"Tako kot nihče drug je znal upodobiti bistvo Amerike - pa tudi to, kar si je velik del Amerike želel biti," je bistvo uspeha morda najbolj priljubljenega ameriškega ilustratorja 20. stoletja lepo povzel arhitekt Robert A. M. Stern. Rockwellov idealizem je v drugi polovici štiridesetih, ko si je dežela po drugi svetovni vojni in hromeči gospodarski recesiji še lizala rane, ljudi navdajal z občutkom solidarnosti in skupnega cilja. "Zrak je prežemalo občutje izgube," to opisuje Steven Spielberg, goreč oboževalec Normana Rockwella in zbiratelj njegovih del. "Od prve svetovne vojne dalje ameriške mame niso izgubile toliko sinov. Rockwell je pomagal celiti odprte rane."

V tridesetih, še posebej pa v štiridesetih, ko je naslikal svojo slovito serijo domoljubnih posterjev Štiri svoboščine, ni bilo Američana, ki ne bi poznal avtorja naslovnic revije Post (in pozneje Look). V 68 letih kariere je naslikal več kot 4.000 ilustracij. Pri tem se je tudi sam več kot zavedal, da vse niso mogle biti umetnine. "Včasih sem, preden sem se lotil nove naslovnice Posta, molil na kolenih. Če se zdaj ozremo nazaj na nekatere izmed teh naslovnic, človek podvomi v moč molitve," se je leta 1962 pošalil v intervjuju za revijo Esquire.

Svoj čas sinonim za kičasto sentimentalnost
Sicer pa je ob kritiki, ki je je bil deležen od okolice, moral razviti debelo kožo in smisel za humor. Še posebej v petdesetih letih so "resni" umetnostni kritiki pod vplivom vodilnih umetniških struj tistega časa (abstraktni ekspresionizem, beatniška poezija in hard-bop-jazz), ki so dajale prednost improvizaciji in "goli" izrazni moči pred "obrtniško" natančnostjo, Rockwellovo delo, predvsem naslovnice za Saturday Evening Post, pokroviteljsko odpisali kot preveč sladkobno in sentimentalno. V rabi je (bil) celo zasmehovalni pridevnik "rockwellovski" za vse, kar se je glavnim arbitrom okusa zdelo malomeščansko in kičasto. Še Vladimir Nabokov se je, denimo, pritoževal, da je Rockwell svojo "briljantno tehniko" zapravljal za preveč banalne namene, ter nekje zapisal, da je bil Dalí pravzaprav "brat dvojček Normana Rockwella, ki so ga kot dojenčka ukradli cigani". To, da so mu namesto umetnik številni rekli kar ilustrator, čigar slike, ki so bile ustvarjene za množično reprodukcijo, ne morejo delovati kot samostojne umetnine, Rockwella samega ni pretirano motilo - še celo sam je imel naziv ilustratorja raje.

Postopna otoplitev ... ali pa tudi ne
V poznejših letih, ko se je začel lotevati resnejših tem (lep primer je slika The Problem We All Live With (1960), ki načenja vprašanje rasizma: na njej je temnopolta deklica iz Louisiane, ki jo zvezna policista na prvi dan desegregacije v šolo spremljata mimo zidu, popisanega z rasističnim grafitom in popackanega od zalučanega paradižnika), ga je tudi kritiška srenja začela jemati resneje. Leta 1999 je kritik New York Posta Peter Schjeldahl priznal, da "je Rockwell fantastičen" in da "se je postalo preveč utrujajoče pretvarjati, da ni tako". (No, tovrstna pomilostitev seveda ni bila enoglasna: ko je jeseni leta 2001 veliko Rockwellovo retrospektivo gostil Guggenheimov muzej v New Yorku, so številni to vzeli skorajda za znak apokalipse, češ da muzej "blati ugled, ki so mu ga priborile cele generacije vrhunskih umetnikov." "Da umetniški svet tej poenostavljeni viziji nasede zdaj, še posebej zdaj (le nekaj mesecev po 9. 11., op. n.) je, kot da bi javno priznali, da smo globoko v sebi vsi desničarji," je pisal Village Voice. "To je preprosto reakcionarno in strah vzbujajoče."

"Slikam življenje, kakršno si želim, da bi bilo"
In čeprav je imel še sam zadržke pred tem, da bi svojemu delu rekel umetnost, Normanu Rockwellu nihče ne more odreči, da je znal v ljudeh vzbuditi nostalgijo po preteklih, preprostejših časih. Medtem ko se je svet okrog njega vrtoglavo spreminjal (to so bila leta bliskovitega napredka, ki je poslal človeka na Luno), je Rockwell svoja platna vestno zapolnjeval s podrobnostmi in "banalnostmi" iz vsakodnevnega življenja. In prav zato ta kot celota zajamejo nekaj neprimerno bolj izmuzljivega: bistvo ameriškega duha. Rockwellov opus jemati kot dokumentaren portret nekega prostora in časa (še najmanj pa njegovega prostora in časa) v zgodovini, bi pomenilo zgrešiti bistvo: realist je bil v slogu, ne pa tudi po prepričanju. "Slikam življenje, kakršno si želim, da bi bilo," je zapisal v knjigi My Adventures as an Illustrator (1960).

Kajti čeprav je leta 1984 rojeni Norman Percevel Rockwell že zgodaj vedel, da hoče biti umetnik, pa to ne pomeni, da je tudi sam imel "rockwellovsko" otroštvo. Če bi iz njegovih ilustracij morda marsikdo sklepal, da je mlada leta prebil v kakšnem prisrčnem malem mestecu v Novi Angliji, je bila resnica precej manj slikovita: odraščal je v New Yorku, z vse revnejšima staršema, ki se nista preveč zmenila zanj, z bratom Jarvisom in v dolgi vrsti vse manjših stanovanj. Urbano življenje je bilo v njegovem spominu vse prej kot idilično, v spomin so se mu vtisnili le "umazanija, zakrknjenost in pijanci" - je pa zato toliko bolj idealiziral poletja na deželi, kamor je družina včasih pobegnila pred vročino. Še 50 let pozneje se je v svoji avtobiografiji spominjal: "Ko sem kot otrok ugotovil, da svet vendarle ni tak popolnoma krasen kraj, kot sem mislil, da je, sem se najbrž podzavestno odločil, da mora biti tako vsaj naslikan - in začel risati samo pozitivne reči, prizore, v katerih ni bilo zanemarjenih pijancev in vase zaverovanih mam, ampak samo sivolasi dedki, ki so igrali bejzbol s svojimi vnučki, in fantki, ki so lovili ribe in uprizarjali cirkuške predstave ..."

Namesto v Arkadijo se je zatekal v "ameriški sen"
In v tem se najbrž skriva bistvo Rockwellovega pristopa k ustvarjanju: iz bežnih trenutkov sreče je ustvaril cel svet, svet, ki je bil s popolnim izključevanjem temnih plati človekove eksistence diametralno nasproten tistemu, v katerega se umetniki po navadi zatekajo. Toda če je, kot opozarja ameriški kritik David Kamp, norveški mojster Edward Munch lahko izjavil: "Odkar pomnim, me tarejo močni občutki tesnobe, ki jih skušam izraziti s svojo umetnostjo" in mu pri tem ni bilo treba poslušati kritik, češ da je preveč črnogled - zakaj ne bi nekdo, kot je Rockwell, svojega ustvarjanja natrpal s čustvi, ki jih v njem vzbuja "srečni sen" idealizirane preteklosti?

Toda vrnimo se malo nazaj: takoj po diplomi se je Rockwell zaposlil pri reviji Boy's Life, leta 1916 pa je že ilustriral svojo prvo naslovnico za Saturday Evening Post, po katerih je bil pozneje tudi najbolj znan (v 50. letih jih je "zagrešil" natanko 317). Do sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja je imel za seboj že več izkušenj iz oglaševalskega sveta (tudi, denimo, oglase za Jell-O in pijačo Orange Crush), odmevne pa so bile tudi njegove vsakoletne ilustracije za koledar ameriške skavtske organizacije.

Rooseveltova spodbuda narodu kot navdih
Leta 1942 je Rockwell odprl najbolj politično angažirano (in morda najpomembnejše) poglavje v svoji karieri. Kot odziv na nagovor predsednika Roosevelta državljanom je ustvaril serijo Štiri svoboščine, na katerih je s prizori iz vsakdana ponazoril načela svobodnega sveta: možak, ki je vstal, da bi povedal "svoje" (Svoboda govora), skupina vernikov pri molitvi (Svoboda čaščenja), starši, ki spravljajo spat otroka (Svoboda pred strahom) in družina, ki seda k zahvalni večerji (Svoboda pred pomanjkanjem). Leta 1943 so prizore natiskali na plakate in z njihovo prodajo dobili za tiste čase ogromno denarja (113 milijonov dolarjev) za financiranje vojne.

Spielberg in Lucas odpreta arhive
Med zaprisežene Rockwellove oboževalce se štejeta tudi režiserja Steven Spielberg in George Lucas, ki se lahko pohvalita tudi vsak s precej obsežno zasebno zbirko njegovih del. Ker sta bila v preteklosti že okrcana, ko svojih trofej nista hotela posoditi za pomembnejše razstave, sta bila letos poleti mecena posebne postavitve v muzeju Smithsonian: Telling Stories - Norman Rockwell From the Collections of George Lucas and Steven Spielberg. "Rockwella sem vedno izjemno spoštoval, ker je znal v enem samem prizoru zamrzniti celo zgodbo," je o umetniku izjavil Spielberg.

In resnično: tudi ko je živel sredi veličastne pokrajine, ni Rockwellu niti enkrat samkrat padlo na pamet, da bi se lotil slikanja gora. Namesto tega se je skoraj nečloveško zagrizeno posvečal posameznim podrobnostim svojih izmišljenih "zgodb": ogromno energije je vložil v sestavljanje maket in rekvizitov, ki jih je uporabljal kot predlogo za svoje delo (nekoč si je baje od železnice v Santa Feju izprosil čisto pravi odslužen vlak samo zato, da ga je lahko naslikal, in ga potem "poslal" nazaj). Menda ni hotel "naslikati niti nogavice", kot piše Deborah Solomon, če ni imel pred seboj njenega volnenega originala - češ da ne zna risati "po spominu".

Rockwell sam ni preveč na dolgo razglabljal o svoji tehniki. "Ne da bi o tem razmišljal v konkretnih pojmih, sem Ameriko, kot sem jo videl sam, pokazal tistim, ki je prej morda niso opazili. Moj glavni cilj je razčleniti tipičnega Američana. Pripovedovalec zgodb sem."