Pevci in ansambli, ki niso prišli v ožji izbor za nastop na samem festivalu, in tudi drugi glasbeniki po vsej Sloveniji, so se navadno takoj lotili študiranja največjih uspešnic, da so potem z njimi poleti na senčnatih vrtovih podeželja ali terasah ob Jadranskem morju lahko zabavali svoje poslušalce.

Sramežljivi začetek Slovenske popevke
Pri tem so jim bile v veliko pomoč festivalske knjižice, drobne brošurice, ki so objavljale besedila pesmi, note za enoglasno petje in akorde za kitaro. V nekdanji Jugoslaviji je bilo tega gradiva na pretek, saj se založniki niso zadovoljili le z domačo bero, ampak so segli tudi čez mejo, denimo v San Remo, kjer je prvi festival potekal že leta 1951.

Naša Slovenska popevka pa je tovrstno notno literaturo nekako sramežljivo uvedla šele ob svoji tretji prireditvi, leta 1964. Takrat se je to marsikomu zdelo še nekakšna novost, vendar le zato, ker ni poznal slovenske glasbene zgodovine. Dejansko bi namreč vzporednico tega založništva lahko našli že v stoletju pred uradno uvedbo domačega festivalskega popevkarstva ali – kar naravnost povedano – v letu 1848.

Kot marsikje v Evropi je namreč tudi na tem področju spremembo prineslo šele revolucionarno leto 1848, ki je omogočilo svobodno interesno združevanje državljanov. Vendar do prvih javnih prireditev ni bila lahka pot, vsaj ne pri Slovencih. Prizadevni začetniki so se morali kar namučiti in prebresti številne ovire, da so se lahko prvič javno predstavili obiskovalcem v dvorani.

Pod starim režimom
Gibanje državljanov je bilo v času ministrskega predsednika Metternicha strogo pod nadzorom policijskih ovaduhov. Znano je, da denimo dr. France Prešeren kljub svoji strokovni nespornosti ravno zato ni dobil samostojne advokature - zanjo je prosil kar šestkrat - saj so zvesti državni uradniki o njegovem obnašanju vsakič napisali povsem odklonilno mnenje. Prešeren je bil član manjše skupine ljubljanskih meščanov, ki se je shajala v eni izmed gostiln (Pri Divji kozi v zdajšnji Čopovi ulici) in razglabljala o povsem običajnih dogodkih tedanjega časa. V tej sredi se je spoznal tudi z zasebnim učiteljem glasbe Jurijem Flajšmanom, ki je kmalu uglasbil nekaj njegovih pesmi. Ker so vohljači stalno oprezali okoli njih, so svoja zborovanja končno preselili k Liningerju v Spodnjo Šiško, kjer pa mestna policija ni imela moči.

Takih omizij je bilo v tistem času v Ljubljani kar nekaj, med drugim tudi pri Črnem Jurju ob Ljubljanici, kamor so zahajali zlasti čolnarji iz Trnovega in Krakovega, dveh predmestnih vasi, ki sta spadali v trnovsko faro. Znali so tudi lepo prepevati, zato jih je s pijačo mnogokrat pogostil tudi Prešeren. Kdo bi si mislil, da bodo ravno take druščine spomladi 1848 odigrale pomembno vlogo pri kulturnem ozaveščanju vsega slovenskega naroda?

Prva zadrega - kako ustanoviti skupino združenih Slovencev?
Prvo slovensko javno združenje je po revolucionarnih nemirih marca 1848 nastalo zunaj slovenskega ozemlja. Že konec tega meseca so se namreč prebudili Slovenci na Dunaju, o čemer so 3. maja poročale ljubljanske Novice: "Na Dunaji se je slovenski zbor ustanovil, kteriga predsednik je slavni dr. Miklošič … Ta zbor se 'Slovenija' imenuje." Obenem pa ista številka Novic še dodaja: "Tudi v Ljubljani, kjer se je ljubezin do narodnosti in domačiga jezika živo vnela, se je začela narodna družba, slovenski zbor imenovana."

Dunajski in ljubljanski Slovenci so torej za svoje združenje začasno izbrali izraz "zbor", tako nekako kot državni zbor ali deželni zbor. Dunajski zbor, imenovan "Slovenija", se je odločil, da bo deloval na političnem polju, ljubljanski pa je segel po kulturi. Že v prvi točki svojih pravil je pozneje - ko je že spremenil naziv - opredelil svoje poslanstvo: "Namen družtva je omika (izobraževanje) in povzdiga slovenskiga jezika na enako stopnjo veljavnosti, na kteri se drugi živi jeziki znajdejo, brez de bi se družtvo sicer v kake druge stranske deržavske (politiške) reči vtikovalo, tudi varstvo in ohranitev vsih po ustavi dodeljenih pravic, ktere naš jezik zadevajo. De se bo po ti poti narodnost oživila in povzdignila …"

Nemci so za svoja združenja uporabljali besedo "Verein". Med tovrstnimi zasedbami je bilo tiste čase popularno mariborsko moško pevsko društvo, imenovano Marburger Männer Gesang Verein. Po tem zgledu so ljubljanski Nemci novo slovensko združenje imenovali kar Slowenische Verein.

Druga zadrega – kako imenovati slovensko prireditev?
Kako imenovati nekaj, česar še ni bilo? Slovenski zbor si je v eni izmed točk svojih pravil zadal tudi nalogo organiziranja javnih prireditev: "Ker je posebin pripomoček za omikanje jezika in za obujanje veči ljubezni do njega v očitnih besedah, očitnim petjem in v gledišnih igrah iskati, se bo poslužilo družtvo časi tudi takih očitnih naprav."

V Ljubljani so se v stanovskem gledališču že vrstile glasbene prireditve, ki so bile oznanjane pod nemškim nazivom Concert. To so bili koncerti v pravem pomenu besede, torej je glavno besedo imela glasba. Člani ljubljanskega slovenskega združenja, čeprav sicer imenovanega kot zbor, pa prvenstveno niso bili glasbeniki in torej niso načrtovali le pevskih in instrumentalnih točk, ampak tudi deklamacije in gledališke prizore, zato jim izraz Concert ni ustrezal. Odločili so se za češki izraz "beseda". Na Dunaju živeči Slovenci so namreč v povezavi s Čehi že sodelovali na prireditvah s tem imenom in o tem so takrat pisale tudi Novice. Zato je bila ta sposojenka tisti čas še najprimernejša začasna rešitev, ki pa je pozneje vendarle prešla kar v splošno rabo za glasbeno- deklamacijsko-gledališke predstave na Slovenskem. Urednik Novic pa je odločitev Slovenskega zbora takrat komentiral: "'Beseda' za 'Concert' nam ni ničkaj všeč. 'Beseda' v pomenu (Conversation) je prav, za 'Concert' pa ni ugodna." No, kot kaže, ga niso poslušali.

Tretja zadrega - kako dobiti izvajalce?
Ker v Ljubljani ni bilo slovenskih prireditev, seveda tudi ni bilo nikogar, ki bi vadil petje, instrumentalno igranje ali dramske prizore v ta namen. Leta 1848 je klavir sicer poučevala javna glasbena šola ter več zasebnih učiteljev, saj je bilo v navadi, da se je na veliko muziciralo v meščanskih salonih, ki so predstavljali zbirališča družinskih prijateljev in znancev. Javni nastopi pa so bili uveljavljeni le v nemškem Stanovskem gledališču. Snovalci prvega slovenskega programa so se torej lahko zanesli le na te družinske povezave.

Prav tako pa je bilo vprašanje tudi glede pevcev. Tudi v tem pogledu so vadili le posamezniki, medtem ko so pevske zasedbe - zbori - delovale le pri posameznih župnijah in v bogoslužju. Ker torej že uveljavljenega posvetnega pevskega zbora, ki bi redno vadil in bi znal pokazati kakovostno izvedbo, ni bilo, so morali za silo zbrati moško in žensko pevsko zasedbo, ki sta začeli vaditi skladbe za prvo načrtovano "besedo". K sodelovanju pa so sklenili povabiti tudi pevce iz Krakovega.

Četrta zadrega - kako poimenovati pevsko zasedbo?
Člani ljubljanskega Slovenskega zbora so torej na svoje prireditve, "besede", nameravali povabiti tudi pevske skupine. Toda kako jih imenovati na programskem letaku? Nemci so za tovrstne zasedbe uporabljali izraz "Chor", ki se izgovarja kot "kor". Ta beseda je bila pri nas splošno uveljavljena, saj je denimo v cerkvi označevala dvignjeni prostor v ozadju stavbe, kjer so bile nameščene orgle in kjer so med bogoslužjem sedeli in tudi sodelovali pevci.

Zato si tudi pripravljavci prve slovenske prireditve niso belili glave in so ohranili kar ta nemški "kor", delno pa se je uveljavila tudi beseda zbor, a so v oklepaju za vsak primer zapisali še nemško različico.

Peta zadrega - kako sestaviti primeren program?
Na Slovenskem je bilo v tistem času kar nekaj pesnikov, ki so že v tridesetih letih izdali štiri zvezke zbornika Krajnska Čbelica. Pesmi pa so redno izhajale tudi v Novicah in v posameznih samozaložniških knjižicah. Nekoliko slabše pa je bilo s posvetno glasbo. V tem pogledu je do tedaj izšla le Ahacljeva pesmarica, ki je prvič prišla na svetlo leta 1833 in bila leta 1838 že ponatisnjena. Novice so do izbruha revolucije objavile le dve notni prilogi in eno pesem na naslovnici. Skladatelji, kot so bili Blaž Potočnik, Kamilo Mašek in Jurij Flajšman, pa še niso bili deležni tiska svojih posvetnih del. Kljub temu pa so se njihove skladbe širile v prepisih in snovalcem prve "besede" pomagale pri sestavi programa.

Šesta zadrega - kdaj izvesti prvo prireditev?
Ljubljansko narodno združenje, začasno imenovano Slovenski zbor, je bilo ustanovljeno 25. aprila 1848. Skladno s svojim poslanstvom se je takoj lotilo priprav za prvo javno prireditev. Sprva so načrtovali Malavašičevo igro, ki naj bi jo uprizorili 30. maja na godovni dan cesarja Ferdinanda I., ki je bil po njihovem mišljenju zaslužen za najnovejše svoboščine. Prireditev so 10. maja že napovedali v Novicah: "Domorodni slovenski zbor v Ljubljani je obljubil v korist ubožnejših gospodov učencov modroslovja in zdravilstva v ljubljanskem gledišu nalaš v ta namen spisano igro napraviti in dan igre o svojem času na znanje dati. Ker pa godu našiga premilostljiviga cesarja Ferdinanda I. ta domorodni zbor ne ve vrednejši obhajati kakor s to igro, dam v njegovim imenu na znanje, de se bo od mene v ta namen spisana igra z nadpisam 'Nekdaj in Zdaj' 30. tega mesca igrala ... Fr. Malavašič, zazdanji tajnik domorodniga slov. zbora."

Očitno pa s tem ni bilo nič, saj je Slovenski zbor imenovanega dne predstavil popolnoma drugačen program.

Sedma zadrega – kje najti primeren prostor?
Nemška Filharmonična družba je v Ljubljani za svoje nastope uporabljala dvorano nemškega viteškega reda v Križankah in oder stanovskega gledališča. Ker Slovenski zbor že zaradi svoje narodnostne opredelitve ni mogel računati na Križanke, mu je ostalo samo še nemško gledališče, ki pa je veljalo za trdnjavo nemštva. Slovenska beseda se je tamkaj v zadnjih desetih letih oglasila le nekajkrat, najbolj odmevno februarja 1846, ko so igralci, seveda rojeni Nemci, v kratkem igranem prizoru zapeli štiri slovenske pesmi. Slovenski zbor bi zato maja 1848 le stežka uspel s svojo prošnjo, če prireditev ne bi bila posvečena godu cesarja Ferdinanda. Tako pa jim Nemci tega niso mogli ali smeli odreči.

Končno vse pripravljeno za prvo prireditev
Do napovedanega datuma je bilo končno vse nared. Slovenci pa so namesto gledališke igre pripravili pester glasbeno-deklamacijski program, ki je obsegal 14 točk. Novice ga niti niso napovedale, pač pa je to storil poltednik llyrisches Blatt, ki je v torek, 30. maja, napovedal, da bo zvečer prireditev, ki jo je pripravil Slowenisches Verein.

Prva "beseda" na slovenskih tleh
V torek, 30. maja, je bilo tako stanovsko gledališče polno do zadnjega kotička. Slovenski pevci in deklamator so ob pomoči orkestra predstavili pester program. Občinstvo je poslušalo deklamaciji, ki sta predstavili Vodnikovega Vršaca in pesem Koseskega z naslovom Vojaška. Izkazal se je tudi pianist z dvema točkama. Pevske točke pa so obsegale samospeve in skupinske izvedbe: Veselja dom, Slovenca dom, Slava našemu cesarju, Dolenjska, Pesem narodnih stražnikov, Zmes slovanskih napevov, Duh slovenski, Mornar, V spomin Valentina Vodnika in Slovenska popotna.

Uspeh je bil velikanski, Novice pa navdušene: "Hvala Bogu! da smo spet enkrat, in sicer iz globočin src mile glase svoje domovine v gledišu peti slišali, da smo se smeli spet enkrat na glas veseliti po dolgem trpljenju …"

Ureditev razmer in nova "beseda"
Uspeh prve slovenske prireditve je pripomogel, da so člani začasnega Slovenskega zbora na svojem prvem "velim zboru", ki je potekal že teden dni po tem podvigu (v torek, 6. junija), pogumno zastavili nadaljnje delo. Spremenili so ime, odtlej so se poimenovali kot Slovensko družtvo, in uredili pravila. Za predsednika je bil izbran dr. Janez Bleiweiss.

Trinajst dni zatem, 19. junija, pa je sledila že druga "beseda". Spet so se najbolj odlikovali glasbeniki. Poleg del Blaža Potočnika in Jurija Flajšmana s prireditev leta 1846 in maja 1848 se je tokrat kot skladatelj prvič predstavil 18-letni Kamilo Mašek. Občinstvo je poleg Dolenjske, izvajane že na prvi "besedi" in ponovljene na željo občinstva, slišalo še pesmice, ki so potem domala vse ponarodele - Pod oknom, Otok bleški, Zvonikarjeva ter nekaj priredb iz slovanske in hrvaške glasbene zakladnice. Nista pa manjkali niti deklamaciji. Vse skupaj je zneslo 16 točk sporeda. Poleg pevcev iz mesta se je tokrat predstavil tudi pevski zbor iz bližnjega Krakovega in požel velik aplavz.

Novice spet niso skoparile s hvalo: "Druga beseda, napravljena od slovenskiga družtva v Ljubljanskim gledišu je bila še prijetniši in bolj obiskana od perve. Veliko gospodičin je pelo, ktere so današnji besedi posebno slavo dodelile. Tudi naši Krakovčanje, dobro znani mojstri v petji, so nas razveselili s tremi pesmami."

Slovensko družtvo nadaljuje svoje delo
Novoizvoljeni odbor Slovenskega družtva se je prvič sestal 8. junija in si zastavil vrsto nalog. Veliko zanimanje za obisk prvih dveh prireditev ga je opogumilo za ponovno postavitev Linhartove komedije Županova Micka, ki je bila v Ljubljani prvič in zadnjič igrana leta 1789. Naštudirali so jo kar hitro in predstava je bila že 8. julija 1848. Pred igro so zopet nastopili glasbeniki.

Nov podvig - založniška dejavnost
Na začetku julija je Slovensko družtvo začelo izdajati poltednik Slovenija, misliti pa je začelo tudi na druge založniške podvige.

Odličen odziv na slovenske pesmi v stanovskem gledališču je člane odbora namreč privedel na zamisel, da bi vse izvajane skladbe izdali v priročni knjižici in jim tako pomagali na poti v širni slovenski svet. "Se je sklenilo na svitlo dati vse doslej v gledišu pete slovenske pesmi, in se je izročila ta naloga posebnimu odboru," so to svojo odločitev oznanili v Novicah. Ta odbor je potem v dveh mesecih izbral 21 slovenskih skladb, ki so bile izvajane na vseh treh slovenskih "besedah" (30. maja, 19. junija, 8. julija) v stanovskem gledališču, delno pa tudi tiste, ki so bile zapete v nemškem sporedu leta 1846 in 1847. Uredili so dve lični pesmarici, ki so jima dali naslov Slovenska gerlica. Oznanilo o njunem izidu, ki so ga opremili z datumom 26. september, so 4. oktobra objavili v Novicah: "Pervi zvezek obseže 11, drugi 10 v Ljubljanskim gledišu petih pesem; besede in note za petje in glasovir (klavir) so v prav ličnem tisku; zato bosta ta dva zvezka vsim prijatlam domačiga petja gotovo zlo dopadla."

Slovenski gerlici je v nakladi po 1000 izvodov natisnil Jožef Blaznik, ki je račun izstavil 30. septembra.

O novih in novih "besedah", strgani obleki in izgubljeni zlatnini
Na začetku septembra pa je bila medtem na sporedu tudi že nova "beseda" z glasbo in gledališko igro. V oktobru se je zaradi ponovnih nemirov na Dunaju tudi Slovensko družtvo v Ljubljani za kratek čas podalo v politične vode. Novembra pa se je spet lahko posvetilo svojemu kulturnemu poslanstvu. Tako je bil za sredo, 22. novembra, napovedan "pervi izverstni zbor" (danes bi temu rekli občni zbor), združen z novo "besedo". Spet se je igralo in pelo. Naval na stanovsko gledališče je bil tako velik, da si je, kot poročajo Novice, "več gospa v silnem drenji obleko stergalo in zlatnino s sebe zgubilo preden so mogle na svoj sedež priti". Že uro poprej ni bilo moč priti v gledališče, dvesto ljudi pa se je moralo vrniti domov, ker je zmanjkalo vstopnic.

Oznanjeni občni zbor pa je potekal že dopoldne v stavbi redute na Šentjakobskem trgu. Člani so z veseljem govorili o dogodkih zadnjega pol leta, odkar so ustanovili svoje društvo: "Spomlad svobode je pognala mnogo, mnogo cvetlic, in novo življenje je začelo kliti po celim Avstrijanskim…Ena teh spomladanskih cvetlic je tudi naše slovensko družtvo. Nježna cvetlica je bila ob rojstvu, kakor vsaka šibka, mlada stvarica, goreče sprejeta od mnogih, - hudo osovražena od drugih. Pa zdrava korenina cvetlice se je branila nasprotnim viharjem in je v mnogih težavah krepko življenje dognala do 6. rožnika pod perutami njene slovenske matere na Dunaji. 6. rožnika se je ustanovilo, kar je poprej le začasno (provizorno) bilo, in nova doba se je začela, veselejši rast mlade cvetlice, ker se je od dne do dne več vertnarjev prikazalo, ki so začeli za domačo cvetlico skerbeti. Marsikateri vihar je pa vunder še čez njo planil, marsikateri sovražnik jo je hotel še poteptati, pa zastonj je bilo vse …"

Odborniki so potem še dalje razglabljali o svojih križih in težavah, pa tudi o uspehih, ki so jih doživeli v tako kratkem času. Med te podvige so seveda spadale tudi "besede" in izdaja obeh Gerlic: "Slovenskih pesem smo nabrali dva zvezka in ju pod naslovam: 'Slovenska gerlica' na svitlo dali na potroške družbe. Prodajajo se zlo."

Veliki, a žal napačno ovrednoteni podvig Slovenskega družtva
Slovenskemu družtvu v Ljubljani je torej v dobre pol leta, od 25. aprila do 22. novembra 1848, uspel veliki podvig. Iz povprečnega mestnega mrtvila mu je uspelo vzpostaviti živahno kulturno delovanje in ga nadgraditi z izdajo časopisa in dveh notnih zvezkov, s čimer je skladbam, izvedenim na prireditvah, pozneje omogočilo še prodor na preostale slovenske odre. Žal pa ta njegova vloga v strokovni javnosti še ni bila pravilno ovrednotena.

Še huje - vodilni strokovnjak na tem področju, akademik, profesor in doktor, ki ga označujejo tudi za očeta slovenske muzikologije, v svoji knjigi o zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem dokaj površno opisuje prav dogodke v zvezi z delovanjem Slovenskega družtva. Poleg tega, da navaja napačen datum prve "besede" (30. april, kar je nemogoče, saj bi potemtakem društvo prvič nastopilo že pet dni po ustanovitvi; tako prizadevni pa člani spet niso bili), beremo tudi napačno navedbo avtorstva skladb, ki so se izvajale na "besedah" in nepopoln seznam objav v Slovenskih grlicah. Zgrešil je tudi letnice izida tretjega zvezka in ponatisa prvih dveh zvezkov iz leta 1848. Res škoda, kajti te podatke, sklicujoč se na njegovo avtoriteto, že petdeset let nekritično prepisujejo tudi njegovi študentje in drugi raziskovalci, tako da se zmote širijo in širijo …

Po letu 1848
Slovensko družtvo je uspešno delovalo do konca leta 1851. Ko je bila 31. decembra odpravljena ustava, se je za Slovence začela težka doba, ki je za dobro desetletje - do ustanovitve čitalnic - dušila kulturne pridobitve revolucije. List Slovenija je že leta 1850 prenehal izhajati, "besede" so morale svoj zagon končati po svoji dvanajsti prireditvi, v vodo pa je padlo tudi upanje na ustanovitev samostojnega slovenskega gledališča. Edino glasbe sovražnikom slovenstva ni uspelo izničiti. Že leta 1850 je izšel tretji zvezek Slovenske gerlice, leta 1852 pa sta tudi prva dva že dočakala prvi ponatis. Potem so do leta 1862, ko je društvo obstajalo le še na papirju, prišle na svetlo še štiri številke. Bilo je torej dovolj priložnosti, da so se pesmice iz teh izdaj, tako kot dandanes znane popevke, širile po deželah, kjer so prebivali Slovenci.

Celjski čitalničar Gregor Tribnik je leta 1864 izdal pesmarico dvajsetih slovenskih uspešnic, ki naj bi izpolnile program tedanjih novo nastajajočih narodnih čitalnic. Poleg tega pa so se skladbe iz pomladi in zgodnjega poletja leta 1848 širile tudi v drugih izdajah in po ljudskem izročilu. Radi so jih izvajali tudi instrumentalisti in njihove zasedbe. Skladbe, kot so Življenje (Uršič - Rihar), Pod oknom (Prešeren - Flajšman), Zvonikarjeva, Planinar, Dolenjska, (besedilo in glasba vseh treh Blaž Potočnik), Otok bleški (Huber - Mašek), so s takrat že ponarodelimi Veselja dom, Slovenska deklica, Svarjenje, Popotnik, Zadovoljni Kranjec, Kje so moje rožice, Gorenjska in Dolenjska zdravica prešle v narodno last.
Na gramofonu
S pojavom gramofonskih plošč pa so stare slovenske uspešnice doživele novo poglavje popularnosti. Opazile so jih namreč tudi gramofonske tvrdke, predvsem pa tudi tuji pevci in instrumentalisti. Med prvimi tujci, ki so posneli veliko slovenskih pesmi, je bil Hrvat, pevec in gledališki igralec Tošo Lesič. Leta 1909 je za družbo Grammophone Concert Record s sedežem v Londonu posnel tudi Potočnikovo Dolenjsko (Pridi Gorenjc), Maškovo Blejsko jezero (Otok bleški) in ponarodelo Vse mine (Kje so moje rožice).

Ruski pevec Jakov Medvedjev, imenovan tudi Jacob M. Medvedieff, pa je za ameriško družbo Victor ob spremljavi orkestra King's Orchesta pod vodstvom Edwarda T. Kinga posnel dve plošči, na katerih so tri izmed popularnih skladb, ki so svoj polet v dvorane in prvo objavo doživele v Ljubljani leta 1848. Gorenjska zdravica in Svarjenje sta bili posneti v New Yorku 7. julija 1916, Veselja dom pa 7. decembra istega leta. Tudi družba Columbia ima veliko starih slovenskih posnetkov, med drugim tudi Slovensko deklico, ki sta jo po prvi svetovni vojni v ZDA zapeli Avgusta Danilova in Mila Polančeva. Naslovi teh plošč so bili potem objavljeni v katalogih svetovno znanih gramofonskih družb, ki so tako še dalje skrbele za popularnost slovenskih glasbenih uspešnic.

Čakajoč na Medvedjeva
Člani Slovenskega družtva so se morali leta 1848 izjemno potruditi in odpraviti vrsto zadreg in ovir, preden so se lahko dokopali do svoje prve prireditve, medtem ko so prireditelji popevkarskega festivala leta 1962 lahko sedli v dokaj ogret stolček.

Stari gramofonski posnetki in ohranjeni zvezki Slovenske gerlice namreč zgovorno pričajo, da je bila slovenska glasba v svetu dokaj uveljavljena že vsaj pol stoletja, preden se je oglasil prvi Festival slovenske popevke. Žal pa snovalci te prireditve v vseh petdesetih letih njenega obstoja niso znali izkoristiti pridobitev svojega časa. Vse torej še vedno ostaja le v domačih vodah, o kakih knjižicah z notami in podobnem, kar so si lahko privoščili že člani Slovenskega družtva leta 1848, pa očitno lahko samo sanjamo.

Tako, kot kaže, vsi še dalje čakajo kakega novodobnega Medvedjeva, ki bo morda tam čez Lužo prepoznal kakovost glasbe izpod Triglava in ji omogočil ponoven prodor v svet.

Andrej Mrak