Če bi vprašanje prišlo iz ust katerega koli drugega – izjema bi bil seveda vsaj pokojni Boštjan Hladnik, ki si ga že na daleč prepoznal po značilni razmršeni pričeski – slovenskega filmarja, bi pač le odgovorila. Tokrat si nisem mogla pomagati, da se ne bi zasmejala. Markantno pojavo Petra Zobca, katere zaščitni znaki so bujna brada in dolgi, v čop speti, lasje (že dolga leta beli) ter pisane tunike, vendar prepozna tudi velik del tistih Slovencev, ki se sicer ne zanimajo kaj dosti za film.

Povod za pogovor ni bila morebitna nova radijska igra – na tem področju je Peter Zobec zadnja leta najbolj dejaven – niti premiera gledališke predstave Blazno resno slavni, ki je posvečena Zobcu in v kateri Zobec tudi zaigra, niti skorajšnji izid Zobčeve knjige Od Krima do Krima. Povod je bila odločitev Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, da Petru Zobcu letos podeli nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo. Trenutek, ko filmski ustvarjalec izve, da mu je pripadla Badjurova nagrada za življenjsko delo, je morda trenutek, ko se skoraj nezavedno ozre na časovni trak svoje kariere. Tudi če Peter Zobec tega ni storil sam od sebe, je to 'moral' storiti, ko sem ga povprašala o njegovem mnenju, zakaj je pravzaprav postal novi Badjurov lavreat. ''Moje glavno delo, zaradi katerega sem po mojem mnenju tudi dobil Badjurovo nagrado, je že to, da sem bil angažiran in prisoten v jugoslovanski kinematografiji toliko let. Povezoval sem scenariste, režiserje in igralce, naše igralce sem pomagal angažirati v južne republike nekdanje Jugoslavije, jugoslovanske igralce sem skušal angažirati v tujini, … Poleg tega pišem o filmu, kar je redkost, da nekdo, ki dela pri filmu, o tem tudi piše.''

Peter Zobec, ki se hitro izkaže za iskrivega sogovornika, ki sem in tja navrže hudomušno pripombo in anekdoto iz svojega dolgoletnega sodelovanja v filmskem poslu, v katerem 'začinjenih' zgodbic kar mrgoli, se zaveda svoje pomembne vloge v zgodovini slovenskega filma: ''Jaz sem to nagrado seveda sprejel z velikim veseljem. Nisem tak, da bi rekel, saj ni bilo treba, nisem pričakoval. Jaz mislim, da bi jo enkrat moral dobiti. Sem jo pa že zdaj. Veste, nisem lažno skromen.''

Znanost premikanja množic
Filmska kariera Petra Zobca je bila razpeta med več vlog. Čeprav sam za sebe pravi, da je predvsem režiser – kot samostojni avtor je podpisal trinajst kratkih in dokumentarnih filmov -, Zobec nikoli ni 'prišel do' lastnega celovečerca. A filmska srenja ga zato ne ceni nič manj. Če drugega ne, še danes velja za največjega strokovnjaka območja nekdanje Jugoslavije za režijo množičnih prizorov. Tudi sam je o sebi nekoč zapisal: ''Sem si pridobil sloves filmarja, ki bojevito premika na stotine statistov in ustvarja iluzijo življenjske resničnosti.''

Kljub temu pa je Zobec pred leti zapisal, da ima rad predvsem komorne prizore. Moram priznati, da sem pred intervjujem komaj čakala, da mi bo Peter Zobec kar sam pojasnil to (navidezno) notranjo dihotomijo osebe, ki slovi kot krotilec množic in ki obenem ljubi predvsem delo z malo osebami. ''Ja, moja velika ljubezen so komorni prizori,'' z nasmehom, na ustih, ki sledi izrazu začudenja, da sem v čitalnici izbrskala vrstice, ki jih je v Razgledih objavil pred desetletjem, prizna Zobec. ''Rad delam masovke, ampak komorni prizori, to je pa tisto, kar mi je zelo blizu in kar imam izjemno rad. Tudi na radiu zelo rad delam, ko imam tri igralce. '' Pa smo spet pri množici.

Partner velikih režiserjev
In množice je Peter Zobec premikal tudi kot sodelavec nekaterih najbolj uglednih evropskih in tudi ameriških režiserjev, s katerimi je sodeloval pri nastajanju velikih mednarodnih koprodukcij, v katere se je Jugoslavija pogosto 'spuščala' v tako imenovanem zlatem obdobju jugoslovanskega filma. Vloga Petra Zobca v projektih režiserjev, kot so Dietrich Haugk, Reinhard Hauff, Wolfgang Petersen, Sam Packinpah, ni bila majhna. Bil jim je skoraj enakovreden partner: ''To delo je pravzaprav vrsta korežije, saj sem bil odgovoren za ves umetniški del, ki se je snemal na jugoslovanskih tleh. K temu sta spadala delo z igralci in izbor igralcev. Obstajal je tudi jugoslovanski direktor filma, ki je bil odgovoren za produkcijo, jaz sem bil pa odgovoren za umetniški del.''

Del filmske ekipe je tudi pisec tračev
Sodelovanje z velikimi tujimi režiserji je Petru Zobcu ponudilo tudi vpogled v nekoliko drugačen proces nastajanja filma, kot so ga poznali jugoslovanski filmarji. O svojih izkušnjah z Američani Zobec pravi: ''Ja, hollywoodski film je predvsem šov, šov je že sama produkcija. Zelo sem vesel, da sem dal ta ogromen cirkus skozi. Tudi škandali v časopisih so del nastajanja filma. Zakaj mislite, da se je o Elizabeth Taylor in Richardu Burtonu toliko pisalo? Da se je neprestano nekaj govorilo. To je bilo vse načrtno. Če ni afer, si jih ljudje, ki so posebej za to zadolženi, izmislijo. To je del snemanja. Jaz sicer ne vem, kako je to danes v Ameriki, takrat je bil to del snemanja. Potem gredo pa stare mame v kino, zato ker se je Elizabeth Taylor poročila, da vidijo, kakšen je nov mož.'' To si velja zapomniti. Še posebej, če sodite med verne bralce lahkotnega tiska. Morda boste naslednjič pomislili, da je vsaj del tega, kar preberete, zgolj fikcija v službi prodajanja filmov.

Peckinpah ne bi znal na jugoslovanski način
Vsak filmski ustvarjalec bi v svojo osebno zgodovino verjetno s ponosom zapisal, da je sodeloval z velikim Samom Peckinpahom. Tudi Peter Zobec. A Zobec obenem 'svari' pred pretiravanjem s kovanjem v zvezde režiserjev, ki so v tem ali onem obdobju zgodovine filma obvladovali vrhove 'plačilnih list'. Seveda tudi Zobec priznava, da je bil Peckinpah velik režiser, obenem pa ne pozabi dodati, da takšne mojstre najdeš tudi pri nas. S tem bi se strinjal tudi Peckinpah, ki je, kot pravi Zobec, nekoč ''iskreno priznal, da ne bi znal narediti jugoslovanskega filma, kjer so imeli režiserji na razpolago običajno 15.000 metrov traku. On je imel namreč 300.000 metrov.'' Za manj posvečene v skrivnosti snemanja filmov naj dodamo, da je v končanem filmu le od dva do tri tisoč metrov traku.

Poleg slabših materialnih razmer za delo pa je jugoslovanske filmarje 'mučil tudi nekoliko slabši režim', saj je predpostavljal vzvode, s katerimi so lahko hitro utišali umetnika, ki je 'skrenil s poti'. O delu v času socializma je Peter Zobec povedal: ''Veste, Jugoslavija je bila ena čudna dežela. Sandi Čolnik je v nedavnem intervjuju zelo dobro rekel, da je bil to gumijasti režim, v katerem se je dalo vendar marsikaj povedati. Včasih pa se je pojavil kakšen 'dinozaver', ki nas je maltretiral. Ravno glede Maškarade (film Boštjana Hladnika, op. P. B.) je bil tak cirkus, pa je čisto nedolžen film, če ga danes gledaš. Je bilo pa luštno režim malo na okoli prinašati in v podtekstu kaj povedati. To je bila res hecna država. Nekaj časa smo imeli totalno svobodo, potem so pa spet 'zašraufal', potem so pa spet 'odšraufal'.''

In čeprav filmarji niso živeli po 'kraljevsko' tako kot njihovi ameriški kolegi, jim je šlo še vedno precej bolje kot gre današnji gardi slovenskih režiserjev. Ti imajo po mnenju Petra Zobca precej slabše razmere za delo, saj so imeli sam in njegovi sodelavci ''predvsem dobre možnost za priprave. Takrat so režiserji in scenaristi predložili temo, producent jih je vprašal, kateri hotel si želijo, pa so šli na Bled, v Piran, v Radence, kjer so lepo pisali scenarij. Potem so prišli dramaturgi in se je pogovarjalo in delalo. Zelo intenzivno smo se pripravljali in ni bilo toliko poudarka na tako imenovanem trženju.'' Tudi zato slovenski film svojega tako imenovanega zlatega obdobja ne doživlja danes. To obdobje se je zgodilo že davno. Peter Zobec o tej temi navrže: ''Eden od strahotnih vrhuncev je bil začetek šestdesetih, ko so nastali filmi Ples v dežju, Balada o trobenti in oblaku, Veselica in za tiste čase zelo odmeven Nočni izlet Mirka Groblerja. To v šestdesetih je bil resnični bum. Potem so seveda še nastajali odlični filmi in tudi danes ima nekaj mladih kolegov odlične filme. Sicer nerad govorim o imenih, ampak zelo mi je všeč zadnji Šterkov film (Uglaševanje, op. P. B.), pa pravijo, da je preveč artificiran, meni pa se ne zdi. Tudi Od groba do groba. Tudi od Mihe Hočevarja Na planincah je prisrčen film, čeprav so rekli, da ni dober. Ne smem pozabiti seveda na film mojega prijatelja Metoda Pevca Pod njenim oknom.''

Presneti slovenski jezik!
Težave slovenskega filma. Tema, o kateri si upajo razpravljati tudi največji filmski laiki, ki pa radi najdejo predmet, nad katerim se je mogoče zmrdovati. In eden od klinov, na katerega radi pritrdijo svoj argument, da slovenski filmi niso gledljivi, je jezik. Češ da slovenski jezik v filmih ne zveni nič kaj naravno. S trditvijo, da je slovenski jezik v filmu težko uporabiti, se vsaj delno strinja tudi Peter Zobec: ''Srbski jezik na primer ima eno strahotno prednost, da je književni jezik isti kot pogovorni. Pri nas pa pravilna slovenščina deluje nekoliko zaprašeno. Zelo lepa pa je, če bereš roman.'' A z nekoliko iznajdljivosti, je mogoče tudi v slovenskem jeziku posneti pristen film: ''Če so slovenski filmi igrani v dialektih, je to odlično. Dober primer za to je Tistega lepega dne. Malo ljudi ve, da so film najprej igrali v čisti slovenščini. Potem se je pa nekdo spomnil, mislim, da je bil to Andrej Hieng, da bi zaigrali v primorščini. Ko so nato naknadno snemali ton, so snemali v primorščini in imeli so odličnega lektorja. In čar tega filma je ravno v primorščini.'' Možna rešitev bi bil neki nevtralen slovenski jezik – a ne knjižni -, ki bi ga uporabili pri filmu in ki obenem ne bi bil vezan na določeno slovensko pokrajino. A po mnenju Zobca za to očitno še nismo zreli. Zagotovo pa ne bi bila dobra izbira za 'vseslovenski' filmski jezik ljubljanščina: ''

Zadnja leta se Peter Zobec posveča predvsem radijskim igram. Tako se je proti koncu svojega ustvarjalnega obdobja vrnil k mediju, pri katerem je pravzaprav začel. Pred več kot 40 leti je namreč kot redaktor in dramaturg ustvarjal prvo slovensko radijsko oddajo o filmu. Jour fixe v Kinoteki je bila igrana oddaja, predstavljala pa je biografije velikih filmskih igralcev. Morda je Peter Zobec celo eden zadnjih mojstrov režije radijskih iger, saj sam o usodi tega žanra v času, ki ga številni imenujejo vizualna doba, pravi: ''Žal mislim, da ne bodo preživele. Ampak to delo mene izjemno veseli. Sicer so mi rekli, da radijske igre posluša tudi 30.000 ljudi. Jaz ne vem, koliko slovenskih filmov gleda 30.000 ljudi. Ampak tudi če moje igre posluša pet ljudi, sem zadovoljen, ker to rad delam.''

Zmuzljivi celovečerni filmi
Snemanja filma Peter Zobec ne načrtuje. Tudi celovečernega, ki še manjka na seznamu njegovih življenjskih dosežkov ne. O tem, zakaj mu kljub dolgoletni prisotnosti v samem središču jugoslovanske filmske industrije ni uspelo posneti celovečerca, ki med filmarji nekako velja za 'krono kariere', Peter Zobec pravi: ''Nihče ni bi kriv za to. Če že kdo, sem bil kriv sam. Več producentov mi je ponujalo film, samo ni bilo prave teme. To je en razlog. Drugi razlog pa je to, da sem v koprodukcijah delal zelo ustvarjalno in samostojno delal. Če uporabim to visokoletečo besedo, sem se pri koprodukcijah umetniško izživel. Na koncu pa to vendar ni bil moj film.'' Morda pa celovečerni film Petru Zobcu preprosto ni bil usojen. V trenutku, ko se ga je namreč zares skoraj lotil, je vmes posegla 'višja sila': ''Ko pa je vendar prišlo do tega, da bi moral delati veliko televizijsko serijo in celovečerni film za ukrajinsko televizijo – to bi bil nekakšen zaključek mojega filmskega dela - in so bile že podpisane pogodbe, sta obe državi razpadli.'' In projekt je – tako kot režim, v času obstoja katerega je bil zasnovan – pristal na 'smetišču zgodovine'.

A kljub enemu 'nepopisanemu listu v svoji biografiji' Peter Zobec na svojo kariero filmskega ustvarjalca ne gleda z obžalovanjem. Prav nasprotno. Zelo rad se spominja preteklosti. In to vsak dan, ko sede za računalnik. ''Zelo sem vesel zdaj, ko pišem,'' pravi Zobec in v nadaljevanju pojasni svoja čustva: ''Ne žalostim se, da je ta čas mimo, ampak podoživljam čustva in sem sam in nisem odvisen od nobenih zunanjih faktorjev, kot je to pri filmu. Če pa bi dobil scenarij s petimi igralci – torej scenarij za komorni film! – in denar, da se mi ne bi bilo treba boriti zanj … Ampak zdaj sem zadovoljen s pisanjem.'' S pisanjem, katerega razkritje javnosti bo povod za pogovor še o dveh legendah jugoslovanskega in slovenskega filma. Peter Zobec namreč piše knjigo o režiserjih in svojih tesnih prijateljih Živojinu Pavloviću in Boštjanu Hladniku.

P. B.