Izmed veselih dni je bil Smoletu najljubši 30. november, spominski dan svetega apostola Andreja, ko je praznoval svoj god. Najprej ga je kot mladenič proslavljal v rojstni hiši pri Figovcu, nato v palači ob bregu Ljubljanice, ob koncu življenja pa še v stavbi na Dunajski cesti. Vse do usodnega ponedeljka, 30. decembra 1840, ko je bil ta praznik tudi zadnji dan njegovega življenja.
Pri Figovcu "na vogalu cest"
Helena Sever, doma iz Kleč pri Ježici, kako uro hoda od središča Ljubljane, hči Lovrenca Severja, rojena 28. marca 1768, se je pri okrog osemindvajsetih letih poročila v mesto. Vzela je kar sedemindvajset let starejšega Jožefa Stepana, gospodarja gostilne pri Figovcu, ki je stala na sečišču dveh pomembnih cest, izmed katerih ena pripelje iz gorenjske, druga pa iz štajerske smeri. Zaradi stalnega prometa v tem delu Ljubljane, kjer so se redno ustavljali legendarni "furmani", jima je posel dobro cvetel, vendar je že pri devetindvajsetih letih postala vdova. V času pohoda Napoleona ji je 19. aprila 1797 umrl mož, nato pa 27. novembra še edini otrok iz tega zakona.
Po moževi smrti je 21. julija 1798 postala posestnica Figovca in se po koncu dobe žalovanja še istega leta znova poročila. Tokrat s skoraj osem let mlajšim Mihaelom Smoletom. Bil je precej podjeten mož, in kmalu sta si poleg gostilne kupila še dve bližnji hiši. Mož se je ukvarjal tudi z žitno trgovino. Rodilo se jima je pet otrok, a sta odraslo dobo dosegla le dva, Andrej in Miha.
Andrej Smole se je rodil 18. novembra 1800 kot tretji otrok v družini, mlajši Miha pa leta 1804. Bila sta še otročička, ko jima je 17. marca 1806 umrl oče Miha. Zapustil jima je skupno vsoto 2.600 goldinarjev.
Podjetna Smoletovka
Pet let po smrti svojega drugega moža se je Helena Smole, ki so ji po drugem možu nadeli hišno ime "Smoletovka", znova poročila. Tretji mož, Franc Valentin,je bil zopet mlajši,in sicer kar za 13 let. Med tem zakonom pa se je posestvo Figovčevih še povečalo. Naraslo je še za dve sosednji hiši, mož Franc pa se je uveljavil tudi kot vodja poštnih hlevov. V sklopu Figovčevih hiš je nekaj časa delovala tudi poštna uprava. Zakonca Helena in Franc Valentin pa sta slovela tudi po svoji žitni trgovini. Ime tega podjetja, katerega vložni kapital je znašal okrog 10.000 goldinarjev, je bilo napisano na moža.
Oba sinova matere Helene sta medtem odraščala v lepem družinskem krogu. Andrej je v letih 1808-1812 obiskoval ljubljansko mestno ljudsko šolo, normalko, mlajši Miha pa poleg tega od 1816 do 1820 še gimnazijo. Ko se je na liceju ustanovila stolica za slovenščino, ki jo je vodil stolni kaplan in duhovni profesor Franc Metelko, je sin Andrej pol leta obiskoval tudi ta pouk. Iz čisto praktičnih razlogov je bilo namreč za bodočega trgovca dobro, če je znal poslovati tudi v prevladujočem jeziku na Kranjskem. V teh letih se je mladi Andrej torej srečal z nekaterimi navdušenci za slovenski jezik, kar mu je pozneje izredno koristilo pri njegovih slovstvenih in založniških načrtih.
Mati Helena je po moževi smrti svoje upe in načrte za prihodnost polagala na oba sinova. Želela ju je izučiti za svoja naslednika. Pri Mihi ji je to tudi uspelo, pri Andreju pa še malo ne. Tretjega aprila 1818 pa je Heleni Valentin, prej Smoletovi, umrl še tretji mož. Tako je še posebej postalo pomembno, ali bosta 18-letni Andrej in 14-letni Miha lahko nadaljevala njegovo delo.
Andrej Smole, vodja poštnih hlevov
Helenin sin Andrej je kot njen najstarejši sin za začetek postal deželni poštar in tako podedoval očimovo delo. Treba je bilo skrbeti za voznike, konje in vozila (poštne kočije), torej kar utrudljiv celodnevni posel. Vendar pa je imel on večje življenjske načrte. Že v mladosti so ga odlikovali bister um, plemenit in prikupen obraz, čedna postava in eleganten nastop. Rad se je družil s svojimi vrstniki, posebno še z dijaki ljubljanske gimnazije, in verjetno mu je bilo žal, da ni mogel študirati dalje. Dobre denarne razmere so mu pridobile mnogo prijateljev, in med njimi se je znašel tudi mladi France Prešeren, ki je do jeseni 1821 končal vse svoje ljubljanske študije. Zdaj se je moral tudi on odločiti med bogoslovjem v Ljubljani ali pravom na Dunaju. Prešeren je kljub želji domačih izbral Dunaj.
Smoletovi ogledi
Mati Helena je, videč, da se sin Andrej pri hlevskih poslih v zvezi s pošto ne počuti najbolje, želela svojemu ljubljencu razširiti obzorja. Leta 1821 je uradno postal vodja prejšnjega očimovega posmrtnega podjetja, imenovanega Franca Valentina dediči. Mati pa ga je usmerila še na žitno trgovino. V zvezi s tem so se mu odprla tudi razna potovanja. Že zgodaj leta 1820 je tako obiskal Reko, kjer je tedaj služboval njegov ljubljanski znanec Matija Čop. Jeseni 1821, ko jo je Prešeren že pobrisal na Dunaj, pa je Smole potoval po Hrvaški in se prek Slavonije potrudil vse do Beograda. Potovanje je trajalo kar pol leta – vse do februarja 1822. O tem piše Čopu na Reko: "Ta čas so se naš ljubljančan vsake sorte muhe zmislili de so me Turki u Belgrad obesli, de sem k Gerkam v Moreo šel, de sem se oženil in več takih navumnih reči: Be blo preveč use pisati ka so te ljudje z mano počel ke sem nazaj peršel so tolk imel od mene govort, jen s mano opravt, de mislem če bi bil en vice - kral peršel tok be na blo govorenja."
Leto pozneje, februarja 1823, pa se je s potovanjem usmeril na jug – proti Trstu in Benetkam.
Usodno leto 1823
Smoletovim je torej šlo kar dobro in leta 1823 je mati kupila še dve hiši. Tudi sin Andrej si je obetal povečanje premoženja. Želel si je pridobiti graščino Ernsdorf (Vrstna ves v občini Žihpolje na Koroškem), kar pa mu ni uspelo.
Še naprej pa se je družil z mladimi dijaki, ki so se navduševali za slovensko književnost. Vendar je bil z njimi bolj malo zadovoljen. Tako je 24. februarja 1823 potožil prijatelju Matiji Čopu v Lvov: "Študentje zmeram kranske pesem kujejo pa sem zdi de neč pravga vkupej ne spravjo. Če jest zdej to velko grašino Ernsdorf dobom tok pridem k vam v vas, potlej grevo na rajže, se bovo kej navučla, in ke dam pridevo hočvo mi dva kej počet - mene jezi de so Kranci tak zaspanci."
Kranjci torej – skorajšnji zaspanci
Smoletova opomba, da so Kranjci zaspanci, je bila kar umestna, saj se na slovstvenem področju tisti čas ni skoro nič dogajalo. Nekateri dijaki so res kovali pesmi, vendar kake samostojne zbirke ali objav v časopisju ni bilo. Zato pa je Smole deloval po svoje. Zapisoval in zbiral je narodne pesmi, in pri tem so mu pomagali tudi prijatelji dijaki. Z njimi je navezal prijateljske stike, in eden izmed njih mu je tako za novo leto 1823 celo posvetil pesmico, ki pravi: "Vi dnevi novga leta / Katero zdaj nam pride. / Za vredniga Smoleta / Pravični nastopite: / Nadlog mu sitnost prazni, / Veseli inu jasni,Vsi njemu pretecite!"
Posebno slavo pa mu je dalo tudi časopisje tistega leta. Do poletja 1823 si je Smole namreč nabral kar lepo zbirko narodnih pesmi. Ko je v 31. številki lista Illyrisches Blatt (Ilirski list) izšel članek Martina Kuralta o zbiranju slovenskih narodnih pesmi, pisec tako ni mogel mimo omembe njegovega dela. Namenil mu je sicer le mesto v opombi spodaj in tam omenil le kratici njegovega imena - A. S., pa vendar je bilo to priznanje za Smoletovo prizadevnost.
Sicer pa Smole ni bil sam v prizadevanju za slovensko slovstvo. Peščica duhovnikov je leta 1824 dala prošnjo za ustanovitev slovenske priloge Slavinja, ki naj bi bila vsak teden dodana uradnemu, nemško pisanemu listu Laibacher Zeitung (Ljubljanskem listu), kjer je ob petkih že izhajal Illyrisches Blatt. Žal pa je dunajska oblast to namero preprečila. Vse je torej ostalo odvisno od zasebnih pobud, in Smoletovo zbiranje narodnih pesmi ima v tem pogledu kar dostojno mesto.
Neuspela ženitev
Mati Helena se je zavedala, da bo svojega nemirnega sina najlaže umirila, če ga oženi. Zato si je prizadevala, da bi mu našla primerno nevesto.
Sin Andrej se je med svojim popotovanjem seznanil z Rezo Lazzarini z gradu Jablanice, potem pa se je navdušil za Jožefino Czeschkovo (Češkovo), hčerko ljubljanskega steklarja Frana Czeschka. Slovela je kot velika lepotica in nadeli so ji ime "glažovnata princesa", pač po očetovem poklicu. Ta je bil po narodnosti Čeh iz vasi Sadek. Leta 1796 se je oženil z Ljubljančanko Terezijo Ogrin iz ugledne meščanske rodbine. Hči Josipina, imenovana tudi Fina, je bila rojena 5. marca 1805 na Mestnem trgu št. 8. Ob Smoletovi snubitvi je bila torej stara osemnajst let. Ivan Tavčar jo v svojem romanu Izza kongresa opisuje: "Iz okroglega, cvetočega obraza, obdanega z gostimi kostanjevimi lasmi, je gledalo v svet dvoje velikih sivih oči. Posebnost so bila njena majhna, skoraj trivogelna usteca. Rožnati obrazek pa se je takorekoč upogibal pod težkimi kitami kostanjevih las, ki so ji kakor krona venčali glavo."
Deklica je bila še premlada, Andrej Smole pa še premalo resen, in njeni starši so predlagali, naj še počakata kaki dve leti. Smoleta pa je ta zavrnitev užalila in predal se je veseljačenju in zabavam. Zaradi tega je hudo zbolel in se leta 1824 zdravil v Rogaški Slatini. Mati Helena mu je kupila hišo nasproti Figovca, kjer je igral vlogo žitnega trgovca, a tudi to ni pomagalo. Fina Češkova pa je dobila drugega ženina. Novembra 1825, pet dni po Smoletovem petindvajsetem rojstnem dnevu, se je poročila s šest let starejšim podjetnim Kranjčanom Fidelisom Trpincem, ki je nekoliko prej pridobil grad Fužine pri Ljubljani.
Tolažba
Andrej Smole je po tej usodni poroki, ki je spremenila tok njegovega življenja, nadaljeval veseljačenje in spremljale so ga vedno težje bolezni. Leta 1826 bi skoraj umrl.
Neuspelo zvezo s Fino Češkovo je skušal pozabiti in kmalu se je navezal na meščanko iz premožnejših krogov, Marijo Rudolfovo. V gospodarskem oziru pa se je povsem zapustil. Že leta 1827 je bil zato čezmerno zadolžen. V bojazni, da bi ga dali upniki zapreti, se je odločil za pobeg. Na račun svoje matere se je založil z večjo vsoto denarja in na začetku poletja 1827 izginil iz Ljubljane. Družbo mu je delal trgovski pomočnik Franc Jereb. Potovala sta v Idrijo, Trst, Gorico, Videm, Pontafel, Beljak, Salzburg in Linz. Tu sta dobila potna lista za inozemstvo. Nato sta se prek Bavarske usmerila v Leipzig. In nato dalje do Hamburga, kjer sta se z ladjo odpeljala v London, kamor sta dospela konec julija 1827. Nato sta se ločila in Jereb se je novembra vrnil v domovino, Smole pa je ostal na tujem. Denar je kmalu porabil in si potem poiskal zaposlitev. Ker ga tudi to ni pomirilo, se je sklenil vrniti v domovino. Zaradi neurejenih papirjev so ga pridržali v Milanu. Medtem pa je mati skušala popraviti sinove napake in povrniti dolgove. V listu Laibacher Zeitung je tako 1. marca izšlo kratko sporočilo (prevod): "Cesarsko kraljeva država in državna uprava Kranjske s tem naznanjata, da je stečaj Andreja Smoleta po opravljeni sodni poravnavi spoznan za razveljavljenega."
Andrej Smole se je tako lahko vrnil domov. Medtem so se v njegovi odsotnosti zgodile nekatere spremembe. Marija Rudolf je 9. novembra, nekaj mesecev po njegovem pobegu, rodila sina, ki mu je dala ime Andrej, priimek pa je imel po materi, torej Andrej Rudolf.
Leta 1828 sta tudi Smoletovi hiši v Ljubljani že dobili novega lastnika. To je bil njegov brat Miha, ki ga je nasledil tudi v poslovnih zadevah.
Novo veselje in nova žalost
Ko se je Andrej Smole vrnil v Ljubljano, je bila ta slovstveno veliko bolj razgibana kot pred njegovim odhodom. Že leta 1830 je začel izhajati pesniški zbornik Krajnska čbelica. Pri tem podvigu so sodelovali številni njegovi prijatelji, med njimi tudi Matija Čop in France Prešeren. Čop je bil nekakšen mentor, Prešeren pa je tamkaj objavil svoje prve pesmi. Ta krog pa se je spomnil tudi Smoletove zbirke narodnih pesmi, in tretja številka Čbelice je leta 1832 prinesla kar sedem primerkov. Za objavo jih je priredil France Prešeren. Bilo je tudi objavljeno, da so pesmi iz "gosp. Smoletovega zbera, predelane, kolikor se je treba zdelo". Med te bisere spadajo: Pesem od lepe Vide, Od kralja Matjaža, Od Rošlina in Verjankota, Svarjenje in tri poskočnice. Izmed teh se je tudi za sedanje "folk-rokerske" vode ohranilo Svarjenje, po prvi vrstici bolj znano kot "Stoji, stoji tam lipica" in pozneje dopolnjeno v "Stoji učilna zidana".
Leta 1833 pa je Smoletu umrla mati Helena. Na njegovo srečo je bila v svojem življenju varčnejša kot njen lahkomiselni sin, tako da je zanj naložila precejšnjo vsoto, 12.000 goldinarjev, od katere pa bi smel koristiti le obresti. To mu je letno naneslo 600 goldinarjev. Za primerjavo – njegov prijatelj France Prešeren jih je kot odvetniški koncipient letno zaslužil 800.
Poskusi oživitve
Redni denarni dotok pa je bil za Andreja Smoleta nujno potreben. Iz tujine se je namreč vrnil vidno bolan. Pri hoji se je moral opirati na palico. Imel pa je tudi težave z desnico. Sprva so računali, da si bo opomogel, in leta 1832 so že dali tiskati poslovne obrazce z njegovim imenom. A iz vsega tega ni bilo nič. Preudarna mati mu je nekaj mesecev pred svojo smrtjo kupila grad Presek na Dolenjskem v občini Orehovica pod Gorjanci. To je bilo meseca januarja 1833, februarja pa je dobil še hišo na Bregu ob Ljubljanici (danes št. 18). Nekaj premoženja mu je pripadlo še po materini oporoki 26. junija, ki mu je poleg dosmrtne preživnine pridala še pet tisočakov gotovine. Mati je nekaj dni zatem, 1. julija 1833, umrla zaradi ohromelosti pljuč. To je Andreja Smoleta ponovno potrlo, kajti ravno se je skušal vrniti v ljubljansko javno in družabno življenje in se je meseca maja že začel udejstvovati v strelskem društvu.
Načrti, načrti …
Po vrnitvi v Ljubljano se je Smole še najbolj družil s pesnikom Prešernom. Njemu je dal na razpolago svojo zbirko narodnih pesmi, in ta je nekatere potem leta 1832 priredil za objavo v Krajnski Čbelici. Načrtovala pa sta tudi objavo celotne zbirke, ki naj bi zaradi neznosnih cenzurnih razmer na Kranjskem izšla kar v Pragi. Naslov naj bi ji bil Ljudske pesmi. Pri tem naj bi jima pomagal češki književnik František Ladislav Čelakovski. Prav njemu je pisal Prešeren 14. aprila 1833 in takole označil bodočega založnika Andreja Smoleta: "Smole za kateriga ste prašali je premožen kupec, za kranjšino vnet posebno vnet in zraven dovolj poučen, zna laško, francosko in englendarsko do verha, vunder brez posebnih pisarskih darov."
S to izdajo narodnih pesmi pa ni bilo nič, verjetno zaradi materine smrti (dva meseca po tem pismu) in Smoletove preselitve na Dolenjsko.
Na Prežku
Grad Presek, imenovan tudi Prežek, je po materini smrti namreč kmalu postal stalno prebivališče Andreja Smoleta, ki je tako podedoval tudi podložnike, kmete, ki so bili vezani na to graščino. Tam je razkošno gostil svoje prijatelje in znance. Tudi Franceta Prešerna in Stanka Vraza ter nemškega pesnika Anastija Grüna. Stanku Vrazu je dal na razpolago tudi nekaj svojih narodnih pesmi. Našel si je tudi družico, Nežo Jaki, ki mu je sicer gospodinjila. Z njo je imel leta 1835 tudi sina Franca. Njegovo zdravje pa se je kljub temu slabšalo in moral se je preseliti nazaj v Ljubljano. Tja se je odpravil leta 1839. Nastanil se je v znani Frolichovi hiši na Dunajski cesti.
Oživitev v Ljubljani
Čeprav bi pričakovali, da bo šlo z zdravjem Andreja Smoleta v Ljubljani še bolj navzdol, kot se je to dogajalo na svežem dolenjskem zraku, pa se je zgodilo ravno obratno. Smole je kar naenkrat ponovno oživel in se z veliko zagnanostjo lotil velikih načrtov. Da pa bi lahko uresničil svoje velike zamisli, je najprej prodal graščino Prežek. Spet je postal središče ljubljanske meščanske družbe. In spet je njegov najpogostejši obiskovalec postal dr. France Prešeren. Načrtovala sta številne stvari in v nasprotju s preteklim časom jima je skoraj vse tudi uspelo uresničiti.
Dogodki so se vrstili z neverjetno naglico. Ljubljanska cenzura je kot po redu dobivala prošnje za dovoljenje vrste izdaj, ki sta si jih zamislila Prešeren in Smole. Bil je to prvi primer nekakšnega kulturnega "blitzkriega" (hitrostne vojne) na Slovenskem, ki je potekal od pomladi do jeseni leta 1840.
Smole je tako 20. marca najprej prosil za izdajo Linhartove igre Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Nato je 14. aprila želel izdati prevod igre angleškega pisatelja Davida Garricka Guardian, ki mu je dal ime Varh (Stražnik). In slabih štirinajst dni zatem so cenzorji dobili še prošnjo za tedenski politični časopis Ilirske novice, ki naj bi imel tudi slovstveno prilogo Ilirski Merkur. V mesecu maju pa je Smole dodatno prosil še za izdajo Linhartove igre Županova Micka. Nato je čakal, kaj se bo izcimilo iz teh prošenj.
Zavrnitev
Ljubljanska cenzura je mlela in mlela. Strogi birokrati so imeli tisti čas v "obdelavi" tudi prošnjo ljubljanskega tiskarja Jožefa Blaznika, ki je tudi želel izdajati slovensko slovstveno prilogo k svojemu nemško pisanemu listu Carniolia. In že tam se niso mogli odločiti. V Smoletovem primeru se je postopek ponovil.
Seveda pa je tudi pri tej prošnji bistveno odločalo mnenje krajevne policije. Tako se je vlada 2. maja 1840 obrnila na ljubljansko policijsko ravnateljstvo, da bi pridobila čim več podatkov o prosilčevem zasebnem življenju in obnašanju. Policijski uradnik Schladek je takoj začel zbiranje podatkov. Njegove ugotovitve je čez mesec dni (7. junija) njegov predpostavljeni ravnateljev namestnik, policijski višji komisar Edvard Suchanek, povzel v krajše poročilo. V njem zatrjuje, da je bil Andrej Smole, stanujoč na Dunajski cesti 61, star 38 let, katoliške vere in neporočen, Ljubljančan, sin pokojnega žitnega trgovca Smoleta, prejšnja leta ljubljanski poštar. Leta 1827 ali 1828 pa je nenadoma izginil, vzemši s seboj 6.000 goldinarjev konvencijskega (srebrnega) denarja, ki je bil lastnina njegove takrat še živeče matere. Potoval je po zunajavstrijski Italiji in Franciji, največ pa po Angleškem, ter se je šele po nekaj letih vrnil, potem ko je porabil vso s seboj vzeto gotovino. Kakor je pred svojim pobegom živel šumno in potratno – piše dalje Suchanek – se je Smole tiho in neopazno zadržal po svoji vrnitvi. Večji del je preživel na svojem posestvu Presek, kjer je prestal težke bolezni kot posledice poprejšnjega neurejenega življenja. Pri občinstvu ni na posebno dobrem glasu, ker ga splošno poznajo kot pustolovca. Sicer pa so nanj skoraj popolnoma pozabili, ker je po svoji vrnitvi živel večinoma osamljeno. Le ko se od časa do časa spet prikaže v Ljubljani, oživi tu in tam spomin na burkaste objestnosti njegovega poprejšnjega burkastega življenja. Dalje piše: "Obiskoval je le nemške (t. j. nižje) šole, vendar nikakor ni brez izobrazbe, ker si je pri svoji naravni nadarjenosti znal v beletristiki pridobiti mnogo znanja. Zelo je napredoval v študiju tujih jezikov – ne pa toliko v svojem materinem jeziku -, tako, da govori precej gladko francosko, italijansko in angleško. Ko se je vrnil iz tujine, se je zdelo, da se je oprijel ekonomije svojega posestva, ki pa ga je pred nekaj meseci prodal nekemu Kalesiču baje za 27.000 goldinarjev. Sedaj pa prebiva v Ljubljani brez pravega posla ter živi od obresti (600) goldinarjev nedotakljive glavnice 12.000 goldinarjev, ki jo je na sodišču založila njegova mati. Ker je bil Smole zelo slabega zdravja in so se poznali na njem znaki že izživetega in komaj še vegetirajočega človeka, policija sodi, da bo dal Smole samo ime, dejansko uredništvo lista pa bo najbrž poverjeno drugi osebi. Kar se pa tiče njegovega političnega mišljenja, ni bilo nikoli slišati o njem kaj neugodnega."
Odklonitev in "nova ofenziva"
Ljubljanska policija je deželni vladi narekovala, naj policijskemu ministrstvu na Dunaju na podlagi tega spisa ne priporoči izdajanja Smoletovega slovenskega lista. Vrhovni državni policist in cenzor Josef Sedlnitzky pa je na podlagi tega nasveta 25. junija odločil, da se izdajanje Ilirskih novic zavrne. O tem je na seji vlade v Ljubljani 9. julija poročal svetnik Stelzich.
Andrej Smole je bil užaloščen zaradi te odklonitve in se je sklenil pritožiti. K sreči pa je ravno tisti mesec dobil dovoljenje za izdajo Matička, ki je prišel na svetlo 27. julija 1840. Izšlo je 1.000 izvodov: 500 v stari pisavi bohoričici in 500 v novi gajici.
Meseca avgusta pa sta prijatelja sprožila novo vrsto prošenj. Najprej je Smole 18. avgusta prosil za izdajo lastnega prevoda angleške komedije Johna Tilla Fortune's Frolic, ki mu je dal slovenski naslov Norenje sreče. Nato je 24. avgusta prosil še za dovoljenje za izdajo nemškega dela, Kotzebujeve igre, Brandschatzung, ki jo je poslovenil Franc Malavašič in ji dal naslov Stiska. Vmes pa je prav 18. avgusta dočakal izid komedije Varh, ki je izšla v nakladi 1.000 izvodov in bila tudi že natisnjena v novi pisavi gajici.
Meseca septembra se je Smole pritožil zaradi odklonitve slovenskega lista, a tokrat kar na dvorno pisarno cesarja Ferdinanda. Nato pa so v Smoletovi izdaji ponovno izšle Vodnikove pesmi, tiskane v gajici. Tiskal jih je Josef Blaznik v nakladi 2.000 izvodov. Na svetlo so prišle 12. oktobra.
Konec meseca pa je dunajska cenzura dokončno zapečatila zadevo v zvezi s Smoletovim novim listom. Cenzor Sedlnitzky se ni dal prepričati in je 30. oktobra izdal dokončno zavrnitev Smoletove prošnje. Novi slovenski leposlovni list je bil tako za nekaj časa pokopan.
Smole se je nato odločil, da se poda kar na Dunaj in cesarja osebno seznani s tem svojim načrtom. A stvari so se zasukale drugače.
Konec slovenske založniške pravljice
Bližal se je 30. november, ko je Andrej Smole za svoj god navadno vabil svoje prijatelje k sebi domov in jim pripravil imenitno pojedino, ki so jo vedno zalili še s precejšnjo količino rujnega vinca. Tudi leta 1840 je bilo tako. Povabljen je bil tudi pesnik France Prešeren, s katerim jima je v preteklih mesecih uspelo izdati kar tri slovenske knjige. Smole je svojim gostom obljubil pečenega zajca in še druge prijetne stvari.
Obetal se je torej prijeten ponedeljkov večer v živahni prijateljski družbi.
A usoda je hotela drugače. Smoleta je prav tega večera ob deseti uri zadela kap. Poslali so po duhovnika, ki je nesrečnika mazilil, vendar ta ni več prišel k sebi.
Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, po spominu svoje matere Ane pripoveduje: "Ko je Prešeren vstopil, zgrudil se je Smole od kapi zadet v njegovo naročje. Hitro so poslali po zdravnika in duhovnika – toda Smole je bil ob besedo."
Tega dogodka se po pričevanju očividcev spominja tudi Prešernova sestra Lenka: "Najzanesljivejši tovariš brezskrbnih ur je bil pa Frencetu Andrej Smole. Zdi se mi, da mu je z njegovo smrtjo vgasnilo veselje za mladostno tovarištvo. Pravili so, da je v Frencetovih rokah vmrl. "
Kdo je pojedel zajca?
Tragičen dogodek v Frölichovi hiši je silno pretresel pesnika Prešerna. Svojo bolečino je moral nekomu izpovedati in napotil se je k prijateljici Ani Jelovšek. Njena hči Ernestina izpričuje: "Ves zasopel in prepaden pride Prešeren moji materi povedat, da je izgubil svojega najzvestejšega prijatelja. Moja uboga, otročja mati pa, mesto, da bi kazala sočutje v njegovi bolesti, ga vpraša: 'Kdo je potem zajca snedel?' Globoko užaljen se obne Prešeren proč."
Zadnje slovo
Andreja Smoleta so pokopali v sredo, 2. decembra 1840, pri svetem Krištofu.
V listu Laibacher Zeitung na seznamu umrlih preberemo (v prevodu): "Tridesetega novembra: Andreas Smole, zasebnik, star 40 let, Kapucinsko predmestje 61, umrl zaradi kapi (am Schlagfluss)."
Ob tej smrti pa je Ljubljana doživela še neko posebnost. Izšel je namreč prvi mrtvaški list v slovenščini in obenem tudi v novi pisavi gajici. Na prošnjo Andrejevega brata Mihe ga je sestavil prav France Prešeren: "Včeraj o pol enajstih ponoči me je britka žalost došla, de mi je preljubiga brata Andreja Smoleta, zgodnja smrt vzela. Pogreb bo jutri ob treh popoldne. Naj rajnki prijatlam in znancam v milim spominju ostane! V Ljubljani 1. dan Grudna 1840. Mihael Smole."
Andrej Smole je malo pred smrtjo še izvedel, da sme izdati Malavašičev prevod igre Stiska, nekaj dni po pogrebu pa je bil 11. decembra 1840 odobren še njegov prevod Norenje sreče.
Še za časa njegovega življenja je prišlo tudi dovoljenje za izdajo Županove Micke, ki pa je iz neznanih razlogov ni dal v tisk.
Prijatelju v spomin
France Prešeren je pred leti prijatelju Matiji Čopu ob njegovi smrti 6. julija 1835 precej kmalu posvetil sonet in pesnitev Krst pri Savici, tokrat, po žalostnem dogodku novembra 1840, pa dolgo časa ni mogel priti k sebi. Šele štiri leta pozneje, skoraj na obletnico (dva dni prej) prijateljevega slovesa, je Illyrisches Blatt v četrtek 28. novembra 1844, v svoji 48. številki tega leta objavil njegovo pesem V spominj Andreja Smoleta. Ima kar deset kitic. Pisana je še v stari bohoričici. Verzi, prepisani v gajico, pa pravijo:
"Černe te zemlje pokriva odeja / V grobi tihotnem naš bratec Andrej! / Vince zlato se v kozarcih nam smeja, / V tvojo opombo pijemo ga zdej.
Zbrani prijatli v spomin ga pijemo / Tvojih veselih in žalostnih dni; / Zraven si tako zdravljico pojemo, / de ni nesrečen, kdor v grobi leži
Čedna postava je bila ti dana, / Bistri je um ti z bogastvam bil dan; / Boljga serca ni imela Ljubljana, / Kak si za srečo človeško bil vžgan.
Karatko sijale so zvezde prijazne, / V sanjah prijetnih te zibal je up; / Jezo si sreče občutil sovražne, / Zgodaj okusil življenja si strup.
Deklica druz'ga moža je objela, / Ki od ljubezni do nje si bil vnet; / Trešla v bogastvo nesreče je strela, / Kranjski v obupi zapustil si svet.
Vidil si Nemško, Francosko,Britansko, / Vidil si Švajca visoke gore, / Vidil si jasno nebo Italjansko; / Sreče ni ranjeno našlo serce.
Vidil povsod si kak išejo dnarje, / kak se uklanjajo zlatmo bogu; / Kje bratoljubja si vidil oltarje?- / S srcam obupnim si peršel domu.
Mogla umreti ni stara Sibila, / De so pernesli ji z doma persti; / Ena se tebi je želja spolnila: / V zemlji domači de truplo leži.
V zemlji domači v predragi deželi, / Ki si jo ljubil perserčno ves čas; / V kteri očetje so naši sloveli, / Ktera zdej ima grob komaj za nas.
Težka človeku ni groba odeja, / Vzamejo v sebe ga zemlje moči;- Terčimo bratje! Že vince še smeja, / Dolgo Smoletov spominj naj živi!"
To pesem je Prešeren dve leti pozneje uvrstil tudi v svoje Poezije, ki so bile dotiskane 15. decembra 1846, nosijo pa letnico 1847. Najdemo jo na 27. strani v prvem razdelku, imenovanem Pesmi.
Prešernova skrb
Andrej Smole je v svoji oporoki poskrbel tudi za svojega sina Andreja Rudolfa. Ta je bil ob očetovi smrti star komaj trinajst let. Zanj so se po smrti babice Helene zavzeli tuji ljudje. In tako se je nanj spomnil tudi France Prešeren, ko je poleti 1846 dobil odvetniško mesto v Kranju. Mladeniča je vzel s sabo v Kranj in ga usposobil za odvetniškega pisarja. Ker pa je bil odvetnik za vso Gorenjsko, je zaposlil še Primoža Sokliča. Ta je vsak dan odhajal domov, Smoletov sin pa je stanoval s Prešernom in njegovo sestro Katarino, ki jima je gospodinjila. Redno delo pa je trajalo le do jeseni 1848. Ravno tedaj je 21-letni Andrej Rudolf dopolnil starost za vojaški nabor, zato ga je Prešeren konec septembra peljal v Ljubljano, kjer so mladeniča potrdili k vojakom.
O tem je pozneje pisal Slovenec in za njim povzel tudi Ljubljanski zvon pod naslovom "Prešernova ljudomilost". Takole zatrjujeta oba lista: "Leta 1848 imel je dr. Fr. Preširen za pisarja sina svojega pokojnega prijatelja Andreja Smoleta. Mladeniča so zadela vojaška leta in moral je v Ljubljano k naboru. Pri 'Virantu' so ga potrdili. Ko Preširen to zve, zasvetile so se mu solze v očeh in takoj ga je hotel odkupiti. 'Osemsto goldinarjev imam k sreči ravno pri sebi, dajte mi mladeniča nazaj!' Toda žalibog, da se tistega leta ni noben odkup dovolil in se torej tudi Preširnu prošnja ni mogla izpolniti. Toliko je pa vender le preprosil, da so mladeniču cel mesec dnij dopusta dali."
Že mesec dni po vrnitvi iz Ljubljane pa je Prešeren zbolel in Andrej Rudolf mu je ves čas stal ob strani. Lenka Prešernova, pesnikova sestra, ki je obiskala brata prav v tistih težkih dneh. se spominja: "Pisarja sta tu pri njem v Kranju imela hrano. Kuhala je Katra. Drugi pisar Šoklič, rojen Kranjčan je hodil po noči domu. Prvega je pa doktor tudi prenočeval. To je bil Andreja Smoleta, njegovega najljubšega prijatelja sin Rudolf. Smilil se mu je, ker po očetu ni imel premoženja. Lahkomišljena mati ga je zapustila. Kar je mogel, je zanj storil. Rudolf je ostal pri njem do smrti."
Andrej Rudolf je bil vsekakor ob Prešernovi smrti še njegov pisar, čeravno pesnik iz bolniške postelje zadnjih štirinajst dni pred svojim žalostnim koncem ni mogel več narekovati spisov. Bil je priča tudi dogodkom ob uničenju Prešernove dediščine, zato ga omenja tudi Fran Levstik, ki je maja 1866 o tem v pismu prijatelju Josipu Jurčiču med drugim spomnil tudi na Smoletovega sina: "Kar se tiče Preširnove zapuščine, opominjam, da sem večkrat slišal, kar šepeta ves slovenski svet, ves, pravim ne samo Stritar, da je res zgorela, ali na dvorišči ali ne, tega ne vem, kar tudi ni važno. Naj se dokaže, da ni res, če se more. Nam ni treba dokazovati, da je res, kar veruje ves svet. Gospa Honova, mi je tudi pripovedovala, da je rajnega Smoleta sin rekel njej: 'Kako sem bil jaz neumen, da, ko je Preširen ležal na smrtnej postelji, nisem pobral njegovih rokopisov, kar bi bil lehko storil; potlej so pa po njegovej smrti knjige in pisma iz sobe nekam nesli v velikej ruhi zavezane' - Smole je bil proti zadnjemu neki jako obubožal, in Preširen je neki njegovega sina iz ljubezni in hvaležnosti do rajnega pri sebi imel …"
Usoda sina Andreja
Andrej Rudolf, sin Andreja Smoleta, ki je, ker je mati po njegovem rojstvu pobegnila iz Ljubljane z nekim oficirjem, mladost preživljal med tujimi ljudmi, tudi ni imel lahke poti v življenju. Oče Andrej mu je ob smrti zapustil 8.000 goldinarjev, kar je tedaj pomenilo deset Prešernovih letnih plač. Bil pa je slabo vzgojen in pri 15 letih je po očetovi smrti kot trgovski vajenec naredil neko nerodnost, zaradi česar je bil zaprt. Prešeren se je zavzel zanj in ga zaposlil v svoji pisarni, tako da je bil mladenič v varnih rokah. Pesnik mu je izposloval tudi odložitev vojaščine. Po njegovi smrti pa je moral odslužiti svoje. V vojski je ostal kar osem let. Pozneje je bil pomožni uradnik pri deželni vladi. V Ljubljani si je kupil hišo, se oženil in imel tri sinove. O kaki kulturniški dejavnosti pri njem ali njegovih sinovih pa stari zapisi ne poročajo.
Podrti Figovec
"Dolgo Smoletov spominj naj živi," končuje svojo pesem France Prešeren. O njem samem je bilo na Slovenskem že veliko napisanega. O Smoletu pa bore malo. Včasih je nanj spominjala vsaj še kamnita plošča, ki je bila vzidana na pročelje gostilne pri Figovcu. A tudi ta stara furmanska krčma se je morala umakniti naraščajočemu prometu v tem delu Ljubljane. In tako je v spomin na tega izjemnega človeka s pustolovskim duhom, slovenskega podpornika, zbiralca narodnih pesmi in založnika ostala le še prijateljeva pesem, ki mu jo je ta posvetil ob pozni obletnici tistega žalostnega novembrskega dne leta 1840.