v najlepši moški dobi. "Glej," me upozori moj prijatelj, "to je sloveči češki skladatelj Smetana!" Ni še minilo leto in Smetana je napisal svojo Prodano nevesto, s katero je položil temelj pravi narodni češki operi."

Prelomno leto 1866
Opera Prodana nevesta, ki jo omenja Gerbič, je bila res napisana v tistem času, vendar pa še ni bila javno izvedena. Smetana je najprej dočakal uprizoritev svoje prve opere o Brandenburžanih. Njena premiera je bila 5. januarja 1866. Kot prvo zares narodno delo je bila neverjetno dobro sprejeta. "Kar devetkrat sem bil poklican na oder," piše o tem sam Smetana. Dvorana je bila razprodana, kritiki pa polni hvale. A še večje presenečenje jih je čakalo že štiri mesece pozneje.
Smetana je namreč že julija 1863 od svojega prijatelja Karla Sabine dobil že nov libreto. Tokrat je šlo za komedijo z naslovom Prodana nevesta. Za pisanje glasbe si je vzel kar tri leta časa in ustvaril je res veliko umetnino. Vzporedno s pričakovanji in delom za izvedbo prve opere je torej že pripravljal moštvo za novo uprizoritev. Tako je bilo vse nared do konca maja 1866.

Žal pa so ravno takrat nastopile nove težave. Avstrija se je namreč zapletla v spor s Prusijo, vodilno izmed števila samostojnih nemških držav. Ker se niso mogli sporazumeti po mirni poti, je tisto pomlad pretil vojni spopad. Pričakovali so nenaden vdor bojevitih Prusov. Predstava Prodane neveste 30. maja zaradi negotovosti tako ni doživela vidnejšega odziva občinstva, poleg tega pa je bilo ravno tistega popoldneva v Pragi neznosno vroče.

Opera sama pa takrat tudi še ni bila taka kot pozneje, ko je doživljala svojo slavo. Imela je namreč le dvoje dejanj in posamezne govorjene dele.

Kako so Čehi prodajali nevesto
Glavno prizorišče najnovejše Smetanove komične opere je bila tipična češka vas in njeni prebivalci, preprosti kmetje. Lepa Mařenka, hči premožnega gruntarja, godna za možitev, si je že izbrala ženina Janka, ki pa je bil reven kot cerkvena miš. Oče jo zato obljubi sinu bogatega sovaščana. A Janko ni bil od muh. S posebno zvijačo mu uspe "premešetariti" ženitnega posrednika, mešetarja Kecala, in tako izbranka na koncu pristane v njegovem zakonu.
Šaljivi prizori ter v češkem narodnem tonu napisana glasba so storili svoje in opera se je neverjetno priljubila domačemu občinstvu, pa tudi v drugih deželah. Neki slovenski ocenjevalec pravi, da je "leto 1866 velik datum ne le v Smetanovem življenjepisu, temveč tudi v vsej češki operni glasbi". Nato pa še potrjuje: "Na besedilo K. Sabine, ki obravnava komično nesporazumevanje, nastalo med dvema rodbinama zaradi ženitve njih otrok, pri čemer zadevo najbolj zaplete Kecalovo pregoreče mešetarjenje, je zložil Smetana glasbo, ki je po svojih umetniških odlikah prekosila vse, kar je dotlej ustvaril v glasbi češki človek. Skozi Smetanovo dušo so privreli na dan skrivni vrelci, iz katerih so vzkipele dolgo zatajevane sile češkega naroda. S Prodano nevesto je Smetana v duhu novoromantične smeri zapel hvalnico kmetu in zemlji, kajti njegova komična opera je po svojem bistvu prepolna ljubezni do tradicionalnega kmečkega življenja. Samo če razumemo, koliko češke "življenjske filozofije" tj. preizkušene modrosti o življenju, o smislu radosti, o nezlomljivi energiji, o zvestobi zemlji in rodu je Smetana položil v to veliko in srečno skladbo, bomo razumeli, zakaj se je njegov narod tako oklenil prav te komične opere in jo vzljubil nad vse druge v svojem ne ravno skromnem opernem repertoarju."
Seveda pa vse povedano velja za končno besedilo te Smetanove tridejanke. Leta 1866 pa je bila ta izvedena še v svoji prvobitni, krajši obliki.

Kmalu tudi pri Slovencih
Kljub manjšemu uspehu Prodane neveste maja 1866 pa so Slovenci kaj kmalu spoznali to Smetanovo opero. Ne sicer v celoti, pač pa le v enem izmed njenih odlomkov. Za to se je potrudila ljubljanska narodna čitalnica, ki je dve leti po praški premieri v svoj program za "besedo" v stanovskem gledališču pripravila tudi zanimivo točko. Kot četrta izvedba v prvem delu sporeda je bil namreč na vrsti prvi prizor iz prvega dejanja Smetanove opere Prodana nevesta. Pela sta čitalniški moški in ženski zbor. Kot potem poročajo Novice, sta naletela na lep odziv pri poslušalcih. Glede na to, da je pri tej predstavi kot izvajalec samospeva iz Mozartove Čarobne piščali nastopil tudi Fran Gerbič, verjetno ni težko ugotoviti, kako so čitalniški pevci prišli do teh not.

V svojih spominih pa Gerbič, ki je maja 1866 še bival v Pragi, o tej operi pravi: "Občinstvo in kritika jo je sprejela navdušeno; našli so se pa tudi zavidneži, kateri bi bili radi iz osebnih nagonov zmanjšali visoko ceno te ženijalne in najpopularnejše češke opere, ki je, čeravno že po njegovi smrti, raznesla Smetanovo ime po vsem svetu in ga povsod obdala s slavo."

Prvi znanilci tragedije
Po majski uprizoritvi Prodane neveste so Prusi dejansko napovedali vojno Avstriji in tudi vdrli na njena tla, kar je na severu pomenilo na Češko. Pri Kraljevem Gradcu je bila avstrijska vojska tudi premagana. Ker je Smetana v operi Brandenburžani na Češkem nekoliko prizadel nemški ugled, se je zdaj zbal posledic in se je umaknil na varno. Po premirju pa je zopet nadaljeval delo v Pragi.

Zaradi dotedanjih zaslug pa je bil končno le imenovan za direktorja glasbe pri Priložnostnem gledališču. Pod njegovo taktirko so potem izvedli mnogo znanih opernih in drugih glasbenih del.
Vmes pa je napisal že svojo tretjo opero Dalibor, ki je bila premierno izvedena 16. maja 1868, ko so polagali temeljni kamen za stavbo novega praškega narodnega gledališča. Za osnovo pa je tokrat vzel nemško besedilo, ki so ga prevedli v češčino. Morda je bil prav zaradi tega deležen kritik, da njegova glasba preveč diši po wagnerjanstvu in da je zato premalo češka.

V tistem času pa se je v češkem gledališču tudi že zaposlil slovenski tenorist Fran Gerbič, ki je leta 1867 uspešno končal svoje konservatorijske študije. Takrat je tam dirigiral prav Bedřich Smetana. Gerbič se tako spominja prvih znakov njegove bolezni: "Ko se je predstavljala Bendlova opera Lejla sem pel tenorovo partijo. Pri orkestralni skušnji mi na jedno namigne Smetana in ko pridem k njemu mi pravi: "Jaz vas nič ne slišim." "Mogoče," sem mu rekel, "ker jaz partijo le markiram." Nato pa sem pel partijo glasneje. Toda spet mi namigne in mi pravi, da me nič ne sliši. Tedaj pa sem se temu čudil, ker pel sem vendar tako močno, da bi me moral slišati. Ko sem o tem zvečer Nerudi (Jan Neruda je bil slavni češki pesnik, op. avt.) pravil, mi je rekel: »Jaz se temu ne čudim in tudi vi se temu ne čudite, ker Smetana je že na pol gluh, kar pa je za širše kroge še tajno in naj tudi od vaše strani ostane tajno."

Dokončno spoznanje
Kljub raznim spletkam, ki so želele Smetano izpodriniti in odstaviti z mesta dirigenta, pa se je temu uspelo obdržati še nekaj let. Septembra 1870 je doživel velik uspeh s predelano različico Prodane neveste. To so januarja 1871 uprizorili tudi v Sankt Peterburgu v Rusiji.

Leta 1872 pa je Smetana presenetil z novo opero z naslovom Libuša. Kljub nenehnemu rovarjenju zavistnežev je bil potem leta 1873 ponovno potrjen za direktorja v gledališču. Med junijem 1873 in januarjem 1874 je nato napisal že svojo peto opero Dve vdovi. Premiera je bila 27. marca v Priložnostnem gledališču.

Do takrat mu je zdravje tudi še kar služilo. A že aprila 1874 ga je presenetil čir na želodcu. Pozneje je tožil zaradi bolezni v grlu in šumenja v ušesih. Potem pa je zaradi blokade v ušesih dobil še vrtoglavico. Postal je nesposoben za delo in avgusta je dirigentsko palico prepustil svojemu nasledniku.

Septembra mu je začel pešati sluh. Tožil je, da je na desno uho že popolnoma gluh, na levo pa vsak dan slabše sliši. Doživljal je usodo znanega nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki je oglušel pri tridesetih letih.

Bedřicha Smetano pa je dokončna gluhota prizadela pri petdesetih. Do novembra 1874 je namreč popolnoma izgubil sluh.

S prizadevanjem prijateljev je dobil skromno pokojnino, tako da je bil vsaj gmotno preskrbljen za naslednja leta.

Gerbičevo pričevanje
V tistem času, ko je Smetana že povsem oglušel, je slovenski pevec Fran Gerbič, tedaj angažiran že v Zagrebu, nekoč obiskal Prago. Tam pa je nekega dne zagledal srhljivi prizor. Takole piše: "Stal sem na peronu Franc-Jožefovega kolodvora. Iz daljave vidim korakati moža katerega sem koj spoznal. Bil je Smetana. Za njim je drvil po ravno istem tiru vlak. Kaj storiti? Klicati je bilo brezuspešno, ker je bil gluh, mahati mu z rokami pa tudi ni nič pomagalo, ker je šel zamišljen gledoč na tla po tiru naprej. Vlak je bil le še par korakov za njim. Že sem si mislil, da je ta najgroznejša nesreča neizogibna, v tem trenutku pa je stopil Smetana naenkrat iz tira, dasiravno ni najmanje slutil, v kaki strašni nevarnosti se je nahajal, ker, ko je vlak šinil trenotek nato mimo njega, je ves osupljen gledal za njim. Jaz pa sem si globoko oddahnil in hvalil Boga, da je bil Smetana tako rešen gotove smrti."

Po Beethovnovem vzgledu
Kljub vsem pripetljajem pa genialnemu češkemu skladatelju Bedřichu Smetani tudi težava s sluhom ni prišla do živega. Kakor že prej Beethoven je tudi on ustvarjal dalje. Nastajala so nova in nova dela, čeprav ni imel priložnosti, da bi še katero izmed njih slišal v živi izvedbi. V naslednjih desetih letih je tako nastalo pravo morje čudovite glasbe. Simfonija, simfonične pesnitve in tudi še tri opere.

Kljub resnemu položaju je bil hudomušni Poljub, češko imenovan Hubička napisan že dve leti po Smetanovi tragediji. Opero so z velikim navdušenjem uprizorili novembra 1876. Sledili sta še dve: Tajnost in Vragova stena, ki sta bili obe uprizorjeni do leta 1882, prva že 18. septembra 1878.

Vmes se je zaradi male pokojnine junija 1876 z ženo in obema hčerama moral izseliti iz Prage. Odtlej je bival v Jabkenicah pri svoji hčerki iz prvega zakona. Tam so nastale štiri simfonične pesnitve iz cikla Moja domovina (Ma vlast). Prvi dve Vyšegrad in Vltava sta nastali že v Pragi in bili leta 1875 tam tudi izvedeni. Vseh šest skupaj pa so potem predstavili leta 1882.

Med pisanjem teh del je mnogo trpel. "Verjemite mi, da moram zbrati ves pogum, da se ubranim popolnega obupa in si ne vzamem življenja. Samo družina in misel na delo za domovino in moje ljudstvo me ohranjata živega in ustvarjalnega," je zapisal o svojem razpoloženju v tej težki dobi.

Njegovi rojaki so s sočutjem spremljali žalostno usodo svojega najslavnejšega skladatelja, ki je na noge postavil češko narodno opero. Zato ni čudno, da so ga še posebej počastili tudi s tem, da so njegovo opero Libuša premierno izvedli 11. junija 1881, ko so slavnostno odprli stavbo svojega narodnega gledališča.

Še nove počastitve
Poleg povedanega so Čehi nesrečnemu skladatelju posvetili še nekaj pozornosti. Tako so 4. januarja 1880 priredili slovesnost ob 50-letnici njegovega prvega nastopa. S tem so opozorili na njegovo genialnost, ko je prvič javno zaigral kot šestletni deček. Meseca maja tega leta pa je bila slavnost ob že stoti uprizoritvi njegove Prodane neveste.

Niso pa ga pozabili niti ob njegovem šestdesetem rojstnem dnevu, marca 1884. Priredili so mu gala koncert z banketom. Vendar pa Smetana na tej svečanosti ni mogel biti več prisoten.

Tegobe življenja in napadi zavistnežev so namreč naredili svoje. Prizadet je bil namreč tudi že njegov um. Meseca oktobra 1883 je začel kazati znake duševnih motenj. Postajal je nezaupljiv in nestrpen do domačih. Ker mu ti niso mogli več pomagati, so ga spomladi 1884 namestili v zavod Kateřinky Lunatic Asylum v Pragi.

Skromna soba v tej umobolnici, z dvema posteljama in velikim oknom, je poslej predstavljala zadnjo postajo njegovega življenja.

Se nadaljuje 11. januarja ...