Lepo se je dandanes ponašati z milijonom dolarjev ali evrov, vendar je milijonček goldinarjev ali kron tudi že v času pred letom 1900 vzbujal veliko spoštovanje do njegovega imetnika, obenem pa tudi zavist pri vseh, ki so ga obkrožali.
Ali se je Karol Kotnik dokopal do milijona kron ali pa mu je manjkal kak tisočak, ne vemo, gotovo pa je to vsoto v določenem obdobju tudi imel. Sicer ne bi veljal za velikega bogataša, ki je lahko ob svoji smrti več kot šeststo tisoč kron zapustil slovenski šolski mladini ter si tako prislužil naziv njenega največjega dobrotnika vseh časov.

V Verdu
Dober kilometer stran od Vrhnike v smeri proti Postojni leži vas Verd. Upravno spada v vrhniško občino, s svojo podružnico sv. Antona Puščavnika pa tudi v tamkajšnjo župnijo. V drugi polovici devetnajstega stoletja je štela nekaj več kot osemdeset hiš, v katerih je prebivalo okoli 600 ljudi.
Poseben pomen pa ji je v tistem času dajala postaja južne železnice, Dunaj-Trst, saj se je ta leta 1857 bližnji Vrhniki izognila in so prebivalci tega notranjskega trga morali nanjo čakati še dolgo, vse do julija 1899.
Vaščani Verda so se pretežno ukvarjali s kmetijstvom, sloves pa si je kraj v dobi slovenskega narodnega prebujenja pridobil zaradi dveh pomembnih poslopij - opekarne in tovarne parketa, katerih lastnik je bila rodbina Kotnikovih. V umetniškem svetu pa sta jo proslavila tamkaj rojena slikarja Jožef Petkovšek in Matej Sternen.
Začetnik Jožef Kotnik
Jožef Kotnik iz Verda št. 28 je bil kmet kot vsi drugi prebivalci Verda, le da je premogel nekaj več podjetnosti kot njegovi sovaščani. Bil je dvakrat poročen in je tako pustil za sabo tudi kar dosti potomcev, ki so potem lahko nadaljevali njegovo delo.
Sredi devetnajstega stoletja je na mestu nekdanje manjše kmečke hiše postavil mogočno enonadstropno stavbo, nasproti nje pa podrl dve stari bajti in uredil vrt in ličen park. Na bližnji Vrhniki pa je ob Novi cesti zgradil hotel, imenovan Pri črnem orlu, ki je predstavljal središče vrhniškega družabnega življenja. Imel je tudi dvorano za prireditve. Tako je v njem našla domovanje tudi vrhniška narodna čitalnica.
Jožefov sin Fran Kotnik
Po očetu veleposestniku Jožefu Kotniku je premoženje podedoval sin Fran. Rodil se je 25. septembra 1828 v Jožefovem zakonu z Nežo Tomanovo. Fran je posestvo še razširil in povečal. Svojo po očetu podedovano podjetnost je nadgradil še s študijem na Dunaju, kjer je leta 1858 končal tehniko in inženirsko šolo. Tako je v rodnem Verdu lahko razvil opekarsko obrt ter tovarno parketa s furnirnico. Leta 1872 je dobil dovoljenje za izdelavo parketa. Dve leti pozneje pa je že prejel prvo evropsko priznanje za svoje izdelke.
Tudi on je posegel v življenje bližnje Vrhnike, ki je po njegovi zaslugi leta 1888, ob 40-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa, dobila litoželezni most čez Ljubljanico, prvega na Kranjskem.
V eni izmed njegovih stavb na Vrhniki so nekako v letih 1881-1884 živeli tudi člani družine krojača Jožeta Cankarja, potem ko jim je pogorela hiša na vrhniškem klancu. Jožefov sin, pisatelj Ivan Cankar, pa si je Frana Kotnika vzel za model v svoji drami Kralj na Betajnovi, ki je leta 1902 izšla pri Schwentnerju v Ljubljani.
Podjetnik Fran Kotnik je bil gospodarsko in politično dejaven tudi zunaj vrhniškega okolja. V letih od 1869 do 1870 je bil deželni poslanec v razredu kmetskih občin Ljubljana-Vrhnika, od leta 1870 do 1877 pa je zastopal volilno okrožje Postojna-Vrhnika-Lož.
Sodeloval je tudi v deželni komisiji za uravnavo zemljiškega davka in bil član okrajnega šolskega sveta za Ljubljano in okolico. Na višku svoje moči, okrog leta 1880, se je lahko pohvalil z veleposestvom, ki je obsegalo okrog 250 hektarjev zemljišč v Verdu in vrhniški okolici.
Fran Kotnik je bil poročen z Marijo Mertlič. V zakonu se jima je rodilo osem otrok. Od leta 1863 do 1875 so na svet prihajali po vrsti: Ana Neža (1863), Marija Frančiška (1864), Ema Jožefina (1866), Matilda Gabrijela (1868), zopet Marija Frančiška (1869), ker je prva s tem imenom umrla, Franc Jurij (1871), že tretja Marija Frančiška (1873), ker je umrla tudi druga s tem imenom in končno še sin Karol Jožef (1875).
Številne dejavnosti pa so sčasoma izčrpale njegove moči in je začel bolehati. Po dolgi in mučni bolezni je sredi poletja 15. avgusta 1890 umrl, star komaj 62 let. Ob njegovi smrti je bilo živih še šest otrok, samska sinova Fran in Karol, neporočeni hčerki Ema in Marija ter hčerki Ana, poročena z Josipom Lenarčičem, in Matilda, poročena z Vinkom Majdičem.
Slovenski narod mu je v spomin zapisal: "Vest o njegovi smrti nam ni prišla nepričakovana. Par mesecev smo že znali, da so mu dnevi šteti, vendar se nam je milo storilo, dobivši vest o njegovi smrti, ki je hud udarec za ves njegov okraj in bode vzbudila žalost v srci vsacega, kdor je pokojnika poznal ... Njegova parketna tovarna sluje daleč čez slovenske meje, proizvodi njegovi bili so odlikovani na raznih razstavah, največja slava njegove tovarne pa je v tem, da je bil pokojni Kotnik svojim delavcem pravi dobrotnik. Ko so mu pred par leti tovarno silno obdačili, hotel je delo ustaviti, a misel, da bi vsled tega nad 100 delavcev izgubilo kruh, ga je napotila, da je še dalje delal, dasi je bil naloženi davek celo za njegove razmere jako čuten."
Dobrotnik Fran Kotnik (prvi v nizu)
Fran Kotnik je umrl v petek, 15. avgusta, tri dni zatem pa je Slovenski narod že objavil pesmico v njegov spomin, ki jo je v nekaj dneh zložil 19-letni vrhniški gimnazijski maturant Mihael Opeka. Kita na grob vrlemu domorodcu in človekoljubu Frančišku Kotniku … se glasi njen naslov, v tretji od skupno petih kitic pa je mladenič o Kotniku zapel: "Možak je bil. Razum, srce čuteče / In krepka volja tvorijo može. / Pri njem se vse je spajalo ljubeče: / Razum in volja, moč in čut srca. / Značaj je bil. Ti redki so na sveti / Enako kot v jeseni bodri cveti."
Kotnikovega pogreba se je udeležila množica nekaj tisoč ljudi, prišli so tudi Sokoli in pevci Slavca iz Ljubljane ter deželni glavar Josip Poklukar.
Posebno pozornost pa je potem vzbudila tudi Kotnikova oporoka, s katero se je izkazal kot velik dobrotnik. Veliko vsoto je namreč zapustil šolski Družbi sv. Cirila in Metoda, ki je zbirala denarna sredstva za izgradnjo slovenskih šol na narodnostno ogroženih ozemljih. Namenil ji je tisoč kron. Enako tudi požarni brambi v Verdu, vrhniškemu olepševalnemu društvu in Dijaški kuhinji v Ljubljani. Ubožci na Vrhniki so prejeli 6.000 kron, Slovenska matica pa 2.000. Ubožnih učencev vrhniške ljudske šole in tamkajšnje požarne brambe pa se je spomnil s 400 kronami. S temi volili si je ohranil trajen spomin.
Spomin na Frana Kotnika starejšega pa je od leta 1893 ohranjala tudi kapela sv. Antona Puščavnika, zavetnika cerkvice v Verdu, postavljena ob Močilniku južno od Vrhnike, kjer izvira reka Ljubljanica. Daroval je večino denarnih sredstev za njeno izgradnjo, a je bila svojemu namenu predana šele oktobra 1893, dve leti po njegovi smrti. Ob tej priložnosti je vrhniški sodni pisar Josip Prosen napisal pesmico Ustanovitelju sv. Antona, ki ima pet kitic. Zadnja se glasi: "Zvoni svet' Anton, le zvoni / Franu Kotniku v spomin! / Glas zvona po hiškah doni; / On bil narodov je sin!"
Še dvajset let pozneje pa so o njem zapisali: "Fran Kotnik starejši, prešinjen od iskrene ljubezni do slovenske domovine, je bil preporoditelj Vrhnike, ki so jej dotlej gospodarili in jo zastopali nemškutarji. Modro in previdno ravnanje Kotnikovo je pripomoglo narodni stvari do ugleda. Ob njegovem kremenitem značaju in njegovi dalekogledni preudarnosti so se razpršili vsi naklepi nasprotnikov."
Franov naslednik Fran Kotnik mlajši
Fran Kotnik je imel le dva sinova, Franca Jurija in Karola Jožefa. Za naslednika je bil določen Franc, rojen 6. aprila 1871. Ker naj bi podedoval vso obrt, so ga poslali na ljubljansko realko.
Že tam je, kot razkriva Slovenski narod, deloval tudi v narodnem oziru: "Narodno prepričanje spojeno z globoko vernostjo koji mu je vcepil njegov blagi oče, bili sta mu voditeljici skozi življenje - in na realki, kjer, žalibog, veje le preveč germanski duh, deloval je on v zvezi z nekojimi prijatelji v prerojenje mladine v narodnem duhu."
Ob Kotnikovem prizadevanju so dijaki na realki ustanovili društvo Sloga. Fran Kotnik mlajši je realko obiskoval sedem let (1882/83-1888/89). Jeseni 1889 pa se je podal še na Dunaj, da bi si pridobil znanje, ki ga je potreboval za uspešno strokovno in upravno vodenje očetovega posestva in tovarn.
Poleti 1890, ko je umrl oče Fran, je torej imel komaj 19 let, za sabo pa šele prvi letnik dunajskega študija. Klub temu je moral prevzeti očetovo nasledstvo. Vodenje tovarne naj bi začasno prevzelo sorodstvo in uspešni preddelavci, sam pa naj bi se vrnil na Dunaj, da bi nadaljeval študij. Žal pa se ni vse izteklo po tem načrtu. Že ob pogrebu očeta se je namreč pokazalo prvo znamenje njegove bolezni. Odšel je na zdravljenje v Gorico, od koder se je meseca maja 1891 vrnil domov v Verd na videz zdrav in krepak.
Jeseni se je zopet nameraval podati na Dunaj. Sredi julija pa se je bolezen povrnila, tako da je po štirinajstih dneh ležanja v postelji, 2. avgusta, ko ni minilo niti leto dni od očetove smrti, tudi sam zatisnil oči.
Slovenski narod je potožil: "Kdor je poznal skromnega, občepriljubljenega mladega moža, ki je z vso iskrenostjo ljubil svoj narod, kojemu je bila poštenost mišljenja in dejanja čez vse, ki je v svoji tihi nravnosti spolnjeval, kakor redko kdo, svoje dolžnosti proti starišem, sorodnikom in bližnjikom, temu mora zarositi oko, misleč, da mladeniča, kojemu je življenje vse in on svojemu narodu toliko obetal, nij več mej nami."
Ljubljanski Rodoljub pa je o tem zapisal: "V mladeniški dobi pobrala nam ga je smrt, tako, da še ni mogel zastaviti svojega delovanja na korist slovenskemu narodu, kojega je iskreno ljubil."
Dobrotnik Fran Kotnik mlajši (drugi v nizu)
Tudi študent Fran Kotnik v svoji oporoki ni pozabil potreb svojega okolja in ustanov slovenskega naroda. V svoji oporoki se je tudi on, kot leto poprej že oče Fran, spomnil šolske mladine in Družbi sv. Cirila in Metoda volil dva tisoč kron (preračunano iz goldinarjev). Enako vsoto je namenil Slovenski matici, Dramatičnemu društvu in slovenskim visokošolcem na Dunaju. Za revne dijake ljubljanske realke, ki jo je prej obiskoval tudi sam, v času njegove smrti pa tudi že Vrhničan Ivan Cankar, ljubljanskemu Sokolu in Slovenskemu političnemu društvu je namenil po 1.000 kron, dijaška kuhinja jih je dobila štiri tisoč, bodoči Narodni dom v Ljubljani pa osem tisočakov in ves parket, ki ga je ta novogradnja potrebovala za svojo notranjo opremo. Dijaška ustanova je dobila največ - štirideset tisoč. Vsega skupaj je Kotnik v narodne namene zapustil okrog sto tisoč kron.
Rodoljub je tudi o tem zapisal: "S svojo oporoko uvrstil se je blagi pokojnik med tiste dobrotnike, koje bode narod slovenski nosil v srcu do zadnjega trenutka svojega obstanka."
Posestvo prevzame Karol Kotnik
Po smrti Frana Kotnika mlajšega je ostal samo še en moški potomec. Sin Karol Jožef, rojen 30. septembra 1875. Ker je bil za očetovega naslednika določen njegov brat Fran Kotnik mlajši, se je štiri leta mlajši Karol prej lahko odločil za kak svobodnejši poklic. Zato so ga poslali na ljubljansko gimnazijo. Najprej je moral v ljudskošolsko vadnico, ki je bila nameščena v poslopju starega liceja nato pa je v isti stavbi nadaljeval še šolanje na gimnaziji. Toda tudi on je bil bolj slabega zdravja. Že v drugem gimnazijskem razredu je zbolel. Na začetku je še nekako šlo, potem pa je moral celo izostati od pouka. Tako je eno leto prebil doma. Reševal se je s tem, da je opravljal zasebne izpite za dva cela letnika. V Ljubljani se je seznanil s pesnikom Franom Levstikom, ki je hodil na hrano k Obiličnikovim, kjer je mladi Karolček stanoval.
Po smrti brata Frana, avgusta 1891, so ga skušali navdušiti za nasledstvo Kotnikove dinastije. Zato je pred začetkom šolskega leta 1891/92 izstopil iz gimnazije in se prepisal na realko. Sprejeli so ga v peti letnik. Maturiral je poleti 1894, po končanem sedmem letniku, potem pa se tudi sam odpravil študirat tehniko na Dunaj. Tudi on se je v tej dobi društveno udejstvoval. Na Dunaju je ustanovil Klub slovenskih tehnikov. Bil je dokaj priljubljen med svojimi vrstniki. Eden izmed njih ga opisuje: "Kotnik je bil kot tehnik na Dunaju duša slovenskih tehnikov. Zbirali smo se v gostilni Zum scharfen Eck, kamor so večkrat prihajali tudi slovenski vseeučiliščniki. Kotnik je bil vsem vzgled narodne zavednosti in narodnega mišljenja. Najbolj so ga zanimale gospodarske stvari. Bil je odličen tehnik in izborno poučen v vseh nacijonalnoekonomičnih vprašanjih. Spoznaval je važnost narodnega gospodarskega dela bolje kakor kateri koli drugi tedanjih slovenskih visokošolcev na Dunaju in nam je pomen tega dela znal razložiti z redko bistroumnostjo. V obče je bil tih in skromen, a ljubil je vesele ljudi in je posebno rad imel najveselejšega med veselimi slovenskimi visokošolci. Živel je Kotnik kot dijak vedno skromno in štedljivo; kar je storil je vse preudaril, a tovarišem je od srca rad pomagal, kolikor je le mogel in da so ga revni slovenski dijaki pogostoma 'napumpali', to se pač ob sebi razume."

Po uspešno končanem študiju se je Karol Kotnik vrnil v domovino in prevzel vodenje domačega veleposestva in tovarn. Zaradi svoje bolehnosti je ostal samski in se posvečal le svojemu delu: "S čebelično marljivostjo se je vživel v gospodarstvo vedno skrbeč za napredek v svoji stroki; a ne samo domači gospodarski krog je zanimal mladega moža, on je pazno zasledoval tudi obče narodno gospodarsko stanje in vneto sodeloval z denarno pomočjo in s svetom pri raznih domačih podjetjih. Ne prazne puhlice- vztrajno smoterno delo more rešiti slovenski narod; ako vsakdo v svojem oboru izvršuje dano mu nalogo vneto, preudarno in vestno, moramo napredovati in uveljaviti svoj obstoj. Takih nazorov je bil Kotnik. Po njih nam je postal krasen vzgled delavnosti …" so o njem zapisali prijatelji. Očetovo zapuščino je še povečal in leta 1903 skupaj s svakom Josipom Lenarčičem kupil veliko graščino Šrajbarski turn pri Leskovcu.
Žalostna usoda
Medtem ko je Karol Kotnik neutrudno deloval na gospodarskem področju pa je njegova bolezen, neizprosna jetika, napredovala. Iskal je pomoči pri raznih zdravnikih. Eden zadnjih dr. Josip Buh, se takole spominja njunega prvega srečanja na začetku januarja 1909, ko je bil Karol Kotnik v 34. letu svojega življenja: "Ugledal sem tedaj pred seboj vsled dolgotrajne bolezni trpinčenega človeka, naveličanega življenja in obupanega nad okrevanjem. Bolestna mimika na njegovem obrazu …" Pozneje ga je še večkrat obiskal, Kotnik pa se je zatekel še k zdravljenju na Dunaju. Položaj pa se je slabšal. V začetku februarja 1910 je začel vidno pešati. Kljub temu pa ni želel prekiniti svojega vsakdanjega dela. V petek, 25. februarja, pa se je stanje tako poslabšalo, da je končno moral leči v posteljo. Počival je tudi naslednjega dne, kar pa ni bilo nič čudnega, saj ni mogel več vstati na svoje noge.
O njegovih zadnjih urah je dr. Buh povedal: "Dne 27. svečana zvečer ob četrti na 7 sem nastopil zadnji obisk pri Kotniku. Ostal sem čez noč pri njem: Približno o pol osmih me je vprašal bolnik: Povejte mi odkrito in brez ovinkov, g. doktor, ali mislite, da bom živel še do jutri opoldne in ali bom do konca pri zavesti. Vprašal sem ga, zakaj bi to rad vedel? Odgovoril mi je: Radi oporoke - in pristavil: Če bom živel po Vašem mnenju še do jutri opoldne, potem pošljemo po gospoda notarja jutri zjutraj, drugače naj pride sedaj, prej ko mogoče …" Zdravnik mu je odgovoril: "Radi zavesti menim, da jo boste ohranili do konca; samo dvomim, bodete li jutri o poldne še živi."
Dramatična noč
Takoj po zdravnikovem odgovoru je Kotnik prosil, naj pošljejo po svaka Josipa Lenarčiča in vrhniškega notarja Antona Komatarja. V tisti dramatični noči se je z Lenarčičem dogovoril, da temu proda svoje premoženje, ki je tako ostalo v rodbinski lasti. Josipa Lenarčiča pa je določil tudi za izvršilca svoje oporoke. Podpisali so pogodbe, nato pa je Kotnik ob treh pričah, notarju Komatarju, odvetniku Furlanu in zdravniku Buhu narekoval še svojo oporoko. Dr. Buh se spominja: "Oporoka se je vršila pri polni zavesti, dasi so bile telesne moči bolnikove do skrajnosti izčrpane, tako da je moral Kotnik med posameznimi podpisi kupnih pogodb in oporoke počivati."

V ponedeljek, 28. februarja, so zgodaj zjutraj poklicali še duhovnika, vrhniškega dekana, ki mu je podelil svete zakramente, potem pa je okrog devete ure Karol Kotnik dočakal konec svoje zemeljske poti.
Z njim je umrl zadnji moški potomec podjetniške dinastije Kotnikovih iz Verda pri Vrhniki.
Najdragocenejša oporoka
Veleposestnik in tovarnar, še ne petintridesetletni Karol Kotnik, je v nedeljo, 27. februarja, zvečer izjavil svojo poslednjo voljo: "Jaz Karol Kotnik, tovarnar v Verdu, preklicujem vse svoje prejšnje poslednjevoljske naredbe in volim svojim sestram Ani, Emi, Matildi in Mariji vsaki po 50. 000 K, svojemu majerju Francetu Preku 500 kron, svojima tovariškima delovodjema vsakemu po 500 kron in gospe Katarini Flis, zasebnici v Ljubljani, Bleiweisova cesta št. 11, vsoto 2000 kron. Tovarniška delovodja sta Ivan Rosenwirt in Ivan Šuštaršič. Dedičem po meni imenujem družbo sv. Cirila in Metoda in želim, naj bode izvršitelj moji oporoki gospod Josip Lenarčič, tovarnar na Vrhniki. V Verdu dne 27. svečana 1910. Karol Kotnik l.r., Ivan Furlan l.r. priča zadnje volje, Anton Komatar l.r. priča zadnje volje, dr. Josip Buh l.r. priča zadnje volje."

Dobrotnik Karol Kotnik (tretji v nizu)
Ker je Karol Kotnik umrl v dopoldanskih urah, je Slovenski narod 28. februarja 1910 zvečer s kratkim sporočilom že lahko naznanil njegovo smrt. Naslednjega dne pa je takoj na prvi strani objavil senzacionalno vest o Kotnikovi oporoki in volilu Družbi sv. Cirila in Metoda, ki naj bi tedaj po grobi oceni znašalo okrog pol milijona kron.
"Vest o Kotnikovem velečinu je elektrizovala vse, kar čuti slovensko in ljubi Družbo sv. Cirila in Metoda. Od povsod, kjer bivajo Slovenci, so se zglašali odzivi polni hvaležnosti in priznanja, podprti z večjimi in manjšimi doneski naši šolski družbi ..." se spominja eden izmed tedanjih bralcev dnevnega časopisja. To pa seveda ni bilo nič čudnega, saj je Kotnikov dar presegel vse meje. Slovenski šolarji so do takrat največjo vsoto v 'enem zamahu' prejeli le od pokojnega Viljema Polaka, ki jim je namenil 160 000 kron.
Obdarovana Družba sv. Cirila in Metoda
Stara Avstro-Ogrska je leta 1869 sprejela zakon, ki je med drugim določal tudi to, da o učnem jeziku v posameznih šolah odločajo deželne oblasti. Na Kranjskem to ni bilo sporno, saj je bil večinski jezik slovenščina. V sosednjih deželah pa so gospodarili Nemci ali Italijani, ki so poleg uradnega vsiljevanja njihove govorice ustanavljali tudi zasebna raznarodovalna društva (nemški Deutscher Schulverein ali italijanska Lega Nazionale), katerih namen je bil tudi potujčenje slovenskega življa. Kot protiutež so Slovenci leta 1885 ob 1.000-letnici smrti sv. Metoda ustanovili šolsko Družbo sv. Cirila in Metoda. Ta je potem v posameznih krajih ustanavljala svoje podružnice, ki so vrsto let zbirale denar za izgradnjo slovenskih šol in vrtcev ter za nastanitev slovenskega učiteljskega osebja. Kot prvi je bil leta 1887 zgrajen vrtec v Trstu, sledile pa so mu še stavbe na Goriškem, Koroškem in Štajerskem, povsod tam, kjer so slovenske interese ogrožali tujci. Denar zanje se je stekal počasi, skladno z geslom te družbe: "Mal položi dar - domu na altar." Vendar je bilo z leti že čutiti napredek na tem področju.
Leta 1910 je tako na Slovenskem delovalo 168 podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda, 27 pa celo v Združenih državah Amerike. V šolskem letu 1909/10 je ta ustanova vzdrževala sedem ljudskih šol in 20 vrtcev, število otrok pa je znašalo 2.662.
V 25 letih svojega obstoja (1885-1910) je družba zbrala vsega skupaj 1.638.715 kron prostovoljnih prispevkov, s katerimi je postavljala stavbe in krila druge potrebe. Kotnikov dar pa je bistveno zapolnil njeno blagajnico.
Slovo pri sv. Antonu
Karola Kotnika so pokopali na včerajšnji dan (2. marca) pred 103 leti. Pogreb je bil veličasten, kot se je za takega narodnega delavca tudi spodobilo. Poleg posameznikov od blizu in daleč, so se ga udeležila tudi društva s prapori z raznih koncev slovenske domovine. Pevci ljubljanskega Zvona iz slovenske prestolnice so se od njega poslovili z ganljivimi žalostinkami. Pokojniku pa je v zadnje slovo spregovoril profesor Andrej Senekovič, predsednik Družbe s. Cirila in Metoda, ki je med drugim dejal: "Solza žalosti se mi utrinja v očesu, ko stojim nad odprtim grobom moža, kateremu sem še pred nekaterimi leti bil na gimnaziji učitelj in ravnatelj. Pokojnik je bil marljiv in priden in s svojo marljivostjo si je pridobil imetje. Premoženja pa ni užival sam, ni ga porabil niti da bi si krepčal svoje rahlo zdravje. Delal je noč in dan, da je zapustil slovenski deci res kraljevi dar. Nobeno slovensko društvo, nobena korporacija ni dobila še takega daru. Ta dar je namenjen deci, da se izobrazi na podlagi materinskega jezika ..."
Družba milijonarka
Konec leta 1909, dva meseca pred Kotnikovo smrtjo, je blagajna Družbe sv. Cirila in Metoda premogla 313.063 kron in 63 vinarjev. Med letom 1910 pa je sprejela še Kotnikovo volilo, ki pa je dejansko znašalo natanko 634.006 kron in 41 vinarjev. Z dodatkom prispevkov podružnic v tekočem letu pa je tako njeno premoženje preseglo vsoto milijona kron, kar je bilo nekaj neverjetnega za zasebno društvo tistega časa.
Karolu Kotniku v čast
Dober teden po Kotnikovi smrti, 8. marca 1910, se je v Ljubljani na svoji običajni redni seji sestal mestni svet. Njegov predsednik, župan Ivan Hribar, je takoj v prvi točki dnevnega reda predlagal, naj se Karolu Kotniku v slovenski prestolnici zaradi njegovega dobrotnega daru poimenuje ena izmed ulic. Razmišljal je o tem, da bi kratko Pristavsko ulico v šempetrskem predmestju, ki je segala le do Slomškove in na začetku katere so pred kratkim zgradili I. mestno deško ljudsko šolo, tamkaj pa načrtovali še nekaj 'zidanih učilnic', preimenovali v Karola Kotnika ulico. Hribar je dejal: "Mladina, ki bo obiskovala te šole, bo vedno imela pred očmi ime požrtvovalnega rodoljuba." Ostali svetniki so ta predlog enoglasno sprejeli. Tako je veliki dobrotnik dobil svojo ulico komaj dober teden po svojem človekoljubnem dejanju, kar pa predstavlja redek primer za slovenske in tudi širše razmere. Leta 1923 pa so Karola Kotnika cesto preimenovali (skrajšali) v Kotnikovo in tako je ostalo še do danes, ko ta povezuje Komenskega ulico z Masarykovo ob železniški progi.
Družba sv. Cirila in Metoda je dala natisniti posebne kolke za dva vinarja, ki so jih rodoljubi potem lepili poleg običajnih poštnih znamk na pismih in razglednicah.
Kotnika pa je že leta 1910 počastila še pisateljica in pesnica Manica Komanova, ki mu je napisala pesmico v spomin. Ta vsebuje šest kitic in druga od njih pravi: "Ob gomili tvoji plaka / domovina, / ker najboljšega zgubila / zdaj je sina." Zaključi pa takole: "V narodu, ki si največji / mu dobrotnik, / bo ime blestelo večno: / Karol Kotnik!"
Svetel zgled dobrotnika Karola Kotnika
Ko so Mariji Vilharjevi iz Spodnje Šiške, vdovi po pokojnem Evgenu, sinu slavnega slovenskega skladatelja in pesnika Miroslava Vilharja, omenili Kotnikov veličastni dar, je skrivnostno pripomnila: "Saj Kotnik ni bil zadnji." Imela je prav in to je sama kmalu tudi dokazala.
Ko so jo namreč že naslednje leto spremili na njeno zadnjo pot, so sprevideli, kaj je stara gospa s svojo pripombo imela v mislih. Ob odprtju njene oporoke so bili namreč znova prijetno presenečeni, saj je tudi ona lepo vsoto, ki je znašala 112.400 kron, zapustila Družbi sv. Cirila in Metoda.
To pa seveda ni bil osamljen primer. Po Kotnikovem zgledu so svoje mošnjičke odvezali tudi številni drugi rodoljubi. Njihov dar razumljivo ni bil tako obilen kot pri Karolu Kotniku in Mariji Vilharjevi, pa vendar se je tudi ob manjših vsotah in vsoticah blagajna Družbe sv. Cirila in Metoda vztrajno in znatno polnila ter zagotavljala reden potek tega narodnoobrambnega dela.
Slovenski šolarji na narodnostno mešanih ozemljih, ki jim je bila kratena pravica do pouka v materinščini, pa so darovalcem ostali hvaležen dolžnik za vse večne čase.
Andrej Mrak