"Moj oče, navaden težak, je med bolezenskim dopustom nekaj narisal. Imel sem kakih osem let in se začudil, kaj vse lahko nastane, če rišeš na papir. Moj ata ni nikoli več ničesar narisal, vendar je to zadostovalo, da sem bil tako močno presenečen in da sem že tedaj začel svojo slikarsko pot …" To je bil izvor Avgusta Černigoja kot slikarja, torej tistega Černigoja, ki je prve danes znane risbe naredil med služenjem vojaščine med prvo svetovno vojno – v zvezi s slednjo se Černigoju zdi pomembno poudariti, da ni med vojno niti enkrat ustrelil iz puške -, Černigoja, ki je na začetku dvajsetih v Postojni poučeval risanje, in tudi Černigoja, ki je likovno - tedaj še v ekspresionističnemu slogu - opremljal prve številke Novega rodu in ilustriral otroške zgodbice Josipa Ribičiča.

Predanost slikarstvu, zbiranju znanja in raziskovanju
Vendar Černigoju ustaljena 'službica' kmalu ni bila dovolj. Moral je v svet. Zakaj, pojasnjujeta dve temeljni Černigojevi osebnostni lastnosti, ki ju v delu Slovenski konstruktivizem in njegovi evropski okviri izpostavlja Peter Krečič. Prva pomembna Černigojeva lastnost je bila njegova predanost umetnosti, še posebej slikarstvu. Druga pa je bila njegova izredno močna intelektualistična usmerjenost, izredno močna, nepremagljiva želja po znanju. V obojem, skupaj z notranjo razvnetostjo in revolucionarnim žarom, je Černigoja duhovno povezalo z evropsko avantgardo, še posebej z ruskim konstruktivizmom in intelektualno usmeritvijo šole Bauhaus.

S šolo Bauhaus, na kateri se je Černigoj šolal kot edini Slovenec, je povezan izvor 'drugega' Černigoja, Černigoja, ki mu slikarstvo ni dovolj, pač pa zasleduje celovito stilizacijo življenja. Gre za umetnika, ki je likovnik, arhitekt, inženir, scenograf, tipograf … Bauhaus je Černigoja na neki način odrešil. V želji po formalni izobrazbi se je Černigoj leta 1922 znašel v Münchnu. München je izbral zato, ker je tamkajšnja likovna akademija veljala za eno najboljših v Evropi, poleg tega pa je bilo v Münchnu tudi mnogo zasebnih likovnih šol, kamor se je lahko 'zatekel' na sprejemnih izpitih za akademijo neuspešni kandidat.

Beg iz zadušljivih münchenskih šol
Černigoj je uspešno prestal prvo selekcijo, vendar pa se mu je šola kmalu priskutila. Bila je zatohla in anahronistično akademistična, za Černigojev odhod s šole pa je bila odločilna reakcija njegovega profesorja Karla Becker-Gundahla na Černigojeve prve lepljenke. "Na akademiji tega ne delamo! Če se imate za umetnika, lahko kar greste," je izjavil Becker-Gundahl. Podobno nerazumljen je bil Černigoj na umetnoobrtni šoli, kamor je odšel z akademije. "Predolge prste imate!" je vzkliknil profesor za umetnostno zgodovino Joseph Popp, ko mu je Černigoj pokazal nekaj svojih del. Černigoj je v tem videl namig, da je preveč virtuozen, zato se je nameril še bolj posvetiti študiju sodobne umetnosti.

Kmalu je slišal o novi šoli. Imenovala se je Bauhaus. Černigoja je vznemirjala že sama beseda. "Pomenila mu je novo stavbo, novega človeka, nov svet, umetnost povsod …" zapiše Krečič. V Bauhausu je Černigoj našel sorodne duhove, duhove, ki so razumeli njegove lepljenke in jim niso odrekali statusa umetnosti. Vpisal se je v tečaj pri Laszlu Moholy-Nagyju in tam sp oznal osnovne poteze konstruktivizma. Delal je intenzivno in vase srkal vse, kar je videl. Spoznaval je vzorce grafičnega in industrijskega oblikovanja, ki jih v Sloveniji ni poznal še nihče, tudi jazza in še posebej baleta ni odpravil kot nerelevantnih za svojo umetnost. Posebej pozorno je Černigoj spremljal predavanja ruskih umetnikov, ki so občasno prihajali na šolo, in na sploh si je ustvaril zaokroženo predstavo o revolucionarni umetnosti.

Gnila Ljubljana ni za Černigoja
To je bila umetnost akcije, ki naj bi spreminjala svet in s katero je ob svoji vrnitvi na Slovensko želel prevetriti Ljubljano, čeprav ga je Srečko Kosovel svaril: "Za zdaj zate v Ljubljani ni nič, jaz bi sicer rad, da prideš, toda tam je silna gniloba." Preprosto povedano je bila Ljubljana in tudi vsa Slovenija premajhna za Černigojevo umetnost, ki je bila umetnost sodobne evropske metropole. In obenem tudi preveč zatohla v mišljenju. V majhni Sloveniji se je stremelo k umetnosti, ki je nacionalno konstitutivna, ki bi sledila enemu toku, ki bi vodil k 'pravi' narodni umetnosti. Ta miselnost ni bila tuja niti nekaterim kritikom individualizma in vulgarnega materializma ter plehkosti umetnosti 19. stoletja. En tok zagovornikov nove družbeno aktivne umetnosti je bil idealističen, preroditev družbe je videl v krščanski transcendenci in v umetnosti ekspresionizma, materialistična kritika pa se je spogledovala z rusko revolucijo in dinamičnim konstruktivizmom.

V zadnji struji je Černigoj našel nekaj zagovornikov, ki pa niso mogli preprečiti splošnega obsojanja njegove prve konstruktivistične razstave, ki jo je Černigoj priredil avgusta 1924. Noben od kritikov ni razumel razstave, ki je sledila metodi avantgardne razstave v tem, da je ob umetniška dela postavila stroje, različne predmete, plakate, stene pa prekrila tudi s parolami. Edini, ki je razstavo, na kateri so bili predstavljeni arhitekturni modeli, reliefi v smislu Tatlinovih kontrareliefov in skulpture, razumel, je bil profesor fizike Nardin. Temu je uspelo ugotoviti, da je bistvo razstave govor o prostoru in času.

Izgon iz Ljubljane
Zaradi popolne nerazumljenosti se je Černigoj odločil, da svojo drugo konstruktivistično razstavo – na ogled je bila julija 1925 – dopolni s teoretskim pojasnilom. V njem je zapisal, da bodo razstavljene slike ponazarjale razvoj umetnosti od impresionizma, prek ekspresionizma do kubizma, "zakaj umetnost ne služi uživanju, marveč za umetnostno izobrazbo ljudstva ter za razumevanje duševne časovne geometrije". Vendar so kritiki ravno te besede vzeli za izhodišče novega napada. Černigoja so imeli za pretencioznega umetnika, ki meni, da lahko kar na primeru svojega dela predstavi neki sicer splošen razvoj umetniških tokov. Nato so v njegovem poštnem predalu našli še prepovedani časopis La Fédération Balcanique in Černigoj je moral nemudoma zapustiti Ljubljano in državo, ki se je najprej kazala kot uresničitev slovenskih stremljenj po samostojnosti oziroma osvoboditvi izpod germanskega jarma, kmalu pa se je začela kazati kot prava diktatura.

Pleskanje ladij in poučevanje v šoli
Černigoj, ki je zaradi znanstva s Ferdom Delakom že v Ljubljani iskal stik z gledališčem in ki je v Ljubljani kot edini izvajal zares kakovostno konstruktivistično avantgardo, se je vrnil v Trst, kjer se je najprej preživljal s priložnostnim honorarnim delom (predvsem s poslikavami ladij), med drugo svetovno vojno je slikal cerkev, po vojni pa do upokojitve poučeval risanje na slovenski realni gimnaziji in na učiteljišču. Po vojni se je Černigoj osnovni konstruktivistični usmeritvi odpovedal in njegovo delo je potovalo prek krajinarstva, impresionistične interpretacije videnega do nove abstrakcije in informela. Proti koncu življenja, natančneje v sedemdesetih, je Černigoja doletel nov ustvarjalni zagon. Černigoj se tedaj nekako vrne na začetek, saj ustvarja kolaže in objekte, torej dela v mediju, značilnem za avantgardo. Černigoj je umrl leta 1985 v Lipici, kjer je ustvarjal zadnjih nekaj let in kjer so nastajale predvsem drobne grafike, risbe in akvarele.

Tržaška konstruktivistična skupina
Prišli smo do konca Černigojevega življenja, ne pa tudi do konca njemu posvečenega sestavka. Zakaj tako skop oris več kot štiridesetletnega obdobja? Razlog tiči v moči in vplivnosti osebnosti Černigoja kot konstruktivista. Njegova Tržaška konstruktivistična skupina je bistveno zaznamovala slovensko kulturno dogajanje v Trstu, novice o njenem delu pa so vplivale tudi na mlade v matični domovini. Černigojeva skupina je bila napadalna – v njej se je kazala drznost Černigoja, ki je v Ljubljani želel postati Plečnikov asistent samo zato, da bi ga onemogočil v njegovem 'nemogočem' klasicizmu -, zavestno avantgardna in propagirala je avantgardistično solidarnost. Propagirala je spoznavanje umetnosti Vzhoda, umetnosti skupnih slovanskih korenin ("Vzhod koraka z novim polnim tempom (biodinamizem) in ustvarja novo etično celoto.") in, kar je zelo pomembno, razlikovala je zdravo tradicionalnost od vsebinsko izpraznjene antikvitete. Parole, kot "Po umetnosti, umetnost!", niso bile le puhlice, pač pa so zahtevale novo vrednotenje umetnosti, vrednotenje na podlagi etičnih meril, kakršna so v ospredje potisnili ideologi socialistične revolucije.

Vrhunec slovenskega konstruktivizma v Trstu
Kot posebej ustrezni za propagandne namene so se kazali gledališče, arhitektura in plakat, ki so del javnega življenja. Tako so posebej v sodelovanju z Delakom nastale nekatere izjemne scenografije, ideje o propagandnem in izobraževalnem pomenu umetnosti pa je Černigoj najjasneje izražal v časopisu Tank. To je bilo konec dvajsetih, ko je s kolektivno razstavo tržaških konstruktivistov slovenski konstruktivizem dosegel vrhunec. Černigoj ga je še dopolnil s svojim drugim italijanskim manifestom, v katerem je pojasnil moč njihovih povsem abstraktnih elementov. Ti skupaj s postavitvijo, ki ne dopušča praznega prostora, 'udarijo' na vsa čutila in 'okupirajo' gledalca v času in prostoru, s čimer nastaja nova senzibilnost za moč, dinamiko in razvoj, za vrednote revolucije in avantgardne teorije razvoja.

Država v državi, ki želi odpraviti državo
Vse skupaj je bilo videti kot 'enklava' ljudi posebne miselnosti, ki so skoraj država v državi. Na videz so bili agresivni in skoraj nevarni, vendar pa je za njimi stal univerzalni humanizem. Želja po izboljšanju človeštva in življenjskih pogojih zanj. Šlo je za isto miselnost, ki je po Černigoju vladala na Bauhausu, čigar misel je vedno veljala uporabni umetnosti, ki bi producirala izdelke, ki bi bili lepi, funkcionalni in bi si jih privoščil vsak prebivalec sveta. Ki pa so izhajali iz 'posebne države', ki so jo hitro uničili tudi nacisti. Bila je nevarna, danes pa je njen pozitivni značaj obče poznan. Tako kot bi moral biti kot eden vrhunskih umetnikov prepoznan Černigoj, ki se je vedno spominjal Bauhausa in o njem govoril: "Živel si v ambientu, ki te je popolnoma vsrkal. Govoril si specifični jezik; Gropius (ustanovitelj Bauhausa, op. P. B.), ki je bil vedno z nami in vsakomur na voljo - mešanica narodov. To ni bilo več nemško. V Nemčiji je Bauhaus vejal kot sinonim za avantgardo in socializem." Danes pa po vsem svetu velja za napredno gibanje z s spoštovanja vrednimi umetniškimi in družbeno-političnimi nazori in spoštovanja vreden je tudi Černigoj.

Polona Balantič