Ne le da je Alberti (1404-1472) živel in deloval pred omenjenima visokorenesančnima mojstroma, tudi njegove ideje so bile tiste, ki so dale Michelangelu in Leonardu nujno potrebno osnovo za njuno delo.

Leon Battista Alberti se je rodil leta 1404 v Genovi kot nezakonski, a priznani sin bogatega florentinskega trgovca Lorenza Albertija. Svojemu stanu primerno je bil deležen najboljšega šolanja tistega časa. Med letoma 1414 in 1418 je obiskoval slovito šolo Gasparino Barzizza v Padovi, nato pa končal študij prava na takrat eni najbolj znanih univerz v Bologni. Pri 20. letih je že napisal komedijo Philodoxeos, pozneje pa se je posvetil še študiju matematike in naravnih znanosti.

Čeprav se je preizkusil tudi v kiparjenju in slikarstvu, je primarno ostal teoretik in kot tak prispeval pomembno osnovo za nadaljnji razvoj perspektive, arhitekture in renesančne misli na splošno. Humanista, pesnika, umetnostnega teoretika in arhitekta so občudovali najpomembnejši učenjaki, umetniki, papeži in vladarji tistega časa. Kako široka je bila njegova izobraženost, dokazuje naročilo, ki mu ga je leta 1443 zaupal kardinal Prospero Colonna. Rešil naj bi ladjo, ki se je potopila v jezeru Nemi, in čeprav mu naloge ni uspelo izpolniti, si je med njenim reševanjem domislil nove metode za merjenje globino vode.

Albertijev teoretski prispevek
Umetnostni zgodovinarji še danes cenijo predvsem dva njegova prispevka; teoretsko pisanje in njegove načrte za nekatere najlepše renesančne arhitekture. O kiparstvu in slikarstvu se je razpisal v delih Elementi di Pittura (Elementi slikarstva), La Statua (Kiparstvo) in Della Pittura Libri III (O slikarstvu III). Dela, ki so izšla med letoma 1434 in 1435 najprej v latinščini, nato pa še v italijanskem prevodu, so dala renesančnim mojstrom prve teoretične osnove.

Umetnost dvigne na raven znanosti
V prvem delu podaja svojo razlago perspektive, temelječo na lastnih opažanjih na področju geometrije in optike. Slika je zanj projekcija linij in barv na površino. Alberti vztraja, da morajo umetniki obvladati tudi retoriko in poezijo ter druga znanja, ki so nujno potrebna za kakovostno opravljanje njihovega dela. Umetnost dvigne nad obrt in jo enači z znanostjo. To odseva novo, humanistično razumevanje umetnosti in miselnost, ki jo je kot uomo universale utelešal tudi sam.

Uresničitev teoretskega dela
Njegova arhitekturna dela lahko še danes občudujemo tako v zibki renesančne umetnosti, Firencah, kot v nekaterih drugih italijanskih mestih. V mestu, kjer so vladali slavni Medičejci, je svoje ideje uresničil v pročelju cerkve Santa Maria Novella (1448-1470), pročelju palače Rucellai (1446-51) in pri Santissimi Annunziata (1470), poleg tega pa tudi na slavnem Tempio Malatestiano v Riminiju (1447,1453-50) ter San Sebastianu v Mantovi (začetek gradnje 1458).

Najvišji zakon narave
Okoli leta 1450 je izšla Albertijeva razprava o arhitekturi De re aedificatoria, v kateri svoja razmišljanja o harmoniji razmerij prenaša na stavbe. Lepoto vidi v harmoničnem povezanju vseh elementov v celoto, kar je mogoče doseči s sledenjem določenim proporcionalnim principom. Ti so po njegovem najbolj popoln in najvišji zakon narave. Vsak del mora biti neodvisen in hkrati povezan, le tak pa lahko odseva harmonijo celote.

Maja Kač