Tako se jim tudi prvi samostojni zbirki, ki sta ju "na svitlo" dala učitelj in organist Pavel Knobl ter (po Prešernovo) "preoblečeni menišič" in profesor Valentin Vodnik, nista mogli izogniti. Njuni drobni knjižici, imenovani "Štiri pare kratkočasnih novih pesmi" iz leta 1801 in "Pesme za pokušino" iz leta 1806, pa sta bili potem kar nekaj časa vzor za pesnjenje mnogim vaškim in mestnim ustvarjalcem poezije.

Slovenski zamudniki
Pred dobrimi dvesto leti smo Slovenci na področju pesništva krepko zaostajali za evropskim kulturnim svetom. Na severu so nas prekašali Nemci s Schillerjem in Goethejem, na jugu Italijani z Dantejem in Petrarko, da Otočanov Shakespeara in Byrona sploh ne omenjamo. Ti in mnogi drugi so že poznali najraznovrstnejše pesniške oblike in jih s pridom uporabljali pri svojem delu.

Končno pa je na pragu poletja 1818 tudi pod Triglavom posijal žarek napredka. Skušatelj ljubljanske filozofije Janez Vesel je namreč spesnil in objavil prvi popolnoma domači sonet in ga objavil v kar dveh jezikih: v slovenski materinščini in nemškem prevodu.

Koseški Janez, nadobudni pesnik
Janez Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v Gorenjah, zaselku vasi Spodnje Koseze, ki leži v bližini ceste Domžale–Moravče. Doma so imeli kmetijo in ne prav veliko otrok, a so njega vseeno lahko poslali v šole. Najprej je v Ljubljani obiskoval mestno ljudsko šolo (normalko). Potem se je vpisal na celjsko gimnazijo, ki ga je zaposlila za pet let. Nato pa se je vrnil v Ljubljano in šolanje nadaljeval na liceju. V letnikih 1816/17 in 1817/18 pa je še dodatno obiskoval pouk filozofije. Ob prebiranju klasičnih pesnikov se je tudi sam že zgodaj začel navduševati za poezijo in tako je pri osemnajstih, 17. januarja 1817, v tisku že bral svojo prvo pesem. Po utečeni navadi je bila seveda nemška, časnik, ki jo je objavil pa tudi. Imenoval se je Laibacher Wochenblatt (Ljubljanski tednik), ki je izhajal kot priloga Laibacher Zeitunga (Ljubljanskega časnika). Janez se je tamkaj podpisal kot Johann Vessel.

Rodi se prvi slovenski sonet
Objava prve pesmi je Janeza Vesela tako razveselila, da se je še bolj posvetil pesnjenju. Ni pa bil več zadovoljen z utečenimi oblikami, ampak se je odločil za nekaj posebnega – spesnil je prvi slovenski sonet.

To pesniško obliko so poznali že mnogi narodi, največ pa sosedje Italijani. Tam je bil v navadi že več stoletij. Slovenskemu krogu sta bila najbolj znana njegova mojstra Dante Alighieri (1265–1321) in Francesco Petrarca (1304–1374).

Sonet je navadno sestavljen iz štirinajstih vrstic, ki premorejo po enajst zlogov. Združene so v štiri sklope. Prva dva sestavljata po štiri vrstice, druga dva pa po tri. Rima je različna denimo ABBA, ABBA, CDC, DCD in podobno.

Sestava soneta je bila torej dokaj natančno določena. Pojavljajo se tudi nekatera odstopanja. Kljub temu pa se zanj domači pesniki niso navdušili. Koseški Janez pa je pogumno zaoral ledino, čeprav je tudi sam zadevo uredil nekoliko po svoje. Ko mu je pesem uspelo dokončati, jo je nesel v presojo staremu preizkušenemu mojstru Valentinu Vodniku. Ta je do tedaj še vztrajal pri svoji stari navadi in se soneta še ni lotil.

Dodelitev naslova
Veselov sonet je bil napisan v obeh deželnih jezikih, slovenskem in nemškem. Verzi pripovedujejo o tegobah vsakdanjega življenja, ki je seveda polno zaprek. Rešitev je tako mogoča le v svetu onstran groba.

V nemščini je pesem označena kot Der Trost, kar pomeni tolažbo. Pri določitvi slovenskega naslova pa je vrli Koseščan prišel v zadrego. Za mnenje je torej sklenil naprositi kar Valentina Vodnika, ki je tedaj pri svojih nedavno (3. februarja 1818) dopolnjenih šestdesetih letih že nekaj časa užival zasluženi pokoj. Dela pa mu seveda ni manjkalo, tako da je zdaj preurejal svoje pesmi in pripravljal gradivo za nemško-slovenski slovar.

Vesel o svojem obisku pozneje piše: "Ko sem o tem z Vodnikom govoril, je sedel častitljivi pesnik ravno za pisalno mizo; na to vzame svoje slovarske spise v roke in mi pove več besed za nemški Trost, tudi tolažba je imenoval; poslednje pa mi vendar "potažva" nasvetuje; pri tem sem tudi ostal ..."

Janez Vesel je tako imel vse pripravljeno za objavo in spet se je oglasil v uredništvu Laibacher Zeitunga.

Prvi slovenski sonet je tako s prevodom vred izšel v petek, 5. junija 1818, na naslovni strani 24. številke Laibacher Wochenblatta. Na levi je bilo objavljeno slovensko besedilo Potažva, na desni pa nemška Der Trost. Podpisan pa je bil Janes Vesel pod slovensko, Johann Vessel pa pod nemško različico. Obe pa imata v podnaslovu zapisano, da gre za sonet.

Veselova "Potashva"
Janez Vesel se je odločil za rime ABBA, ABBA, CDC,EDE. Vrstice imajo ponekod enajst, drugod pa deset zlogov.

Takole pravi:
Naj zgine svet, gorijo naj pušave,

Vihar valove morja naj dervi,

Na zraku černimu naj grom buči,

Naj burijo snežnikov goličave.
Skus' zapušene žalostne planave

Naj čudne vojske silni glas gromi,

Naj lakota nevsmilena mori,

Nabira truplov kupe naj kervave;
Sej moje bitje na temo sveto,

Sej ni na zemlji moje Duše Dom,

Živlenje zgine kakor kratko leto;-

Tje v'svete, čiste angelske dežele,

Kjer pil očeta veličastvo bom,

Skus' grobov noč, me kliče čast, -vesele.

Življenje brez poezije
Naključje je naneslo, da je bila objava tega soneta eno zadnjih ljubljanskih opravil nadobudnega pesnika Janeza Vesela. Že mesec dni zatem se je namreč končalo njegovo šolanje in podal se je na Dunaj študirat pravo. Pesniško sonetno izkušnjo pa je kar dobro unovčil, saj mu je gimnazijski profesor Gunz prav zaradi nje dal priporočilo za dunajske profesorje. V njem pravi, da je "Vesel eden od trojice pesnikov s katerimi se ponaša ljubljanska kulturna srenja".

Ob taki "slavi" je bilo pričakovati, da bo mladi Vesel tudi na Dunaju, ki je bil takrat eno izmed središč evropske kulture, še napredoval v svojem pesništvu. Vendar pa je tam popolnoma utihnil za slovensko javnost.

Pridno je študiral na Dunaju in v Gradcu, dokončal pravo, se potem vrnil v ožjo domovino, se zaposlil v slovenskem okolju in si ustvaril družino.

Nenadno prebujenje Janeza Vesela
Pomembni slovstveni podvigi slovenskega pesništva, ki so sledili, so torej minili povsem brez Janeza Vesela. Ni ga bilo zraven ne pri snovanju leposlovnega lista Slavinja leta 1824 in tudi ne pri katerem od štirih prvotnih zvezkov Krajnske Čbelice. In tudi v Carniolii desetletje in pol pozneje ga ne najdemo. Šele Kmetijske in rokodelske novice, ki so začele izhajati poleti 1843, so ga zopet izbezale na plano in leta 1844 prinesle njegov slavospev cesarju Ferdinandu, ko je ta septembra skupaj s soprogo Ano obiskal Ljubljano.

Že kmalu zatem pa je Janez Vesel postal pogosto objavljani in spoštovani slovenski pesnik. Za nove razmere si je tudi nadel drugo pesniško ime. Postal je poznan kot Jovan Vesel - Koseski.

Spomin na svoje mladostno pesnikovanje in prvi sonet pa je obudil na stara leta, ko je zapisal: "Zame je tedaj to delce le za to važno, ker me je z Vodnikom, Čopom, posredno tudi s Prešernom – tedaj s tremi možmi, katere tako visoko spoštujem – v duševno dotiko pripeljalo ..."

Nova zvezda slovenskega soneta
V času, ko je izšel prvi slovenski sonet, je ljubljansko gimnazijo prav tako kot Vesel obiskoval tudi dve leti mlajši Gorenjec, France Prešeren. Skupaj z bratom sta stanovala prav blizu šole (licej je stal poleg stolnega župnišča), namreč na Mestnem trgu št. 17. Francetov brat Jože, ki je bil tedaj star komaj 15 let, pa je ravno tisto zimo hudo zbolel. Tako mu je žal že štiri mesece po Veselovi objavi odbila zadnja ura.

Prešeren se je že takrat, ko je živel še mojster alpskih poskočnic Vodnik, navduševal za pisanje poezije. Vendar pa tudi on svoje pesniške poti ni začel kar s soneti, ampak le s preprostimi pesmicami za vsakdanjo rabo. Tudi pri njem je učna doba trajala dolgo časa.

Končno pa se je, skoraj natanko deset let po Veselovem pesniškem prvencu, tudi sam oglasil pri Laibacher Zeitungu, ki pa je imel tedaj že novo prilogo, imenovano Illyrisches Blatt (Ilirski list). Tam je tako 12. januarja 1827 objavil svojo prvo pesem, Dekelcam, ki jo je po Veselovem vzgledu prevedel tudi v nemščino (An die Maedchen). Pozneje pa se je z velikim žarom posvetil tudi drugim pesniškim oblikam. In tako je med prvimi prišel na vrsto tudi sonet

Mojster in njegova dela
Na objavo naslednjih Prešernovih pesmi ni bilo treba dolgo čakati. Nekaj jih je izšlo v prvem zvezku Krajnske Čbelice leta 1830. O sonetu tedaj še ni bilo govora, pač pa je Ilirski list 12. marca 1831 prinesel že njegov prvi sonet "Vrh sonca sije soncev cela čreda".

Drugi zvezek Krajnske Čbelice je istega leta objavil še štiri Prešernove sonete. Pozneje pa so soneti, slovenski in tudi nemški postali zaščitni znak njegovega pesnikovanja.

Vrhunec Prešernovega sonetnega upesnjevanja pa predstavlja Sonetni venec, ki ga je sestavil, potem ko se je aprila 1833 zagledal v ljubljansko gospodično Julijano Primic. Njej na čast je 22. februarja 1834 kot posebno prilogi Ilirskega lista objavil štirinajst povezanih sonetov, ki jim je dodal še petnajstega s posvetilom, ki je oznanjalo, da je venec posvečen PRIMICOVI JULJI.

Ob pisanju sonetov pa je Prešeren gojil še nekatere druge pri nas neuveljavljene pesniške oblike in se izkazal mojstra tudi pri tem ustvarjanju. Tako so kot priloga izšle tudi Gazele, v samostojni knjižici pa epska pesnitev Krst pri Savici.

Razlika je bila očitna
Bistveni premik v slovenski poeziji pa pomeni Prešernova vsebinska nadgradnja tedanjih pesniških tematik. Knobl in Vodnik se v večini lotevata dokaj preprostih vsebin. Knobl v svoji zbirki denimo kar najtopleje priporoča prezračevanje našega črevesja. V znameniti pesmi o "prdcu" tako vabi: "Napnimo fagot. /Perdimo povsod / Tiberju na čast, /K'je dal to oblast! " Ni čudno torej, da je njegovo poezijo slovstvena zgodovina nekako zatajila in nam kot prvo pesniško zbirko ponuja Vodnikove "Pesme za pokušino", izdane šele pet let pozneje.

Vodnik sam pa je pri svetovanju že bolj uglajen : "Za vuk si prebrisane glave, / Pa čedne in krepke postave, / Iše te sreča, / Um ti je dan,/ Najdel jo boš, ak' /Nisi zaspan."

Janez Vesel je pozneje s svojim mladostnim sonetom sicer pokazal novo smer, a ji potem niti sam ni uspel slediti.

Treba je bilo torej počakati na Franceta Prešerna. Šele on je dragoceno posodo mojstrske poezije napolnil s primerno vsebino. Šele njegovi soneti, polni človeške modrosti in topline, so izražali nepotvorjena čustva do ljubljene osebe in najiskrenejšo ljubezen do domovine ter tako prinesli poezijo, ki nas je postavila ob bok narodom, ki so taka umetniška dela uživali že stoletja.