Napočil je trenutek, ki se mu ne more izogniti nobeno bitje na zemeljski obli in tudi Aškerc se je prav dobro zavedal, da bo nekoč prišla vrsta tudi zanj. O tem je nekega jesenskega večera celo razlagal svojim prijateljem: »Smrt ni vendar nič drugega kakor povratek v naročje prirode. Misel na smrt spravi lahko človeka trenutno v slabovolje, a trajno nima nanj nobenega vpliva. Vsak se zaveda, da pride tudi zanj poslednja ura, ko pade v nič, ko ga pahne usoda v večno temo, a vendar ga to ne zadržuje ne pri delu, ne pri zasledovanju njegovih stremljenj, ne pri uživanju ...«
Anton Aškerc je bil pri 56 letih še kar dobrega zdravja, čeprav so se že začeli pojavljati znaki te ali one bolezni. V sredo, 5. junija, pa ga je obšla slabost, zato je ključe svoje pisarne oddal v glavnem uradu. V četrtek je prišel v službo, čeprav je bil še vedno slab. Pri gledanju skozi okno pa se mu je nenadoma stemnilo in padel je na tla. Tam je ležal nekaj ur, ne da bi kdo opazil njegovo stanje. Potem pa se mu je zavest vrnila in popoldne je celo odšel na sprehod. Zvečer ob šesti uri pa se mu je doma v stanovanju napad ponovil. Zadela ga je možganska kap. Znova je padel na tla in se ni mogel premakniti, ker je bila paralizirana desna stran telesa. Tako je ležal na tleh vse do sedme ure zjutraj, ko ga je tamkaj našla postrežnica. Hitro je poklicala pomoč in z rešilnim vozom so ga odpeljali v deželno bolnišnico na Zaloški cesti. Dopoldne je bil še nekoliko pri sebi in se je pogovarjal z osebjem in obiskovalci. Redovnice, ki so stregle bolnikom pa so za vsak primer poklicale duhovnika, ki ga je potem želel spovedati, vendar ga je Aškerc odpravil z izgovorom: »Saj je še čas!« Popoldne pa je znova padel v nezavest in se ni več prebudil. Umrl je v ponedeljek, 10. junija, ob poldrugi uri zjutraj.
Iz bolnišnice so takoj zjutraj obvestili mestni magistrat, potem pa se je vest širila tudi po raznih društvih, ki jim je pokojnik pripadal. V popoldanski izdaji Slovenca in Slovenskega naroda so tako že naznanili Aškerčevo smrt ter datum in uro pogreba. Magistrat deželnega stolnega mesta Ljubljane, Društvo magistratnih uradnikov, Pisateljsko podporno društvo in Telovadno društvo Sokol so v osmrtnicah oznanjali, da bo pogreb v sredo, 12. junija, ob petih popoldne izpred deželne bolnišnice na pokopališče sv. Krištofa. Tam naj bi pokojnika položili v grobnico, kjer so že počivali znani slovenski pisatelji.
To, da bo Aškerčevo truplo ležalo v deželni bolnici, pa ni bilo všeč uredništvu Slovenskega naroda, ki je le nekaj dni pred tem zapisalo: »Šele po Aškerčevi smrti bomo spoznali koga smo v njem izgubili.« Zdaj pa so poudarili, da bi morali pesnika prepeljati v Mestni dom na Cesarja Jožefa trgu (do nedavnega Šentjakobsko gledališče na Krekovem trgu) in ga pokopati na mestne stroške. Še bolj ogorčen pa je bil dopisnik neodvisnega političnega dnevnika Dan, ki je zažugal: »Mesto je mislilo, da je treba pokopati uradnika - arhivarja in, da nima več dolžnosti. Glasovi zahtevajo, da se izkaže pesniku čast kot se spodobi.«
Pesnika Aškerca, ki v Ljubljani ni imel svojcev, so dejansko položili na mrtvaški oder v zadnjem, zapuščenem oddelku bolnišnice, kjer so navadno ležali brezdomci in reveži. Prostor z izredno nizkim stropom je bil razdeljen na dva, pregrajena dela. V enem je ležal Aškerc, drugi pa je še sameval čakajoč novega mrtveca. Ob pesnikovi krsti je bilo prižganih le nekaj sveč, v vazi pa je samevalo preprosto poljsko cvetje. Dopisnik Dneva je bil naravnost zgrožen nad prizorom, ki si ga Aškerc nikakor ni zaslužil.
K sreči pa je tudi magistrat na čelu z županom dr. Ivanom Tavčarjem prišel do spoznanja, da tako ne more biti. Ne nazadnje so ga o tem prepričale tudi sožalne brzojavke, ki so jih magistrat, društva in časopisje dobili od uglednih domačih in tujih oseb ter prijateljskih mest, med prvimi od češkega poslanca, poznejšega predsednika, Tomaša Masaryka. Za zadnje zemeljsko počivališče pesnika Aškerca pa odborniki niso določili Mestnega doma, temveč Narodni dom na Franca Jožefa cesti. V torkovi osmrtnici, ki sta jo v Slovencu in Narodu objavila Antonova brata Miha in Janez, tako že piše, da bo pokojnik ležal na parah v Narodnem domu. Tako je bila čast - mesta Ljubljane seveda in ne Aškerčeva - za zdaj rešena.
Anton Aškerc je bil v tistem času tako pomembna osebnost, da bi bila prava sramota, če mu mesto ne bi pripravilo dostojnega slovesa. Ne samo zaradi vestnega opravljanja službe na magistratu, pač pa tudi zaradi veličine njegovega pesništva.
Aškerc je bil rojen 9. januarja 1856 pri Rimskih Toplicah. Kmalu je izgubil mater, potem pa je še oče z nevestnim gospodarjenjem zapravil rodno domačijo. Dečkovo nadarjenost je prepoznala teta Agata in mu omogočila šolanje na gimnaziji. Po maturi pa je na njeno željo stopil v bogoslovje, čeprav ni čutil posebnega nagnjenja do duhovniškega poklica. Vendar je bil dober študent, zato so ga posvetili že po tretjem letniku. Sledila so leta kaplanovanja in župnijskega upraviteljstva, ko je v kratkem času zamenjal kar sedem štajerskih župnij. Zaradi svojega pesniškega delovanja pa je bil deležen tudi raznih podtikanj in nasprotovanj, tako da je po osmih letih duhovniške službe prosil za upokojitev. Potem se je preselil v Ljubljano, kjer je njegov prijatelj in župan Ivan Hribar posebej zanj ustanovil novo delovno mesto arhivarja. Odtlej je mirno deloval v svoji službi in se še nadalje ukvarjal s poezijo in prozo. Do svoje smrti je izdal 15 samostojnih knjig, urednikoval raznim listom in knjižnim izdajam ter objavil večje število leposlovnih in zgodovinskih člankov.
S pesništvom se je začel ukvarjati že v gimnaziji nato pa je s tem nadaljeval še v bogoslovju. In tako je leta 1877 že doživel objavo svoje prve pesmi v katoliškem tedniku Zgodnja Danica. Tamkaj so pozneje izšle še tri njegove pesmi, vendar je Aškerc v svojem življenjepisu vse te prvence zamolčal. Kot začetek njegovega objavljanja se tako šteje pesem Trije popotniki, ki jo je leta 1880 prinesel Stritarjev Zvon na Dunaju. Po ukinitvi tega lista je tvorno sodeloval z Ljubljanskim zvonom, kjer so izšle njegove najlepše pesmi. Podpisoval jih je z imenom Gorazd. Zaradi širše razgledanosti in načitanosti je segel prek meja krščanskega nauka in se zato zameril Antonu Mahniču, ki je v listu Rimski katolik že leta 1884 »obračunal« s pesnikom - in prav tako duhovnikom - Simonom Gregorčičem. Mahnič je Gorazda - Aškerca leta 1889 opozoril: »Slednjič prosimo še enkrat gospoda Gorazda, naj se vendar vsmili slovenskega naroda, pred vsem pa slovenske duhovščine (ako je res tudi sam duhoven) ter naj mu nikar ne pade v glavo, kdaj svoje cunje iz Zvonovih letnikov pobrati ter jih v lični zbirki povite slovenskemu občinstvu ponujati.« Aškerc pa je storil prav to in leta 1890 so izšle njegove Balade in romance. Te »cunje« - po Mahničevo - so pri bralcih naletele na ugoden odziv, kar mu je dalo voljo za nadaljnje delo. Njegova poezija pa je postala priljubljena tudi pri skladateljih. Leta 1885 je njegova pesem Mi vstajamo doživela krasno uglasbitev, ki jo je prispeval dr. Benjamin Ipavec. To pesem je potem do Aškerčeve smrti uglasbilo še šest skladateljev, med njimi najbolj odmevno leta 1902 stotnik Friderik Širca, ki se je zaradi svoje cesarsko-kraljeve službe podpisoval kot Risto Savin. Širca se je že leta 1895 načrtno lotil uglasbljenja Aškerčevih del. Bratu Josipu je tega leta pisal: »Posebno Aškerc me je navdušil, lahko rečem docela osvojil. Balade tega moža se uvrščajo med najboljše sodobne pesniške stvaritve. Bil bi Ti zelo hvaležen, če bi mi poslal nadaljna dela tega pesnika po volji božji.«
Anton Aškerc je bil torej cenjen med ljubitelji poezije in tudi med glasbeniki, ki so za svoje skladbe radi izbirali njegove pesmi. Zato se ga je občinstvo v tolikšni meri spomnilo na njegovi zadnji poti. V sredo, 12. junija, so ob četrti uri zjutraj njegovo krsto prepeljali v Narodni dom. Ves dan so se potem zgrinjale množice ljudi in hodile kropit njegovo truplo. Našteli so od 15 do 20 tisoč ljudi, od preprostih mlekaric, služkinj, trgovk, branjevk do pomembnih osebnosti slovenske javnosti. Veličasten pa je bil tudi njegov pogreb.
Ob peti uri popoldne je frančiškanski pater Albert, v katerega župnijo je spadalo Aškerčevo bivališče, blagoslovil krsto, nakar so jo ponesli iz Narodnega doma. Ob vhodnih vratih je 80 pevcev Ljubljanske pevske župe zapelo Hribarjevo Človek, glej dognanje svoje. Krsto so potem naložili na voz, s štirimi vpreženimi konji, potem pa se je sprevod začel pomikati proti pokopališču sv. Krištofa (danes je tam Gospodarsko razstavišče oziroma zadaj še Navje). Naredili pa so velik ovinek, da se je dvajsettisočglava množica lahko razdelila po ulicah. Od Narodnega doma so najprej zavili na Bleiweisovo (danes Prešernovo) cesto, kjer je - na številki 8 - Aškerc tudi domoval. Nato so po Erjavčevi prispeli na Gradišče in od tam na Vegovo. Pot jih je dalje vodila čez park Zvezda, ki je bil poln ljudi in po Wolfovi do Marijinega trga s Prešernovim spomenikom. Po klancu navzgor so potem dospeli do glavne pošte in se nato obrnili desno po Dunajski proti pokopališču pri sv. Krištofu. Vse trgovine na tej poti so bile zaprte, zavese zagrnjene, električne in plinske luči pa prižgane, čeprav je bil še svetel dan. V izložbah nekaterih trgovin, kot na primer pri založniku Schwentnerju v pritličju Mestne hranilnice ljubljanske, so bile razstavljene Aškerčeve slike in slovstvena dela.
Na čelu sprevoda so jezdili člani Sokola v svečanih krojih. Za njimi je stopal uslužbenec I. slovenskega pogrebnega zavoda Josipa Turka, ki je nosil križ. Zatem so se zvrstili dijaki realke, gimnazij in učiteljišča s svojimi profesorji, ter učenci in učenke vseh mestnih šol in zavodov. Sledila je godba Slovenske filharmonije, za njo pa Sokoli iz Ljubljane, Kranja, Kamnika, Novega mesta, Radovljice, Borovnice, Šiške, Štepanjske vasi, Most, Šentvida in Vrhnike, skupno 200 mož. Prišli so tudi gasilci iz Trbovelj, člani akademičnega tehničnega društva Triglav iz Gradca, Žirovnikov pevski zbor iz Šentvida, pevski društvi Ljubljanski zvon in Slavec iz Ljubljane, ter Lira iz Kamnika, nadalje Čitalnice iz Ljubljane, Kranja, Škofje Loke in Novega mesta, Tesarsko in zidarsko društvo iz Ljubljane, muzejsko društvo, napredno dijaštvo, akademsko ferijalno društvo Sava, jugoslovanski železniški uradniki in še kdo.
Za vsemi temi so magistratni uradniki skupaj z dijaki nosili pogrebne vence, ki jih je bilo 37. Sledila jim je vrsta belo oblečenih deklic iz dekliškega liceja in internata Mladika, ki so v parih nosile vence iz lipovega cvetja z napisi petnajstih Aškerčevih knjig. Sledil je voz z duhovnikom, potem pa voz s štirimi konji, ki so vozili krsto.
Za njim so stopali Aškerčevi sorodniki in oba župana - tedanji Ivan Tavčar in nekdanji Ivan Hribar, občinski odborniki in vrsta odposlancev raznih organizacij. Dalje - magistratni uradniki, uradniki sodišč in Mestne hranilnice, člani Pisateljskega podpornega društva, Trgovske zbornice, Društva sv. Cirila in Metoda, Odvetniške zbornice, »Ruskega kružoka«, Slovenskega časnikarskega društva, Zveze slovenskih odvetnikov, Slovenskega gledališča, Narodne tiskarne, društev Akademija, Merkur, Svobodna misel, Ilirija, Prosveta, Bratstvo, Pravnik, Kreditnega društva Mestne hranilnice, Zdravniškega društva, uredništvi Ljubljanskega zvona in Slovenskega naroda, Izobraževalni klub, učiteljstvo vseh mestnih šol ter Slovensko žensko društvo in narodne dame na čelu z »županjo« Franjo Tavčarjevo.
Poleg pogrebcev iz Ljubljane in drugih krajev iz dežele Kranjske so bili od Slovencev tu prisotni še Štajerci, zlasti iz Celja, Mozirja, Maribora, Trbovelj in Hoč, ter Primorci iz Opatije in Trsta. Iz Zagreba so se pogreba udeležili člani Kraljevskega zemaljskega kazališta, Matice Hrvatske in Društva hrvatskih književnika, iz Bosne pa je prispel zastopnik Bosanskih slovanskih mohamedanov. Za vsemi temi odposlanstvi pa so se razporedili povsem običajni pogrebniki. Za red so skrbeli mestni stražniki v gala uniformah.
Ko je voz s krsto že pripeljal do pokopališke cerkve, so bili nekateri pogrebci še vedno pri poslopju glavne pošte v Ljubljani. Sokoli jezdeci so se postavili nasproti svetišča, nosilci vencev in deklice so se postavili v »špalir«, nakar so drugi člani Sokola dvignili krsto in jo ponesli h grobnici. Pater Albert je opravil pogrebni obred, pevci pa zapeli Usliši nas, Gospod. Ob odprti grobnici so se potem zvrstili še trije govorniki - Slovenca Fran Ilešič in Etbin Kristan ter Hrvat Albert Bazala. Po slovesnosti so se pogrebci razšli na svoje domove. Aškerčev pogreb je potem še nekaj dni odmeval v tisku, kjer so poročila govorila o ganljivem slovesu od Antona Aškerca. Vsi pa vendarle niso bili zadovoljni z odnosom do pesnika. Aškerčev prijatelj Gojmir Krek, pravnik in glasbenik, ki je tudi sam prispeval enega izmed vencev v pesnikovo slovo, je bil zelo kritičen: »Ali mislite res, da ste s cvetlicami, črnimi zavesami in preprogami, razsvetljenimi ulicami, lovorimi venci itd., s katerimi ste počastili mrtvo truplo, poravnali ves svoj neizmerno veliki duševni dolg; poplačali tisoč ur preganjanja, zatiranja, preziranja, žaljenja ...?«
Slovenski narod pa ni mogel prehvaliti pesnikovega slovesa: »Anton Aškerc, ki je vse svoje dni živel tako skromno, tako sam-zase in oddaljen od sveta, ki se mu življenje ni nikoli sladko nasmehnilo, je bil pokopan s častmi, kakršnih ni bilo deležnih še mnogo slovenskih pesnikov.«
Kakor koli se je že izteklo - Ljubljana je vendarle poravnala svoj dolg do pesnika in pridružili so se ji tudi drugi iz dežele Kranjske, Štajerske, Primorja ter Hrvati in bosanski muslimani.
Magistratni uradniki so poplačali stroške pogrebnemu zavodu Josipa Turka in kiparju Alojzu Repiču, ki je odtisnil Aškerčevo posmrtno masko, ter poravnali račun v bolnišnici, kar je vse skupaj zneslo 1.668 kron. Še istega leta so odkupili tudi Aškerčev kip, ki ga je izdelal kipar Alojz Dolinar.
Po prvi svetovni vojni so 15. julija 1919 cesto nadvojvode Evgena preimenovali v Aškerčevo, stavba ob njej, nekdanja obrtna, pozneje srednja tehnična šola, pa je bila v zadnjem času preimenovana v Gimnazijo Antona Aškerca. Na vogalu Križank so, v smeri proti Zoisovi cesti, 15. julija 1956, ko je minilo sto let od pesnikovega rojstva, postavili Aškerčev spomenik, delo kiparja Nikolaja Pirnata. Istega leta pa je spominsko ploščo dobila tudi hiša na zdajšnji Prešernovi cesti, kjer je Aškerc stanoval. Na primeren način so ga počastili tudi prebivalci rodne Štajerske.
Ali je vse to dovolj dostojna oddolžitev za leta preganjanja, ki jih je moral preživeti Anton Aškerc, ali pa je tudi to premalo, pa bo spet pokazal neizprosni sodnik - čas.
Andrej Mrak