Pisali bomo o arhitektu in oblikovalcu judovskega rodu, ki se je leta 1902 rodil v madžarskem mestu Pecs in ki se je imenoval Marcel Lajos Breuer. Izdelek, zaradi katerega tokrat pišemo o njem, je nastal leta 1935, ko je Breuer, tedaj vodja oddelka za oblikovanje pohištva na šoli Bauhaus, ki je imela tedaj prostore v znameniti stavbi v Dessauu, ki jo je zasnoval sam ustanovitelj Bauhausa Walter Gropius, načrtoval stol, za katerega med drugim eden izmed pionirjev teorije oblikovanja in predsednik žirije BIA 21 Victor Margolin pravi, da je spremenil zasnovo stola. Ogrodje je bilo izdelano iz votlega jekla, nekoliko nagnjeno sedalo in naslonjalo - nagib naj bi razbremenil hrbtenico - pa sta bila izdelana iz tkanine, kar naj bi omogočalo večjo udobnost sedenja in naj bi tudi delovalo zoper bolečine v hrbtu.

Stol, ki si ga je poželel Vasilij Kandinski
Stol je navdušil tudi Breuerjevega sodelavca na Bauhausu, znamenitega umetnika Vasilija Kandinskega, ki si ga je zaželel za svoj dom. In tako je stol dobil ime Vasilij. Zanimivo je, da je menda na neki način ravno ta stol, ki je bil izraz odličnega in naprednega oblikovanja, ki je bilo doma na Bauhausu, prispeval k propadu šole. Breuer je na lastno pest želel sam tržiti stol. Ustanovil je družbo Standard-Möbel, vendar se je trženje izkazalo za težko nalogo, ki ji Breuer ni bil kos. Če bi licenca za izdelavo stola ostala pri Bauhausu, bi bilo stol lažje tržiti in bi imela od tega korist tako Breuer kot Bauhaus, ki se je v do napredne umetnosti vedno bolj sovražnem okolju prednacistične Nemčije znašel v hudih denarnih težavah, zaradi katerih je tudi prenehal delovati.
Ubežnika pred nacizmom
Vendar pa obtoževanje Breuerja za propad Bauhausa ni na mestu. Sovražnih sil je bilo preveč, da bi lahko Gropiusov projekt zdržal. Če ne prej, bi ga pokopal dokončni vzpon nacizma. Ta je bil tudi vzrok za to, da se je Bauhaus naprej razvijal oziroma da je evolucija na Bauhausu položenih temeljev moderne arhitekture in oblikovanja potekala v ZDA. Še prej pa je bil na vrsti postanek v nekaterih drugih evropskih državah. Pred nacizmom je Breuer, ki je bil judovskega rodu, najprej zbežal v Švico, kjer je bilo njegovo cevasto pohištvo deležno številnih hval. To pa se ni ponovilo na otoku, kamor se je Breuer, ki je bil v denarni stiski, podal za Gropiusom, prav tako ubežnikom pred nacizmom.
Kovina je za Britance presodobna
Nekdanja sodelavca na Bauhausu sta se znašla v Isokonu, družbi, ki je gradila modernistične stanovanjske hiše in bloke. Breuer je bil prepričan, da bo v Veliki Britaniji lahko nadaljeval svoje eksperimente, povezane s kovinskim oziroma cevastim pohištvom. A mu je bilo kaj hitro rečeno, da je to za Britance vse preveč sodobno. Raje naj uporablja les; še bolje, vezano ploščo. Hitro se je prilagodil tudi tem zahtevam in nastal je leseni Dolgi stol (Long Chair), še eden od vrhunskih dosežkov modernističnega oblikovanja pohištva. Iz te 'britanske avanture' velja omeniti še načrtovanje hiše Gane Pavilion, ki je bila skupni arhitekturni projekt Breuerja in Gropiusa. Posebna je bila zato, ker sta sodelavca pri oblikovanju njenega pročelja uporabo okoliškega kamna in lesa povezala z za modernizem značilnima betonom in steklom.
Binuklearna hiša in metuljčkasta streha
Leta 1937, ko je bilo v Nemčiji vsako nerežimsko arhitekturno udejstvovanje tako rekoč nemogoče, sta se Gropius in Breuer znašla v vlogi harvardskih profesorjev. Če je Gropiusa, ki je bil iz Evrope vajen velikih naročil, nekoliko motilo, da je bila njegova ustvarjalnost v ZDA bolj ali manj omejena na stanovanjsko gradnjo, je Breuer v tem našel nov izziv. Leta 1945 je tako navdušil s svojo idejno zasnovo 'binuklearne' hiše (binuclear house). Breuer je predvidel dve ločeni krili, ki ju je povezoval vstopni hodnik, eno krilo je bilo namenjeno spalnicam, drugo pa dnevnim dejavnostim. Druga novost, ki jo je predstavil Breuer - predstavitev je potekala v samem Muzeju sodobne umetnosti (MoMA) v New Yorku -, pa je bila 'metuljčkasta streha' (Butterfly roof). To je bil 'na glavo postavljen' koncept običajne strehe, kajti dve klančini strehe sta se spuščali druga proti drugi, tako da je v njunem stičišču nameščen glavni odtok deževnice.
Gradnja Unesca in navidezno mehčanje betona
A tudi Breuerjeva praksa ni za vedno ostala omejena na ZDA. Odločilen za njegovo vrnitev v Evropo je bil natečaj za stavbo Unesca v Parizu. Marcel Breuer je skupaj s Pierom Luigijem Nervijem in Bernardom Zehrfussom zmagal, s tem projektom pa se je Breuer usmeril tudi k novemu slogu. Postal je eden glavnih predstavnikov brutalizma, arhitekturnega sloga, katerega ime izvira iz francoskega izraza béton brut (surovi beton). Izraz je z mislijo na material, v katerem je najraje ustvarjal, uporabljal Le Corbusier. Brutalizem v ožjem pomenu besede se navezuje na vejo modernizma, ki cveti med sredino petdesetih in sredino sedemdesetih let in ki jo zaznamujejo pogosto repetitivne in tudi zelo impozantne v betonu oblikovane forme. Oblikovanje poteka na mestu gradnje samem oziroma in situ arhitekti pogosto vztrajajo pri tem, da se na betonu ohranijo odtisi lesenega kalupa, v katerem se je oblikovala betonska oblika. Breuer je oblikoval povsem osebni brutalistični slog, za katerega so bile značilne ovalne, skoraj skulpturalne poteze. Zato so govorili, da zna beton oblikovati tako, da je videti skoraj 'mehak' oziroma da beton oblikuje poetično.
Gargantujski stolp agresivne vulgarnosti
V celotnem življenju je Breuerju uspelo zgraditi le en pravi nebotičnik. Ta je bil zasnovan na modelu njegove na natečaju zavrnjene ideje za nebotičnik Grand central Tower nad Grand Central Terminalom v New Yorku, za katerega je arhitekturna kritičarka Ada Louise Huxtable dejala, da je "gargantujski stolp agresivne vulgarnosti". Koncept pa je vendar navdušil predstavnika banke Cleveland Trust Bank, ki je v New Yorku želela zgraditi eno izmed svojih podružnic. Nebotičnik so gradili med letoma 1968 in 1971, a zgradili so ga le polovico, natančneje enega izmed dveh stolpov, ki ju je Breuer želel postaviti ob osrednjo rotundo. Nebotičnik je že nekaj let prazen, skupinam, ki se bojujejo za zaščito ameriške arhitekture, pa je uspelio izsiliti njegovo ohranitev. Novi lastnik se je obvezal, da bo v njem uredil hotel.
Seveda si lahko ob tem le želimo, da bi hotel opremili tudi z Breuerjevim pohištvom, ki tudi danes, 27 let po njegovi smrti, ostaja izrazito sodobno in prilagojeno okusu in potrebam sodobnega človeka. To bi tudi pripomoglo k temu, da se Breuerja in njegovih sodelavcev z Bauhausa, ki niso le za vedno spremenili pogleda na kakovostni bivanjski prostor, ampak so bili tudi svetovljani par excellence in zagovorniki humanističnih nazorov, ne bi spominjali le ob razstavah, kakršna je bienale industrijskega oblikovanja, ampak bi bila misel nanje vedno z nami.
Polona Balantič