a.

Sedmero dni od cvetne nedelje do vstajenjske procesije na jutro velike noči je namreč polno zanimivih šeg in navad, ki jih pogosto spremlja še dih prihajajoče pomladi. Zaradi tega je to čas, ki ga ljudstvo po dolgih turobnih zimskih mesecih vedno željno pričakuje.

Vendar pa se temne sile našega življenja ne ozirajo na tihe veselosti ljudskih množic. Bela žena s koso namreč tudi v času praznovanja ne počiva. Njen izbor je neizprosen, saj ne dela razlike med bogatimi in revnimi … Ne smilijo se ji ne mladi in ne stari, ne ljudje te ali one narodne pripadnosti.

Leta 1894 si je denimo ravno ob začetku pomladi in na pragu velikonočnega praznovanja za žrtev izbrala Marijo Murnikovo, najpomembnejšo Ljubljančanko, voditeljico narodnih dam in veliko dobrotnico domačega družabnega življenja.

Pri Horakovih
V tistem času, ko se je mlada ljubljanska deklica Ana Jelovškova, zasebna prijateljica pesnika Franceta Prešerna, podala v uk k rokavičarju Janezu Horaku, je ta ravno začel svojo obrt. Svoje lokale je imel na raznih koncih Ljubljane, največ pa na Bregu in Židovski stezi 232, manjši ulici neposredno ob levem toku Ljubljanice.

Horak je bil po rodu Čeh, ki je na svet prijokal leta 1818 v kraju Moravský Krumlov. Že mlad, okoli dvajsetleten, se je poročil z Marijo Haar. Imela sta več otrok, začenši z Janezom, ki se je rodil leta 1838 in je pozneje umrl. Potem so bili rojeni še sinovi Jožef, spet Janez in Ernest. Dvajsetega oktobra 1845 pa se jima je na Židovski ulici rodila še hči Marija. Krstili so jo na ime Maria Anna. Bila je torej vrstnica mlademu Francetu Prešernu, nezakonskemu sinu Ane Jelovšek in pesnika Prešerna, ki je bil rojen štiri tedne prej, 18. septembra 1845.

Kljub očetovemu naprednemu podjetju pa je družino že v Marijini mladosti zadela nesreča. Komaj petletni je namreč leta 1850 umrla mati. Oče se je potem znova poročil in Marija je dobila še sestrico Ano. Poleg tega pa so se tudi preselili na Florjansko ulico pod gradom, torej na drugo stan Ljubljanice, ki že spada v župnijo sv. Jakoba, kjer je bil rojen tudi Marijin brat Edvard.

Leta izobraževanja
Tako kot večina mestnih deklic je tudi Marija Horakova prve šolske nauke dobivala pri redovnicah, sestrah uršulinkah. Pouk je začela obiskovati pri sedmih letih in bila ves čas pridna učenka. Štiriletno šolo je tako končala v rednem roku in jo leta 1856 zapustila z dobrim uspehom. S tem je bilo njeno izobraževanje končano in potem je kot večina mestnih deklic čakala le še na ugodno zakonsko zvezos katerim izmed mladeničev iz svojega kroga.

Marija je ostala na svojem domu, na Florjanski, medtem ko sta se brata Jožef in Edvard podala v druge kraje, že drugi Janez in Ernest pa sta umrla. Staremu Horaku torej ni uspelo vzgojiti naslednika za svojo rokavičarsko obrt. Skupaj z družino pa je vztrajal na svojem domu pod gradom.

Prijazno narodno okolje
Marijin oče Janez pa se ni zanimal le za svoje vsakdanje delo, temveč tudi za širše gospodarsko delovanje. Bil je med ustanovitelji obrtnega podpornega društva ter dejaven v mestnem in deželnem svetu. Poleg tega je bil kljub češkemu rodu – ali pa prav zato – slovensko usmerjen narodnjak.

Tako je tudi zanj nastopila nova doba, ko so se po znani »diplomi« cesarja Franca Jožefa, ki jo je ta izdal 20. oktobra 1860, na Slovenskem začele ustanavljati narodne čitalnice. Ljubljana jo je dobila jeseni 1861. In ta je že konec novembra pripravila svojo prvo javno prireditev.

Janez Horak je v čitalniškem imeniku zapisan med prvimi. Ljubljanska narodna čitalnica je v mestu sčasoma uveljavila tako imenovane »narodne rodbine«, družine rodoljubov, ki so vanjo zahajale zaradi izposojanja knjig, pa tudi zaradi rednih družabnih prireditev. Med zadnjimi so bili zelo priljubljenimi koncerti, dramske predstave in občasni plesi.

Posebno zanimanje so vzbujali prav predpustni plesi, med njimi Vodnikov okrog svečnice, ko so obhajali praznik njegovega rojstva, pa tudi drugi, vse do konca leta, ko so praznovali tudi silvestrovo. Slovenci v Ljubljani so tako v domači narodni čitalnici vzpostavili ustrezno protiutež družabnega življenja, kot so ga že mnogo prej dosegli Nemci v svoji Kazini.

Tudi narodno zavedni Horakovi so bili redni gostje narodne čitalnice. Marija je postala tudi njena občasna dramska igralka. Leta 1867 pa se je gledališki odsek ločil od čitalnice in svoje delo nadaljeval kot samostojno Dramatično društvo. Njegovi igralci so še nadalje ostali kar ljubiteljski člani narodne čitalnice, najeli pa so tudi poklicno osebje. Med ljubiteljskimi igralci sta ostala tudi Marija Horak in njen brat Edvard, ki sta v novem društvu prvič uspešno nastopila jeseni leta 1868, ko je bilo Mariji triindvajset let. Zaigrala sta v igri Ljubezen od gladi.

Dejavni oče Janez (Ivan)
Narodno prebujena šestdeseta leta pa so dvignila tudi njunega očeta Janeza Ivana, ki je sicer že leta 1856 ustanovil Obrtno pomožno društvo. Pozneje se je udejstvoval še pri trgovski in obrtni zbornici. Postal je tudi mestni odbornik ter celo deželni odbornik in državni poslanec. Soustanovil je meščansko stranko v Ljubljani in izposloval, da je na mestni hiši leta 1864 prvič zaplapolala slovenska belo-modro-rdeča trobojnica. Politik in pisatelj Fran Šuklje je nanj ohranil lep spomin, saj pravi, da je bil to človek, »ki svojega izvora nikoli ni zatajil, ne v govoru niti v dejanju, pameten mož in vodja obrtnega gibanja na Kranjskem«.

Janez Horak se je že sredi petdesetih let 19. stoletja udeleževal zajtrka uspešnih meščanov, ki so ga ti prirejali vsak dan ob šestih zjutraj v stari tivolski kmečki krčmi Spodnji Rožnik, tam, kjer je pozneje kraljeval gostilničar Čad.

Prijazen znanec
Med mladeniči in zrelimi samci, ki so zahajali v prostore narodne čitalnice, ki je bila nameščena v Šelenburgovi ulici, v zasebni Souvanovi hiši, točneje nasproti Kazine (kjer je zdaj spomenik Fr. Rozmana – Staneta), je bil tudi Ivan Murnik, kleni Gorenjec, doma iz Otoka pri Podnartu, župnija Mošnje na Gorenjskem. Bil je šest let starejši od Marije Horakove. V času šolanja na ljubljanski gimnaziji (1851–1858) je bil sošolec njenega brata Jožefa, potem pa je na Dunaju študiral pravo. Končal je v rednem roku, leta 1862. Nato ga je pot vodila v Radovljico, kjer je stopil v odvetniško pisarno doktorja Lovra Tomana. Tudi ta je bil znan politik in kulturni delavec. Leta 1865 sta se skupaj preselila v Ljubljano.

Tudi Murnik je bil narodno zaveden Slovenec in je počasi prevzemal pomembna mesta v narodnopolitičnem in kulturnem življenju. Leta 1867 je postal tajnikov namestnik pri trgovski in obrtniški zbornici. Leta 1869 je tudi sam napredoval na mesto tajnika, medtem pa je staremu očetu naroda dr. Janezu Bleiweisu pomagal urejati Novice.

Razumljivo, da je bil tudi član narodne čitalnice, posebno se je še zanimal za dramatiko. Tako skoraj ni mogel zgrešiti mlade Marije Horakove, ki se je navduševala za enake ideale. Iskrica ljubezni je hitro preskočila in kmalu sta postala par.

Svoje znanstvo sta potem potrdila še pred oltarjem 1. junija 1870. Poročni priči mladih narodnih navdušencev sta bila meščan Peter Grasseli, tudi sam zavzet narodni delavec kot telovadec pri Sokolih in član dramskega odseka, pozneje (1882–1896) pa tudi prvi slovenski ljubljanski župan, in še bolj znan slovenski pesnik, pisatelj, odvetnik in poslanec dr. Radoslav Razlag. Zakonca sta našla skupni dom v mogočni hiši na Kongresnem trgu št. 7.

Dejaven mož …
Ivan Murnik je po poroki še nadalje ostal zvest pripadnik slovenskega javnega delovanja. Še istega leta je bil izvoljen v dunajski državni zbor, kjer je zastopal mesta na Kranjskem, ter v trgovsko in obrtniško zbornico. Obenem se mu je uspelo prebiti tudi v deželni zbor, kjer je zastopal isti krog volivcev. Dela je torej imel več kot dovolj.

Še nadalje je bil zvest pristaš doktorja Janeza Bleiweisa, ki ga je leta 1870 Levstik označil za »očeta naroda«. S tem svojim delovanjem pa si je Murnik prislužil kritičen pogled, ki ga je v znamenitih Dunajskih sonetih slovenskemu javnemu življenju namenil slovenski poet Josip Stritar.

Vseh sonetov je več kot štirideset, Murniku pa je namenjen »že« deseti, ki opozarja na njegovo poslušnost in s tem povezana hitra napredovanja:

»Zet« tudi ti si na kurulskem stoli! / kedor otrok je »priden«, vse doseže; / ti mirno prvakuješ brezi teže, / zboruješ, kakor da sedel bi v šoli.

Ne vbrišeš se, če se ti ne dovoli, / v besedne ti ne vrivaš se tepeže: / če ti jezika »oče« ne razveže, / molče sediš, ne šepetaš nikoli.

Ročico kvišku pomoliš učenček, / ko hočeš ven ter hitro greš iz klopi, / izvoljeni očetov ti rejenček!

Očetu hvalo poj in ženski jopi; /pokonci moško nosi svoj grebenček / ter vsako leto v višji razred vstopi.«

… doma pa zakon v samoti
Medtem ko je bil Ivan Murnik dejaven na vse strani, pa je njegova ženica samevala doma v svojem ljubljanskem stanovanju. Romani Flauberta, Maupassanta, Zolaja, Balzaca, Daudeta in mnogih drugih francoskih mojstrov peresa so polni takih mladostnih – Marija je imela petindvajset let – ženic, ki so težko preživljale dneve samote, ko so bili moški zaradi posla po ves dan zdoma. Vendar so našle rešitev: poiskale so si namreč ljubimce, ki so popestrili njihov vsakdan. V pariškem velemestu je bilo to dokaj preprosto, v Ljubljani pa česa takega ne bi bilo mogoče skriti. Tako je Marija Murnikova ostala kar zvesta, čakajoč na svojega ljubega možička.

Položaj pa je bil zanjo silno neugoden: »Pri mojem temperamentu je to življenje pač trpljenje,« toži v enem izmed svojih pisem.

Bistroumna rešitev
Medtem ko je mož kot državni poslanec prebival na Dunaju in opravljal tudi druga poslovna potovanja, je mlada Marija usodo vzela v svoje roke. Povezala se je z meščankami, ki so bile v podobnem položaju. Tako je po nekih podatkih že v letu svoje poroke okoli sebe zbrala »četo slovenskih deklet in žena«. Začele so sodelovati pri prireditvah slovenskih društev. Njihova pomoč je bila dobrodošla, saj so takrat še vse ljubljanske slovenske organizacije delovale na prostovoljni podlagi, od mesta ali dežele pa tudi niso dobivale denarne podpore.

O Marijini vlogi kmalu po poroki sta ohranila lepe spomine dva slovenska pisatelja: Janko Kersnik in Josip Vošnjak.

Kersnik je pozneje v pismu njenemu možu zapisal: »Veliko hvalo sem dolžan Vaši preblagi gospe: tako materinsko prijazno me je mladega neumnega fanta sprejela in prav pravcato uvela v čitalniško družbo leta 1874! In kadar koli sem od leta 1874 do 1879 kot tajnik dramatičnega društva ali kot odbornik »Čitalnice« ali sploh kadar sem imel kaj posla v našej narodnej družbi, – kadar sem tedaj iskal sveta in pomoči pri tej izrednej gospej, vselej je ona vedela in znala pravo zadeti! Pa od onega časa sem – kadar sem jo videl, kadar sem jo srečal, vselej sem bil vesel!«

Še večjo vlogo pa ji prisoja Josip Vošnjak, doktor medicine, državni poslanec, pesnik, dramatik in pisatelj: »Gospa Murnikova ima največjo zaslugo, da se je v ljubljanskem ženstvu vzbudila in utrdila narodna zavest. V sedemdesetih letih je bilo v Ljubljani še prav malo odločnega narodnega ženstva. Slovela je sicer gospa Lujiza Pesjakova, a ona je živela zase v svoji rodbini in se za ostali svet malo menila. Dekleta premožnejših rodbin so se vzgajala v nemškem Huthovem zavodu ali v notranji tudi nemški uršulinski šoli. Gospa Murnikova je začela zbirati gospodične okoli sebe in jim dajala dvojno vlogo, veselično in dobrodelno.

Pri narodnih slavnostih, pri vzprejemanju gostov Čehov, Hrvatov, Štajercev itd. so jih morale pričakati na kolodvoru vse v enakih nošnjah, da so jih pozdravljale in jim delile šopke. To vam je bilo res lepo videti, ko je gospa Murnikova na peronu, kakor vojskovodja, urejala svojo četo deklet. Včasih jih je bilo do trideset in več, sama mlada, sveža bitja. In ko je pridrdral vlak, so vse mahale v pozdrav s svojimi robci in z drugimi vred klicale: »Slava!« in »Živeli!« Radostno iznenadenim gostom pa so žarela lica od veselja. In korakali smo v čitalnico v Souvanovi hiši in – sram nas je bilo, da ne moremo gostov pričakati v dostojnejših prostorih …«

Poleg organiziranja sprejemov pa je Murnikova zbirala tudi denarna sredstva. Vošnjak se spominja: »Gospa Murnikova pa je svojo četo gospic pripravljala tudi za dobrodelne namene. Kadar se je približal božični čas, je nabirala darove za božičnico revnim otrokom. Razposlala je prirezano blago za otroške obleke gospodičnam na dom, kjer so se morale usesti k šivalnim strojem, da dovrše pravočasno dano jim nalogo. Prav ginljiv prizor pa je bil, ko so se na določeni dan zbrali v čitalnični dvorani dečki in deklice – včasih jih je bilo do 150 – in jim je Murnikova gospa delila obleke, obuvala in druga božična darila …«

Ilustrovani Narodni koledar jo v tem pogledu tudi močno hvali: »Česar se je lotila, kar koli je vzela v svoje roke, vse se ji je posrečilo sijajno. In temu se ni čuditi. Znala je biti z vsakomur ljubezniva in prijazna. Ošabnosti in prevzetnosti ni poznala, nego je bila po svojem srcu prava demokratka. Na narodnih slavnostih je – oblečena večkrat v krilu slovenskih deklet, s prekrasno »avbo« na glavi v široki šareni svileni opravi in z dragocenim narodnim pasom – ogovarjala to ali ono bojazljivo gospico ter ji dajala poguma. Navdušiti je znala najdolgočasnejšega človeka, da je postal vesel in zabaven. Zategadelj so bile tedanje veselice in slavnosti vse jako živahne in zares zabavne. Po zaslugi gospe Murnikove se ni delala takrat med gosti nikaka razlika, nego je bil vsak dobrodošel, kdor je imel pošteno slovensko lice in se je dostojno vedel …«

Ljubljanske Novice pa o njeni najpomembnejši vlogi pravijo: »Kar mati vcepi otroku, to mu rado ostane do smrti. Ni dolgo tega, ko je naš krasni spol po mestih se občno sramoval slovenščine. Da so se razmere izboljšale, je v veliki meri njena zasluga. Neumorno je delovala za narodno zavest mej ženstvom. Gledala je vedno, da več omikanega ženstva pridobi za narodno stvar. Skrbela je za povzdigo našega narodnega društvenega življenja in baš mnogo pripomogla, da je naš krasni spol se vnel za našo narodno stvar in milo slovenščino. Ženska v tacih stvareh lahko več stori nego moški, in zato lahko rečemo, da bi brez njene pripomoči gotovo še ne bi bilo naše društveno življenje na taki stopnji, kakor je sedaj.«

Novice pa poleg tega poudarjajo tudi širši pomen delovanja Marije Murnikove: »Ker se je rodoljubje iz Ljubljane razširjevalo tudi mej ženstvo po ostali Sloveniji, lahko rečemo, da pokojnice delovanje nima pomena le za Ljubljano temveč za slovenski narod sploh.«

Poznejša opisovalka njenega življenja in dela, Alojzija Štebi, pa v svojem kratkem zapisu o Murnikovi poudarja: »Ona je znala z brezprimerno ljubeznivostjo in energijo pridobiti že na pol odtujene Slovenke za to, da so sodelovale pri narodnih prireditvah, da so nastopale ob takih prilikah v narodni noši in kar je glavno, da so vsepovsod govorile slovensko …«

Neizmerno delovanje
Nesebična pomoč s katere koli strani je bila v času slovenskega narodnega osamosvajanja močno dobrodošla. Marija Murnikova se je tako pojavljala skoraj na vsaki prireditvi narodnega značaja. Po prvih društvenih organizacijah, narodni čitalnici, pri telovadcih – Sokolih in pri Dramatičnemu društvu, je s svojo četo osebno ali z zbiranjem prispevkov pomagala še pri dijaški in ljudski kuhinji, Katoliškem društvu za Kranjsko, Klubu slovenskih biciklistov, Literarno-zabavnemu klubu, Podpornem društvu za slovenske visokošolce in končno tudi pri šolski Družbi sv. Cirila in Metoda. Ta je imela po vsem Slovenskem vrsto podružnic. Tudi te so na svojih prireditvah zbirale denar za postavitev slovenskih šol na narodnostno ogroženih območjih.

Podružnici šolske družbe pa sta se ustanovili tudi v Ljubljani, najprej leta 1891 pri sv. Petru, leto pozneje pa še v mestu samem. Njena predstojnica je postala prav Marija Murnikova.

Naslednica
Marija Murnikova je imela kot voditeljica narodnih dam stike z vsemi slovensko usmerjenimi družinami v mestu. Tako jo je pot zanesla tudi k Arcetovim, ki so stanovali na Poljanski ulici. Ti so tedaj skrbeli tudi za mlado osirotelo sorodnico Frančiško Košenini, ki sta ji že v rani mladosti umrla oba starša. Deklica se je zelo hitro navezala na preizkušeno narodno delavko Marijo in ta jo je začela jemati s sabo na svoje prireditve. Ko je leta 1883 Ljubljano obiskal cesar Franc Jožef I. in s tem počastil 600-letnico dežele Kranjske pod žezlom Habsburžanov, je Murnikova gostu pripravila častni sprevod slovenskih narodnih noš. Te so odigrale prizore iz narodne poroke – t. i. kmečke ohceti. Murnikova je predstavljala staro teto, Frančiška oz. Franja, pa eno od nevestinih družic.

Dve leti pozneje so Marijine narodne dame denimo pripravile bazar, na katerem so zbirale denar za gradnjo Narodnega doma v Ljubljani. Te prireditve se je udeležil tudi ljubljanski odvetnik Ivan Tavčar, ki se je močno zagledal v mlado Franjo. Ker tudi ta ni bila ravnodušna za njegove ljubezenske puščice, sta se vzela maja 1887 in tako je Marija Murnikova izgubila svojo najbolj vneto pomočnico.

Prazen dom
V zakonu mladega Ivana Tavčarja in rosne neveste Franje Košenini je kmalu zajokal prvi otrok in potem jih je sledilo še nekaj. Marija Murnikova in mož Ivan pa naraščaja nista imela. To je mlado ženo navdajalo z grenkobo. Zbolela je na srcu in trpela tudi za depresijo. K razvoju bolezni je nedvomno prispevalo tudi njeno vsesplošno razdajanje na vse konce in kraje, ko bi bila nedvomno tudi sama potrebna zasluženega počitka. Prav zato je temna senca kmalu legla tudi na njeno plodonosno delovanje.

Začelo se je sredi poletja 1893 ko ji je umrl oče Ivan. Že nekaj mesecev kasneje pa se je tudi nje lotila bolezen. V izčrpanem telesu se je namreč pojavila vodenica. Tako se je od konca novembra 1893 dalje vso zimo morala spopadati še s to težavo.

Za nameček pa jo je v nedeljo, 18. marca 1894, na bolniški postelji doletela vest, da je umrl njen brat Jožef, gimnazijski profesor, ki je prebival v Temišvaru.

Tedaj pa je tudi njej ostal le še dober dan življenja, kajti v noči s ponedeljka na torek je narava zahtevala svoje.

Dan pred nastopom pomladi, ali rečeno, drugače, dva dni po cvetni nedelji leta 1894 se je namreč ustavilo srce te nenavadne dobrotnice mesta Ljubljane. Časopisi so v torek, 20. marca 1894, oznanili, da Marije Murnikove ni več med živimi.

Vsesplošno žalovanje
Marija Murnikova se je v političnem življenju držala svojega moža Ivana, ki je sprva spadal v konservativni Bleiweisov krog, pozneje pa je prestopil v liberalnega. Tudi narodne dame so se bolj nagibale na to stran. Kljub temu pa so bile spoštovane tudi v katoliških družinah. Zaradi tega so smrt narodne delavke obžalovali prav vsi sloji v prestolnici dežele Kranjske.

Katoliški dnevnik Slovenec je tako še istega dne, v torek zvečer, opozoril na njeno izredno humanitarno naravnanost: »Nocoj je umrla v Ljubljani po daljši bolezni gospa Marija Murnikova, rojena Horakova, soproga g. deželnega odbornika Ivana Murnika. Pokojna gospa je bila znana po vsem Slovenskem, zlasti pa v Ljubljani kot blaga, za vse dobro vneta krščanska žena. Delovala je neumorno in uspešno na področju krščanskega usmiljenja, bila je skrbna in darežljiva dobrotnica revnih družin, posebno ji je bila na srcu skrb za mladino, za katero je leto za letom nabirala darov ter otrokom v zvezi z drugimi blagimi gospemi napravljala raznovrstno obleko. Odlikovala se je pokojnica tudi kot požrtvovalna domorodna slovenska gospa ter mnogo delovala in darovala za narodne namene. Zato iskreno obžalujemo prezgodnjo smrt blage pokojnice, proseč Boga, naj ji Vsemogočni stotero povrne obilna dobra dela, katera ji zagotavljajo trajen in hvaležen spomin pri vseh onih, ki so vživali njene dobrote. Gospodu Ivanu Murniku naše iskreno sožalje ob prebridki izgubi blage gospe soproge!«

Liberalni Slovenski narod pa ji je prav tako še istega večera posvetil kar naslovno stran. Najprej je poudaril njeno vlogo pri prenovi Ljubljane, ki se je tudi po zaslugi Murnikove iz zaspanega nemškutarskega gnezda spremenila v narodnozavedno prestolnico slovenske dežele: »Umrla je slovenska žena, katero je zaradi njenih vrlin visoko spoštovala ne samo vsa Ljubljana, nego sploh vsakdo, kdor je imel priliko spoznati jo, umrla je v najlepših letih gospa Marija Murnikova, uzor rodoljubne slovenske dame.

Pokojnica je bila veliko let voditeljica narodnega ženstva v našem stolnem mestu, duša vsemu narodnemu socijalnemu življenju. Vzgojena v pravem narodnem duhu, vzplamtela je že v prvi mladosti v njenem za vse kar je lepo in vzvišeno dovzetnem srci goreča ljubezen za slovenski narod in slovenski jezik, in te ljubezni, te uneme niso ohladila leta, nego je še utrdila. Z vso svojo nenavadno energijo in občudovanja vredno marljivostjo je v svojem krogu delovala za našo sveto slovensko stvar, v prvi vrsti zato, da pridobi ženstvo ljubljansko za narodno idejo, da obudi v ženskih srcih tisto ljubezen za narod, ki je navdajala njo. Socialno življenje v Ljubljani mora dobiti popolnoma slovensko lice – to je bilo pokojničin ideal, za katerega je delovala z vsemi svojimi močmi dobro vedoč, da bode potem tudi familijarno življenje postalo narodno. In doživela je uspeh svojega neutrudnega delovanja. Če je danes ljubljansko ženstvo vsaj večinoma odločno narodno in se več ne sramuje slovenskega jezika kakor v polpretekli dobi, tako je to v prvi vrsti zasluga gospe Marije Murnikove«.

Nato pa Narod poudarja še večplastnost delovanja pokojne gospe: »Delovala je na vse strani: Ni ga bilo narodnega ali dobrodelnega društva ali podjetja, da bi ga ona z vsem svojim uplivom ne bila podpirala, da bi zanj ne bila delovala z vsemi svojimi silami. Kadar koli smo v Ljubljani kaj priredili, vselej smo se obrnili do nje in njeno sodelovanje je bilo jamstvo za uspeh. Koliko tisočakov in tisočakov je ona nabrala za narodne namene! Česar se je lotila, kar je bilo v njenih spretnih rokah, izteklo se je dobro.«

Potem pa se užaloščeni uvodničar spomni tudi blagega značaja preminule dobrotnice: »Bila je plemenitega srca in radodarnih rok. Ljubljanski siromaki izgube z njo največjo svojo dobrotnico, ki ni nanje nikdar pozabila nego vedno skrbela, da jim pomore iz stisk in skrbij.«

Na koncu pa žaluje: »S smrtjo gospe Marije Murnikove zadela je narodno prebivalstvo ljubljansko velika, skoro nenadomestljiva izguba. Pogrešali jo bodemo težko, težje kakor marsikaterega moža, pogrešala jo bodo narodna društva, katerim je bila prava pokroviteljica, pogrešali jo bodo ljubljanski siromaki, pogrešalo jo bode tudi vse narodno ženstvo Ljubljansko, kateremu je bila ona voditeljica. Če pa je ona umrla, ostal nam je sad njenega delovanja, neminljivih njenih zaslug pa narod slovenski ne bode pozabil, ampak se jih vedno spominjal z iskreno hvaležnostjo, ohranil vedno v častnem spominu uzorno slovensko ženo Marijo Murnikovo.«

Priprave na slovo
Ko je v torek pred veliko nočjo žalostna novica o smrti dobrotnice Murnikove obšla mestne hiše, so se pričele priprave za njeno zadnje slovo. V mnogih društvih so zbirali članstvo in urejali vse potrebno za pogreb.

Člani pevskega društva Slavec so v torek za osmo uro zvečer napovedali vajo, na kateri bi obnovili svoje žalostinke, telovadci Sokoli pa so se pečali tudi s sprevodom in opremo. V Slovenskem narodu pa so objavili posebno sporočilo:
»Bratje Sokoli! Preminula je blagorodna gospa Marija Murnikova, soproga našega častnega člana in naša pokroviteljica! Ob njeni krsti plaka narod slovenski, ki je ž njo izgubil svojo prvo in najuzornejšo ter najdelavnejšo rodoljubkinjo! Plaka pa ob njeni krsti in globoko žalujoč tudi naš Ljubljanski Sokol, kateremu je v nepozabni pokojnici kruto odvzela nemila osoda njegovo vrlo zaščitnico in požrtvovalno dobrotnico! Njene vrline poznamo Sokoli in vemo ceniti njene izredne zasluge posebej za naše društvo in za narod slovenski v obče … Slovenska zemlja vzprejela bode Marijo Murnikovo v svoje materino osrčje, iz groba pa bode izklila in se razcvitala cvetka – večno hvaležni spomin naroda slovenskega!«

Poleg Sokolov in Slavca so se pogreba sklenili udeležiti tudi člani drugih ljubljanskih društev. Časopisje pa je poročalo tudi o tem, kdo bo namesto venca raje daroval v dobrodelne namene.

Žalosten začetek pomladi
Na velikonočno sredo, 21. marca 1894, ki je prinesla tudi prvi pomladanski dan, je bila vsa Ljubljana v znamenju žalosti. Celo vreme se je pokazalo v svoji slabi luči.

Po pustem in deževnem torku, ki je zvečer prinesel še celo nekaj snežink, se je temperatura nekoliko zvišala, vendar je bilo zjutraj še pusto in oblačno. Nato pa se je proti popoldnevu začelo jasniti. Pokazalo se je tudi sonce, nastopil pa je veter, ki je pošteno premrazil pogrebce blage Murnikove gospe.

Dan poprej so v Temišvaru pokopali njenega brata Jožefa, zdaj pa je bila tudi njej namenjena zadnja zemeljska pot.

Ivan Murnik, cesarski svetnik, menda prvi od rojakov, ki je dosegel to čast, je svojo preljubo soprogo ob množici meščanov pospremil na njivo mrtvih na pokopališču sv. Krištofa.

Veličastno slovo
»Odkar je umrl oče slovenskega naroda dr. Janez Bleiweis, ni videla Ljubljana tacega pogreba, ženska pa sploh menda še ni bila nobena v naši prestolnici pokopana tako veličastno, kakor včeraj najzaslužnejša in najvrlejša hči naroda slovenskega, kateri je tugujoč hvaležen narod izkazal poslednjo čast na tako ginljiv način, da se je videlo solzno marsikatero tudi moški oko ...« piše naslednjega dne ljubljanski Slovenski narod.

Marijine še nedavne sodelavke, narodne ljubljanske dame, so bile vse oblečene v črna oblačila. Ob pol šestih se je pred hišo Matice Slovenske na Kongresnem trgu št. 7, kjer sta stanovala zakonca Murnikova, oglasila tožna pesem moškega zbora ljubljanskih Slavcev. Po tej žalostinki pa se je sprevod začel pomikati po Wolfovi ulici proti frančiškanski cerkvi, potem pa po Slonovi (sedanji Čopovi) navzgor. Na vrhu pa se je obrnil desno in krenil proti pokopališču za Bežigradom.

Narod piše: »Na vsem potu gorele so plinove svetilke. Na čelu sprevoda za križcem in baklonosci bila je dolga vrsta otrok iz sirotišnice in deklice mestne šole sv. Jakoba z učiteljicami in voditeljico g. Mosovo. Potem je korakal »Sokol« korporativno (okolo 50 članov) z društveno zastavo in vencem, ki so ga nosili 3 člani, za njim šišenska čitalnica z zastavo, pevsko društvo »Slavec« z zastavo, za katero je korakalo tudi pevsko društvo »Ljubljana«, deputacija kluba slov. biciklistov z vencem, deputacija Dram. društva z vencem in dolga vrsta (nad 100 parov) črno oblečenih narodnih dam. Pred krsto, ki je bila na četverovprežnem gala-vozu s cvetlicami in venci s krasnimi trakovi pokrita, šli so naposled čč. oo. frančiškani in duhovščina. Za krsto razvrstila se je nebrojna množica žalujočih.«

Vseh vencev je bilo 44 in vsi so s svojimi napisi izpovedovali težo nenadne izgube.

Ko je sprevod dospel do pokopališča, so krsto prenesli v cerkev, kjer je pokojnico s pesmijo počastilo še drugo domače pevsko društvo, moški zbor Ljubljana. Ob gomili pa je potem spet zapel ljubljanski Slavec. Obred je opravil frančiškanski pater Kalist Medič.

Bilo je ganljivo slovo in udeleženec pripoveduje: »Tužnim srcem vrnili smo se s pokopališča, želeč samo to, da bi domoljubni duh neumorne delavnosti pokojnice našel prav mnogo posnemovalk mej našim ženstvom ter nam vsaj deloma nadomestil prebridko izgubo. Njej pa, ki biva zdaj nad zvezdami, bodi večna Slava!«

Dnevnik Slovenec pa je še zapisal: »Sijajen pogreb bil je živ in lep dokaz, da je Ljubljana s pokojnico izgubila jedno najbolj znanih, priljubljenih in občespoštovanih gospej, kakoršnih vzlasti v sedanjih naših razmerah Slovenci živo potrebujemo. Neumorno delavni rajni gospej dodeli milostni Bog večni pokoj!«

O pogrebu so poročale tudi Novice: »Marsikomu solzilo se je oko ob odprtem grobu vrle pokojnice in iz vseh src kipele so vroče želje, da bi duh njen plaval vedno mej našim ženstvom in je vzpodbujal k narodnemu delu, da bi se tako vsaj deloma nadomestila prebritka izguba nepozabne Marije Murnikove, kateri bodi večna »Slava«!

Katoliški tednik »Zgodnja Danica« je objavil poročilo Andreja Kalana, ki pravi: »Pokojna gospa ni bila samo velika dobrotnica ubožnih, temveč je tudi mnogo lepih darov pri druzih zanje nabirala. Tisučake je nabrala za uboge; zlasti je bil njen trud velik vsako zimo, ko so se ubogim učencem in učenkam omišljale nove zimske obleke. Bila je takorekoč duša in srednica tukajšnje dobrotljivosti in naprav za uboge, zlasti med gospemi.

Ljubljančani so bili pokazali, kako so rajno čislali. Njen pogreb je bil zares jako slovesen in veličasten. Plinove svetilnice so bile prižgane po ulicah, koder se je pomikal mrtvaški sprevod. Ni bilo kmalu v Ljubljani tako lepega pogreba. Tu so bila razna društva zastopana, več šolske mladine; zlasti ginljiva je bila videti dolga versta černo oblečenih gospej, društva ljubljanska v podporo revežev so svoji prijateljici in pomočnici skazale čast in ljubezen. Vdeležili so se vsi stanovi, častniki višje in nižje verste. Videli smo, kako Ljubljana tudi po smerti ve čislati veliko dobrotnico do ubogih. Bog ji daj večni mir!«

Še bolj prazen dom na Kongresnem trgu …
Eden izmed ljubljanskih siromakov, berač Jakob Alešovec, nekoč uspešen slovenski pesnik, pisatelj, urednik in založnik, pa se je pokojne Marije Murnikove spomnil tudi z dolgo pesmijo, ki obsega kar 63 vrstic.

Dal ji je naslov Velegospej slovenski! in z njo predstavil obširen hvalospev življenju in delovanju Marije Murnikove. V njej pripoveduje: »Ona med Vami živi in gleda na nas, zapuščene.«

Zgodbo pa zaključi z verzi: »Ti pa oj Vila, ki me za pevanje si navdušila / Vroči tolažbo ta hip nesrečnemu možu, soprogu, / Naj li ne plaka preveč, saj ona še živa svetnica, / Vila Slovenska. Njen duh ostane med nami na veke, / Večno sloveče ime ostalo: Marija bo Murnik.«

Marijin vdovec, 55-letni neutrudni cesarski svetnik Ivan Murnik, se v drugo ni poročil. Preostanek življenja, skoraj devetnajst let, je preživel kot samotar.

Kmalu po ženini smrti je dal na njenem grobu postaviti veliki kamniti relief, ki sta ga izoblikovala kar dva slovenska umetnika Alojz Šubic in Matej Sternen, izdelal pa Alojz Gangl. Ob njenem grobnem kamnu, nad katerim se je vzpenjalo drevo – podoba življenja – sta bila upodobljena jokajoči starec in mlada deklica, ki objokujeta svojo dobrotnico. Ob vzvišenem kamnu pa bdi angel, ki z desnico kaže pot k nebesom.

Končno pa je ta Marijina gomila že čez dobrih dvajset let postala tudi Murnikovo zadnje počivališče. Šest let po ženini smrti se je najprej upokojil, potem pa v njunem stanovanju živel še do januarja 1913, ko se je pretrgala tudi njegova življenjska nit.

… in praznina v društvenem življenju
Izgubo Marije Murnikove je ljubljansko ženstvo težko preživelo. Ni bilo namreč tako enostavno pridobiti osebe, ki bi podobno kot ona nesebično delovala za »narodno stvar«. Ne nazadnje pa so preostale ženske imele tudi lastne družine, ki so zahtevale celega človeka.

Marijino žalostno slovo zato Ilustrovani narodni koledar objokuje še leta 1900, ko pravi: »S smrtjo gospe Marije Murnikove je izgubila Ljubljana voditeljico ženstva, pokroviteljico društev ter prvo dobrotnico vseh siromakov in sirot. Z Murnikovo je preminil vzor delavne in zavedne slovenske žene, kakršne nam doslej še ni naklonila usoda.«

Zato ni čudno, da na koncu še zapiše: »Šesto leto že teče, a praznina, ki je nastala po njeni smrti v ljubljanskem narodnem življenju, se doslej še ni izpolnila, mesta njenega ni mogla zavzeti niti do danes še nobena druga. Nenadomestljiva je Marija Murnikova.«

Tempora mutantur … (časi se spreminjajo …)
V človeškem življenju pa je že tako, da čas prinese tudi pozabo in da se vsaka rana prej ali slej tudi zaceli. In tako se je tudi našla naslednica Marije Murnikove. Bila je to kar njena nekdanja zvesta tovarišica Franja Košeninijeva, mlada Arcetova Franica, ki je po poroki z odvetnikom in pisateljem Ivanom Tavčarjem počasi začela zavzemati pomembna mesta v ljubljanskem društvenem in družabnem življenju.

Prav ona je prva sprejela program in metodo Marije Murnikove. Poleg tega pa je razširila tudi delokrog ljubljanskega ženstva. Že leta 1901 sta bili tako ustanovljena Splošno žensko društvo in Žensko telovadno društvo. Obe organizaciji sta si za svojo predsednico oziroma načelnico izvolili Franjo Tavčarjevo.

Zato ni čudno, da je potem prizadevna Franja več kot trideset let igrala podobno vlogo voditeljice ljubljanskega narodnega ženstva (postala je celo dvorna dama) kot pred njo že Marija Murnikova.

In tako ji je sčasoma le uspelo ublažiti žalost, ki je Ljubljano zajela ob izgubi na veliko noč pred dobrimi 120 leti.