V kamnitem objemu Camille Claudel

Camille Claudel

Camille Claudel je bila ena izmed redkih slikark na prelomu 19. in 20. stoletja, a ji zaradi prevlade moških ustvarjalcev nikdar ni uspelo doseči priznanja. Poleg tega ni bila poročena in je bila "ožigosana" s pečatom Rodinove ljubice.

Claudelova je kip, imenovan Valček (La Valse), zasnovala leta 1889, dokončno obliko pa je dobil leta 1895. Odliti sta bili dve pozlačni verziji kipa deset let po končani skici.

Kipi Camille Claudel sicer kažejo vpliv njenega ljubimca, vendar pri tem ne gre pozabiti njenega vpliva nanj. Camille naj bi pogosto sodelovala pri izvedbi in zasnovi Rodinovih del, zato se ne ve, kolikšen je delež njene ustvarjalnosti v kipih, pod katerimi ni podpisana.

Večino svojih del je kiparka razbila na drobne koščke - vsako leto naj bi po napornem delu prišlo obdobje, ko je vse narejene kipe uničila. Prav zato je njen opus zelo skromen, vendar pa so leta 2004 v Seni našli kipec, ki ga pripisujejo prav njej.

Živela je v senci svojega ljubimca in učitelja Augusta Rodina, pozneje pa jo je usoda pripeljala za 'rešetke' umobolnice.

Camille Claudel je bila ena izmed redkih slikark na prelomu 19. in 20. stoletja, a ji zaradi prevlade moških ustvarjalcev nikdar ni uspelo doseči priznanja. Poleg tega ni bila poročena in je bila "ožigosana" s pečatom Rodinove ljubice. Foto:

Upor proti naravi: ženski genij.

Octave Mirbeau

Camille Claudel — Claudelova je kip, imenovan Valček (La Valse), zasnovala leta 1889, dokončno obliko pa je dobil leta 1895. Odliti sta bili dve pozlačni verziji kipa deset let po končani skici.

Umetnost kiparke Camille Claudel za časa njenega življenja nikdar ni dosegla veljave, ki bi ji glede na kakovost njenega kiparskega dela pripadala. Pa tudi po njeni smrti se je o njej pogosto govorilo le kot o asistentki, ljubici in muzi slavnega Rodina, pri tem pa še do danes ni raziskan delež Claudelove v Rodinovih kipih. A vendar je bila Camille Claudel samosvoja ženska, ki se je ob koncu 19. stoletja, ko v kiparstvu še nikakor ni bilo prostora za kiparke, odločila za negotovo in težavno pot. Vprašanje je le, če je njena usoda le posledica družbenih in družinskih pritiskov.

Spomini otroštva Camille se je rodila decembra leta 1864 v Fère-en-Tardenois v severni Franciji kot starejša sestra pesnika Paula Claudela. Njen oče Louis Prosper se je ukvarjal s hipotekami in bančnimi transakcijami, njena mati Louise Athanaïse Cécile Cerveaux pa je izhajala iz katoliške družine kmetov in duhovnikov. Družina se je preselila v Vileneueved-sur-Fère, ki ga je obiskovala poleti, v spomin Camille in tudi njenega brata pa se je zapisal kot rajski prostor, po katerem je kiparka hrepenela vse življenje.

Klic k umetnosti
Že zelo zgodaj se je mlada Camille zavedala moči ustvarjanja, za katerega izraz je našla v kamnu in glini. Oče jo je še v najstniških letih predstavil kiparju Alfredu Boucherju, ki je v njej prepoznal neizmeren talent in predlagal očetu, da se preselijo v Pariz, kar se je tudi zgodilo. Leta 1881 se družina naselila na Montparnassu, oče pa je ostal na deželi in služil denar za preživljanje treh otrok in žene.

Usodno srečanje
Vse do leta 1883 se je učila kiparstva pri Boucherju, a ko se ja ta odpravil v Italijo, jo je zaupal v varstvo Rodinu. Ta je bil že takrat slaven kipar, ki je buril duhove ne le s svojimi deli, v katerih naj bi bilo ujeto živo telo, temveč tudi s svojim načinom dela – namesto enega modela je Rodin v svoj atelje pripeljal več mladenk, ki so se nato gole sprehajale po prostoru. V takšnem okolju je tedaj dvajsetletna Camille spoznala ljubezen svojega življenja.

Med poklicem in ljubeznijo
Sicer se ne ve, kako je Camille doživljala obilico golih mladenk v Rodinovem ateljeju kot njegova ljubica, vsekakor pa je bila to odlična priložnost zanjo, da je spoznala anatomijo golega telesa, kar je za kiparstvo kar precejšnega, če že ne kar odločilnega pomena. Mlada umetnica med svojim razmerjem z Rodinom ni bila v nič kaj zavidljivem položaju; na eni strani je bil priznan kipar, ki si je prislužil vso slavo in je kljub njunemu razmerju ohranil tudi razmerje z Rose Beuret, na drugi strani pa mati, ki se nikdar ni zares strinjala z njenim poklicem.

Sprva doma niso vedeli za njeno ljubezen do Rodina, s katerim naj bi celo zanosila in nato spontano splavila, ko pa so izvedeli za njeno dvojno življenje, se je Camille odselila od doma. Leta 1892 je končala tudi ljubezensko razmerje s kiparjem, vendar sta se srečevala še vse do leta 1898.

Brez uspeha
V želji, da bi se uveljavila, se je Claudelova po končanem razmerju zakopala v delo, a so njena prizadevanja padla na neplodna tla. Njena dela so bila pogosto cenzurirana in niso dosegla uspeha, čeprav so jih kritiki hvalili. Ne prelomu 19. in 20. stoletja je bilo kiparstvo umetnost moških, kar je pomenilo, da so ženske sicer razstavljale, potencialni kupci pa njihovih del niso kupovali. Poleg tega pa je Camille zelo občutila Rodinov vedno večji uspeh, kar je v končni fazi pripeljalo do tega, da ga je obtožila kraje njenih idej.

Na drugi strani
Vse svoje življenje se je Camille počutila zavrženo predvsem od ljudi, ki jih je imela sama rada, pa tudi od družbe. Takšna razmišljanja in občutja so jo končno pripeljala do psihičnega zloma. Osamljeno in paranoično so jo leta 1913 na pobudo njene matere odpeljali v norišnico, kjer je ostala vse do smrti leta 1943. Vsa leta njenega bivanja v tej ustanovi je na materin izrecni ukaz ni prišel nihče obiskat in tudi ko se je njeno stanje izboljšalo, je na materino željo ostala v bolnišnici. Na obupana Camillina pisma je smel odgovarjal le brat Paul, vendar pa se tudi on ni menil za njene prošnje, niti potem ko je njuna mati umrla (junija leta 1929).

Kot ena izmed redkih kipark svojega časa ostaja Camille Claudel še danes neprepoznavna, pogosto je omenjena le ob Rodinu, čeprav njeno delo izraža samosvoj duh. Tisto malo kipov, ki jih kiparka ni uničila pred odhodom v norišnico, priča o velikem mojstrstvu in eleganci.

Lejla Švabič