Ime Walter Gropius danes največ ljudi poveže ravno z umetniško šolo Bahaus in v ZDA, kamor je Gropius emigriral v času nacistične Nemčije in kjer je pomagal utrjevati to, čemur danes pravijo kult Bauhausa (o tem več pozneje), so ga včasih imenovali celo Mr. Bauhaus. Pa vendar se je leta 1883 v Berlinu v družini cesarskega uradnika rojeni Gropius kot arhitekt uveljavil že pred Bahausom. Ključna cezura njegove kariere je bilo načrtovanje tovarne Fagus v Alfeldu v bližini Hannovra. Leta 1911 je Gropius skupaj z Adolfom Meyerjem projektiral tovarniško stavbo, ki se je „v zgodovino vpisala kot prva stavba s stekleno obešeno fasado“. (Droste, Magdalena: Bauhaus 1919-1933, Taschen (2006)).
Steklo za vsako ceno
Za Gropiusa, ki študija arhitekture nikoli ni končal in ki si je tako kot Le Corbusier in van der Rohe znanje pridobival tudi v studiu Petra Behrensa (prav zato tudi predlogi, da bi ravno Behrensa lahko imenovali za očeta moderne arhitekture, niso neutemeljeni), je bilo priznanje za stavbo Fagus vstopnica v skupino najbolj cenjenih nemških arhitektov. Obenem pa je stavba, ki je danes tudi spomenik Unescove svetovne kulturne dediščine, tudi na druge načine pomenljiva za poznejše Gropiusovo delo. Na prvem mestu omenimo uporabo stekla, ki ga je Gropius, kot nam pove arhitekt dr. Peter Fister, zato da bi ustvaril moderno stavbo za vsako ceno, zagovarjal, tudi če so bile njene posledice hude konstrukcijske težave. Steklo je Gropius pojmoval kot sredstvo za doseganje posebnega razpoloženja znotraj stavbe, podobno kot je to veljalo v primeru srednjeveških katedral. Te so bile za Gropiusa vrhunsko in celovito umetniško delo – Gesamtkunstwerk -, kakršno danes zaradi ločitve posameznih umetnosti ne nastane več.
Katedrala, simbol zgledne umetnosti in zgledne družbe
Ob zgoraj zapisanem nas tako ne sme presenetiti, da je bila na naslovnici Gropiusovega manifesta šole Bauhaus upodobljena ravno gotska katedrala (šlo je za lesorez Lyonela Feinigerja). Z weimarskim Bauhausom je namreč Gropius želel doseči ravno sodelovanje umetnikov vseh disciplin v ustvarjanju celostnega umetniškega dela – stavbe. Ali kot je zapisal v manifestu: „Končni cilj vsake ustvarjalne dejavnosti je zgradba! Okraševanje zgradbe j e nekoč veljalo za najodličnejšo nalogo vseh upodabljajočih umetnosti, ki so bile nujni sestavni deli velike gradbene umetnosti.“ Katedrala pa ni bila le alegorija enotnosti vseh umetnikov, bila je tudi prispodoba harmonične stanovsko urejene družbe, v kateri je imel vsak svoje mesto in zagotovljeno preživetje in v kateri je vladala solidarnost med posameznimi družbenimi skupinami. Za Gropiusa je bilo njegovo delo arhitekta vedno 'zvezano' z njegovim prizadevanjem za oblikovanje boljše družbe in tako je tudi ob ustanovitvi Bauhausa dejal: „Položimo v Weimarju temeljni kamen republike intelektualcev.“

Slab s svinčnikom in 'rehenšiberjem'
Res je bilo osupljivo, zato pa je bilo vse, kar se je dogajalo na Gropiusovem Bauhausu, deležno tudi kritične recepcije. Tudi Gropiusov naslednik Meyer, deklarirani socialist, je ob prihodu dejal, da je na Bauhausu vse preveč sektaško in estetsko in da se nikakor ne dela v smeri racionalne, socialne arhitekture. Dvoumnost so Gropiusu očitali tudi drugi. Številni tudi danes menijo, da je bil predvsem odličen propagandist, ki je tudi v ZDA nenehno predstavljal Bauhaus, katerega je že zdavnaj zapustil, da pa njegova arhitektura nikoli ni bila nekaj izjemnega; ni bila niti funkcionalistična, niti organska, da bi se ujela s srednjeveško vizijo arhitekture, ki sledi univerzalni harmoniji. Brez sodelavcev pa naj bi bil Gropius sploh povsem izgubljen; kot smo že videli v primeru tovarne Fagus, se namreč Gropius, ki menda tudi risal ni kaj prida, nobenega projekta ni lotil sam. Vedno je delal v tandemu ali skupini.

Tudi če je bil nekoliko nespreten s svinčnikom in 'rehenšiberjem', pa je s svojimi idejami zaznamoval obdobje razcveta funkcionalistične arhitekture in z zamislimi, kot je na primer tako imenovano satelitsko spalno naselje, tudi razvoj urbanizma druge polovice 20. stoletja. Posebej sredi dvajsetih se je povsem zavezal ideji socialne gradnje in rezultat tega je bilo med drugim sodelovanje pri načrtovanju soseske neprofitnih stanovanj Siemensstadt v Berlinu (1929/30) ali skoraj dve desetletji pozneje berlinskih stanovanjskih sosesk Hansaviertel (1957) in Gropiusstadt (od 1960). V vmesnem obdobju so po emigraciji leta 1934 sledili projekti v Veliki Britaniji in ZDA (najuglednejši je morda newyorški nebotičnik Pan Am Building) ter profesura na Harvardu.

Drugo življenje Bauhausa - na razstavah in v publikacijah
Prav v ZDA je Gropius leta 1938 Bauhaus predstavil na veliki razstavi v MoMI, s katero se je začelo obdobje izdajanja mnogo publikacij o Bauhausu in s katero se je tudi začelo obdobje, v katerem je Bauhaus, tako zaradi svojih odličnih učiteljev Kleeja, Kandinskega, Moholyja-Nagyja, … kot tudi zaradi konca pod pritiskom nacistov, dobil tako rekoč mitski status, ki ga ni izgubil še danes. Čeprav se je njegova ideja množične industrijske proizvodnje hiš pozneje izrodila v nehumane gozde stolpnic, v katerih bi zaman iskali transcendenco in uglašenost s kozmosom, o katerih so sanjali tisti, ki so Gropiusu pomagali zgraditi Bauhaus.

Polona Balantič