Še pred dobrim stoletjem so bile Medvode znan letoviški kraj, kamor so na počitnice zahajali celo Dunajčani, eden izmed njih pa si je tamkaj uredil tudi ugodno počitniško domovanje. Nič čudnega, saj so kraji v okolici nudili lepe priložnosti za oddih in zabavo.

Široki Savin tok potem od Medvod hrumi dalje proti jugu nedaleč od Pirnič in že v kratkem času doseže vasici Vikrče na levi in Medno na desni strani struge. Danes ju povezuje lesena brv, ki so jo postavili že leta 1934, nekdaj pa vse do Tacna ni bilo prave povezave. Med levim in desnim bregom je namreč vozil le čoln ali lesen brod.
V Vikrčah pa se Sava že približa tudi vznožju šmarnogorske Grmade, od koder je le dober streljaj do njene struge. Tamkaj se je razvrstila skupina hiš, ki je tvorila manjši zaselek. Njegovo veljavo je v širši prostor ponesla vila družine Ahačičevih, ki so si v njej uredili prijetno zasebno poletno letovišče.
In tako je v tiste kraje že v svoji zgodnji mladosti rada zahajala tudi mlada ljubljanska gospodična Lili (Elizabeta plemenita Haumeder), pozneje poročena Novy. Tamkaj je še v času stare Avstro-Ogrske preživljala svoje mladostne dni, ki so se ji dobro vtisnili v spomin.
Posebno še zato, ker jo je pozneje potegnilo v vrtinec drugačnega življenja in ker je bilo potem tudi v Vikrčah že vse drugače.
Še v svojih zrelih letih je tako vzdihovala po minulih časih. V pesmi Vikrče, ki je leta 1942 zašla celo v Slovensko berilo, namreč pravi:
"Nikoder nisem več doma / nikamor več navezana, / sem kakor veter, kot oblak, / ki mu je svod povsod enak. / Samo ko se v zraku modrina že taja / in zarja za Savo rumeno bledi, / Takrat se krajina prebuja in vstaja, / domača krajina, katere več ni.
… Iskala sem ob vodi kraj, / kjer sem kopala se nekdaj. / Ni skale ne zaliva več, / razrasel se je grm bodeč. / Samo, ko se Sava skrivnostno svetlika, / vrtinci skoz nočno tišino pojo, / pokaže se skale nekdanja oblika / in mali zaliv je še zmerom pod njo.
Ni hoste z jaso, ne poti, / kotanje z mehkim mahom ni, / kjer kot otrok ležala sem / vsak list, vsak šum poznala sem. / Samo ko razliva iz sklede srebrne / niz Šmarno goro se v dolino srebro, / se drevje prijateljsko k meni povrne / in praprot mi skrije dekliško telo.
Prezidana je hiša vsa / in lipa posekana, nikjer ni lope s trtami, / Dianin kip več ne stoji. / Samo ko nad staro cipreso se v vence / povežejo zvezde iz davnih noči, / zagledam na vrtu jih, ljubljene sence, / in lipe sedmero vrhov zašumi."
Sosedje v Rocnu
V Vikrčah ob savskem bregu je bilo nekoč, pred prvo svetovno vojno, torej kar prijetno bivati. Posebno pa se je bil ta kraj priljubil tej mladi deklici, ki je sicer stanovala v eni izmed ljubljanskih mestnih hiš, v baročni palači na Starem trgu pod gradom. Kljub razkošnosti meščanskega stanovanja pa ji je ljubljanska megla omogočala prav malo osvežitve. Mlademu dekletu (mimogrede povejmo, da je bila rojena prav na sveti večer leta 1885) je zato poletje, ko so se po stari ljubljanski navadi odpravili na deželo, vsakokrat pomenilo veliko doživetje. Razlika pa je bila tudi nekje drugje: v mestu je bila deležna nemške aristokratske vzgoje, tam v Vikrčah pa se je lahko veselo družila s slovenskimi vaškimi otročaji in pozneje s svojimi vrstniki ter s prijaznimi vikrškimi domačini. Tamkaj se je bolj navzela tudi jezika, ki v ljubljanskih nemških krogih ni imel kaj dosti veljave - slovenščine. In tako je bivanje ob Savi pripomoglo tudi k njenemu razvoju v priljubljeno slovensko pesnico.
Prav tako pa je bilo prijetno bivati tudi v naslednji vasi ob strugi, ki se imenuje Tacen in ki prav tako leži ob levem savskem bregu. Del te vasi se pravzaprav začne že kmalu po tem, ko popotnik zapusti zadnje vikrške hiše. Tam pod strmim skalovjem Grmade, blizu skalnih pečin, ki jim je ljudstvo nadelo ime "turnc", namreč že dolga stoletja domuje graščina Rocen. Imela je tudi staro tacensko hišno številko 48.
Kakor pri Ahačičevih v Vikrčah se je tudi tu poleg stanovanjske hiše nekdaj razprostiral prijeten vrt in še marsikaj, kar je h graščini tudi spadalo. Pravzaprav pa so si rocenski gospodarji omislili tudi dokaj obsežen park, ki je bil urejen po starem podeželskem redu.
Počitnice v Rocnu
Rocenski dvorec leži na nekoliko vzvišenem prostoru in zato nudi tudi lep razgled po okolici. Na eni strani so obiskovalce očarale strme šmarnogorske pečine, na drugi pa številne vasi in seveda porečje Save. Grad Rocen, nemško pisano :Schloss Rutzing, Ruzing ali Rotzen, je bil uveljavljen že v Valvazorjevih časih, zato si je slavni mož omislil tudi njegovo upodobitev. Tedaj je ob osrednji stavbi stala še ena skoraj povsem enaka zgradba. Gospodje pa so si v notranjosti uredili tudi zasebno kapelo in doma imeli tudi nastanjenega duhovnika. Še pred tem obdobjem pa je bila rocenska kapela tam, kjer je zdaj tacenska cerkev. Tamkajšnje kamnito znamenje so namreč pozneje povečali, tako da je iz njega zrasla smledniška podružnična cerkev svetega Jurija. Ker pa je bila bližje Šmartnu pod Šmarno goro, so jo po dolgih pregovorih naposled dodelili tej župniji.
Lastniki Rocna so bili seveda nemškega rodu in so se večkrat zamenjali, kar je bil pogost primer v starih časih. Od vseh so na Rocnu še najdlje gospodovali Schweigerji plemeniti Lerchenfeldi, in to kar 137 let, od Valvazorjeve dobe pa vse do Napoleona – od 1671 do 1808.
Gradič Rocen je bil znan tudi v širših krogih, tako ga je denimo meseca maja 1808 na svojem popotovanju po Kranjski obiskal tudi prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, ki je dve leti poprej izdal svoje znamenite Pesmi za pokušino. Kot vemo, to delo velja za prvo slovensko pesniško zbirko. Vodnik pa je tedaj obiskal tudi Vikrče in Medno.
Leta 1808 pa je Rocen tudi zamenjal svoje lastnike. Kupil ga je namreč smledniški gospod Franc Ignac Lazarini. Tacen tedaj ni več spadal v smledniško župnijo, vasi Zgornje in Spodnje Pirniče, Vikrče ter Zavrh pa še.
Franc Ignac Lazarini pa je že leta 1795, torej še pred Rocnom, kupil tudi smledniško graščino. Udobje obeh grajskih stavb pa je lahko užival le do leta 1832, ko se je poslovil s tega sveta. Gospostva Smednik, Rocen in tudi Podčetek so tako pripadla njegovemu sinu, baronu Francu Feliksu.
Novi gospodar je že kmalu posegel tudi v širše okolje. Takrat je med Vižmarjami, točneje zaselkom Brod, in Tacnom čez Savo vozil še brod. Lazarini pa je dal leta 1844 zgraditi lesen most, ki je ostal v njegovi lasti in je zanj pobiral tudi mostnino.

Vendar pa tudi on te dobrobiti ni mogel dobro unovčiti, saj je umrl že šestnajst let po tem svojem podvigu.
Prav tako pa je smledniška gospoda kmalu izgubila tudi Rocen. Šest let po očetovi smrti ga je Francev naslednik, sin Henrik Lazarini, prodal stotniku Janezu Juriju Winklerju.
V rokah Ljubljančanov
Tudi Winkler ni dolgo gospodoval na Rocnu. Osem let pozneje ga je, 28. septembra 1875, s pogodbo namenil svoji hčeri Tereziji. Ta se je poročila z ljubljanskim trgovcem Heinrichom (Henrikom) Maurerjem. Maurerjevi so domovali na nekdanjem nemškem trgu v Ljubljani. Pozneje se je ta del preimenoval v Križevniški trg in na koncu v Valvazorjevega, kar se je ustalilo že pred prvo svetovno vojno.
Maurerji pa so odtlej v Rocnu imeli lepo počitniško gnezdece, kjer so se lahko odpočili od mestnega hrupa in megle.
Tereziji in Henriku se je v zakonu med drugim rodila tudi hči Terezija. Na svet je prijokala leta 1872. Bila je še dokaj mlada, ko se je ogrela za častnika avstrijske vojske Moritza von Auffenberga. Kot kaže, se ji je dobro vtisnil v srce, saj je bil že kar prileten. Ta je v svoji dotedanji vojaški karieri prehodil zanimivo pot in tako je tudi njemu prijalo, da se je odtlej v času dopusta lahko sprostil v senci dreves, ki jih je ponujala rocenska okolica. »Tu užije nekaj tednov miru, ki ga je tako potreben po težkih naporih svoje službe ...« je pozneje o tem zapisalo časopisje.
Zakonca Moritz in Terezija pa sta imela tudi hčerko, ki je tudi rada uživala ugodje rocenske graščine. Na splošno so bili prebivalci Rocna v tacenskem okolju dokaj priljubljeni, zlasti po tem, ko je prav Auffenberg dosegel visok položaj v vrhu tedanje avstro-ogrske države.
Vzorna "soldaška" kariera
Moritz Friedrich Josef Eugen von Auffenberg je bil rojen 22. maja 1852 cesarsko-kraljevemu tožilcu v kraju Troppau, zdaj Opava na Češkem. V vojsko je stopil z devetnajstimi leti. Najprej je bil kot podporočnik dodeljen 28. pešpolku. Kaj kmalu se je lahko preizkusil v bojih, saj se je udeležil avstro-ogrske zasedbe Bosne leta 1878. Dve leti pozneje je napredoval v stotnika.
Pozneje je opravljal naloge v generalštabu in bil nadzornik za več območij v tedanji Avstro-Ogrski. Tako ga je pot pripeljala tudi v Ljubljano.
Prav ta postaja pa je pomenila veliko prelomnico v njegovem življenju. Bil je namreč star že blizu štirideset let, ko je v mestu spoznal lepo mlado trgovsko hčer Terezijo Maurer, ki pa je bila tedaj šele pri dvajsetih. Po pridobitvi številnih dokazil, ki so bila potrebna, ker cesarsko-kraljeva armada ni mogla tvegati, da bi bil zakon neuspešen, sta se Moritz in Terezija končno le poročila. Bilo je to pred uradnim začetkom zime, v soboto, 3. decembra 1892. Auffenberg se je še dolgo spominjal, kako so mu vojaški godbeniki pri petnajstih stopinjah pod lediščem prišli zaigrat podoknico.
Kmalu pa je bila rojena njuna hči Erika, ki jo v svojih spominih označuje za sonce svojega življenja. Vsi trije pa so uživali udobje rocenskega gradu, kjer je bila deklica menda tudi rojena.
Že leta 1894 je bil razporejen na nove delovne dolžnosti, ki so se menjavale iz leta v leto. Napredoval je v polkovnika in leta 1900 v generalmajorja. Leto 1905 mu je prineslo naslov feldmaršala. Nato je 1. oktobra 1907 postal generalni nadzornik zbornih častniških šol. Leta 1909 pa se je preselil v Bosno, kjer je bil poveljnik 15. armadnega zbora v Sarajevu. Dosegel pa je (1. maja 1910) tudi čin generala pehote.
Kmalu zatem pa je odstopil vojni minister, general pehote, baron Franz Xaver von Schoenaich in na njegovo mesto so 19. septembra 1911 imenovali prav Moritza von Auffenberga. Na tem položaju se je zavzemal za boljše stanje armade. Pritegnil je tudi pozornost prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Takrat pa so se nekaj upirali Madžari, ki niso želeli združenega vojnega ministrstva obeh delov, temveč ločeno poveljstvo. Zaradi tega Auffenberg ni imel več naziva "skupnega" ministra.
O tem piše celo leposlovni list Dom in svet leta 1911, ki je objavil tudi ministrovo sliko.
Pozornost brez primere
Moritz Auffenberg je želel tudi kot minister svoje počitnice preživljati v Rocnu. O tem eden izmed listov piše: "Rocenj leži tik pod Šmarno goro. Lepi gradič, skromno meščansko opravljen, je obdan velikega, krasnega parka, polnega senc, tihih zakotij in samotnih klopic. Tam ob vodometu, ki daninoč šumlja svojo enakomerno pesem, je Auffenberg najrajši počival. S knjigo v roki je posedal v senci in premišljeval svoje načrte …. "

Vendar pa se tako pomemben mož v preprosti vaški okolici ni mogel izogniti občudovanju domačega prebivalstva. Občina Šmartno pod Šmarno goro, pa tudi nekatere v okolici, so bile počaščene, da tako pomembna osebnost prav z državnega vrha prebiva v njihovi sredi.

Tako so ga ob prvi priložnosti po imenovanju za vojnega ministra, poleti 1912, počastili s posebnim slavjem, ki mu še dolgo ni ušlo iz spomina.

V sredo, 14. avgusta, so se namreč zbrali odborniki občine Šmartno pod Šmarno goro, člani gasilskih društev iz Tacna, Šentvida, Pirnič in okolice ter veteransko društvo iz Šentvida, ki je imelo tudi številčno godbo, ter slavnemu gostu "ekscelenci vojnemu ministru vitezu plemenitemu Auffenbergu" priredilo serenado z bakljado, streljanjem in umetnim ognjem. Po uvodnih pozdravih župana Alojza Tršana se je slavljenec takoj oglasil in se v imenu svoje družine zahvalil za to čast. Napovedal je, da bo o navdušenosti Slovencev poročal samemu cesarju Francu Jožefu.

Zatem sta govorila še predstavnika gasilcev in vojnih veteranov. Na koncu pa je besedo dobil še podžupan Franc Ksaver Sajovic, ki je dejal: "Mnogoteri stiki združujejo ekscelenco s Kranjsko, posebno še s Tacnom čegar prebivalci si štejejo v čast, da morejo v svoji občini pozdraviti in počastiti ekscelenco kot vojnega ministra."

Minister Auffenberg se je na te besede zopet zahvalil za izkazano čast. Nato pa je poudaril še vrline Slovencev kot vojakov, posebno tudi njihov patriotizem in njihovo zvestobo cesarju. Svoj nagovor pa je končal s tremi "živio" klici v čast cesarju. Množica se je odzvala s podobnimi klici na Auffenbergov račun.

Ta se je občinstvu priljubil tudi s tem, ker se je z ljudmi spustil v sproščen pogovor. Njegova slovenščina je bila pomešana s hrvaščino, a vendar …

Auffenberga sta počastitev in prisrčno vzdušje tako ganila, da je podaril 200 kron za prisotna društva, občinskim revežem jih je namenil petdeset, veteranski godbi pa dvajset.

Še dodatna počastitev
Ena največjih slovesnosti v času vladanja cesarja Franca Jožefa je vsako leto potekala sredi avgusta, ko je ta imel rojstni dan. Na svet je namreč prijokal 18. avgusta 1830. Državljani so ta dogodek vedno proslavljali z mašnimi daritvami in veselicami v njegovo čast. Za prebivalce Šmartna in Tacna ter okolice pa je bilo leta 1912 še posebej slovesno, saj se je v njihovi sredi mudil vojni minister z Dunaja, torej eden izmed najožjih cesarjevih sodelavcev. Dnevnik Slovenec je o tem zapisal: "Tako kakor letos se še ni obhajal pri nas cesarjev rojstni dan. Slavja se je pa udeležil tudi sam vojni minister ekscelenca pl. Auffenberg z vsem spremstvom, ki se je dvakrat pripeljalo z avtomobilom k slovesni sveti maši. Cerkev je bila v polnem ornatu in natlačeno polna raznih društev in vernikov, ki so molili za svojega ljubljenega vladarja."
Tega dne pa je bila po naključju ravno nedelja, zato je bila slavnost še toliko večja. Obred v cerkvi je bil na željo ministra ob pol dvanajsti uri dopoldne.
Po maši so se pred gosta zopet postavili domači občinski odborniki, veteransko društvo z godbo, gasilci in tokrat še katoliški telovadci Orli.
Slovenec najprej piše: "Mnogobrojne zastave in pokanje topičev je slavnost dvigalo v prijetno razpoloženje ljudstva". O tem dogodku pa je potem še pristavil: »Točno ob četrt na 12. uro so se zbrala gasilna društva iz Gamelj, Pirnič, Rašice in Tacna pod vodstvom gospoda Frana Juvana, podnačelnika okrajne gasilske zveze Št.Vid-Podšmarnogorske, Orli in veteransko društvo Št. Vid-Šmartno z godbo. Gasilci in Orli so napravili špalir vojnemu ministru, ki se je pripeljal z avtomobilom ob pol 12. uri. Ko je izstopil pred cerkvijo, je pozdravil jako prijazno navzoče občinstvo in nositelje zaslužnih križcev, veterance in občinski zastop. Nato je pristopil k podnačelniku okrajne gasilske zveze gospodu Juvanu, ki ga je v imenu gasilske zveze in navzočih korporacij pozdravil. Ekscelenca si je v spremstvu gospoda podnačelnika Frana Juvana ogledal postavljene vrste društev in korporacij ter se prav laskavo izrazil o obilni udeležbi in nastopu. Gospod Franc Juvan je spremil ekscelenco v cerkev, kjer je ekscelenco in njegovo obitelj sprejel domači gospod župnik in jih spremil do častnega odkazanega jim mesta pred altar … Po cerkvenem obredu se je vršila defilacija pred gospodom vojnim ministrom nakar se je ta prijazno zahvalil in se ob igranju cesarske himne in grmenju topov vrnil na svoje domovanje v Rocnu.«
Odstavljen
Takih in podobnih prizorov bi bilo lahko nekaj tudi v prihodnosti, če nekaj v tek dogajanja ne bi posegli povsem nepredvideni dogodki. Za to je najprej poskrbel Auffenberg sam, saj so ga kmalu potem odstavili z mesta vojnega ministra. Prekoračil je namreč neke proračune in tako postal žrtev razmer v takratni vojski, ko je veljalo nekakšno tekmovanje med nemškim in madžarskim delom, pa tudi med pripadniki prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovimi nasprotniki.
Auffenberg je odtlej še nadalje bival na Dunaju in zasedel novo službo nadzornika avstrijske vojske. Na Rocen pa se je kljub temu rad vračal. Leta 1913 mu miru še niso kalili prelomni dogodki, čeprav je že divjala vojna na Balkanu in je tudi Avstro-Ogrska računala na skorajšnjo prerazporeditev moči v tem delu Evrope. Poleti 1914 pa je bilo miru dokončno konec. Atentat na prestolonaslednika je pri vseh vpletenih prinesel mnogo negotovosti. Ker je bilo meseca julija treba opraviti še žetev, Avstrija še ni mogla računati na vpoklic vojaških nabornikov. Sredi meseca pa je potekel tudi dopust ministrov in vsi so se vrnili na Dunaj, da bi skupaj primerno ukrepali.
Dogodki v Sarajevu so prinesli nemir tudi v Rocen, kjer je Auffenberg spet preživljal počitnice. Vendar pa tokrat ne predolgo. Kot vsi preostali pomembni možje avstro-ogrskega aparata se je moral tudi on podati nazaj v prestolnico.
V bojnem metežu
Po vojni napovedi 28. junija 1914 je bila Avstro-Ogrska prisiljena odpreti dvoje velikih bojišč. Da se bo morala boriti na jugu proti Srbiji, je bilo jasno že na začetku, novost pa je bila ta, da se je v spor med sovražnima državama vmešala tudi Rusija, ki je proti svojima sosedama, Avstriji in Nemčiji pognala neverjetno množico število svoje človeške sile. Avstrija je tako morala odpreti fronto še na severnem bojišču, v Galiciji, kjer je že avgusta, v prvem mesecu spopadov, padlo neverjetno veliko število njenih vojakov.
Že dvainšestdesetletni Moritz von Auffenberg je bil po prihodu na Dunaj imenovan za poveljnika 4. avstro-ogrske armade. Ustanovljena je bila meseca julija in je ob začetku vojne vsebovala štiri korpuse. Kot zanimivost velja omeniti, da sta kar dvema poveljevala Slovencem znana častnika: rojak Blaž Žemva (Blasius Shemua) in poznejši branitelj Soče general Svetozar Borojević.
Med vojaki
Avstro-Ogrska je proti Rusiji, kateri je vojno napovedala 5. avgusta, takoj pognala kar tri svoje armade. Prvo, tretjo in četrto. Med vojaki je bilo tudi veliko Slovencev. Ti so o bojih v Galiciji ohranili kar najslabši spomin.

Jožef Lavtižar, ki se vojnih spopadov ni udeležil, že leta 1924 po pripovedovanju drugih piše: "Rusi so imeli vzorno urejene strelne jarke, naši pa so bili komaj za silo skriti pred sovražnimi kroglami. Avstrijsko topništvo, ki bi bilo varovalo pešpolke, je prepozno poseglo v boj. Slabo je delovala poizvedovalna služba. Dolg vlak, napolnjen z našimi vojaki, se je pripeljal na neko postajo v Galiciji, ki so jo bili že Rusi zasedli. Vsi so bili ujeti brez boja, ker se ni pravočasno sporočilo, da so tisto postajo že zasedli Rusi. Ako so se delale tako usodne napake, lahko razumemo zakaj smo bili takoj v začetku vojne temeljito poraženi."
Ivan Matičič, ki je bil med vpoklicanimi in poslan v Galicijo, pa se tudi spominja velikih nevšečnosti, ki so vladale na bojišču. V svoji knjigi Na krvavih poljanah nekaj let zatem izpričuje: "Vojaki so se morali že na začetku soočiti z velikim neredom, ki je veljal v poveljujočem kadru: V nekaj urah je bilo dopolnjeno in končano vse naše ogromno delo, dokončane vse priprave. Naše čete so šle naprej kot teleta v klavnico, brez glave, brez vodstva … prej smo vedno mislili, da pojde vse tako v redu, kot je šlo na vežbališču in ob paradah … a zdaj je padalo vse navzkriž, zvijalo se v krvi, ječalo, skrivalo se, bežalo … vse navzkriž je treskalo, žvižgalo, frčalo, in gališke poljane so zakrvavele ... take vojne si nismo predstavljali in o tem nam niso nikdar pravili naši oficirji, ki so tudi bili zdaj vsi presenečeni in vsi brez glave, ter se skrivali, kamor so vedeli in znali, vodstvu pa prepuščali mladim kadetom, ki niso bili dosti zmožnejši od aktivnih oficirjev."
Nevarnost pa vojakom avstro-ogrske armade ni pretila le od ruskih sovražnikov, temveč so bili žrtve tudi svojih poveljnikov.
Matičič še opisuje tudi enega izmed takih prizorov: "Ob cesti je stala četa nekega nemškoavstrijskega polka. Poročnik je prebral vojno dopisnico tele vsebine: "Dragi starši! Strašno slabo se nam godi. Komaj čakam, da bi bilo že konec tega trpljenja in da bi bila že vojna končana."
Oficir je poklical dotičnika iz vrste in se zadrl nad njim: "Ti pes si pisal to karto! Ali ne veš, da se ne sme pisati kaj takega? Ali ne veš, da se s tem kaže strahopetstvo, ki kvari ugled naše armade in ki se kaznuje s smrtjo? Izročiti bi te moral vojnemu sodišču, a ker ni časa opravim to delo lahko sam. Danes imamo vso moč v rokah."
Po teh besedah izvleče revolver in ustreli moža naravnost v glavo …
Vsa četa se je stresla in stisnila zobe in pesti. Vodja, ki je stal ob strani in videl ogorčenje moštva, je pograbil puško z rame, planil razjarjen k oficirju in mu pognal kroglo v prsi.
V tem trenutku pridirja na konju stotnik, poveljnik bataljona, in vpraša ves presenečen, kaj se je zgodilo. Vodja čete mu mirno vso stvar pojasni, na koncu pa pristavi: "Tako bo poginil vsak oficir, ki si še kaj takega drzne."

Stotnik bliska z očmi sem in tja ter seže po samokresu. V tem pa komandira vodja čete svojemu moštvu "fertik".- Stotnik se zgane, spravi samokres in reče ves poražen: "Pozabimo kar je bilo! Popraviti se več ne da …"

Auffenbergova zmaga
Kljub vsemu pa je avstrijskemu orožju ponekod šlo kar dobro. Prva in četrta avstro-ogrska armada sta se usmerili proti severnem delu Galicije in se prav kmalu srečali s svojimi ruskimi nasprotniki. Imeli pa sta srečo, ker Rusi na tistem delu fronte niso bili tako močni. Prva armada pod vodstvom generala Viktorja Dankla je 22. avgusta prešla reko San in udarila proti Lublinu. Potem je napredovala ob reki Visli in se spopadla s četrto rusko armado, ki jo je porazila v dneh od 23. do 25. avgusta v bitki pri Krasniku.

Nižje prodirajoča četrta armada pod poveljstvom Moritza von Auffenberga pa se je spopadla z rusko peto armado, ki ji je poveljeval Pavel Plehve. Tudi tu so imeli Avstrijci vojno srečo. V bitki pri Komarowu, ki je trajala od 25. avgusta do 1. septembra, so bili Rusi poraženi, Avstrijci pa so zajeli kar 20.000 njihovih vojakov.

Vzporedno s tem pa so se odrezali tudi Nemci. Ti so Ruse porazili 31. avgusta v bitki pri Tannenbergu.
Auffenberg - veliki junak
Časopisje, ki je redno spremljalo dogodke na obeh evropskih bojiščih, vzhodnem in zahodnem, je seveda poročalo tudi o Auffenbergovi zmagi. Posamezna poročila niso najbolj natančna, zato poglejmo uradno poročilo, ki je bilo na Dunaju izdano po vseh teh spopadih, 3. septembra 1914. Povzel ga je tudi ptujski Štajerc in objavil pod naslovom Zmagovita bitka pri Komarovu.
Vojno poročilo najprej popisuje prvih pet dni Auffenbergovega prodora:
"Bitke, ki so se razvile na ruskih bojiščih iz naše ofenzive, še niso donesle odločitve v vojni. Na zapadnem krilu na sovražnikovo ozemlje prodirajoč, na vzhodu Galicije, braneč korak za korakom domača tla proti močnejšemu sovražniku, so naše čete povsod upravičile stari sloves svoje hrabrosti in zro z zaupanjem na resne boje, ki so še na pragu. Opis krvavih bitk preteklega tedna naj ostane prihranjen zgodovini. Sedaj se pa da povzetek dogodkov opisati samo v velikih potezah. Vzhodno od Danklove armade, zmagovite po tridnevni bitki pri Krasniku, je pričela dne 25. avgusta tudi med Huczwo in Wieprzom dirigirana Auffenbergova armada z napadom na sovražne čete, ki so v okolici Cholma prodrle proti jugu. Iz tega se je razvila bitka pri Komarowu. Dne 28. avgusta smo začutili, da je posegla vmes preko Belca in Uhnova dirigirana armada nadvojvode Josipa Ferdinanda. Ker so nam na cesti Zamošč-Krasnostaw stale nasproti razmeroma slabe sile, so se dne 29. avgusta lahko znatni armadni deli okrenili iz okolice pri Zamošču proti vzhodu ter prodrli do Czesnikov. Temu nasproti je sovražnik, ki se je povsodi boril z največjo hrabrostjo in trdovratnostjo, osredotočil najljutejše svoje napade na prostor pri Komarowu, pač z očividnim namenom na tem mestu prebiti bojno črto."
Nadaljevanje bitke od 29. avgusta zvečer in še naslednje tri dni, ko so Avstrijci sovražniku uspeli zadati odločilen sunek, pa poveljstvo na Dunaju povzema takole: "Zvečer je stala armada na črti Przevodcu–Grodek, Czesniki-Vielacza, pri čemer sta Grodek in Czesniki tvorila nekakšno prelomno točko cele fronte. Na ruski strani so posegle v boj nove čete, ki so prispele iz smeri Krylowa in Grubieszowa. Drugi dan je Auffenbergova armada nadaljevala započete ter obkoljevalne operacije, sovražnik pa je ponovil svoj poskus fronto prebiti. Pri tem je svojo lastno fronto nazaj zapognil do Laponie-Tarnawartke. Pri tem se je mogla armada nadvojvode Josipa Ferdinanada dokopati v splošnem tik do vozne poti Telatyn-Rachanie. Do 31. avgusta je akcija, da se sovražnika obkoli, med najljutejšimi boji znatno napredovala, to tembolj ker smo se tudi s severa okrenili proti Komarowu. Rusi, pri Komarowu že skrajno ugroženi, so se jeli umikati v smeri proti Krylowzu in Grubiezsowu. Grozečemu obkoljevanju so se pa ubranili z ofenzivnimi sunki na vse strani zlasti proti armadi nadvojvode Josipa Ferdinanada. Končno v popoldanskih urah 1. septembra je postalo gotovo, da je končno zmagala Auffenbergova armada, v kateri so se z izredno vztrajnostjo in bravuro borile tudi dunajske čete in skupina, ki jo je vodil general pehote Borvić."
Tako torej uradno poročilo. Tisti na koncu omenjeni general pa se je dejansko pisal Boroević ali Borojević in je pozneje kot poveljnik sedme armade Slovencem obranil ozemlje ob reki Soči.
Dunajski generalni štab še poudarja: "Osvojili smo Komarow in vse višine južno do Tyzsowcza. Nadvojvoda je prodrl proti Starem Sjelku. Množice vjetnikov, številni vojni material, 200 topov in številne strojne puške so padle v naše roke."
Pozabili pa so napisati, koliko od 200.000 vojakov, ki je bilo udeleženih v bitki na avstrijski in od prav tolikih na ruski strani, je bilo mrtvih ali ranjenih.
K Auffenbergovemu uspehu je morda pripomoglo tudi manj napeto vzdušje v njegovi armadi. Sam o tem denimo piše: "Na poti sem se srečal s skupino ranjenih. Pripadnik Honveda (madžarskih domobranskih enot, op. avtorja) iz 16. polka je bil ustreljen v obraz. Izgubil je oba očesa. Prijel sem moža za roke in skušal najti nekaj tolažilnih besed. On pa je odgovoril iz srca: »Haza ert« (za domovino). Bil sem pretresen."
Veliko navdušenje
Zmage pri Krasniku, Komarowu in Tannenbergu izpričujejo, da je bila vojna na vzhodnem evropskem bojišču avgusta 1914 torej še na strani Nemčije in Avstro-Ogrske. Njune uspehe je motil le vdor Rusov nižje doli, v Galicijo, in zavzetje tamkajšnjega glavnega mesta Lvova.
Trenutni avstro-ogrski položaj na galicijskem bojišču je tedaj od številnih vojnih poročevalcev še najbolje povzel tednik Ilustrirani glasnik, ki piše: "Na severu se bije boj, ki mu ga morda ni para v svetovni zgodovini. V črti, ki je tako dolga kot dvakratna pot iz Ljubljane v Prago, stoji naše vrlo vojaštvo sovražniku naproti. Sile na obeh straneh so velikanske - tu se ne bore tisoči ali stotisoči mož - temuč milijoni. Naša vojaška moč je razdeljena na tri armade. Ena (naše levo krilo) stoji pod vodstvom generala Dankla; ta je Ruse sijajno premagala pri Krasniku, jih mnogo ujela, si osvojila množico sovražnikovih topov, ter prodira še vedno više proti severu, proti Lublinu.
Drugi armadi, (naše središče) poveljuje general Auffenberg; ta je 25. avgusta napadel rusko armado, ki je začela prodirati od ruskega mesta Holma proti jugu, proti gališki meji. Bitka je trajala osem dni in se je končala z veliko zmago avstrijskega orožja. Mesto Komarov, okrog katerega so se vršili najhujši boji je bilo vzeto. Sovražnik se je moral umakniti nazaj. Naši so tukaj ujeli cele čete ruskih vojakov in če povrh vpoštevamo, da so se naši tudi polastili kakih 200 topov, vidimo kako velika je morala biti bitka in kako je naša zmaga popolna.

Manj ugoden pa je naš položaj v Galiciji, katero brani tretja armada, (naše desno krilo). Znano je, da so Rusi ob začetku vojske udrli čez gališko mejo – tam je bilo rusko vojaštvo mobilizirano veliko prej, nego smo pri nas mislili na vojsko. Sovražnik je tam v velikanski premoči in le izrednemu junaštvu naših čet se je zahvaliti, da ne napreduje, kakor bi po njegovi sili bilo pričakovati. Rusi so prodrli do mesta Lvova, katerega so naši zelo vztrajno branili, dasi je obramba bila jako težavna."
Poraz
Ilustrirani glasnik v svoji oceni nikakor ni pretiraval. Položaj tretje avstro-ogrske armade pod poveljstvom generala konjenice Rudolfa von Brudermana je bil tako težaven, da je zapovedujoči poveljnik avstrijskega generalštaba Hötzendorf odločil, naj ji zmagovita severno stoječa armada pod poveljstvom Moritza Auffenberga priskoči na pomoč. Ta se je s svojimi četami zares podal proti jugu. S tem pa si je nakopal veliko sitnosti. Dotlej sta namreč prva armada pod Danklovim poveljstvom in Auffenbergova četrta stali tesno skupaj. Z Auffenbergovim premikom na jug pa se je med njima ustvarila vrzel, ki so jo takoj izkoristili Rusi in pod poveljstvom Plavla Plehveja s svojo peto armado udarili proti jugu po Avstrijcih pod Auffenbergovim poveljstvom. Spopadlo se je devet avstrijskih in prav toliko ruskih divizij. Za Avstrijce je bila usodna bitka v bližini kraja Rawa-Ruska, kjer so med tretjim in enajstim septembrom 1914 morali priznati premoč nasprotnika. Začeli so se umikati, da bi preprečili popolno razbitje svoje armade. V tem spopadu so imeli Avstrijci kar 120. 000 mrtvih in ranjenih, Rusi pa »le« 34.000.
Avstrijska vojska se je umaknila proti Karpatom, gorovju slabega slovesa.
Grešni kozel Auffenberg
Zaradi velikega poraza, ki je prizadel toliko avstrijskih vojakov, je nekdanji zmagovalec bitke pri Komarowu padel v nemilost pri vrhovnem poveljstvu avstrijske vojske. Čeprav zamisel o pomoči generalu Brudermanu, ki se je na čelu tretje armade komaj upiral ruskemu orožju, ni bila njegova, pa so prav njega okrivili za nastali položaj. General Conrad von Hötzendorf, po katerega ukazih se je Auffenberg dejansko ravnal, je dosegel njegovo zamenjavo. Zelo hitro po bitki, tridesetega septembra, so mu že izročili odpustnico. Na čelo četrte armade pa je 1. oktobra po novem stopil nadvojvoda Jožef Ferdinand, prej eden izmed poveljnikov zdesetkane tretje armade.
Auffenbergov naslednik
Nadvojvoda Jožef Ferdinand je bil član cesarske rodbine, oziroma veje Habsburg-Lorraine. Rojen je bil leta 1872 in se je že v mladosti kot številni aristokrati odločil za vojaško kariero. Služil je pri raznih polkih zunaj slovenskih krajev, dokler ga leta 1903 niso poslali v Ljubljano. Tu se je za kratek čas pridružil domačemu 27. pešpolku. Pot ga je potem vodila še na razna izpopolnjevanja in na druge položaje. Na začetku 1. svetovne vojne je bil poslan na severno bojišče. Sodeloval je v okviru Danklove armade in potem pomagal tudi Auffenbergu v bitki pri Komarowu. Ko pa so tega odstavili, se je prav on zdel najprimernejši za njegovega naslednika.
Stari znanec
Zanimivo, da je bil tudi nadvojvoda Jožef Ferdinand nekoliko povezan z medvoškim okoljem. Kraje ob sotočju Save in Sore je namreč dodobra spoznal leta 1903, ko je sodeloval na vojaških vajah, ki so jih tistega poletja na Slovenskem pripravili razni pešpolki avstrijske vojske. O njegovem bivanju v Medvodah je poročal dnevnik Slovenec, ki je 22. avgusta 1903 objavil posebno novico: "S 27. pešpolkom je odšel tudi nadvojvoda Jožef Ferdinand na vaje. Ta polk je prišel v nedeljo 16. t. m. popoldne okoli 6 ure v Medvode, kjer je ostal čez noč. Nadvojvodi se je odkazalo stanovanje v hiši g. Fran Jarca. Ker je pa pred hišo to hišo stalo vsepolno letoviščarjev in druzih ljudi, se jim je hotel nadvojvoda izogniti, zato je šel po stranski poti in prišel od zadaj skozi kuhinjo v vežo. Tu ga pozdravi gospodar, izmed čakajočih ga pa ni nihče zapazil; vse je gledalo le proti oni strani, od katere bi imel priti nadvojvoda. Ko si je ogledal stanovanje stopi z gospodarjem na prag in vpraša hišno gospodinjo, katera mu je stala najbližje, koga da pričakujejo. Ta mu odgovori, da pričakujejo nadvojvodo. 'Ta je bil že notri v stanovanju, pa je šel zopet ven' - odgovori nadvojvoda. Tega ni hotel nihče verjeti, zato stopi nadvojvoda pred dame in pravi: 'Ljube dame, jaz mislim, da bodete nadvojvodi vendar verjele, če vam on pove, da stoji pred vami.'
Zvečer so imeli častniki pod Jarčevo verando skupno večerjo, pri kateri je igrala godba. Letoviščarji so jeli plesati, kmalo so se tudi častniki podali med plesalce, nadvojvoda pa je z vidnim veseljem gledal mladi svet in se prav po domače razgovarjal z navzočimi letoviščarji. Svojo veliko dobrohotnost in prijaznost je g. nadvojvoda pokazal s tem, da je dva dni kasneje v Kranju prišel sam čez cesto k g. Jarcu in ga prijazno nagovoril. Nadvojvoda Jožef Ferdinand si je pridobil srca vseh in sedaj se v Medvodah ne govori o drugem kakor o veliki ljudomilosti cesarske visokosti."
Nadaljnja pota
Po porazu pri Rawi-Ruski se je četrta armada torej umaknila v Karpate in se tako izognila popolnemu zlomu. Vojaki pa so tudi tam preživljali težke trenutke. Da bi domačim ljudem prikazal njihove napore, vendar pa ne povedal česa takega, kar ne bi bilo všeč vojaški oblasti, je Ilustrirani glasnik prinesel kar tri fotografije s tega bojišča. Prav Karpati pa so pozneje postali sinonim za trpljenje slovenskih fantov na severnem bojišču. Še dandanes se ponekod prepeva lepa pesmica, ki izpričuje njihovo usodo. Takole pravi: "Mati piše pismo belo: / Sin si živ, ne pišeš nič? / Pismo v ogrsko deželo / v kljunčku nese droben ptič.
Tam kjer gore so Karpati, / kjer ni cest, ne belih hiš, / tam na zeleneči trati / grob stoji, na grobu križ.
Tam se droben ptič ustavi / pismo belo izpusti. / Veter zašumi po travi / tiho ptiču govori:
Reci materi ljubljeni, / da mi je prav dobro tu, / naj še ona pride k meni, / jaz ne morem več domu.
Mati čaka, čaka, čaka, / Kje si ptič tak dolgo bil? / Droben ptiček pa zaplaka: / Mati, sin tvoj ni več živ."
Sanje in gradovi
Namesto vrnitve domov in skorajšnjega prijetnega praznovanja božiča 1914, ki so se ga nadejale in tudi že napovedovale vse evropske vojaške sile, je torej tudi na severnem bojišču može in fante pričakala huda ruska zima. Kako pa se tamkaj godi ob tem času, je že sto let prej pokazal francoski cesar Napoleon, ko se je zanosno podal na dolgi pohod v Rusijo, vrnil pa poražen, strgan in bos.
A tisti, ki zgodovine ne pozna, je vedno prisiljen ponavljati njene napake: Napoleon leta 1912, avstrijski vojni podpihovalec, načelnik generalštaba Conrad von Hötzendof leta 1914 in potem še neki norec, katerega vojaki so trideset let pozneje preživljali "božič 1942" v zamrznjenem Stalingradu - vsi ti se iz izkušenj predhodnikov niso naučili prav ničesar.
Pod novim poveljstvom
Po izhodu iz Karpatov se je četrta armada še dalje bojevala na severnem bojišču. Vendar pa ji Auffenbergov naslednik, nadvojvoda Jožef Ferdinand ni več dolgo poveljeval. Tudi njega so kaj hitro zamenjali. Nekaj časa je bil potem upokojen, nato pa je prešel v letalske sile Avstro-Ogrske.
Po končani vojni je deloval kot zasebnik in se tudi poročil. Usodna zanj pa je bila druga svetovna vojna, ko so ga nacisti celo poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. K sreči so ga kmalu izpustili, vendar je leta 1942 umrl za posledicami tega dejanja.
Auffenberg pa napreduje
Moritz von Auffenberg, sprva zmagoviti in pozneje poraženi poveljnik četrte avstro-ogrske armade, se je potem z bojišča preselil na Dunaj. Tam je bila nastanjena tudi njegova družina. Kljub porazu mu je cesar Franc Jožef prvi 22. aprila 1915 nadel nov plemiški naslov, ki ga je označeval kot zmagovalca. Odtlej se je odlikovanec lahko podpisoval kot Moritz Auffenberg Freiherr von Komarow in s tem imenom je ostal prisoten tudi v poznejših zgodovinskih spisih. Pri nas so to prevajali kot :Moritz Auffenberg vitez pl.(emeniti) Komarov.
Zaradi nekih spornih zadev še v času njegovega ministrovanja, ko naj bi nekomu posredoval vojaške tajne spise, pa je bil že nekaj dni po tem priznanju aretiran in postavljen pred sodišče. Uspelo pa mu je dokazati nevpletenost v zadevo.
Za novo leto 1919 pa so ga upokojili.
V času prve svetovne vojne in še malo po njej se je tudi še vračal v Rocen, kjer je zdaj imel veliko časa in miru. Morda je prav v tistem mirnem okolju nastalo tudi besedilo za vrsto njegovih knjig. Najprej sta leta 1920 izšli pričevanje o njegovi udeležbi v četrti avstro-ogrski armadi Die Feldzug der 4. österr. Armeee am Beginn des Weltkrieges in knjiga Aus Oesterreichs-Ungarns Teilnahme am Weltkrieg (o avstro-ogrski udeležbi v svetovni vojni), ki jo je izdala znana berlinska založba Ullstein. Ta je imela v programu tehtna vojna dela, kot je denimo Richthofnova knjižica Der Rote Kampflieger (Rdeči bojni letalec) in podobne.
Leta 1921 pa je svoje spomine dopolnil še s knjigo Aus Oesterreichs Hoehe und Niedergang (torej o vzponu in propadu Avstro-Ogrske), ki je izšla pri Drei masken Verlag v Munchnu. Tokrat pa na celih 540 straneh popisuje svoje življenje in delo.
Spominja se tudi službovanja v Ljubljani in bivanja v Rocnu: »V to okolje sem pripeljal svojo mlado ženo, s katero sva se vzela decembra ... Kmalu zatem je na svet prijokala najina hčerka Erika, sonce najinega življenja. Rodila se je na posesti ženine družine Rutzing, v majhnem dvorcu ob Savi."
Usoda graščine Rocen
Moritz Auffenberg von Komarow pa je udobje Rocna in okolice lahko užival le še leta 1921. Maurerjevi so namreč januarja 1922 dvorec prodali novima lastnikoma, ljubljanskima veletrgovcema Kraftu in Jelačinu. Od njiju pa ga je leta 1930 kupila slovenska frančiškanska provinca sv. Križa. V njem je potem prebivalo več redovnih bratov. Ti so ponovno uredili tudi kapelo, omislili pa so si celo lastno tiskarno.
Kot številni podobni zavodi v cerkveni lasti je tudi Rocen po drugi svetovni vojni doživel podržavljenje. Čudovito oskrbovano okolje je bilo najprej preurejeno in preimenovano v Rozmanov gaj (seveda po komandantu Francu Rozmanu - Stanetu, ki je bil po rodu iz bližnjih Pirnič), pozneje pa so tam blizu zgradili srednjo policijsko šolo.

Elitni gradič pa je bil od tedaj namenjen stanovanju pripadnikov nekdanjega socialističnega režima.
Upokojeni general Moritz Auffenberg plemeniti Komarov pa se je po prodaji Rocna preselil nazaj na Dunaj, kjer je živel še nekaj let. Tam je dočakal tudi svojega vnuka. Potem pa je kmalu umrl. Malo pred desetletnico konca prve svetovne, 18. maja 1928, in le štiri dni pred svojim šestinsedemdesetim rojstnim dnem.
Hči Erika, ki si je našla ženina na tujem, se ni več vračala v slovenske kraje in tako so nekdaj tako popularni počitnikarji iz gradiča Rocen med ljudmi pod Šmarno goro, pa tudi širše v slovenskem prostoru, polagoma prešli v pozabo.