Visok klobuk je obležal v travi, mož pa se je pošteno zleknil na preprosti klopi. Desno roko je iztegnil na vrh svoje sprehajalne palice, z levico pa si je podprl glavo in obraz nastavil soncu. Brhka krčmarica iz bližnje gostilne mu je brž postregla z vrčkom žlahtne kapljice.
Mesto prizora ni omenjeno, lahko bi to bilo kjer koli, prav gotovo pa ne v okolici Ljubljane, denimo na kaki Šmarni gori, Golovcu ali Rožniku. Dežela Kranjska in njena prestolnica vrlega glasbenika namreč nista nikoli videli, sam pa se je očitno moral odžejati v kateri izmed krčem blizu Dunaja.
Pa poglejmo drugi prizor. Gre za razglednico, ki je bila na pošto oddana novembra 1913, nekje med Ljubljano in Kočevjem. Takrat, pred stotimi leti, je bilo namreč pošiljke mogoče oddati kar na vlaku, kjer so imeli v enem izmed vagonov mali 'poštni urad' s samostojnim žigom. Kartica je naslovnika, tokrat gre pravzaprav za neko gospodično, razveselila v Grosuplju.
Slikarija nosi naslov Schubertiade, prikazuje pa nam mladega Franza Schuberta, kako s petjem ob spremljavi kitare zabava manjši krog potrpežljivih poslušalcev. Tudi za take prijetne nastope, ki jih je priljubljeni skladatelj rad prirejal v zadovoljstvo oboževalcev njegove glasbe, je Ljubljana ostala prikrajšana. Pa bi prav gotovo popestrili glasbene sporede v zaključenih meščanskih družbah, kjer sta sicer prevladovala violina in klavir ter razne zasedbe, ki so vključevale prav ta dva inštrumenta.
Pa denimo tretja razglednica, ki nikakor ni zadnja v nizu upodobitev priljubljenega glasbenika. Tukaj vidimo "šubertijado" omenjenega, že nekoliko zrelejšega skladatelja, ki pa se je tokrat odločil zaigrati na klavir. V tako značilnem vzdušju meščanskih salonov so mu prisluhnile tri zaljubljene lepotice. Seveda ne Ljubljančanke.
In še bi torej lahko našteli razne primere, vendar rajši poglejmo, kdaj in kako so ga Ljubljančani polomili, da se ime njihovega mesta v vseh življenjepisih slavnega skladatelja Franza Petra Schuberta vedno omenja le v slabi luči.
Želja po glasbi je bila, šole pa nobene
Letnico 1797 sta si Franz Schubert in Ljubljana dobro zapomnila. Schubert zato, ker je 31. januarja tega leta prijokal na svet, Ljubljana pa zato, ker se je poldrugi mesec pozneje znašla v vojnih razmerah, saj so na slovenska tla prvič pridrli Francozi. Njihov vrhovni poveljnik Napoleon Bonaparte pa se je 28. aprila 1797 celo pojavil v mestu, ter si v škofijski palači privoščil počitek in kosilo. Francozi so potem kmalu odšli in omogočili ljudem, da so se vrnili k staremu načinu življenja, ki ga je kdaj pa kdaj popestrila tudi kakšna glasbena prireditev.
Za splošno zabavo Ljubljančanov je v tistem času skrbelo stanovsko gledališče, ki je poleg dramskih predstav prirejalo tudi glasbene nastope. Prvenstveno pa se je z glasbo ukvarjala nemška Filharmonična družba.
Glasbenikom pa so radi prisluhnili tudi v obeh mestnih cerkvah, stolni in šentjakobski.
Ob vsesplošnem zanimanju za glasbeno umetnost pa Ljubljana okrog leta 1800 ni imela javne glasbene šole, ki bi zainteresirane mladeniče - o kakih predstavnicah nežnega spola takrat seveda sploh še ni bilo govora - izobraževala za ta konjiček ali poklic. Filharmonična družba, ki se je ponašala s svojim stoletnim obstojem, do takrat v tej smeri ni storila kaj dosti. Zadovoljevala se je le s prirejanjem koncertov, na katerih pa so tako in tako nastopali tuji glasbeniki.
Od domačinov so imeli v Ljubljani predvsem veljavo mestni trobentači. Leta 1805 pa so jih odpravili, denar, s katerim so jih plačevali do takrat, pa namenili štipendiji treh dijakov. Menda je v tem letu obstajal tudi nek načrt za ustanovitev glasbene šole, vendar je namero verjetno spet preprečil hudi Napoleon, ki je že drugič rinil čez naše kraje. Francozi so deželo Kranjsko zasedli še tretjič leta 1809 in se tokrat obdržali cela štiri leta. Negotove vojne razmere so zmanjšale tudi obisk gledaliških in glasbenih prireditev, zato interesa za glasbeno šolstvo ni bilo več toliko, čeprav se je že leta 1807 našla neka vsota, provincialna zaloga, ki naj bi bila namenjena učitelju na tovrstnem javnem zavodu. Letno naj bi dobival 450 goldinarjev.
Po odhodu Francozov
Štiriletno obdobje Ilirskih provinc, ki so jih ustanovili Francozi, je bilo jeseni 1813 končano, tako da je nastopila prosta pot tudi za zamisel o javni glasbeni šoli v Ljubljani. Uradni mlini pa so že takrat mleli počasi, tako da je deželna vlada šele 15. novembra 1814 pozvala Filharmonično družbo, naj naredi predlog za ustanovitev glasbene šole. Filharmoniki so se takoj odzvali in že v dveh mesecih pripravili predlog, ki so ga vodilni odborniki Novak, Mikš, Dreo in Webers 30. januarja 1815 temeljito pretehtali, nato pa 9. februarja poslali deželni vladi. Načrt je predvideval, naj bi nova šola delovala v okviru ljubljanske normalke. To je kot mestno ljudsko šolo s štirimi razredi ustanovila že leta 1775 cesarica Marija Terezija. Učilnice so bile nastanjene v poslopju ljubljanske gimnazije, imenovane licej. Vrhovno nadzorstvo nad delovanjem normalke pa je imela Cerkev – točneje: škofijski konzistorij. Zaradi tega je vlada sporazumno z ravnateljem normalke 12. februarja prosila za mnenje še cerkvene kroge.
Odgovarjajo kanonik Wolf in drugi
Za šolske zadeve je bil na škofiji v tistem času odgovoren kanonik in šolski nadzornik Anton Alojzij Wolf. Ta je dosegel, da je deželna vlada dobila odgovor že v treh tednih, 1. marca 1815. Vendar to še ni zadoščalo za ustanovitev šole. Vladni možje so zahtevali dodaten posvet in tako so se po odredbi z dne 23. maja 1815 sešli predstavniki škofijskega konzistorija, licejalnega rektorata, okrožnega urada, državnega knjigovodstva in filharmonične družbe. Ti so se sčasoma le dogovorili in urejeni protokol o tej zadevi predložili 31. julija. Deželna vlada je nato 19. avgusta predlog poslala na Dunaj, kjer naj bi ga odobrila osrednja organizacijska dvorna komisija. Ta pa je spet potrebovala nekaj časa, a je načrt za ustanovitev šole dne 11. decembra tudi odobrila. Zdaj so bili na potezi vrli Ljubljančani.
Načrt ljubljanskih filharmonikov
Ljubljanska glasbena šola naj bi po prvotnem mnenju Filharmonične družbe poučevala dečke v starosti od osmih do dvanajstih let. Načeloma naj bi imeli prednost revnejši šolarji, vendar največ 18 po številu. Gojenci pa bi bili lahko tudi otroci premožnejših staršev, vendar bi ti morali plačevati šolnino. V času šolanja ne bi smeli igrati v gledališkem orkestru ali za ples. Lahko pa bi delovali v cerkveni glasbi in javnih nastopih. Tudi za zasebna igranja v stanovanjih uglednih družin ni bilo ovir, za kar pa bi morali gojenci imeti dovoljenje učitelja.
Glasbeni učitelj bi moral biti izobražen pevec, orglavec in pianist, v osnovah pa bi moral obvladati tudi pihala.
Šolanje naj bi trajalo štiri leta, glavni predmeti pa naj bi bili violina, klavir generalni bas in orgle.
Po dvorni dunajski odobritvi je bilo treba preurediti prostore v normalki in objaviti razpis za prvega učitelja nove glasbene šole v Ljubljani. Ta naj bi delovala po organizacijskih statutih (Organische Statuten), ki so jih v dokončni obliki pripravili Janez Krstnik Novak (predstavnik Filharmonične družbe), Anton Alojzij Wolf, (predstavnik škofijskega konzistorija) in Johann Ev. Eggenberger (ravnatelj ljubljanske normalke).
Razpis
Dunajsko odločitev o novi šoli je škofijski konzistorij 5. januarja 1816 sporočil vsem zainteresiranim v tej zadevi. Dne 11. januarja pa je deželni vladi predlagal tudi objavo razpisa, ki naj bi sledil v vseh pomembnih uradnih listih v državi. Že po dobrem tednu je bil 19. januarja predlog sprejet.
Po skoraj dveh letih urejanja ustanovitvenih zadev je bil tako konec januarja objavljen razpis za novega voditelja ljubljanske javne glasbene šole. Poleg splošnih zahtev glede igranja orgel violine, petja in poznavanja pihal je kandidat moral biti sposoben za poučevanje in imeti primerno moralno naravnanost. Poučeval pa naj bi le nekajkrat tedensko. Za vse to naj bi dobival že leta 1807 določenih 450 goldinarjev. Če pa bi poučeval še učiteljske pripravnike, bi mu to navrglo še petdesetaka.
Ljubljanski uradni list Laibacher Zeitung je precej obširno besedilo s pogoji za zasedbo mesta šolskega glasbenega vodje objavil v svoji tekoči deveti številki, ki je izšla 30. januarja 1816. Rok za prijavo pa je bil 15. marec 1816. In naslov - Škofijski konzistorij v Ljubljani.
Dober glas seže v deveto vas
Stara Avstrija je obsegala precejšnje ozemlje, zato so ljubljanski oglas objavili tudi uradni listi v Celovcu in v Gradcu, na Dunaju in v Pragi. Nič čudnega torej, če so bili prosilci iz raznih krajev te večnarodne države in le trije iz dežele Kranjske. Kar enaindvajset si jih je zaželelo službovati v tem malem gnezdu na jugu monarhije. Zanimivo pa razpis ni pritegnil prav nobenega Slovenca, kar kaže na pomanjkanje izobrazbe na tem področju.
Prvi se je 11. februarja oglasil kar "domačin" - ljubljanski šentjakobski organist in vodja kora Leopold Ferdinand Schwerdt, sicer iz Spodnje Avstrije, rojen v Weizendorfu, tedaj star 39 let. Od leta 1807 do 1809 je imel v Ljubljani že zasebno glasbeno šolo. Sledili pa so mu (2.) Franz Kubick, stolni kapelnik v Gorici; (3.) Georg Plieml, davkar v Kočah pri Beljaku; (4.) Anton Holler, organist in ravnatelj kora pri ljubljanski stolnici; (5.) Josef Gloss, meščan in glasbenik v Mladi Boleslavi na Češkem; (6.) Josef Miksch, ki je že poučeval lepopisje na ljubljanski normalki in bil član Filharmonične družbe, po narodnosti pa je bil Čeh; (7.) Anton Swoboda iz Horovic na Češkem, zdaj uradnik v Pragi; (8.) Florian Habig, polkovni trobentač, po rodu Čeh; (9.) Anton Reitman, učitelj v Vordenbergu na Štajerskem; (10.) Franz Sokoll, učitelj glasbe v Celovcu, Čeh; (11.) Timotheus Ginzberger, tajnik knežjega namestništva v Krki na Koroškem; (12.) Josef Matija Horalek, cerkveni glasbenik koroških stanov v Celovcu; (13.) Wenzel Korbelius, šolski in glasbeni učitelj v Gossu na Gornjem Štajerskem; (14.) Michael Baumgartner, pomožni učitelj v Judenburgu na Štajerskem; (15.) Leopold Mink glasbenik na Dunaju; (16.) Michael Demmel, organist iz Eisenstadta; (17.) Jakob Schauff, glasbeni učitelj na Dunaju; (18.) Franz Schubert pomožni učitelj na Dunaju; (19.) Peter Anton Hanslischek, učitelj v Badenu pri Dunaju; (20.) Josef Voss, učitelj v Losdorfu pri Molku; in (21.) Mathias Pernsteiner, mestni organist v Gmundenu.
To so bili torej prosilci za novo ljubljansko službo. Njihova imena so dandanes večinoma pozabljena, saj niso kaj dosti storili za glasbeno umetnost zunaj krajev, kjer so bivali in delovali, izmed njih pa si je sloves pridobil le Franz Schubert.
Schubertovi z Dunaja
V tistem času, ko so tekla zadnja prizadevanja za ustanovitev ljubljanske glasbene šole, je bil mladi Franz Schubert že dodobra usidran v glasbeno učno in skladateljsko dejavnost. Star šele devetnajst let je bil najmlajši izmed vseh kandidatov. Preživljal je pozna najstniška leta, ki pa ga niso prav nič ovirala pri njegovem nezadržnem napredovanju. Dogodki so tekli njemu v korist, k čemur je še največ pripomoglo okolje, v katerem se je zadrževal že od najzgodnejših let.
Schubert je bil rojen v družini učitelja Franza Theodorja Schuberta. Ta je imel kar 14 otrok, a jih je živih ostalo le pet. Očetova nadarjenost se je prenesla tudi na sinove Ferdinada, Ignaza in Franza, tako da so lahko z očetom sami sestavili družinski godalni kvartet. Leta 1808 je pri enajstih stopil v dunajski Stadtkonvikt, že prej pa postal tudi pevec v dvorni kapeli. Njegovo nadarjenost je v tem času opazil slavni italijanski skladatelj Antonio Salieri.
Že desetleten je napisal prvo klavirsko skladbo. Šolanje na konviktu je končal leta 1813, potem pa se lotil raznih opravil. Bil je tudi pomožni učitelj na šoli svojega očeta in ravno v tej dobi ga je doseglo obvestilo o nameravani glasbeni šoli v Ljubljani.
Ko je v uradnem listu Wiener Zeitung, ki nosi datum 17. februar 1816, prebral razpis za vodjo ljubljanske glasbene šole, je menil, da je to pravo mesto za njegovo nadaljnjo življenjsko pot.
Schubert že posegel v slovensko dogajanje
Mladi Franz je že vse od zgodnje mladosti pisal vedno nove in nove skladbe. Posebno ugodno leto zanj je bilo leto 1815. Kljub mladosti - dosegel je šele 18 let - je skladal kot po tekočem traku. Tako je denimo 15. oktobra tega leta zložil kar osem samospevov, med njimi tudi enega, ki je tesno povezan s slovensko književnostjo. V almanahu Selam je namreč našel besedilo z naslovom Sternenwelten, ki ga je podpisal Johann Georg Fellinger. Fellinger pa je bil dejansko le prevajalec. Izvirnik je bil delo slovenskega župnika Urbana Jarnika, ki je pesem Zvezdje (oz. Svesdische, zvezdišče, ozvezdje) leta 1812 objavil v koroškem nemškem listu Carinthia. Fellinger, ki je kot vojak deloval v Celovcu, in župnik Jarnik sta bila dobra znanca. Fellinger pa je bil tudi po poklicni plati predan svojemu delu, saj je v spopadih z Napoleonovimi vojaki izgubil oko. Samospev Sterenenwelten je bil prvič objavljen šele leta 1895.
Odločilna razporeditev kanonika Wolfa
A vrnimo se v leto 1816. Predvideni rok za oddajo prošenj je kmalu minil, a ker se vedno najdejo zamudniki, tudi tokrat ni šlo drugače. Med njimi je bil tudi Franz Schubert z Dunaja, ki je svoj dopis poslal šele po 14. aprilu 1816. Zadnji med njimi pa je bil Mathias Pernsteiner, ki je 30. aprila, prekoračil rok za dober mesec in pol.
Ker so vsi prosilci za razpisano mesto izpolnjevali pogoje, se je škofijski konzistorij znašel v zadregi. Treba bi bilo izbrati prave kandidate in njihova imena predložiti deželni vladi. Kanonik Wolf pa s svojimi pomagači ni bil kos tej nalogi, zato je vse prošnje s prilogami vred predložil kar Filharmonični družbi, ki je premogla tozadevne strokovnjake. In spet so se sešli njeni najusposobljenejši člani in na današnji dan, 26. maja 1816, sestavili seznam, imenovan Competenten Tabelle. V posebni razpredelnici so, upoštevajoč vse zahtevane priloge, ocenili vsakega kandidata posebej. To delo so za Filharmonično družbo opravili Janez Krstnik Novak, Florian Webers, Joseph Wagner in dr. Joseph Lusner.
Ocenjeni Franz Schubert
Med skrbnim pregledom prošenj so omenjeni gospodje prebrali tudi pisanje Franza Schuberta, ki je "prečastitemu cesarsko-kraljevemu glavarstvu sporočal": "Spodaj podpisani vas spoštljivo naproša da mu dodelite mesto glasbenega direktorja v Ljubljani. Svojo prošnjo podpira z naslednjimi razlogi: 1. Bil je gojenec cesarsko-kraljevega konvikta, in pevec cesarsko-kraljeve dvorne kapele ter učenec kompozicije pri gospodu von Salieriju, prvemu vodji cesarsko-kraljeve dvorne kapele, ki ga predlaga za to mesto. 2. Pri vseh predmetih študija kompozicije si je pridobil znanja in spretnosti igranja orgel, violine in petja, in je na podlagi izkazov med vsemi prosilci najbolj primeren za to mesto. 3. Zaobljublja se, da bo svoje spretnosti kar najbolje uporabil in s tem povsem izpolnil zahteve. Franz Schubert, pomožni učitelj na šoli svojega očeta na Dunaju, Himmelpfortgrunde 10."

Tej prošnji je Schubert dodal dvoje prilog. Najpomembnejše je mnenje slavnega dunajskega skladatelja Salierija. Ta je v povezavi s tem razpisom dal priporočili tudi Jakobu Schauffu in Antonu Hanslischku. Za Schuberta pa ni sestavil posebnega dopisa, temveč je le dopolnil njegove navedbe: "Spodaj podpisani potrjujem navedbe Francesca Schuberta v njegovi prošnji za mesto glasbenega učitelja v Ljubljani. Dunaj, 9. aprila 1816. Antonio Salieri, vodja cesarske dvorne kapele."

Skladatelj Salieri, ki je pisal v svoji materinščini, je torej svoje priporočilo sestavil že po predvidenem oddajnem roku.
Drugo priporočilo pa je Schubertu podal Slovenec Josip Špendov - Joseph Spendou -, ki je bil kanonik pri dunajski stolni cerkvi sv. Štefana.
Poleg tega ga je hvalilo tudi mestno načelništvu, ki ga je oprostilo posebnega izpita, ki bi ga moral opraviti kot kandidat za to ljubljansko službo. Takole pravijo: "Prosilcu ni potrebno ponovno opravljati izpita in s tem potrjevati svojih glasbenih znanj, ker je predložil izkaz z dne 9. aprila 1816, v katerem vodja cesarske dvorne kapele Anton Salieri potrjuje, da je primeren za razpisano delovno mesto. Ker so pri Salieriju opravljali izpit tudi drugi prosilci za to delovno mesto, se šteje njegovo mnenje Schubertu še bolj v prid. Nič manj pomembno pa ni niti mnenje vladnega svetnika Josefa Spendoua o prosilčevi metodi pri delu z učenci. Schubert je bil gojenec cesarskega semenišča Stadtkonvikt in pevec dvornega deškega zbora, poleg tega pa je trenutno šolski pomočnik v Himmerfortgrundu, zato ima po tukajšnji presoji zaradi vseh teh zaslug in del prednost pred ostalimi. Dunaj 14. april 1816." Sledita podpisa dveh mestnih svetnikov.
Odločilno mnenje filharmonikov
Na podlagi vsega tega pisanja so se vsi štirje člani Filharmoničnega društva odločili za oceno. O kandidatu Schubertu, v seznamu, ki je bil sestavljen pred natanko 197 leti, pišejo: "Prosilec, katerega starost ni navedena, je bil gojenec cesarsko-kraljevega konvikta. Bil je pevec v cesarsko-kraljevem dvornem deškem zboru. Najverjetneje je še precej mlad in samski. Kot primernega kandidata za glasbenega učitelja ga je potrdil vodja cesarske dvorne kapele Salieri. Ima odlična priporočila mestnega glavarstva in višjega šolskega nadzorstva."

Zadevo spet prevzame kanonik Wolf
Po izčrpnem zapisu odbornikov ljubljanske Philharmonische Gesellschaft je kanonik Wolf izmed enaindvajsetih prosilcev sestavil izbor treh, po njegovem mnenju najustreznejših kandidatov. To so bili trije 'Franceljni': prvi - štiriinštiridesetletni Franz Kubick, kapelnik stolne cerkve v Gorici, rojen v Stadelplatzu na Češkem; drugi - Franz Sokoll, tudi rojen na Češkem, v Salzki, ki je bil prej šest let polkovni kapelnik v vojski, zdaj pa učitelj glasbe v Celovcu, star 36 let. In kot tretji Franz Schubert, pomožni učitelj na Dunaju, rojen neznano kje in neznane starosti - kot so zapisali filharmoniki, ker prosilec ni poslal zadevnih podatkov. Ta seznam je Wolf 16. julija poslal deželni vladi.
Sprememba v Schubertovo škodo
Schubert je imel torej lepe obete, da pride službovat v Ljubljano, vendar je neki dogodek spremenil njegove načrte. Kanonik Wolf, poznejši dolgoletni ljubljanski škof, se je namreč premislil. Sestavil je nov seznam, ki je bil za Schuberta porazen. Wolf je na drugem mestu dotedanjega seznama ohranil Franza Sokolla, s tretjega mesta pa je izbrisal Schuberta in na njegovo mesto uvrstil prej prvoimenovanega Kubicka. Čisto na vrhu pa je zapisal novega kandidata Jakoba Schauffa. Ta je kot učitelj glasbe služboval na Dunaju. Rojen je bil v Kiebitzu na Moravskem, takrat pa star 44 let. Tega so filharmoniki 26. maja v tabeli zapisali na 17. mestu in takole ocenili: "Dotični glasbeni učitelj je na Dunaju v prisotnosti dveh priznanih mojstrov opravil izpit pri vodji cesarsko-kraljeve dvorne kapele Antonu Salieriju, vendar ne glede na zelo dobre izkaze ni bil prepoznan za primernega za mesto glasbenega učitelja v Ljubljani, zato se poteguje za ponovno opravljanje izpita."

Schauff se je pri ponovnem izpitu potrudil in uspel ter si pridobil tudi novo spričevalo skladatelja Salierija. Ta je zapisal, da se je Schauff izkazal za najsposobnejšega med vsemi do takrat izprašanimi kandidati za mesto glasbenega učitelja.
Novo dejstvo je očitno vplivalo na Wolfovo odločitev. Upošteval je le Salierijevo mnenje, da je Schauff najprimernejši izmed izprašanih kandidatov, ni pa upošteval tega, da je bil Schubert že toliko sposoben, da mu izpita, po mnenju strokovnjakov, ki ga je poslal v prilogi, sploh ni bilo treba opraviti.
Končna odločitev
Kanonik Wolf je 11. avgusta popravljeni seznam treh kandidatov poslal deželni vladi, ki pa se je spet odločala po svoji presoji. Namesto prvouvrščenega Schauffa je za voditelja Musikschulle v Ljubljani določila Franza Sokolla. Odločili so se hitro, in to že 20. avgusta, devet dni po Wolfovem dopisu so odgovor že sporočili škofijskemu konzistoriju. Tudi Sokoll je bil kar se da hitro obveščen o svojem uspehu in se je lahko nemudoma pripravil za odhod v Ljubljano. Vlada je 3. septembra vodstvu normalke dala še potrebna navodila, ki so zadevala vzpostavitev nove glasbene šole v njenem okviru. Teden dni zatem, 10. septembra 1816, pa je novi vodja Franz Sokoll v vladni palači tudi slavnostno prisegel. V ljubljansko življenje se je vključil dokaj hitro. Ker je bil tudi inštrumentalist, je Filharmonična družba že mesec dni po njegovem prihodu izkoristila novo priložnost. Na njenem koncertu je tako že 7. oktobra 1816 odigral Mozartov koncert za klarinet.
O novi šoli in učiteljih
V času razpisa in izbire voditelja glasbene šole so na normalki temeljito preuredili prostore, da bi ta lahko kar se da uspešno začela pouk. Učitelj lepopisja Joseph Miksch, tudi sam kandidat za direktorja, pa je v tem času vodil glasbeni tečaj za učiteljske pripravnike. Z novim šolskim letom pa je že nastopil Sokoll. Vendar pa tudi on ni imel kaj dosti sreče na tem delovnem mestu. Že po šestih letih je namreč umrl. Dočakal je le borih 42 let. Za njim je vodstvo glasbene šole prevzel Gašpar Mašek, prav tako Čeh po rodu. Pa tudi z njim šola ni imela sreče. Že po štirih letih je začel zanemarjati pouk in bil (leta 1826) deležen prvih pritožb na svoj račun, ki so se potem pojavljale skoraj trideset let, vse do njegove upokojitve. V tistem času je deloval še v stanovskem gledališču in Filharmonični družbi, kar je pripomoglo, da ga iz normalke niso odpustili.
Kdor pa je tiste čase zasledoval dogodke v glasbenem svetu in velik uspeh skladatelja Franza Schuberta, je moral priznati, da so ga Ljubljančani hudo polomili in da je bila z njegovo odklonitvijo bolj prikrajšana Ljubljana kot Schubert sam.
Schubertova nadaljnja pot
Franz Scubert je hitro prebolel ljubljansko odklonitev. V letu 1816 je napisal vrsto novih skladb in celo dve simfoniji. Slabo pa se je pisalo pesniku Fellingerju. Ker je bil zaradi izgube očesa vojaško manj sposoben, mu je grozila druga služba. V obupu se je odločil, da konča svojo življenjsko pot. Dne 27. novembra je pri Postojni naredil samomor.
Franz Schubert se je v nadaljnjih letih še vedno preživljal s poučevanjem glasbe, nastopi in skladanjem. Vendar tudi njemu sreča ni bila mila. Umrl je že dvanajst let po ljubljanski zavrnitvi, 19. novembra 1828, star komaj 31 let.
Schubert vseeno osvojil Ljubljano
Čeprav so ljubljanski gospodje leta 1816 Franzu Schubertu onemogočili prihod v Ljubljano, pa se je kaj kmalu zatem pojavil v prestolnici dežele Kranjske. Ne sicer sam osebno, pač pa s svojo glasbo. Pet let po zavrnitvi so na filharmoničnem koncertu zaigrali delček ene izmed njegovih simfonij, potem pa se je sčasoma dodobra usidral v slovenske glasbene sporede.
Prišli so novi glasbeniki
Prva voditelja na glasbeni šoli ljubljanske normalke, Franz Sokoll in Gašpar Mašek, sta bila le dva izmed številnih tujih glasbenikov, ki so v devetnajstem stoletju, pa tja do konca monarhije, delovali na Slovenskem. Nekateri so pri tem službovanju imeli več sreče, drugi manj. Nekateri so ustvarjali premike, drugi pa so delovali skoraj neopazno, le za svoj delovni ali družinski krog. Dejstvo pa je, da sta dolgoletno prisotnost s pridom izkoristila češka glasbenika Anton Nedved in Anton Foerster, ki nam je napisal tudi tako znanega Gorenjskega slavčka, ki velja za prvo slovensko popolno opero. Kot prvak pa se je izkazal tudi češki dirigent Vaclav Talich, ki je leta 1908 prevzel dirigentsko palico novoustanovljene Slovenske filharmonije. Za Nemca (avstrijskega, da ne bo pomote) Gustava Mahlerja, ki je deloval v Filharmoničnem društvu, in njegovega rojaka Fritza Rainerja, ki je dirigiral v gledališču, pa je bila Ljubljana le kratka epizoda v knjigi njunega življenja in dela.
Poleg teh znanih in pomembnih ljudi je na Slovenskem do leta 1918 delovala vrsta preprostih tujih glasbenikov. Tako je bila celo Slovenska filharmonija še devetdeset let po zavrnitvi Franza Schuberta sestavljena večinoma iz čeških in nemških glasbenikov.
In tako je tudi na tem področju slovenske umetniške in izvajalske dejavnosti moralo preteči kar dosti Save, Soče ali Drave, da so tujce nadomestile domače moči.
Andrej Mrak