Tizian ni imel Leonardovih znanstvenih zanimanj in za razliko od velikih renesančnih 'uomo universale' ni bil niti kipar niti arhitekt, ampak je bil preprosto slikar. A vsekakor je daleč odstopal od svojih stanovskih kolegov, zato tudi ne preseneča, da so se za njegova dela zanimali najpomembnejši naročniki, od mantovanskega, ferrarskega in ubrinskega vojvode, kralja (Filip II. Španski), pa vse do papeža (Pavel III.) in cesarja Karla V.

Tiziano Vecellio se je rodil v kraju Pieve di Cadore okoli leta 1490, vendar pa so natančnejši podatki o njegovem rojstvu in zgodnjem ustvarjalnem odbobju manj znani. Možnost je, da se je slikarstva učil pri beneškem mojstru mozaika Sebastianu Zuccatu ter Gentilu in Giovanniju Belliniju. Bil pa je učenec še enega pomembnega beneškega mojstra, Giorgioneja. Dobro zdravje mu je omogočilo kakih sedemdeset nadvse dejavnih let in njegovo smrt v Benetkah so objokovali leta 1576.

Njegovo delovanje pogosto delijo v tri odboja – mladostni barvni klasicizem (1510-1530), vrhunec, ki ga zaznamujejo manieristična leta (1530-1550) ter dramatična in ekspresivna starostna doba (1550-1570).

Vzdušje, ki sta ga ustvarjala z Giorgionejem
Prva leta 16. stoletja zaznamuje njegovo ustvarjanje predvsem sodelovanje z Giorgionejem, s katerim sta skupaj uspela ustvariti tisto značilno popolno beneško vzdušje. Takega zasledimo na znameniti sliki Concter champetre, ki danes visi v pariškem Louvru. Delo, ki je bilo nekoč pripisano Giorgioneju, danes uvrščajo v Tizianov opus. Za dvema oblečenima moškima in dvema golima ženskima figurama, ki preživljajo vroč poletni dan na prostem, se razteza značilen pogled v prijetno krajino v ozadju. Tizian je svoje mojstrstvo rad razkazoval na detajlih, ki so zahtevali še poseben slikarski talent. Takšen je na primer vrč z vodo, s katerim zajema ženska ob vodnjaku.

Slavna Tizianova Assunta
Tizianov slog je nato postajal vse bolj drzen in svoboden ter postopoma pogumno pretrgal z načinom, ki se je izkazal za tako priljubljenega. V drugem desetletju 16. stoletja je nastalo delo, ki je pomemben mejnik pri razvoju sakralnega motiva Marijinega vnebovzetja. Gre za Marijino vnebovzetje (Assunta), ki visi v cerkvi Santa Maria Gloriosa dei Frari v Benetkah, nastala pa je med 1516 in 1518. Slikar si je zamislil tridelno kompozicijo, pri kateri je spodnji zemeljski pas namenil v nebo zazrtim apostolom, vmesni pas angelom in Mariji v drži oranta ter nebeški pas Bogu Očetu, ki Marijo sprejema, ob tem pa sklepa v nebo kipečo kompozicijo.

Mojster portretov
Tizian je bil tudi eden najodličnejših evropskih portretistov svojega časa. V portretu prijatelja Pietra Aretina, ki mu je glede na njegov stan namenil neobičajno velik izrez, je zajel ves bleščeč sijaj portretiranca. Gledalca presune slepeč vtis obleke in neusmiljeno opazovanje človeka, o katerem so govorili, da ima o vsakomur povedati kaj slabega, razen o Bogu, to pa zato, ker se ne poznata osebno. Pietro Aretino (1492-1556) je bil namreč zaradi svojih slavnih pisem, ki so bila nekakšna rumena kronika tistega časa, poznan kot kritik, čigar komentarji so bili najbolj iskani in hkrati najbolj strah vzbujajoči.

Tizianov portretni opus zaokorža še vrsta portretov Karla V., Filipa II., papeža in nenazadnje številne lastne podobe. Na njegovih avtoportretih, pa tudi drugih slikah, lahko spremljamo Tizianovo vse bolj strogo redukcijo barvne palete. Ta se je počasi skrčila na tri osrednje barve – črno, belo in beneško rdečo.

Vse bolj osebno ravnanje z barvo
Z redukcijo barvne lestvice je tudi njegova poteza postajala vse bolj dramatična in težka. Temu sledimo že na znameniti Danai, ki jo je leta 1554 naslikal za Filipa II. Barva počasi preneha biti barva in se razstaplja v vzdušje. Od blizu se tako slika izrisuje skozi črte in brazgotine, na hitro nametane na platno. Vse bolj pastozni nanos se je kazal tudi v nabožnih podobah, kot je na primer Zasmehovanje Kristusa. Nekateri sodobniki so to razumeli kot pešanje slikarjevih moči. V resnici pa je šlo za to, da si je Tizian vedno prizadeval za čim bolj osebno ravnanje z barvami. Tako se je na koncu odpovedal tudi čopičem in začel slikati z rokami.

Tizianovo slikarstvo predstavlja pomembno postajo v zgodovini likovne umetnosti. Vendar pa njegovi pravi nasledniki niso bili Italijani niti slikarji t. i. cinquecenta (torej 16. stoletja), ampak so se po njem zgledovali nekoliko poznejši velikani, kot so Velasquez, Poussin, Rembrandt in Rubens.

M. K.