Oglas
Pa vendar uvrstitev kraja, kateremu slovesa enega izhodišč evropske civilizacije ne morejo odrekati niti tisti, ki se vzvišeno razglašajo za popolne ateiste ali celo agnostike, na ta seznam ni bil tako zelo samo po sebi umeven. Skoraj cela dekada je morala miniti od sprejetja Unescove Konvencije za varstvo svetovne kulturne in naravne dediščine, preden je na pobudo Jordanije zgodovinsko jedro mesta Jeruzalem zares dobilo status za obče človeštvo pomembnega kulturnega spomenika.
Verskih objektov za celo državo
In to nas mora skrbeti. Jeruzalem namreč ni le eden izmed glavnih simboličnih krajev za vse tri tako imenovane abrahamske religije (to so religije, ki za enega izmed svojih prerokov razglašajo Abrahama in ki priznavajo veljavnost Stare zaveze), judovstvo, krščanstvo in islam. Stari Jeruzalem, ki ga sestavljajo armenska, muslimanska, krščanska in judovska četrt, je neprecenljiv umetnostnozgodovinski spomenik. Morda najzgovornejši je podatek, da so leta 2000 v mestu našteli 1204 sinagoge, 158 krščanskih cerkev in 73 mošej. Med njimi so seveda takšni objekti, ki jih moramo posebej omeniti.
Pod zlato kupolo je sveta skala treh religij
Med vsemi arhitekturnimi posebnostmi Jeruzalema verjetno najbolj izstopa Kupola na skali, zgrajena med letoma 687 in 691. Stavba je čudovita že navzven. Orjaška zlata kupola stoji na zidovih, okrašenih s cvetličnimi in geometrijskimi ornamenti. Še pomembnejši pa je simbolni pomen objekta, imenovanega tudi Omarjeva mošeja. V središču kupole stoji namreč skala, za katero muslimani menijo, da je kraj, s katerega se je prerok Mohamed v spremstvu nadangela Gabriela vzpel v nebo. V krščanstvu in judovstvu pa naj bi to bila skala, ob kateri je Abraham prestal glavni preizkus. Izkazal je pripravljenost žrtvovati sina, če je takšna Božja volja.
Tempeljski grič, kjer se rodi kult izobraževanja
V Jeruzalemu pa je pomembno tudi tisto, česar pravzaprav ni. Za Jude najbolj sveti kraJ je namreč Judovski grič, na katerem so že dvakrat postavili svoj tempelj. Njihovi nasprotniki so ga obakrat zrušili. Zadnjič se je to zgodilo leta 70 in ta dogodek je bil tudi bistven za nastanek tako imenovanega judovskega kulta izobraževanja. Ker Judje niso več imeli svojega templja, je bilo bogoslužje "izgnano" v zasebnost doma. Vsak Jud je tako moral biti sposoben, sam prebirati toro in tako častiti Boga. Od tod tudi tradicija, da so Judje svoje otroke v šolo, imenovano čedar, pošiljali že s tremi leti, da so se kar najhitreje naučili brati.
Na Tempeljskem griču naj bi nekoč zgradili tretji tempelj; to naj bi se zgodilo, ko bo prišel mesija, ki ga Judje potrpežljivo pričakujejo že dolga stoletja. In ravno to pričakovanje velja za glavni vir upanja, ki je Jude držalo pokonci v stoletjh preganjanja in zatiranja. Nekaj sledi drugega templja se je sicer vendar ohranilo. To je tako imenovani Zahodni zid ali Zid objokovanja. Med znamenitimi stavbami sta tudi mošeja Al Aksa in cerkev Božjega groba, imenovana tudi cerkev Jezusovega vstajenja, znotraj katere naj bi bil Jezusov grob.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje