Bienale se preveša v drugo polovico, njegov glavni čar pa kljub vsem kontroverznostim, ki spremljajo vsako izdajo, ostaja - ponuditi vsakemu nekaj iz bogate svetovne zakladnice sodobne umetnosti.

Na ogromnih razstavnih površinah v Arzenalu in v beneških Giardinih so za čas 54. beneškega likovnega bienala v sklopu osrednje razstave z naslovom ILUMInacije pod kuratorstvom švicarske umetnostne zgodovinarke Bice Curiger na ogled dela več kot 83 avtorjev, poleg tega pa se na bienalu predstavlja še 89 držav, kar je rekordno število. Od teh jih ima 28 postavljene "fiksne" paviljone v Giardinih, nekatere so zavetje našle v Arzenalu, tretje pa po različnih galerijah in razstavnih prostorih, razpršenih po Benetkah. Poleg tega ob letošnjem bienalu po Benetkah poteka še 37 spremljevalnih dogodkov.

Osrednja razstava ILUMInacije prinaša aktualne stvaritve, ki jih določajo razdrobljene osebnosti, začasne zveze in prehodnost, je v spremnem besedilu k razstavnemu katalogu zapisala Curigerjeva. Sprehod po osrednjem paviljonu na razstavišču Giardini uvedejo tri slike velikega beneškega mojstra svetlobe Jacopa Tintoretta. Tega je Curigerjeva postavila v ospredje letošnje razstave kot primer umetnika, ki je za časa delovanja rušil ustaljene poglede na umetnost v družbi. Da je ta tendenca še vedno prisotna, na svoj način opozarja 2.000 nagačenih golobov Maurizia Cattelana, ki zviška opazujejo Tintorettove in druge umetnine, razstavljene v osrednjem paviljonu. Cattelanova postavitev je doživela širok odmev v javnosti, saj so se nadenj spravili predstavniki društva Stoodstotni ljubitelji živali.

Na ustvarjanje Tintoretta so se oprli številni umetniki, kot so Nicholas Hlobo, Monica Bonvicini, Christopher Wool in Bruno Jakob, drugi pa so iskali svojo pot k "razsvetljenju". Med najučinkovitejšimi je zagotovo letošnji dobitnik zlatega leva za najboljšo postavitev, Američan Christian Marclay, ki je uspel s svojimi Urami ustvariti edinstveni 24-urni kolaž filmskih izsekov, ki sovpadajo z dejanskim časom projekcije.

Velik odmev je s svojo postavitvijo dosegel tudi v New Yorku delujoči švicarski umetnik Urs Fischer, ki je med drugim iz voska ustvaril repliko monumentalnega marmornega kipa Giovannija Bologne iz leta 1583, ki se bo v času bienala stopila. Vsak opazovalec tako ujame delo v drugi obliki, hkrati pa ga ob tem spremlja zavest, da občuduje nekaj minljivega. Dolga kolona se vije tudi pred provizorično konstrukcijo, v kateri svojo svetlobno instalacijo predstavlja Američan James Turrell. Obiskovalec vstopi v kamro, v kateri se luči izmenjujejo, s čimer je želel Turrell pod vprašaj postaviti občutek sedanjosti in posamezniku pričarati duhovno izkušnjo, ki jo je poimenoval "videnje kot čutenje".

Curigerjeva je štirim umetnikom letos naročila, da v sklopu razstave postavijo parapaviljone, v katerih naj predstavijo dela svojih kolegov. Izziv so sprejeli Song Dong, Monika Sosnowska, Oscar Tuazon in Franz West. Dongov parapaviljon pozdravi obiskovalca ob vstopu v Arzenale. Umetnik si je zamislil, da bo 100 let staro hišo svoje družine iz Pekinga prestavil v Benetke in jo obkrožil s postavitvijo starih omar in ogledal. Sosnowska je v prostor umestila strukturo v obliki zvezde, Tuazon je ustvaril nedokončani prostor, West pa je na bienalu postavil kar repliko lastne kuhinje.

Na letošnji osrednji razstavi se sicer predstavlja kar 32 mladih umetnikov, rojenih po letu 1975. Po presoji strokovne žirije bienala je med slednjimi najbolj izstopal 34-letni Britanec Haroon Mirza, ki je letos prejel tudi srebrnega leva bienala. Mirza, ki se v svojih postavitvah ukvarja predvsem s svetlobo, zvokom in gibanjem, se predstavlja z dvema projektoma. Prvi je na ogled v parapaviljonu Sosnowske, drugi pa je nastal kot reakcija nanj in ga je poimenoval Nacionalni apaviljon tega, kar bo in tega, kar je. Obiskovalca v popolni temi prevzame nekaj sekundni zvočno-svetlobni doživljaj.

Številne obiskovalce pa pritegnejo predvsem nacionalni paviljoni, ki so zaščitni znak bienala. Držav, ki se lahko pohvalijo s stalnimi paviljoni v Giardinih, je le 28. Med bolj obiskanimi sta letos zagotovo z zlatim levom nagrajeni nemški paviljon in pa ameriški paviljon.

Ker umetniku ni uspelo pripraviti lastne postavitve, so v nemškem paviljonu postavili oltar njegove mladosti, nad katerim so predvajani odlomki iz Schlingensiefovih filmov, v ozadju pa je slišati njegovo osebno izpoved o boju z zahrbtno boleznijo. Poseben razdelek je posvečen tudi predstavitvi njegove Operne vasi v Afriki, ki jo bodo odprli v prihodnjih mesecih.

Ameriški paviljon medtem s postavitvijo Gloria na ironičen način problematizira odnos med štirimi velikimi industrijami, kot so olimpijske igre, vojska, nacionalni paviljoni beneškega bienala in mednarodna trgovina. Na stotine ljudi si vsak dan pred paviljonom ogleda, kako atlet teče po telovadnem orodju, postavljenem na gosenice na glavo obrnjenega tanka, ali izvaja vaje na masažnem stolu.

Vselej pa si je prijetno ogledati, kako učinkovito lahko delujejo čisto preproste ideje. Eno takih je na primer za korejski paviljon realiziral Lee Jongbaek, ki je stavil na s cvetjem posute vojaške uniforme. Učinek mimikrije uniform na rožnati podlagi je tako dovršen, da lahko gledalec na rožnatem ozadju ugleda zgolj orožje. Po drugi strani pa je pravi šok učinek v švicarskem paviljonu z nizanjem tako ali drugače grozovitih medijskih podob med odpadki razvitega sveta dosegel Thomas Hirschhorn.

Slovenska nacionalna predstavitev je že tradicionalno postavljena v prostorih Galerije A + A, kjer se z Grelci za vroče občutke predstavlja kipar Mirko Bratuša. Postavitev si je v poletnem času na dan ogledalo med 400 do 700 obiskovalcev. Zanimivo je tudi, da se na uradno srbskem paviljonu v Giardinih še vedno bohoti napis Jugoslavija. V njem so letos na ogled dela Dragoljuba Raše Todosijevića, Hrvati pa v zatočišču zidov Arzenala predstavljajo dela lani umrlega umetnika Tomislava Gotovca.

V soseščini Galerije A + A ima svoj nacionalni paviljon tudi Črna gora, ki je k sodelovanju na letošnjem bienalu povabila srbsko "staro mamo bodyarta" Marino Abramović. To, da države v svojih nacionalnih paviljonih predstavljajo tuje umetnike, ni novost. Gre za tendenco, ki nakazuje, da sodobna umetnost ne pozna meja in je odprta do drugih kultur in načinov izraza, hkrati pa preizprašuje potrebo po tem, da se v sklopu bienala predstavljajo posamične države, če dejansko nacionalne meje z globaliziranjem sveta tudi v umetnosti vse bolj izgubljajo na pomenu.