Slednji so po cerkveni ladji zaneseno hodili tudi že v 13. stoletju, le da si tedaj prostora niso delili s turisti, pač pa s tistimi, ki jih je v trans bolj kot očaranost nad arhitekturo spravilo zaužitje prevelike količine vina. V srednjem veku so bile katedrale osrednje javne stavbe, v katerih so zasedali mestni možje, v katerih so se ljudje srečevali in zabavali in v katerih je prostor našla celo mestna tržnica. Tudi katedrala v Chartresu ni bila izjema. Pod visokimi obokanimi ladjami so mesto našli celo trgovci z vinom; nekoliko so godrnjali, saj so jim prepovedali kupčije sklepati v kripti. Morda se res sliši kot burka, podobna tistim iz serije Črni gad, vendar so imele katedrale v srednjem veku, torej v obdobju največje moči katoliške cerkve, zares veliko funkcij.

Srednjeveški kult potiskanja vozičkov
Katedralo Naše gospe iz Chartresa (Cathédrale Notre-Dame de Chartres), ki so jo na seznam Unescovih spomenikov svetovne dediščine uvrstili leta 1979, so pravzaprav gradili večkrat, predvsem zaradi požarov, ki so večkrat dodobra uničili cerkev. Gradnja zasnove danes obstoječe cerkve se je začela leta 1145, in čeprav so dajatve za projekt oklestile tudi družinske proračune revnih tlačanov, se ti niso zares pritoževali. Nasprotno, z veseljem so sodelovali pri gradnji in zgodil se je fenomen, ki ga danes poznamo pod imenom "kult vozičkov". Da bi si "kupili" vstopnico v nebesa, je na tisoče spokornikov v Chartres vlačilo vozičke, napolnjene z najrazličnejšim gradbenim materialom.

Njihova žrtev bi bila skoraj zaman. Leta 1194 je namreč požar uničil skoraj ves objekt razen zahodnega pročelja, ki je zato še danes zgrajeno v zgodnjem gotskem slogu. Molitve in priprošnje, ki so sledile, so se obnesle. Nadaljnja zgodovina katedrale v Chartresu ni bila tako tragična. Telo nove cerkve so zgradili bliskovito, in sicer v samo 26 letih (med letoma 1194 in 1220). Številne gotske katedrale so gradili več kot stoletje, svojevrsten fenomen pa je katedrala v Kölnu, katere temeljni kamen so položili leta 1248, kot leto dokončanja stavbe pa velja leto 1880.

Klasicist odide pretresen
Chartreska katedrala nikakor ni ena od največjih gotskih katedral, pa vendar zgradbo, katere arhitekt ostaja neznan, umetnostni zgodovinarji in arhitekti vedno znova označujejo s superlativi. Ne moti jih niti nesimetričnost objekta, pogled na katero bi verjetno skoraj pretresel renesančne mojstre in druge privržence Vitruvijevih načel o harmonični arhitekturi. Pa vendar ravno dva raznolika stolpa – prvi, v obliki preproste piramide, je bil zgrajen že leta 1140, drugi, ki ga zaznamuje razkošno okrasje, pa je iz 16. stoletja – dajeta celotni konstrukciji poseben šarm. Moment pravljičnosti še nadgrajuje kompleksen sistem podpornikov, struktur, ki so posebnost vseh gotskih katedral in katerih naloga je preprečevanje zrušenja mogočnih obokov v notranjosti.

Snovanje in gradnja sistema podpornikov sta bila v Chartresu še posebej kočljiva, saj so oboki nad sicer ne pretirano visoko ladjo (strop sega do 36 metrov, kar je v primerjavi z 48 metrov visokim stropom v Beauvaisu, simbolom brezumne tekmovalnosti gotskih graditeljev, ki so želeli doseči kar najvišjo višino cerkvene ladje in so tako ogrožali stabilnost celotne zgradbe, zmerno) zelo visoki, zaradi česar je v njih zelo visoka napetost, ki sili navzven in ki se ji morajo stranski podporniki postaviti nasproti.

Režeče spake silijo iz vseh kotov
Vzdolž ladje stojijo čudoviti in močno elaborirani stebri. Očarljivost dolgujejo stavbarjem, ki so jih zasnovali kot sklope več snopov, ki nato prehajajo v rebra obokov in tako vzpostavljajo vez med tlemi in stropom. Prezreti ne gre tudi številnih skulptur in reliefov, ki izpostavljajo biblijske prizore in so obenem izraz ideologije in tudi nevednosti srednjeveškega človeka. Namen grotesknih pojav je bil namreč predvsem vzbujati strahospoštovanje v vernikih, ki so v cerkev vstopali kot v objekt, kjer se stikata nebo in zemlja.

Globoka in božanska modrina
Pri izpostavljanju katedrale kot stičišča med v nebesih živečim Bogom in smrtniki je ključno vlogo odigrala svetloba. Gotske katedrale so namreč izraz bistroumne uporabe svetlobe. Srednjeveški teologi so namreč menili, da je svetloba odličen medij za razkrivanje božanskega značaja fizičnih objektov. Okna so bila zato nameščena visoko pod strop, da bi svetloba pridobila skrivnosten in božanski značaj, pa so jo usmerili skozi barvna okna oziroma vitraže. Ti so v Chartresu še posebej čudoviti in posebna sreča je, da se je do danes ohranil večji del izvirnih, že v 13. stoletju izdelanih oken. Tudi danes še ni namreč povsem jasno, kako so srednjeveški mojstri pridobili prav posebno živahno modro barvo, po kateri se chartreska okna razlikujejo od drugih.

Revolucionarji brez strasti do čiščenja
Ob obisku Chartresa se zatorej velja v mislih pokloniti bistroumnemu arhitektu, ki je med divjanjem francoske revolucije pobesnelo hordo revolucionarjev odvrnil od rušenja katedrale. Usoda katedrale kot simbola starega režima, v katerem so "cerkvene in aristokratske gnide" zajedale ljudstvo, je že bila zapečatena. Lokalni revolucionarni odbor je arhitektu iz Chartresa ukazal razstreliti katedralo. Ta pa je zadosti prepričljivo razložil, da bi odstranjevanje gradbenega materiala, ki bi po eksploziji prekril mestne ulice, trajalo več let. Zaradi nepraktičnosti so se torej revolucionarji odpovedali podvigu in iz cerkve odnesli le nekaj kovinskih delov. Zgradba pa še danes vlada nad mestom.

Polona Balantič