V avtobiografiji La vida secreta de Salvador Dalí (Skrivno življenje Salvadorja Dalíja) slikar sam razloži, kako je nekega večera, po obilni malici camemberta, začel premišljevati o "filozofskih vprašanjih" trde in mehke materije. To razmišljanje je privedlo do nastanka nedokončane slike pokrajine, ki jo na neki melanholičen večer naseljujejo posušena oljka in pečine v ozadju. In takrat je Dalíja prešinil navdih: dodal je tri "zmehčane" ure, ki se, morda utrujene od kazanja večno istega časa, počasi topijo. Tako se je rodila La persistencia de la memoria (Vztrajnost spomina), Dalíjevo najpomembnejše delo, ki simbolizira celotno nadrealistično slikarstvo.

Če je Guernica večja, kot si ljudje predstavljajo, je Vztrajnost spomina manjša
Platno iz leta 1931, ki ga je Dalí naslikal pri pičlih 27 letih, je od tega tedna naprej prvič na ogled v Dalíjevem muzeju v njegovem rodnem Figueresu; lastnik slike je sicer že od leta 1934 dalje Muzej moderne umetnosti v New Yorku. Gostujoča slika, ki so jo Španci postavili na podstavek iz marmorja in obdali z zlatimi zavesami, večino obiskovalcev preseneti s svojimi merami: s 24 centimetri v višino in 33 v širino je precej manjša, kot si ljudje po navadi predstavljajo. "Vsi smo videli že toliko reprodukcij, da smo jo v svoji domišljiji povečali," je preprosta razlaga Montse Aguer, direktorice Centra za Dalíjeve študije.

Delo, ki mu marsikdo "pogovorno" reče kar Los relojes blandos (mehke ure), bo v Figueresu na ogled do 18. marca. Nad izposojo niso navdušeni samo Španci, ampak tudi direktor MOME Glenn Lowry. "Sliko posodimo le ob izjemnih priložnostih in zelo smo zadovoljni, da je odpotovala v slikarjevo rojstno mesto."

Galo je navdušila
Vztrajnost spomina je bila seveda že predmet neštetih študij in razlag. Anekdota pravi, da jo je Dalí začel v Cadaquésu in končal v Parizu (po zaužitju"slavnega" sira). V zgoraj omenjeni knjigi slikar popiše tudi, kakšen vtis je naredila na njegovo veliko ljubezen Galo. "Kdor jo bo videl, je ne bo mogel nikoli pozabiti," je menda dahnila. Slika je sicer nastala v Dalíjevem "freudovskem obdobju", a podobje že napoveduje prehod v "znanstveno obdobje", ki je dokončno nastopilo po padcu atomske bombe leta 1945.

Simbolika smrti in "razliti" umetnik
Sredi kompozicije lahko prepoznamo nekakšno človeško figuro, "pošast", ki jo je Dalí v tistem času večkrat upodobil in tako abstraktno formo spreminjal v avtoportret. Oranžno uro spodaj levo prekrivajo mravlje, ki v Dalíjevem slikarstvu po navadi simbolizirajo smrt. Drevo v umetnosti tradicionalno predstavlja življenje, tu pa ima drugačno vlogo: podčrta vzdušje tesnobe in groze.

Letos mineva 20 let od njegove smrti
Romanje slike v Figueres sovpada z 20. obletnico slikarjeve smrti, ki jo bodo zaznamovali 23. januarja. V Španiji so tako v zadnjem času izšle kar tri knjige, posvečene ekscentričnemu umetniku: dve biografski, El camino de Dalí (Dalíjeva pot) in El fenómeno del éxtasis (Pojav ekstaze), ter ¿Por qué se ataca a la Gioconda? (Zakaj napadajo Mona Liso?), delo samega nadrealista. Slednja je zbirka Dalíjevih razmišljanj o njegovih najljubših temah (erotiki, smrti in razpadanju), ki jih je objavljala francoska revija Oui.

Ana Jurc