Schinkel velja za prvo ime tako imenovanega projekta izgradnje novih Aten na reki Spree, na reki, ki teče skozi Berlin. Pruska dinastija si je namreč prizadevala Berlin narediti za novo evropsko kulturno prestolnico, kar so nekoč bile Atene, in o tem naj bi govorila tudi javna arhitektura v mestu. Foto:
Schinkel velja za prvo ime tako imenovanega projekta izgradnje novih Aten na reki Spree, na reki, ki teče skozi Berlin. Pruska dinastija si je namreč prizadevala Berlin narediti za novo evropsko kulturno prestolnico, kar so nekoč bile Atene, in o tem naj bi govorila tudi javna arhitektura v mestu. Foto:
Friedrich Gilly: Friedrichsdenkmal
Schinkel morda nikoli ne bi postal arhitekt, če ga ne bi povsem prevzel Gillyjev osnutek za spomenik kralju Friedrichu II., tudi Friedrich Veliki imenovanemu.
Caspar David Friedrich: Abtei im im Eichwald
Da je bila kralju Friedrichu Wilhelmu III. v resnici gotska in neogotska, pa tudi romantična estetika zelo blizu, potrjujejo tako njegova naročila notranje opreme kot tudi njegovi nakupi umetnin. Tako je leta 1810 od skoraj največjega romantika med nemškimi slikarji, Casparja Davida Friedricha, odkupil platno Opatija v hrastovem gozdu (Abtei im Eichwald), ki je pravzaprav vrhunski izraz romantične patriotske miselnosti. Tako hrast kot značilno nemška rastlina kot gotske ruševine so bili simboli mlade nemške nacionalne zavesti z začetka 19. stoletja.
K. F. Schinkel: Dom am Wasser (Katedrala ob vodi)
Arhitekturnih načrtov v gotskem slogu mu res ni uspelo realizirati, zato pa so bile Schinklove slike, ki so razkrivale njegovo privrženost patriotizmu in iskanju izvorno nemške kulture v srednjeveški gotiki, izredno priljubljene.
Karl Friedrich Schinkel - reprodukcija dela Die Blüte Griechenlands (Razcvet Grčije)
Podobno kot številni njegovi sodobniki je tudi Karl Friedrich Schinkel v Stari Grčiji videl civilizacijski ideal.
F. K. Schinkel: Neue Wache (Nova stražarnica)
Nova stražarnica, ki je bila obenem tudi spomenik padlim vojakom v napoleonskih vojnah, je bila prva Schinklova velika javna stavba. Zgrajena je v masivnem in preprostem slogu, kar razkriva njeno vez z militarizmom ter s pogumom in z osebno trdnostjo pravih vojakov.
F. K. Schinkel: zasnova ureditve Muzejskega otok
Na risbi ureditve območja, danes znanega kot Muzejski otok, je Schinkel stavbo muzeja zarisal kot svetlo silo prihodnosti, prihodnosti z na razumu utemeljeno politično ureditvijo meščanske družbe, kot temno pa je narisal grajsko stavbo, sedež okorenele miselnosti in preživelega absolutizma.
F. K. Schinkel: Stari muzej (Altes Museum)
Muzejsko stavbo si je Schinkel zamislil kot tempelj učenosti, katerega jedro je rotunda s kupolo, skrito pred očmi v znanje neposvečene javnosti.
K. F. Schinkel: rotunda v Starem muzeju
Rotunda v središču muzejske stavbe je bila predvidena koz oltar 'vere' znanja in učenosti.
F. K. Schinkel: Gledališka stavba, danes koncertna hiša
Gledališka stavba na Gendarmenmarktu velja za svoj čas izredno napredno arhitekturo. Njena posebnost je namreč zapletena kompozicija notranjih prostorov oziroma prehajanje gradbenih elementov enega v drugega, kar postane običajno šele s sodobno arhitekturo, pri kateri stene niso več nosilci teže in jih je zato mogoče bolj ustvarjalno razporejati.
F. K. Schinkel: Gradbena akademija (Bauakademie)
Gradbena akademija je Schinklova najbolj moderna stavba. Pri njeni gradnji je bila uporabljena tehnika skeletne gradnje in vnaprej izdelanih stenskih elementov, torej tehnika, ki se prvič uveljavi s kristalno palačo v Londonu leta 1851, v splošno uporabo pa preide šele z arhitekturo modernizma.

To je bil Karl Friedrich Schinkel (1781-1841), ključno ime klasicističnega Berlina, eden najvplivnejših nemških arhitektov vseh časov in najpomembnejši arhitekturni teoretik prve polovice 19. stoletja. Kot najstnik je Schinkel sicer izkazoval nesporen talent za risanje in slikanje, a kot šolar ni bil kaj prida. V gimnaziji je kar dvakrat ponavljal isti razred. Rešitev je prišla v osebi Friedricha Gillyja oziroma v podobi njegovega načrta za spomenik Friedrichu Velikemu.



Vse se začne z nikjer, a hkrati povsod navzočim Friedrichom Velikim
Namesto za 18. stoletje značilnih spomenikov v podobi jezdeca na konju v drncu ali v podobi mavzoleja je namreč Gilly kot spomenik oblikoval celoten Leipziški trg v Berlinu. Sredi trga bi na masivnem, v egipčanskem slogu zasnovanem bloku stal grški tempelj s preprostimi dorskimi stebri, kompozicijo bi dopolnjevali staroegipčanski obeliski in mogočni slavolok s kvadrigo na vrhu. Sama podoba velikega pruskega kralja, imenovanega tudi filozof med vladarji, bi bila odsotna; kralj bi bil metafizično prisoten v celotni urbanistični kompoziciji, stik z njim pa bi zagotavljala okrogla odprtina v strehi templja, simbolična vrata do nebes, zasnovana v duhu romantične miselnosti, ki ji je 'podlegel' tudi Gilly.

Iskanje starega Grka v sebi
Spomeniška zasnova v Schinklu ni vzbudila le občudovanja starogrške arhitekture, navdušenje nad katero je med Nemci zasejal predvsem Johann Joachim Wincklemann, ki je zapisal znamenito izjavo, da je ključna značilnost starogrške umetnosti „plemenita preprostost in tiha veličina“, ampak je v mladem arhitektu vzbudila tudi strast do oblikovanja javnih prostorov, ki prek navzočnosti vzorne arhitekture vzgajajo ljudstvo. O edukativni moči umetnosti ni bil prepričan le Schinkel, ki je zaradi tega tako kot drugi arhitekti obdobja klasicizma eno izmed pravih poti razvoja arhitekture videl v povzemanju oziroma predelovanju prvin antične arhitekture, torej mogočne arhitekturne starogrške civilizacije kot vzora vrhunske kulture. Teorija, ki jo je v delu O estetski vzgoji človeka najbolje povzel Friedrich Schiller, je govorila o tem, da se z opazovanjem starogrške sorodne umetnosti posameznik približa plemenitemu človeku, čigar vzor naj bi bili ljudje klasičnega obdobja antične Grčije.

Srednjeveška gotika – vzor nemškosti v kulturi in umetnosti
Na to teorijo je prisegalo konec 18. stoletja na novo oblikovano izobraženo meščanstvo (Bildungsbürgertum), ki je zahtevalo demokratizacijo oblasti in kateremu je pripadal tudi Friedrich Schinkel. To je bilo tudi meščanstvo, ki je v času Napoleonove okupacije nemških dežel težilo k spodbujanju patriotizma in boja za domovino, vzor nemške kulture pa je našlo v srednjeveški gotiki. Ta ideologija, ki je splošne vzore človečnosti iskala v antiki, vzorno nemško kulturo pa v srednjem veku, se je pokazala tudi v arhitekturni in splošnoumetniški teoriji Friedricha Schinkla, ki se je že kmalu po končani umetniški akademiji začel vzepnjati po birokratski lestvi znotraj pruskega urada za gradnjo (Oberbaudeputation).

Koristilo pa to Schinklu ni. Pravzaprav je pripomoglo k temu, da je bil njegov prvi veliki javni projekt, Neue Wache (nova stražarnica) v masivnem in strogem slogu z dorskimi stebri, zgrajen šele med letoma 1816 in 1818. Kralju se je namreč še posebej gotika, nad katero se je okoli leta 1810 zelo navdušil Schinkel, zdela precej neprimeren slog za javne zgradbe. Omahljivi in vse prej kot pogumni kralj Friedrich Wilhelm III. je nasprotno kot meščanski intelektualci gotiko odklanjal, saj se je po eni strani bal odziva Napoleona, ki bi ga lahko vsak njegov izraz privrženosti nemški stvari spodbudil k še hujši podreditvi leta 1806 poražene in okupirane Prusije, po drugi strani pa je Friedrich Wilhelm III. obujanje gotike videl kot izraz miselnosti nove javnosti, novih političnih sil, ki so težile k omejitvi kraljeve oblasti in k demokratizaciji države.

Zato ni presenetljivo, da so vsi danes zelo cenjeni Schinklovi načrti v gotskem slogu – mavzolej za pokojno kraljico Luizo (1810), berlinska katedrala kot spomenik za osvobodilne protinapoleonske vojne (1814/15), cerkev sv. Petra (1811 in 1814) – ostali neuresničeni. V majhnem merilu je Schinklu gotiko uspelo 'vtihotapiti' v obliki spomenika odpora proti Napoleonu v berlinskem Kreuzbergu (1817-1822), v velikem merilu, a v močno modernizirani obliki, pa šele s Friedrichswerdersko cerkvijo (1824) in gradbeno akademijo (1831).

Zoper potencialno infrastrukturo politične rezistence
Kralja ni motila le gotika. Motila ga je tudi Schinklova koncepcija urbanizma, ki je predvidevala ureditev velikih javnih prostorov, kakršne je z omenjeno ureditivijo Leipziškega trga v spomin na Friedricha II. predvidel že Gilly in ki bi postali središče javnega družabnega življenja. Te prostore je kralj videl kot morebitno 'infrastrukturo' politične rezistence, zaradi česar je moral Schinkel tudi večkrat predelati svoj načrt ureditve prostora pred v drugi svetovni vojni porušenim mestnim gradom (gre za danes skoraj zloglasno stavbo Stadtschloss – zloglasno zato, ker v Berlinu nenehno potekajo razprave o tem, ali naj stavbo ponovno zgradijo ali ne), danes poznanim kot Muzejski otok (Museumsinsel).

Schinkel si je zamislil oblikovanje parka Lustgarten kot velikega javnega vrta ter ureditev trga s fontano pred novim in na Nemškem prvim pravim javnim muzejem, danes imenovanim Stari muzej (Altes Museum). Schinkel je, da bi še bolj poudaril svojo privrženost ideologiji novega meščanstva, na skici stavbi muzeja (tempelj znanja) in katedrale (tempelj nemške religije) zarisal kot svetli, grajeni v belem kamnu, grad kot sedež stare tiranske oblasti pa je ostal temen. Kralj je nasprotoval. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da naj bi fontana odvračala pogled ljudi od gradu in tako 'kradla' pozornost sedežu dinastije Hohenzollerjev.

Po 'boju' s stebri dospemo do oltarja učenosti
Muzej pa je bil vendarle zgrajen. Nova doba, ki tudi v politično nekoliko zaostalih nemških deželah ni več dopuščala absolutistične oblasti, je od vladarjev zahtevala, da svojo oblast opravičujejo tudi s svojim razumom, katerega izraz naj bi bilo spodbujanje gradnje muzejev ter financiranje umetnikov in raziskovalnih odprav. Muzej danes velja za eno največjih Schinklovih del, njegov najbolj bistveni element pa je rotunda v središču, ki jo je Schinkel zasnoval kot oltar učenosti. Pot od vhoda do nje je prekinil z več sombolnimi preprekami (mogočni stebri, mrežasta kovinska vrata, stopnišče) in zahteval je, da se kupole nad rotundo od zunaj ne vidi. Njen vrh je moral biti pod gabaritom zunanjih sten, zato da je sveto jedro ostalo simbolno skrito in dostopno le tistim, ki pokažejo voljo, podati se na težavno pot do spoznanja.

Današnja podoba muzeja sicer ni povsem takšna, kot jo je predvidel Schinkel. Tudi v notranjo opremo muzeja se je namreč vtaknil kralj. To pa je bil že drugi kralj, Friderich Wilhelm IV., ki tako betežen državnik kot njegov oče sicer ni bil, kot ljubiteljski slikar in arhitekt pa se je rad vpletal v vsa vprašanja javne umetnosti in arhitekture. Danes obstajajo celo domneve, da si je celotno podobo muzeja zamislil kralj, Schinkel pa naj bi idejo le lepše predstavil na papirju.

Ko govorimo o Schinklu, med čigar največjimi berlinskimi deli sta še grajski most (Schloßbrücke) in gledališče (danes je v njem znamenita koncertna hiša na Gendarmenmarktu), je treba omeniti še njegov prispevek k razvoju gradbene tehnike. Kljub iskanju vzorov v preteklih dobah je bil Schinkel venomer usmerjen v prihodnost. Njegova arhitektura zato tudi ni historična. Nikoli mu namreč ni šlo za golo posnemanje starejših vzornikov – od njih je prevzel in na novo obdelal le elemente, za katere je menil, da jih njegovi sodobniki ali on sam niso bolje domislili. Najboljša arhitektura je bila zanj tista, ki je združevala vrhunsko znanje in estetska spoznanja celotne zgodovine; zato je bila Schinklova arhitektura v bistvu tudi eklektična.

Zoper lažnivo arhitekturo ali naj se vendar vidi konstrukcija
Bila pa je tudi tehnično napredna. Schinkel se je veliko ukvarjal z vprašanjem konstrukcije, ki je bilo zanj najpomembnejše vprašanje sploh. Znamenita je njegova izjava: „[…] zato izgovarjam naslednje vodilo: arhitektura je konstrukcija. V arhitekturi mora biti vse resnično, vsako maskiranje, skrivanje konstrukcije je napaka.“ V tem svojem prepričanju je bil Schinkel zelo blizu modernizmu oziroma funkcionalizmu v arhitekturi, ki se je povsem uveljavil šele v 20. letih 20. stoletja. Schinkel je zahteval, da se vidi, kateri so nosilni elementi stavbe; vsako okrasje, vsak steber, ki ni bil nosilec teže, pač pa le naličje, je bil po njegovem odveč. Tudi vsak kip, katerega sporočilnost ni bila v zvezi s poslanstvom, namembnostjo stavbe, je bil odveč. Zato mu je bila tudi tako tuja arhitekturna govorica baroka in zato je kot vrhunec svojega dela razumel preprosto gradbeno akademijo (Bauakademie). Ta je bila prva prava moderna stavba v Berlinu, zgrajena po načelih sodobne skeletne gradnje. Stene niso bile več nosilke teže, ampak tako imenovane zavesne stene, zgrajene iz vnaprej fabriciranih elementov, kar še danes ostaja načelo gradnje.

Karl Friedrich Schinkel je bil zares bil ključen arhitekt berlinskega klasicizma. Zaradi tega ga večina, ki se ne poglobi v njegovo življenje, ceni tudi še danes. Vendar pa je to postal 'po pomoti'. Schinkel je bil predvsem neutrudni raziskovalec novih možnosti gradnje in vseh zgodovinskih kulturnih obdobij; če bi oba kralja, Friedrich Wilhelm III. in Friedrich Wilhelm IV., ki sta ga sicer zelo cenila in z njim celo prijateljevala, pokazala več poguma, pa bi za seboj pustil precej drugačen Berlin. Berlin, katerega reprezentativna os, cesta Unter den Linden, bi bila precej bolj slogovno raznovrstna in ki bi še pred Dessauom s šolo Bauhaus postal nosilec sodobne arhitekture.

Polona Balantič