Topla zimska oblačila, ki so nas ščitila pred mrazom, se bodo kmalu spet umaknila nekoliko lahkotnejšim kosom garderobe. Vedno močnejši sončni žarki, ki verjetno že povzročajo spomladansko utrujenost, pa bodo začeli naznanjati prihod poletja in z njim povezanih radosti ob morju. Morje se bo do takrat še primerno ogrelo, saj ima v teh dneh ob naši obali okoli 16 stopinj, kar je za tiste najbolj zagrizene kopalce sicer dovolj, preostali nekoliko manj pogumni pa bomo raje še malo počakali.

Podobno hladno je bilo morje tudi slabih sto kilometrov južneje, v Pulju, kje se je 15. marca 1915, v varnem zavetju tamkajšnjega pristanišča, odvijala prav posebna predstavitev. Hrvaški Pulj je bil v tistem času del naše nekdanje skupne države Avstro-Ogrske in obenem glavno vojaško pristanišče cesarsko-kraljeve vojne mornarice, saj je bilo zaradi svoje lege in dobre naravne zaščite zelo primerno za tovrstne naloge. Toda več o samem pristanišču v enem od prihodnjih člankov. Vrnimo se sedaj dobrih sto let v preteklost. Prva svetovna vojna, ki jo je zanetil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu - umrl je pod streli komaj devetnajstletnega atentatorja srbske narodnosti Gavrila Principa - je trajala že skoraj leto dni in njenega konca še nikakor ni hotelo biti na vidiku. V časopisju so bralci sicer lahko zasledili tudi bolj optimistične napovedi, kot je bila tista s 16. marca 1915, objavljena v Slovenskem narodu: »General Oba, ki zastopa japonsko armado pri ruskem najvišjem poveljstvu, je izjavil v Petrogradu, da je po petmesečnem bivanju na Poljskem in v Galiciji, dobil vtisk, da bo vojna težko dalj nego šest mesecev trajala. Spomladne operacije bodo odločilne.« Za vojake v rovih pa se napoved japonskega generala žal ni uresničila.

Ob strahotah na vzhodni fronti, kjer so vojaki v nečloveških razmerah umirali pod kroglami, topovskimi granatami, zaradi mraza in raznih bolezni, je bilo življenje na avstrijski jadranski obali prav mirno.

Kljub vsemu je bila med ljudmi, še posebej pa med vojaštvom, prisotna tesnoba. Za tovrstne občutke nelagodja je bila kriva predvsem Italija, uradno zaveznica Avstro-Ogrske in Nemčije, ki pa se je spretno izognila vojni. Nezaupanje do Italijanov, ki so bili tako rekoč skozi celotno zgodovino glavni sovražnik Avstrije na Jadranu, je gojil tudi vrhovni poveljnik cesarsko-kraljeve mornarice veliki admiral (Großadmiral) Anton Haus (1851–1917) iz Tolmina. Preudarno je zadržal svoje ladje v pristanu in se ni podajal v boje z antantnimi (predvsem francoskimi) ladjami, ki so patruljirale po južnem Jadranu, saj je pričakoval italijanski napad, za katerega je menil, da bo odločilno vplival na obstoj Avstro-Ogrske oziroma njenega primorja.

Tako na celini kot tudi na morju je bilo jutro, tistega daljnega 15. marca pred sto enim letom hladno. Oblake je pregnal severovzhodni veter oziroma burja na morju, ki pa ni bila prav močna. V jasno zgodnjepomladansko jutro se je v Pulju zbudil tudi častnik avstro-ogrske vojne mornarice, po činu poročnik bojne ladje (Linienschiffsleutnant) Dagobert Müller von Thomamühl. Samo ugibamo lahko, za koliko ur mu je uspelo zatisniti oči ponoči, saj je zagotovo z nestrpnostjo pričakoval dan, ki bi lahko korenito spremenil njegovo življenje.

Tudi pred člani Mornariško-tehnične komisije, ki so jo sestavljali v glavnem izkušeni pomorščaki in najboljši inženirji, ki jih je mornarica premogla v tistem času, je bil pomemben dan. Prednje bo stopil poročnik Müller von Thomamühl in jim predstavil revolucionarni načrt novega hitrega torpednega čolna. Komisija je imela na voljo dve možnosti – lahko je potrdila koncept ter s tem dovolila izdelavo prototipa in omogočila nadaljnji razvoj ali pa je idejo že v kali zatrla. Tega se je verjetno poročnik Müller von Thomamühl najbolj bal. Zamisel njegovega plovila bo namreč pri pogonu uporabljala čisto novo tehnologijo, ki sloni na uporabi tako imenovanega talnega učinka; ta pri enaki moči motorjev omogoča višjo hitrost plovbe. Toda več o tem v nadaljevanju, najprej pa nekaj besed o tem, kdo je poročnik bojne ladje Dagobert Müller von Thomamühl pravzaprav bil.

Dagobert Müller von Thomamühl
Dagobert Müller von Thomamühl je bil rojen 24. junija 1880 v Trstu. Mesto je bilo v tistem času svobodno pristanišče v okviru avstro-ogrske monarhije. Že od vsega začetka je bil mladi Dagobert tako ali drugače povezan z mornarico oziroma ladjami, določeno stopnjo zanimanja v tej smeri pa je zagotovo vzbudil tudi njegov oče Wenzel.

Wenzel Müller von Thomamühl ob rojstvu sina Dagoberta ni bil ravno mlad mož, saj je zakorakal že v štirideseto leto življenja. Rojen je bil leta 1841 v kraju Zohsee (danes Sázava)na Češkem in je kot mornar sodeloval v znameniti bitki pri Visu leta 1866. Leta 1900 je postal višji strojni inženir (Generalmaschinenbauingenieur) v glavnem avstrijskem vojaškem pomorskem oporišču v Pulju. Položaj višjega strojnega inženirja, kot ga je imel Wenzel Müller von Thomamühl, je bil v vojaških krogih enakovreden činu generala. Še dodatno priznanje njegovemu izjemnemu delu in prispevku k razvoju avstro-ogrske mornarice je sledilo v letu 1908, ko je bil zaradi velikih zaslug pri gradnji ladijskih strojev povzdignjen v plemiča.

Dagobert Müller von Thomamühl je ljudsko šolo obiskoval na Dunaju, realko pa v Pulju, kamor se je zaradi očetove službe preselila celotna družina. Leta 1895 se je takrat petnajstletni Dagobert odločil vpisati na pomorsko akademijo na Reki, ki jo je obiskoval do leta 1899. Oče Wenzel prav gotovo ni bil presenečen nad sinovo izbiro življenjske poti, mati Pauline pa se je hočeš nočeš tudi morala sprijazniti z odločitvijo. Po končani mornariški akademiji se je pomorska pot mladega kadeta šele dobro začela. Že istega leta, natančneje prvega julija 1899, se je vkrcal na šolsko ladjo SMS Donau, s katere je spoznal oddaljene dežele v Afriki in Južni Ameriki. V januarju 1900 je poveljstvo nad korveto Donau prevzel takrat devetinštiridesetletni kapitan korvete (Korvettenkapitän) in poznejši veliki admiral Anton Haus.

Med službo in družino
Po vrnitvi s poti okoli sveta je Müller von Thomamühl v letu 1903 nadaljeval šolanje. Vpisal se je na tečaj torpednega usposabljanja, kar mu je kasneje prineslo mesto poveljnika na različnih torpednih čolnih. Pet let kasneje, ko mu je bilo osemindvajset let, je obljubil večno zvestobo Zorki Ružić. Ružićevi so bili pomembna rodbina s Sušaka (danes mestna četrt na Reki). Zorka je bila najstarejša hči izmed štirih otrok iz drugega zakona Gjura Ružića z Jelko, rojeno Badovinac. Najmlajši sin iz družine Ružić, Viktor, se je poročil deset let kasneje, leta 1918. Poleg brata Viktorja je imela Zorka Ružić še mlajšo sestro Nado, poročeno Dworski. Tudi ona se je omožila z mornarjem, natančneje s kapitanom korvete. Zorka pa je imela še mlajšega brata, ki je nosil očetovo ime Gjuro oziroma Jurica. Družina je bila precej povezana, če ne drugače, že zaradi bližine njihovih družinskih hiš. Na ulici Pećine tik ob morski obali na Sušaku sta imela svojo vilo zakonca Müller von Thomamühl, pa tudi Zorkin brat Viktor in sestra Nada z družinama. Edino brat Jurica je živel s soprogo Boženo, rojeno Vilhar, v samem jedru Sušaka, ki je bilo okoli dva kilometra oddaljeno od ulice Pećine. Dagobert Müller von Thomamühl je bil ves čas vojne razpet med Puljem in Reko, saj žena Zorka med vojno nikoli ni prišla v Pulj.

Po zaključenem torpednem usposabljanju je prevzel poveljstvo najprej nad torpednim čolnom Tb 60, kasneje pa nad Tb 93. V vmesnem času je tudi napredoval v činu – iz poročnika fregate (Fregattenleutnant) v poročnika bojne (redovne) ladje (Linienschiffsleutnant).

Pet let pred prvim prototipom novega revolucionarnega plovila na zračni blazini je Dagobert Müller von Thomamühl že pokazal svoje inovativno razmišljanje. Leta 1910 je bil med ustanovitelji potapljaške šole avstro-ogrske mornarice v Pulju, kasneje pa je postal tudi njen poveljnik. Sodeloval je pri izdelavi posebne potapljaške obleke, s katero so dosegli takratni svetovni rekord v globini – potapljač se je spustil do štiriinšestdeset metrov globoko. Preučeval je vpliv globine in škodljivih plinov (dekompresijska bolezen) na potapljače. Rezultati teh analiz so mornarjem omogočali varnejše potapljanje v globine, saj so prišli do zaključkov, ki pred tem še niso bili poznani.

Prelomno leto 1914
Leto 1914 je bilo za veliko večino prebivalcev Avstro-Ogrske precej žalostno, če ne celo tragično. Sredi leta je pod kroglami atentatorja v Sarajevu obležal nadvojvoda Franc Ferdinand, ki bi moral biti prihodnji cesar v monarhiji. Mesec dni po tem dogodku pa se je pričela velika morija, kasneje znana pod imenom prva svetovna vojna. Za vojake in častnike v avstro-ogrski vojski, pa naj je šlo za kopensko vojsko, mornarico, letalstvo ali katero drugo vejo ali podporno enoto, je bilo leto 1914 prav tako kot za običajne državljane tragično. Dagobert Müller von Thomamühl pri tem ni bil nobena izjema – kvečjemu na slabšem je bil, saj ga je istega leta prizadela osebna tragedija, ko je njegova dveletna hči Dagmar umrla. Ni bilo prvič, da sta zakonca Müller von Thomamühl izgubila otroka. Kmalu po poroki se jim je rodil sin Georg, ki je umrl leta 1910, star komaj devet mesecev.

Toda vse v letu 1914 le ni bilo tako žalostno, saj se je zakoncema konec novembra rodil sin Dagobert. Dagobert II. je kasneje študiral strojegradnjo in se poročil z baronico Klaudijo Fiedler. Doživel je lepo starost – 88 let. Leta 2002 je umrl v vasi Pokrče (Poggesdorf) na avstrijskem Koroškem, nekaj kilometrov stran od Celovca.

Odločitev je v rokah komisije
Vrnimo se zopet sto eno leto ter dober mesec dni v preteklost, v 15. marec 1915. Predstavitev načrta novega revolucionarnega plovila, ki bi lahko avstro-ogrski mornarici prineslo odločilno prednost v vojni, je bila v teku. Člani Mornariško-tehniške komisije, pod predsedstvom takrat enainpetdesetletnega kontraadmirala Gottfrieda Meyern von Hohenberga (1864–1934) so prisluhnili predstavitvi poročnika Müllerja von Thomamühla – in bili navdušeni. Prepoznali so potencial ideje in dovolili nadaljnje raziskave na tem področju. Olajšanje in zadovoljstvo, ki ga je moral čutiti Dagobert Müller von Thomamühl, je bilo zagotovo veliko. Toda prepričati odgovorne v mornarici je bil šele prvi uspeh. Sedaj je bilo treba izdelati delujoč prototip plovila, ki bo sposoben vojaškega delovanja.

Od ideje do delujočega plovila
Tri četrt leta je že minilo od pričetka bojev, ki bodo kasneje poznani kot prva svetovna vojna. Tiste pomladi leta 1915 je bilo stanje v pomorskem oporišču v Pulju nenavadno mirno. Poveljnik avstro-ogrske mornarice admiral Anton Haus je bil namreč preudaren mož in ni nasedal provokacijam antantnih ladij, ki so želeli zvabiti mornarico iz varnih pristanov v boj na odprtem morju. Namesto tega se je admiral Haus odločil varovati dolgo in precej razčlenjeno avstro-ogrsko obalo, ki je obsegala nekaj malega več kot dva tisoč kilometrov, upoštevajoč celotno obalo vseh otokov pa dobrih šest tisoč kilometrov. S Hausovo obrambno strategijo je bil dobro seznanjen tudi poročnik bojne ladje Dagobert Müller von Thomamühl. Zavedal se je dejstva, da za tovrstno delovanje v plitvinah, lagunah in zaprtih zalivih Jadranskega morja potrebujejo majhno, okretno ter hitro plovilo, zato je tudi zasnoval svoj revolucionarni torpedni čoln.

Vsega devet dni je minilo od odobritve projekta in pripravljalna dela za novo plovilo so že bila v teku. Kaj kmalu so se pokazali omejeni viri, s katerimi se bo moral poročnik Müller von Thomamühl znajti, če bo hotel pripeljati projekt do uspešnega zaključka. Pločevina, ki bi bila zelo priročna pri gradnji trupa plovila, je v vojnem času veljala za strateško dobrino in kot taka ni bila na voljo vsakomur. Müller von Thomamühl in njegova ekipa so zato uporabili material, ki ga je bilo v izobilju – les. Kovino pa so uporabili zgolj kot ojačitev najpomembnejših delov plovila. Glavna prednost lesa je bila v nižji končni masi čolna, kar je bila voda na mlin sicer podhranjenim letalskim motorjem, ki so poganjali plovilo.

Še pred izgradnjo prototipa prvega hoverkrafta je Müller von Thomamühlova ekipa izdelala pomanjšan model v razmerju 1:9, da bi preverili plovnost. Prizor testiranja pomanjšanega modela plovila, v začetku aprila 1915, so zagotovo z zanimanjem spremljali mornarji, ki so bili takrat na območju puljskega pristanišča. Müller von Thomamühl je bil v tistem času poveljnik Tb 60, ki je odigral pomembno vlogo v teh testiranjih. Maketa hoverkrafta seveda ni imela lastnih motorjev, zato so uporabili torpedni čoln, da je opravljal naloge vlačilca. Preizkus plovnosti je model plovila uspešno prestal, zato je sledila izdelava v naravni velikosti.

Izdelava plovila
Ekipa pomorskih pionirjev na čelu s poročnikom Müllerjem von Thomamühlom je načrtovala izdelavo plovila, ki bo v dolžino meril trinajst, v širino štiri in v višino dva metra. Predvidevali so, da bo izpodriv plovila med šest in pol ter sedem in pol tonami.

Okostje plovila
Na sorazmerno majhnem čolnu so morali konstruktorji zagotoviti prostor za vseh pet motorjev (dva spredaj, dva zadaj in eden v sredini), ki bodo poganjali plovilo, predvideti prostor za petčlansko posadko in ne nazadnje za posebne zračne komore, ki bodo služile pretvorbi torpednega čolna iz običajnega plovila v prvi delujoči prototip hoverkrafta. Trup je bil v celoti izdelan iz lesa, razen obeh žlebov, po katerih so drseli torpedi. Sprednji del čolna oziroma kljun je bil ploščat in širok, s spodnjo ploskvijo, ki je bila pravokotne oblike. Krmni krov oziroma zadnji del plovila je bil nagnjen navzdol. S to obliko so dosegli boljše aerodinamične lastnosti, pa tudi učinkovitejše izstreljevanje torpedov, ki so laže zdrsnili po kovinskih žlebovih v morje. Oplata krova je bila debeline 6 milimetrov in prevlečena s smolo, na spodnji strani pa debeline 8 milimetrov. Za stabilizacijo plovila so uporabili dve bočni plavuti. Težave z uhajanjem zraka iz zračne blazine je Dagobert Müller von Thomamühl uspešno rešil, z izjemo nekaterih malenkosti, toda več o tem v nadaljevanju, ko bo nekoliko več govora o poizkusnih vožnjah. Na zgornji strani plovila je bila odprtina, ki je bila široka dva in pol ter dolga šest in pol metra. Posadko, ki je upravljala plovilo, je pred valovi ščitila petnajst centimetrov visoka bočna oplata, ki je nudila zaščito v srednje razburkanem morju. Pri višjih valovih se je izkazala za nezadostno, saj je morje škropilo posadko preko te zaščite.

Prihodnjo nedeljo bomo namenili nekaj besed petim letalskim motorjem, ki so poganjali plovilo, in oborožitvenim sistemom, ki so običajni čoln spremenili v torpedni čoln, ter zapletom med poizkusnimi vožnjami.