Postavitev v galeriji Loža so poimenovali Mušič v Dachauu, v galeriji Meduza pa odprli še razstavo Mušič, Nismo poslednji. Zoran Mušič, ki je umrl maja letos, velja za enega največjih sodobnih slovenskih umetnikov z izrazitim lastnim slogom.

Postavitev Mušič v Dachauu je bila tudi prva samostojna predstavitev umetnika v razstavnem prostoru tega taborišča. Mušič je prizore taboriščnega življenja, ki se mu je posvečal tudi v drugih umetniških ciklusih, na skrivaj skiciral že v času internacije.

Breztežna telesa in obrazi
Nismo poslednji je cikel grafik, risb in slik, ki je nastal kot umetnikov odziv na leta, ki jih je preživel v koncentracijskem taborišču v Dachauu. Kustos Obalnih galerij Andrej Medved je v predstavitvi razstave zapisal, da gre v delih, ki jih je za razstavo izbral, predvsem za "figuro, figuralnost, ki se nam zdi docela običajna, prepoznavna, in vendar so naslikana telesa in obrazi na neki način 'razblinjeni' in 'razsnovljeni', dematerializirani, breztežni".

Od sloga do sloga ...
Mušič je svojo nadarjenost preizkušal v različnih umetniških slogih. Tako je pred drugo svetovno vojno ustvarjal v glavnem v maniri postimpresionistične likovne poteze, kasneje pa se je zapisal bolj abstraktni figuraliki. V petdesetih je umetnik začel izdelovati tudi grafike in že leta 1956 prejel nagrado na bienalu v Benetkah. Tej nagradi pa so sledile še mnoge druge. Leta 1979 je prejel Jakopičevo nagrado, leta 1981 je postal zunanji dopisni član SAZU-ja, leta 1990 pa mu je francoska vlada podelila odlikovanje red viteza legije časti, leta 1991 je sledila Prešernova nagrada.

Obe razstavi sta nastali s pomočjo mednarodnega sodelovanja, in sicer z nemškim zavodom Gedenkstätte Dachau iz tega mesta in z zasebno zbirko Lie in Maurizia Zanei iz Trsta, ki je ena največjih zasebnih zbirk Mušičevih del.