V prvih desetletjih 20. stoletja, ko je obisk kina postajal priljubljeno razvedrilo, je Charlie Chaplin bolj ali manj “izumil” zasnovo svetovno prepoznavnega zvezdnika. In dobrih trideset let po svoji smrti ni nič manj živ: še leta 1995 so ga, denimo, filmski kritiki z vsega sveta v obširni raziskavi razglasili za največjega igralca v filmski zgodovini. Bil je prvi (in še vedno edini) mož, ki je imel (po letu 1817) pri nastajanju filma vajeti v rokah od prvega do zadnjega koraka: ne le, da je bil režiser, producent, scenarist in glavni igralec, poskrbel je tudi za razdelitev vlog, glasbeno podlago in montažo. “Da bi pokazal igralcem – moškim in ženskam -, kako si predstavlja kakšen prizor, je odigral čisto vse vloge v vseh svojih filmih. Gibe in mimiko vsakega igralca je nenehno komentiral, kritiziral ali hvalil,” v svoji knjigi o zgodovini filma denimo piše Theodore Huff.

Leta 1916 (ko je bil v industriji šele tretje leto) je bil z deset tisoč dolarji na teden najbolje plačan igralec – če ne kar najbolje plačan človek – na svetu. Leta 1920 je bila “chaplinomanija” – poplava Charliejevih filmov, pesmi, stripov, lutk in celo koktajlov – v polnem razmahu in ljudje se ga kar niso mogli nasititi (primer: neka newyorška kinodvorana je Chaplinove filme neprekinjeno – z izjemo enega požara - predvajala od leta 1914 do 1923). Med njegove oboževalce so se v tistih časih prištevali George Bernard Shaw, Marcel Proust in Sigmund Freud. Tudi pozneje je bila Chaplinova zvezda svetla: v petdesetih je bil ena izmed ikon generacije beatnikov (Jack Kerouac se je na cesto podal, ker je hotel biti “Potepuh”), v osemdesetih pa je IBM osebne računalnike oglaševal z njegovo prepoznavno silhueto.

"Gledano od blizu, je življenje tragedija, od daleč pa komedija"
Leta 1889 v Londonu rojeni Charles, ki je odraščal brez (sicer zapitega) očeta, je otroštvo med drugim preživljal v zavetiščih in celo v sirotišnici (ko je mama zaradi duševnih težav morala pustiti igralsko kariero in je pristala v norišnici). Charlie je šolo pustil pri desetih letih, ker je sklenil, da bo raje nastopal kot pantomimik in v vaudevillu. Mimogrede, pomanjkanje, ki ga je trpel v mladih letih, je pozneje navdahnilo kultno opravo Potepuha: prevelike hlače, premajhen frak in ogromni čevlji so parodija gosposke večerne oprave, ki avtoritativno figuro odraslega prikaže skozi nedolžne otroške oči.

"Posla sem se lotil zaradi denarja in iz tega se je rodila umetnost. Če je kdo nad to opazko razočaran, ne morem pomagati. Taka je resnica."
Charlie je od samega začetka izstopal zaradi svoje gibčnosti, zgovorne mimike, iznajdljivosti in trdega dela. Leta 1910 se je s skupino Speechless Comedians prvič podal v Ameriko, že leta 1913 pa je stopil pod okrilje newyorškega studia Keystone. Čeprav že njegov prvi film, Making A Living (1914), ni ostal neopažen, je bil Chaplin razočaran nad situacijskimi komičnimi zapleti in policijskimi pregoni, v katere so ga tlačili. Prihod filma je namreč v spredje potisnil telesno dimenzijo človeka, ki jo je tisk predtem lahko opisoval le abstraktno.

Chaplin, ki po tehnični plati nikoli ni bil velik inovator, je že zgodaj našel lik in osnovno zgodbo, ki sta mu bila najbolj pisana na kožo, in se ju v taki ali druga čni obliki držal do konca: Revoluciji zvočnega filma, ki jo je leta 1927 začel The Jazz Singer, se je, denimo, upiral dolgih 13 let - a še potem, ko se je „vdal“ in začel snemati filme, v katerih so govorili (tudi mojstrovine Veliki diktator (1940), Gospod Verdoux (1947) in Limelight (1952)), so bili ti na neki način (sicer zelo dodelane) variacije njegovih velikih nemih filmov The Kid (1921), Zlata mrzlica (1925), Cirkus (1928) in Luči velemesta (1931).

Čeprav so Američani Chaplin vzeli za svojega, je imel patritizem za "največjo norost, ki je kdaj doletela človeštvo“, in nikoli ni postal ameriški državljan. Ko se je velika depresija umaknila drugi svetovni, ta pa nato hladni vojni, so Chaplinovi filmi dobivali vse močnejši politični naboj, on sam, ki je bil odkrito naklonjen pacifistom, komunistom in podpornikom Sovjetske zveze, pa je postajal „sumljiva osebnost“. Ni pomagalo, da je bil izrazito kompleksen človek, ki je nadvse cenil svojo zasebnost (in precej mlajše ženske: njegovi prvi dve ženi sta imeli ob poroki 16, četrta pa 18 let). Leta 1943 je bil obtoženec v razvpiti in razvlečeni tožbi v zvezi z očetovstvom, z Gospodom Verdouxom, v katerem je namesto priljubljenega Potepuha igral hladnokrvnega morilca, ki se poroča z bogatašinjami in jih nato ubije, pa se je zameril oboževalcem (šele pozneje so kritiki filmu, ki je bil več let pred svojim časom, prisodili dolžne pohvale). Zaradi njegovega „zbadljivega in zaničljivega odnosa do ZDA in „sporne“ morale je več javnih uradnikov in novinarjev pozvalo k bojkotu njegovih filmov.

"Amerike ne potrebujem več. Tja se ne bi vrnil niti, če bi bil predsednik Jezus Kristus"
J. Edgar Hoover je naročil Chaplina „pobliže preučiti“ in FBI je sestavil skoraj 2.000 strani dolg dosje, v katerem so mu sicer (zmotno) pripisali uporabo lažnega imena Israel Thonstein, niso pa našli nobenih dokazov, da bi kdaj pripadal Komunistični partiji ali bil vpleten v kako drugo „izdajalsko aktivnost“. Kljub temu je leta 1952, ko se je Chaplin odšel v Veliko Britanijo promovirat film Limelight, državni tožilec preklical njegovo dovoljenje za vrnitev. Chaplin, ki sta se mu dokončno priskutila lov na čarovnice in „moralna pompoznost“ ZDA v času hladne vojne in ki je bil prepričan, da je "izgubil naklonjenost" ameriškega občinstva, se je z ženo Oono in družino preselil v Švico, kjer je živel do svoje smrti.

S prihodom šestdesetih in vietnamske vojne je bil Chaplin rehabilitiran: leta 1963 je v New Yorku organiziral festival svojih filmov, leta 1972 pa je med enimi od najdaljših stoječih ovacij v zgodovini nagrade dobil oskarja za posebne dosežke. (Vsi seveda niso bili njegovi oboževalci: Ronald Reagan je, denimo, verjel, da je bil izgon leta 1952 pravilna odločitev.)

Seveda je imel tudi Chaplin svojo temno plat – njegova zgoraj omenjena avtonomija in popolno obvladovanje procesa nastajanja filma sta več kot le mejili na avtokracijo, obenem pa ga je tak pristop prikrajšal za marsikako plodno sodelovanje z velikimi imeni tistega časa. A zgodovina mu je vse odpustila, kajti kot je zapisal pisatelj James Agee, je bil Chaplin „med vsemi komiki je najbolj subtilno in globoko izhajal iz poznavanja tega, kaj je človek in s čim se sooča. Potepuh je predstavnik človeštva, tako večplasten in skrivnosten kot Hamlet in zdi se, da ga noben igralec ali plesalec še ni prekosil v zgovornosti, raznolikosti ali ostrini“.

Ana Jurc