Edward James Hughes se je rodil 17. avgusta 1930 v Mytholmroydu v Zahodnem Yorkshiru in odraščal na okoliških kmetijah. Kot je nekoč povedal, ga je prvih šest let življenja popolnoma izoblikovalo. Ko je bil star sedem let, so se z družino preselili v Južni Yorkshire, kjer so imeli trafiko in trgovino s tobakom. Že v osnovni šoli so učitelji Teda spodbujali k pisanju, leta 1946 pa sta v šolskem časopisu izšli njegova pesem Wild West in kratka zgodba, ki jima je leta 1948 sledilo več pesmi. Istega leta je Hughes zmagal na tekmovanju v angleščini na univerzi Pembroke v Cambridgeu, a se je odločil, da bo najprej opravil vojaško dolžnost, kar je izkoristil predvsem za branje Shakespearja in opazovanje tega, kako raste trava, je povedal.

Sylvia - prišla na hitro in nenadoma odšla
Hughes je po opravljeni vojaščini na omenjeni univerzi študiral angleščino, antropologijo in arheologijo. Takrat je njegova poezija prvič izšla v zborniku, ki so ga ustanovili skupaj z drugimi študenti, St. Botolph's Review. In ravno na zabavi ob ustanovitvi revije je Ted spoznal Sylvio Plath. Po nekaj izmenjanih besedah sta se zaprla v sobo, da bi se "mečkala", nekaj minut pozneje pa prišla nazaj na zabavo. Tedovo lice je krvavelo, Sylvia ga je takoj zaznamovala. Odlomek iz dnevnika Plathove, v katerem opisuje usodno srečanje, preberite na desni.

Štiri mesece pozneje, 16. junija 1956, sta se Hughes in Plathova poročila. Sylvia je, kot je v svoji knjigi spominov Seducing the Demon zapisala Erica Jong, "zapeljala svojega demona". V zakonu sta se Hughesu in Plathovi rodila dva otroka, Frieda Rebecca in Nicholas Farrar. A pesniški par se je jeseni leta 1962 razšel. 11. februarja 1963 pa je Sylvia, stara komaj 30 let, vtaknila glavo v kuhinjsko pečico in si vzela življenje.

Hughesovo vlogo pri njenem samomoru so mnoge feministke in predvsem oboževalke Plathove videle kot sporno, saj naj bi bil posredno krvi za smrt pesnice, ki je svetovno slavo doživela šele po smrti, ko je prvič pod pravim imenom izšel njen polbiografski roman Stekleni zvon. Kot vdovec Plathove je Hughes dobil pravice nad njeno osebno in literarno zapuščino, nadziral je objave njenih rokopisov, tudi znamenite zbirke Ariel (1966). Hughes naj bi tako uničil zadnji del Sylviinega dnevnika, v katerem je opisovala njune zadnje skupne mesece. V uvodniku objave teh dnevnikov se je pozneje branil, da je pač želel obvarovati njuna mlada otroka.

Samomor Assie, še ene ljubljene ženske
Hughes javno do izida njegove zadnje pesniške zbirke Pisma za rojstni dan, v kateri je odstrl tančico iznad njunega zapletenega razmerja, ni spregovoril o samomoru Plathove. Po njeni smrti je še naprej živel v Devonu, z ljubimko Assio Wevill. Šest let pozneje pa je doživel še eno tragedijo, ki je sumljivo spominjala na Sylviin konec. 25. marca 1969 je Assia umorila svojo štiriletno hčer, ki jo je imela s Hughesom, in tudi sebi vzela življenje na isti način kot Sylvia.

Leta 1970 se je Hughes poročil z medicinsko sestro Carol Orchard, ki je z njim kljub številnim skokom čez plot - ženske se mu niso mogle upreti, njegov "magnetični" vpliv v odlomku spodaj opisuje tudi Erica Jong - ostala z njim do smrti leta 1998. Tik pred tem ga je za literarni opus odlikovala tudi kraljica Elizabeta II. 28. oktobra 1998 je doživel srčni napad, sicer pa se je zdravil za rakom črevesja. Njegov pepel so raztresli po pušči Dartmoor v Devonu.

"Teda Hughesa sem spoznala približno v istem času kot tistega starega založnika - na začetku sedemdesetih. Ravno je izdal svoj s smrtjo obarvani cikel pesmi Vran. V teh izjemnih pesmih vran s krvavim kljunom sedi na drevesu in gleda na svet, zaljubljen v smrt. Pesmi so krvave in močne, polne narave z rdečimi zobmi in s kremplji - kar za pesnika, čigar dve ljubimki sta storili samomor (druga je v smrt vzela še njunega otroka), ni presenetljivo.

Razlogi so bili pri vsaki izmed njiju drugačni - če ima samomor sploh lahko razlog. Assia Wevill, v katero se je Ted Hughes zagledal, ko je bil še s Sylvio Plath, je bila otrok staršev, ki so preživeli holokavst - torej predstavnica skupine z velikim tveganjem za samomor. Sylvia Plath se je med odraščanjem spopadala z depresijo in s poskusi samomora, kar je opisala v romanu Stekleni zvon. Obe ženski sta bili zaljubljeni v Teda Hughesa - gotovo ga ni bilo lahko ljubiti, a je bilo izziv. Ko sem ga spoznala, sem razumela, zakaj je očaral ti dve briljantni ženski.

Bil je divje seksi z vampirskim, čarovniškim pogledom. Bil je okoren. Bil je visok in imel je široka ramena. Lasje so mu padali na široko čelo. Imel je oglato čeljust in intenziven pogled in od njega je vel vonj po spolni moči. Pa še vedel je, da se mu ni mogoče upreti, na tisti heathcliffovski način, in k meni je, ko sva se spoznala, pristopil kot divjak. Bil je rojen zapeljivec in le dejstvo, da sem se na smrt bala Sylviinega duha, je bil razlog, da me ni zapeljal."

Tako je v svoji knjigi spominov Seducing the Demon svoje srečanje s Tedom Hughesom opisala ameriška pisateljica Erica Jong, ki je na začetku 70. let zaslovela z romanom Strah pred letenjem.

Popolnoma prevzet nad naravo in miti
A Hughes je bil, čeprav je javnost zaposlovalo predvsem njegovo zasebno življenje, najprej pesnik. V svoji zgodnejši poeziji se je obračal k naravi, predvsem k nedolžni divjosti živali, ki ga je privlačila že od mladih let. Pogosto je pisal o mešanici lepote in nasilja v naravi: živali so služile kot metafora za njegov pogled na življenje: živijo v nenehnem boju, ki ga preživijo le najmočnejši, tako kot se ljudje borijo za napredovanje in uspeh.

Pozneje so Hughesova dela temeljila na mitih in bardski tradiciji, mešani z modernističnimi, eksistencialnimi in satiričnimi pogledi. Prva zbirka Hawk in the Rain (1957) mu je prinesla veliko kritiško hvalo, leta 1959 pa je dobil tudi Galbraithovo nagrado. Med njegova najpomembnejša dela uvrščajo zbirko Vran (1970), v kateri združuje apokaliptične, grenke, cinične in nadrealistične poglede na vesolje v na videz preprostih verzih.

Hughes je pisal tudi besedila za opere in otroške knjige, eno izmed njih, The Iron Man, je napisal v uteho otrokom po smrti Sylvie Plath. Pozneje je knjiga postala osnova za rockopero Peta Townshenda (The Who) z istim naslovom. Leta 1984 je Hughes po smrti Johna Betjemana postal kraljevi pesnik in naslov obdržal do smrti. Leta 1993 je izšlo njegovo monumentalno delo, Shakespeare and the Goddess of Complete Being, ki velja za edinstveno med študijami Shakespearja.

Voajerizem ne pozna meja
V zbirki Pisma za rojstni dan, ki je prvič izšla leta 1998, nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, je Hughes prelomil molk o Plathovi in razkril podrobnosti iz njunega skupnega življenja ter ozadje svojega obnašanja v tistem času. Naslovnico je ilustrirala njuna hči Freida. Bliskovito so se vrstili ponatisi, knjiga je hitro dočakala 300.000 prodanih izvodov in prihajale so nagrade, nekatere že po smrti. Zbirka je doživela izjemen sprejem tudi zaradi voajerizma bralcev, vendar so številni opazili, da pesmi ne pripovedujejo le tragične zgodbe konkretnega pesniškega para, temveč tudi številnih drugih ljubimcev, so zapisali pri Cankarjevi založbi, založniku slovenske izdaje knjige.

Tretje tragedije, tesno povezane z njim, Hughes ni doživel. 16. marca letos si je po dolgem boju z depresijo vzel življenje njegov sin Nicolas Hughes.

V priloženem posnetku lahko poslušate Hughesove pesmi iz zbirke Vran, kot jih je prebral pesnik sam.