Prav v stolni cerkvi takratne kranjske prestolnice so leta 1693 v Akademijo operozov (Academia operosorum) zbrani kranjski izobraženci in domoljubi uresničili svojo neprestano težnjo k italijanski umetnosti, v okviru katere so se lotili kulturne prenove dežele. Ambiciozni operozi, ki so si prizadevali tekmovati celo s samim Rimom, so po tem, ko se je izkazalo, da obstoječe cerkve ne bo mogoče obnoviti novemu času primerno, po vezah prišli do znamenitega rimskega jezuita Andrea Pozza, ki je izdelal načrt za novo cerkev.

Šlo je za razmeroma shematičen načrt jezuitskega tipa tlorisa s kupolo nad križiščem glavne in prečne ladje ter z vencem kapel. Ker pa jim avtorja načrta ni uspelo dobiti v Ljubljano, so načrt za dokončanje obeh zvonikov in poslikavo prepustili lombardskemu umetniku Giuliu Quagliu. V Furlaniji priljubljen slikar je bil dobro seznanjen s tradicijo severnoitalijanskega stenskega slikarstva, kar je z nekoliko trdote v detajlih prenesel tudi na stene ljubljanske stolnice.

Jubilej baročne prenove
Letos mineva tristo let od posvetitve nove ljubljanske stolnice, ki so jo gradili od leta 1701 do leta 1706. In da ne bo pomote, Ljubljančani ne praznujejo tristo let, odkar je njihovo mesto postalo sedež škofije, to se je namreč zgodilo že leta 1461, ampak so tri stoletja pretekla, odkar je barok zamenjal "zastarelo" cerkev z novo, moderno arhitekturo.

Vnema operozov je popustila, preden je stolnica dobila tudi celotno opremo. Ko je bila cerkev sezidana, so njeno notranjščino le prebelili in dopolnili s sivkastimi venci in pilastri. S freskami sta cerkev med letoma 1703 in 1706 opremila Giulio Quaglio in njegova delavnica, za sedanji barvno bogati okras cerkve pa je zaslužna predvsem druga polovica 19. stoletja.

Na temeljih štirih emonskih škofov
Prvotno se je nad križiščem glavne in prečne ladje vzdigovala le navidezna kupola, ki jo je nato šele leta 1841 tudi dejansko sezidal Matej Medved. Kupolo nosijo kipi štirih emonskih škofov - Maksima, Flora, Kasta in Genadija, ki so svoje mesto v nišah mogočnih pilastrov dobili leta 1713, izdelal pa jih je Angelo Pozzo. Svoj pečat v stolnici je pustil tudi kipar Francesco Robba, ki je izdelal Marijin oltar v današnji Marijini kapeli, oltar Rešnjega telesa in Dizmov oltar. S konca 18. stoletja so se ohranile tudi korne klopi, stoletje baroka pa je zapustilo tudi orgelsko omaro.

Na mestu današnje stolnice je sprva stala romanska triladijska bazilika, ki so jo prvič pomembneje prezidali v drugi polovici 14. stoletja, novo podobo pa ji je nato prinesel še čas po ustanovitvi ljubljanske škofije.

Maja Kač