„Ljubim slavo; ljubim ugled v družbi; želim živeti na očeh te dežele; vse to je izjemen podvig za nekoga, ki je moral premagati toliko težav kot jaz.“ Te besede je Benjamin Disraeli, ki je v življenju dosegel vse tisto, česar po vseh pravilih angleške družbe 19. stoletja ne bi smel doseči, in ki je postal prvi mož judovskega rodu (oče ga je kot dojenčka dal krstiti, da mu ne bi otežil življenja) na čelu ne le Velike Britanije, ampak katere koli evropske velesile, izrekel pred volilci okrožja, ki ga je predstavljal v parlamentu. In te besede veliko povedo o človeku, ki je bil tako rekoč poosebljenje ambicioznosti meščanstva 19. stoletja.

Potomec bogate družine sefardskih Judov, ki so se v London priselili iz Italije, je bil izjema v angleškem političnem svetu že zato, ker nikoli ni dokončal študija na kateri izmed uglednih britanskih univerz, prav tako je po začasnem delu v odvetniški pisarni, zaznamovanem tudi z drznimi in nepremišljenimi špekulacijami z investicijami v rudarsko industrijo v Južni Ameriki in njim sledečim 'potopom' v hudo zadolžitev, ugotovil, da je njegov duh preveč gibljiv za suhoparno uradniško delo. Podoben neuspeh je bil poskus ustanovitve časopisa, skupen projekt z nekaj uglednimi možmi, ki je Disraeliju prinesel še več težav.

V duhu podobno ekscentričnega moža, lorda Byrona, ki je uteho iskal v mikavnostih tujih dežel, je Disraeli nadalje potoval po Evropi in napisal niz izredno uspešnih romanov, ki so bili vsi po vrsti poudarjeno avtobiografski in v katerih so se že kazali nastavki Disraelijeve politične filozofije, tako kontroverzne kot je bil njen avtor, ki je v londonski družbi slovel po ekscentričnem obnaša nju in oblačenju. Prvi Disraelijev roman Vivian Grey, velika uspešnica, ki so jo oglaševali kot vpogled v 'višje sfere britanskega družabnega življenja', je predstavila mladeniča, ki ga posebej privlačijo dobro situirane premožne ženske, ki je izreden 'bralec človeških src' in za katerega je ukvarjanje s politiko nekakšen nadomestek za spolno življenje. Ta zadnja draž je še kako zaznamovala tudi Disraelija, ki se je sicer poročil z bogato vdovo, ta je o svojem soprogu zapisala pomenljive besede: „Veš, da si se z menoj poročil zaradi denarja, in sama vem, da če bi se moral še enkrat, bi se iz ljubezni.“

Nujno hudodelni homoseksualec in njuno izdajalski Jud
Človek, ki je v romanu Alroy o judovskem junaku iz 12. stoletja razvil načrt za judovski imperij in ki je v delu Coningsby „razvil fantastični načrt, po katerem judovski denar vlada vzponu in padcu dvorov in imperijev, še zlasti pa diplomaciji“ (Arendt, Hannah: Izvori totalitarizma), na ljubezen nikakor ni bil imun in v puritanski viktorijanski družbi so veliko imeli za povedati o njegovi dvoumni seksualnosti. V tej luči je njegov družbeni vzpon še toliko bolj neverjeten, saj je bil dvojni déclassé; utelešal je obe skrajni pojavi, ki sta dražili zdolgočasene meščane in plemstvo in sta, čeprav ti sloji nikakor niso bili osvobojeni starih predsodkov, našli mesto v najbolj modnih salonih, posebej v tistih, ki so cveteli v pariški četrti Faubourg Saint-Germain, katero opisuje še en dvojni izobčenec Marcel Proust in ji pripiše hkratno fascinacijo in odpor do nujno hudodelnega homoseksualca in nujno izdajalskega Juda.

Vse je rasa
Disraeli, čeprav nikoli ni bil pravi Jud, je svoj judovski rod spremenil v krepost, v tem pa se j e vseeno izkazal privrženca tistih nevarnih teorij, ki so pozneje povzročile začasen propad evropske kulture. Šlo je za vdor idej, katerih prolog z mislijo o germanskem krvnem izvoru francoske aristokracije na prehodu 17. v 18. stoletje napiše francoski grof Henri de Boulainvilliers in ki jih pozneje dokončno artikulira rasna misel grofa de Gobineauja. Disraeli, ki je politično kariero delal kot član konservativcev, je ravno v svojem uspehu videl potrdilo za hipotezo o izbranosti in večvrednosti judovske rase. Trdil je, da „semitsko načelo zastopa vse tisto, kar je duhovno v naši naravi,“ da je kri ključ do vseh skrivnosti , da obstaja le ena aristokracija, to je aristokracija po naravi in da „so menjave v zgodovini naposled našle rešitev – to je rasa“. (H. B. Samuel: Lord George Bentinck)

Teater kot pri Mussoliniju
V svoji stilizaciji lastne osebe in nastopaštvu je bil Disraeli predhodnik politikov 20. stoletja. Lahko bi celo dejali, da je imel ta mož, ki je vzbujal gnus mnogo krepostnih mož in na primeru katerega je pisatelj Antony Trollope celo oblikoval „sistem etike, izpeljan iz obsodbe Disraelijevih nemoških, judovskih vrednot“ (Kuhn, Wlliam: The Politics of Pleasure), veliko skupnega s teatralnim Mussolinijem in bi s svojo karizmo in nevarnimi idejami nekaj desetletij pozneje prav lahko sodeloval v 'pokvarjenem političnem taboru'. Na tem mestu si velja ogledati sodbo Lorda Blaka, ki je Disraelijevo očaranost z Orientom povezal z njegovim občudovanjem avtokratskih turških sultanov in zapisal: „V svojem srcu ni verjel v svobodo ali v predstavniško oblast (opisal jo je kot usodno burko) … Zanj je bila to le igra v smislu, ki ni bil lasten njegovim tekmecem.“ (Kuhn, Wlliam: The Politics of Pleasure)

Pomembna ni Indija, pomemben je carski naziv
Za Disraelija je bila igra tudi osvajanje sveta. V času, ko je pisal svojo zadnjo politično romanco, roman Endymion, je Disraeli ljubljeno kraljico Viktorijo naredil za indijsko cesarico. S tem jo je tudi naredil enakovredno ruskemu caru, kar je Disraeliju, ljubitelju prestižnih nazivov, pomenilo veliko več kot samo to, da Velika Britanija zares postaja imperij par excellence. Na volitvah leta 1880 je Disraeli sicer izgubil proti drugemu imenitnemu britanskemu politiku, Williamu Gladstonu, a to ni pomenilo njegovega življenjskega poraza. Nekoč popolni izobčenec je namreč ostal osrednja figura londonskega družabnega življenja in dostop do elitnih klubov je pomenil veliko večje zmagoslavje in je veljal za večji podvig kot osvojitev pomembnega položaja v uradni politiki. Ti klubi, v katerih so se družili zagovorniki sicer nasprotnih političnih struj, so Disraelija vedno očarali in prav zaradi njih, teh skrivnostnih kamer vplivnih mož, je še intenzivneje zagovarjal tezo, da svet obvladujejo zakulisni krogi anonimnih vplivnežev.

Benjamin Disraeli, imenovan tudi veliki čarovnik in zagotovo tisti, ki je politiko naredil za posebno umetnost, je umrl podobno, kot je živel. To je bila vsaj sodba njegovega naslednika na mestu premierja Gladstona. Prav Gladstone je predlagal, da bi Disraelija, od leta 876 tudi lastnika plemiških nazivov grof Beaconsfieldski in vicont hughendenski, pokopali z državniškimi častmi. Vendar je Disraeli v oporoki izrazil željo, da ga pokopljejo ob ženi. Ob tem je Gladstone dejal: "Tako kot je Disraeli živel, tako je umrl – samo razkazovanje, brez resničnosti in pristnosti."
Polona Balantič