Seveda ne zato, ker bi bile pomembno umetniško ali intelektualno središče, ampak zato, ker je prek njih od štiridesetih let 19. stoletja tekla Južna železnica, glavna pot, po kateri so Slovenci več desetletij odhajali na Dunaj, v tedaj za slovenske umetnike z ambicijami, katerih uresničitev je zahtevala prečenje meja domače dežele, eno od ključnih referenčnih središč za pridobivanje vedenja o smernicah v kulturi.

Veliko tesnejša je zveza med Trbovljami in retrogardo ali retroavantgardo, umetniško tehniko prevzemanja in kreativnega sopostavljanja prvin različnih umetniških gibanj in govoric ter ideologij, ki jo je pri svojem delu od začetka uporabljal Laibach, pozneje pa so jo prevzele tudi druge skupine NSK-ja. Retrogarda je v Trbovljah pravzaprav nastala. Tam je namreč nastal Laibach, ki se s slovenskima koncertoma v okviru turneje Laibach Volk Tour vrača v domače "Revirje".

Med pripravami na živo predstavitev albuma Volk, zbirko priredb nacionalnih himen, je Laibach odgovoril na nekaj naših vprašanj. Tema ni le njegova trenutna dejavnost; "priložnost" so dobili tudi "partizanski" rock, vesolje in zobata kolesa.

Kdo danes sestavlja Laibach? Da sta Ivan Novak in Milan Fras, je jasno. Še kdo? Zdi se namreč, da je na odru vedno manj starih članov (Dejan Knez, Ervin Markošek) in vedno več "pridruženih" članov.
Laibach: Laibach sestavljamo Eber, Saliger, Dachauer in Keller, to so prastari psevdonimi za štiri člane, ki v sebi skrivajo več osebkov. Vsa preostala imena so irelevantna, pravi Laibach člani pa svojih imen ne uporabljamo javno. V skupini sodeluje tudi veliko različnih sodelavcev, ki pa svoja imena lahko razglašajo po mili volji. Laibach – to smo mi vsi.

Album Volk bi lahko zaradi velikega glasbenega, pevskega, aranžerskega in produkcijskega prispevka označili tudi kot enakovredno koprodukcijo skupin Silence in Laibach. Zakaj album velja za album skupine Laibach, pri katerem je sodeloval tudi duo Silence? Je označitev avtorstva določilo to, kdo je podal idejo za projekt?
Laibach: Primož Hladnik in Boris Benko iz skupine Silence sta enakovredna soavtorja in koproducenta plošče in tako sta na njej tudi označena. Povabili smo ju v projekt, ker smo z Volkom ustvarili koncept, ki je vsebinsko in formalno sploh dopuščal in omogočal takšno sodelovanje. Silence sta povabilo sprejela in nam pomagala izdelati album, kakršnega smo si na začetku zamislili. Z avtorstvom Laibach ni bil nikoli obseden in vedno smo na veliko sodelovali z različnimi glasbeniki in producenti. To je danes tudi sicer normalna praksa v glasbeni – pa ne samo v glasbeni industriji. V tej luči je že sam izbor moštva lahko pravzaprav avtorsko delo, ki opredeljuje končni izdelek.

Med za "obdelavo" izbranimi himnami ni slovenske. Zakaj? Je morda slovenski režim, med protagonisti katerega so tudi še ljudje, ki bi vas v osemdesetih linčali, danes pa vas postavljajo na piedestal vrha slovenske kulture tako benigen oziroma deluje po principu marionete v rokah močnejših, da ga ni vredno izpostavljati? Ali je vzrok drugje?
Laibach: Vzrok je drugje. Himne smo dejansko izbirali glede na specifično "težo" države, njen zgodovinski kontekst in njeno kulturnopolitično vlogo v svetu. Poglavitni kriterij je bil imperialistični oziroma ekspanzionistični karakter izbrane države. Slovenija pa je vseeno zajeta v skladbi z naslovom Slovania, ki temelji na zgodovinski panslovanski osvobodilni himni "Hej, Slovani", ki je nekoč, med drugim, bila tudi uradna himna Slovenije, slovenske vojske in himna slovenskih Sokolov.

Na zadnji plošči Volk teksti recimo počivajo na nacionalnih himnah, ki jih ljudje v posameznih državah tako in tako znajo več ali manj na pamet. Na prejšnji plošči Wat je večino skladb tekstovno inspiriranih z otroškimi pesmimi, ki bi jih prav tako moral razumeti vsak idiot. Še prej smo dobesedno obdelali svetovno popularne skladbe, kot so Mama Leone, In The Army Now, Final Countdown, Life is Life, Across The Universe, One Vision, Sympathy For The Devil, – skratka – same bisere, ki jih ljudje po svetu znajo na izust. Kaj je torej toliko kompliciranega in problematičnega pri razumevanju Laibacha? Sicer pa – hvala bogu – nimamo nič proti temu, da smo politično neodgovorni. Še manj pa imamo slabo vest, da je naša publika tako premešana in zmešana.

Ob nastanku Laibach ni bil samo glasbena skupina; poleg glasbe je Laibach tedaj objavljal avtoteoretska besedila – najbolj znanih je 10 točk konventa – in prirejal likovne razstave. Zaradi njegovega v družbenopolitično področje vpetega poslanstva bi ga skoraj lahko imenovali Gesamtkunstwerk. Zakaj je dejavnost Laibacha zdaj že dolga leta omejena na glasbo?
Laibach: Še zdaleč ni omejena samo na glasbo; vsak nov album in koncertni program je kompleksno delo, ki vključuje velik razpon kreacije, od glasbe, teksta, slike, oblikovanja, videa, filma, fotografije, kostumografije, scenografije, koreografije, spletne strani, in zahteva pregled nad tehniko, glasbeno produkcijo, zgodovino, teorijo in filozofijo, politiko, ekonomijo, sociologijo kulture, poznavanje medijev, zahteva javne promocijske nastope, komunikacijo, organizacijo in še in še. Glasba je samo eden od mnogih segmentov tega kompleksnega dela. Poleg tega Laibach še vedno občasno, vendar redno, prireja tudi razstave in razširjene večmedijske projekte, ki jih lahko vse najdete na spletnih straneh Laibacha in NSK.

Kdo je prvi v jahalnih hlačah stal na odru? Laibach, Die Krupps ali Nitzer Ebb?
Laibach: Takšnih kekcev je bilo tudi pred vsemi nami že kar nekaj.

Podobnosti se tu ne končajo. Vse tri skupine prištevajo v zvrst industriala in v simbolih vseh treh je zobato kolo. Zakaj je bilo zobato kolo na začetku osemdesetih tako "fantazmatski" objekt, da so si ga kar tri skupine, ustanovljene v tem obdobju, izbrale za del svojega simbola? Ali pa je šlo le za "stari dobri" fenomen posnemanja?
Laibach: Za preostale ne vemo, Laibach pa je svoj zvočni izraz na svojih začetkih gradil na konkretnih industrijskih zvokih trboveljskega okolja. Ker je šlo za idejo, da socialnopolitično najbolj eminentno avtentičen zvok ne prihaja iz električne kitare, ampak iz tovarniških dimnikov, strojev in tekočih trakov in je torej rezultat industrijske produkcije, smo za enega od svojih simbolov pač uporabili zobčenik.

Slogovno vas v tujini pogosto uvrščajo v industrial, žanr, ki je pri nas bolj slabo poznan. Pogosto se ob vašem imenu prikažejo tudi oznake alternativni pop ali rock, No Wave, avantgarda in celo (!) neoklasicizem. Ali Vas takšna klasificiranja vašega dela motijo ali zabavajo ali pa imate do tega kakšen drugačen odnos?Laibach: Ta različna poimenovanja so lahko vsa relevantna, niso pa bistvena in še manj usodna. Ideja o konkretni, industrijski glasbi obstaja vsaj že kakšnih 100 let in danes je praktično vsa glasba po svojem načinu produkcije v določenem smislu industrijska. Preostale oznake so precej ohlapne, ampak vsaka nosi v sebi del resnice. Laibach je pač žanrovski konglomerat, razpet med vse izraze zgodovine.

Meni se vaša glasba zdi predvsem kot industrialski osnovi dodani konglomerat skoraj vseh žanrov popularne glasbe in elementi klasike. Kako bi sami opredelili svoje delo?
Laibach: Točno tako kot rečeno; Bog ima en obraz, hudič nešteto.

Polona Balantič