To je bilo drugo potovanje moža, ki velja za osrednjo osebnost severnoevropske renesanse, v Italijo, ki je kot zibelka renesančne umetnosti predstavljala enkraten oziroma kar obvezen vir upodobitev za vsakega slikarja, ki je želel stopati v korak s časom.

A takrat je bil Dürer star že 34 let in spodobi se, da povemo zgodbo tako, kot je treba. Albrecht Dürer se je rodil leta 1471 v Nürnbergu zlatarju, ki je imel pozneje z Albrechtovo materjo še najmanj 14 otrok. Prav v očetovi zlatarski delavnici je mladenič dobil znanje, odmeve katerega lahko pozneje opazujemo na natančnih upodobitvah svečnikov in drugih predmetov na njegovih grafikah.

Študijsko vandranje
Grafične izkušnje, ki jih je pozneje dodelal do te mere, da se je v zgodovino umetnosti zapisal kot eden največjih grafičnih mojstrov, je pridobil v delavnici botra Antona Kobergerja, ki je opustil zlatarstvo in se začel ukvarjati s tiskanjem, nato pa še pri Michaelu Wolgemutu in Wilhelmu Pleydenwurffu. Po končanih pripravniških letih je sledil staremu nemškemu običaju in se odpravil na "potepanje" (Wanderjahre), v katerih so bodoči slikarji svoje znanje izpopolnili še pri umetnikih iz drugih mest oziroma držav. Odpravil se je v Colmar, po vsej verjetnosti, da bi srečal in se učil pri Martinu Schongauerju (1425-1491), a je v mesto prispel prepozno, saj je slikar že umrl. Nato se je po vsej verjetnosti odpravil v Frankfurt, na Nizozemsko in pozneje še v Basel, poseben vpliv na njegovo nadaljnje ustvarjanje pa je imel obisk Italije.

Obvezno potovanje v Italijo
Tja se je odpravil leta 1494. Po vsej verjetnosti ga je k temu spodbudil tudi izbruh epidemije kuge v Nürnbergu (kjer je pustil svojo ženo Agnes Frey). Na potovanju čez Alpe pa si je čas krajšal čas tudi s slikanjem akvarelnih podob okolice, ki veljajo za prve prave krajine v zahodni umetnosti.

Strah pred poslednjo sodbo ob prelomu stoletij
Leto pozneje se je vrnil v Nürnberg, kjer je odprl lastno delavnico in kmalu zaslovel kot graver in lesorezec. Leta 1498 je nastala njegova slavna grafična serija Apokalipse (motivika je bila ob približevanju leta 1500 in s tem povezanim vsesplošnim strahom pred prihodom poslednje sodbe v Evropi zelo priljubljena), ki je postala prava uspešnica. V tem letu je nastalo tudi prvih sedem prizorov velikega pasijonskega cikla, nekoliko pozneje pa še serija enajstih prizorov svete družine in svetnikov.

Portret 'slovenske kmetice'
Leta 1505 je sledilo drugo potovanje v Italijo in tega leta je nastal tudi portret dekleta, danes poznan pod Una Villana vindisch. Kdo se skriva za to označbo, pravzaprav ne vemo natačno, vsekakor pa lahko pri oznaki 'vindisch' domnevamo, da gre za prebivalko ozemlja, ki je ležalo vsaj v bližini 'današnje Slovenije'. V Italiji se je ukvarjal predvsem s slikanjem s tempero na platnu. Kljub izjemnemu ugledu, ki ga je bil deležen v Benetkah, se je sredi leta 1507 vrnil v domači Nürnberg in ostal v nemških deželah do leta 1520. Njegov sloves se je razširil po vsej Evropi in Dürer se je lahko pohvalil s plemenitim krogom prijateljev, kot so Raphael, Giovanni Bellini in Leonardo.

Po vrnitvi domov je nastalo nekaj njegovih najbolj znanih slik, kot so na primer Adam in Eva (1507), oltar z Marijinim vnebovzetjem (1509) in Čaščenje Sv. trojice (1511). V tem obdobju pa je končal še dve velika lesorezna cikla – Veliki pasijon in Marijino življenje, ki sta bila izdana leta 1511.

V službi dveh cesarjev
Leta 1512 je postal slikar cesarja Maksimilijana I. in po njegovi smrti tudi mladega Karla V. Po Maksimilijanovi smrti je Dürer zapadel v krizo, zavedajoč se, da je doba njegovega patrona prišla h koncu. Nanj pa je vplivalo tudi pisanje Martina Luthra in v njegovem poznejšem delu je vse bolj navzoče protestantsko obravnavanje motivov. Julija leta 1520 se je odpravil na svoje zadnje potovanje (tokrat skupaj s soprogo) po dolini Rena najprej do Kölna in nato do Antwerpna in še v nekaj drugih mest. Leta 1521 se je vrnil v Nürnberg, kjer je živel vse do svoje smrti, leta 1528.

Slikanje za dušo
Dürerjeva umetnost kaže vplive tako flamske kot beneške umetnosti, pa tudi del Michaela Pacherja in Martina Schongauerja. Bil je sijajen portretist, začetnik tradicije samostojnega slikarjevega avtoportreta in poskrbel za prve »romantične« upodobitve alpske pokrajine. Gozdove, vasi in jezera je upodabljal v akvarelu, pri tem pa ni šlo vedno za študije, ki so pozneje služile večjim kompozicijam, ampak za manjša dela, ki jih je umetnik očitno slikal 'za dušo.' Na nadaljnjo umetnost pa je imel največji vpliv prav kot grafik, ki so se širile na vse konce Evrope.

M. K.