Tadž Mahal, ki ga je kot “solzo na licu časa” opisal pesnik Rabindranath Tagore, pravzaprav ni en sam mavzolej, ampak cel kompleks zgradb pri kraju Agra v severni Indiji. Gradnjo je leta 1632 naročil šah Džahan, dela so bila končana v 22 letih, palače pa danes veljajo za najlepši primerek mugalske arhitekture, ki združuje elemente islama in perzijske, turške ter indijske umetnosti. Čeprav Tadž Mahal že od leta 1983, ko ga je na svoj seznam uvrstil Unesco, velja za “svetovno priznano mojstrovino kulturne dediščine”, lahko njegovo lepoto cenite le iz tal – nad palačo namreč ni dovoljen nikakršen zračni promet.

Ljubezen, ujeta v kamen
Še en angleški pesnik, sir Edwin Arnold, je Tadž Mahal opisal kot “ne zgolj še eno stavbo, ampak ponosno strast vladarjeve ljubezni, vklesano v marmor". Zgodba o gradnji mavzoleja je stara kot čas in ovita v mit: šah Džahan naj bi ga dal postaviti za svojo ženo, muslimansko princeso Mumtaz, ki je umrla po rojstvu njunega 14. otroka. Pred smrtjo je od moža zahtevala štiri obljube: da ji bo postavil Tadž, da se ne bo ponovno poročil, da bo dober do njunih sinov in da bo ob obletnici njene smrti obiskoval njen grob. Usoda je hotela, da je lahko držal samo prvi dve prisegi.

Kmalu po tragediji se je med štirimi šahovimi sinovi namreč vnel boj za nasledstvo od žalosti ohromelega očeta. Zmagal je (seveda) najokrutnejši, Aurangazeb, ki je nato ukazal lastnega očeta zapreti v bližnjo trdnjavo v Agri, kjer je - tako pravi legenda - ves preostanek življenja od daleč opazoval grob ljubljene žene.

Skrivnostni črni mavzolej
Spet druga legenda (in teh se je okrog Tadž Mahala spletlo že nešteto) pravi, da je šah Džahan hotel postaviti enak, a črn mavzolej zase, vendar ga je sin predčasno zrinil z oblasti. To zgodbo podpirajo kosi črnega marmorja, ki so ga našli v t. i. “vrtu mesečine”, a so izkopavanja v 90. letih pokazala, da gre samo za navaden marmor, ki je potemnel pod zobom časa. Najverjetneje je, da se je zgodba o črni palači rodila iz slikovite podobe odseva Tadž Mahala ponoči, ki se zrcali v znamenitem vodnem jarku, ki vodi do njega.

Material za gradnjo Tadž Mahala so s 1.000 sloni privlekli iz vse osrednje Azije, beli marmor, ki so ga uporabili za kraljičino grobnico, pa je iz indijske pokrajine Radžastan. Popek spomenika je torej grobnica, simetrična stavba, ki jo prekriva velika kupola in je “obkoljena” s štirimi minareti. Nadstrešek pomeni kompromis med perzijsko in hindujsko simboliko, saj je na njem mogoče najti tako elemente, ki častijo boga Šivo, kot tudi islamski polmesec, obrnjen proti nebu.

Paradiž brez človeka
Okrasni elementi so predvsem kaligrafski, skrbno izbrani verzi iz Korana, abstraktni geometrični elementi in rastlinska motivika. Na celotnem Tadž Mahalu ni niti ene človeške podobe, saj te v islamski umetnosti niso dovoljene.

Skrivnostne simetrije
Notranji del stavbe je zgrajen v obliki osmerokotnika, pri čemer leži grobnica Mumtaz natančno na sredini, šah Džahan pa ob njenem boku, kar je edina "napaka" v simetriji objekta. Notranje stene so visoke 25 metrov, nad njimi pa je "lažna kupola", nad katero je simbol sonca. Grobnice ležijo v diagonali sever–jug, pri čemer ima kraljevi par obraza obrnjena proti Meki.

Nekoč slepeče bela palača, ki v zadnjih desetletjih zaradi hudega onesnaženja okolja postaja vse bolj rumena, v sebi pravzaprav skriva celo paleto barv. Ob različnih delih dneva ali vremenskih razmerah se razkriva v različnih lučeh: ponoči se zaradi številnih dragocenih kamnov v pročelju leskeče v mesečini, zjutraj je nežno rožnata, mlečno bela proti koncu dneva in zlata ob sončnem zahodu. Te spremembe, tako pravijo, simbolizirajo različna razpoloženja ženske.

Ana Jurc