Že uvodna misel nakaže, da akademska slikarka pri ustvarjanju črpa iz svojega izrazito optimistično naravnanega odnosa do sveta. Zanima jo življenje v vsej svoji lepoti, tisti praznični vidik, ki mu je Tone Pavček na uho šepetal: "Rad te imam!" Njene slike so zato polne motivov otroške igre kot metafore najčistejše radosti in iskrenosti, tistega trenutka v življenju, ki nas izpolnjuje z učenjem, obenem pa občutkom brezskrbnosti. Tu so še podobe kopalk in kopalcev, tudi ptic, še ene prispodobe svobodnega in brezskrbnega krmarjenja skozi življenje.

"Težkih tem se ne morem lotiti; ne da jih ni, ampak jih enostavno ne morem, ne znam obravnavati v sliki. In zame je pomembno, da to, kar živim, upodobim, da s tem izrazim svoj pozitiven odnos do življenja. Hkrati pa me pripovednost gotovo vodi v intimizem, ki je pobeg k samemu sebi. Slikanje je zame ena taka pozitivna hrana," o svoji ustvarjalnosti pove slikarka.

Radostne razsežnosti življenja opeva z barvno eksplozijo, ki prehaja med abstraktnimi ploskvami in nevsiljivimi prostorskimi nakazili, pa tudi z drobnimi figurami, ki so v teh kalejdoskopskih globinah. Tudi naključnost kot pomembna prvina njenega slikarstva ustreza osrednji sporočilnosti platen. Zato pri nanosu barvnih površin ne sledi vnaprej zastavljenemu konceptu, temveč jih razporeja spontano. Drugače je s figurami, ki jih v skicirko riše v parkih ali drugod v naravi, nato pa jih dodela v ateljeju.

Evgenija Jarc slika izključno z oljnimi barvami, saj ji te omogočajo dolgotrajnejši slikarski postopek, ki je na neki način likovna metafora njenega odnosa do življenja; tako kot se barva počasi vpija v platno, se tudi umetnica postopoma prepušča radosti, ki jo s svojo umetnostjo opeva. Povedano z besedami, s katerimi svoj zapis v razstavni zloženki sklene likovni kritik Iztok Premrov: "… išče vse tisto, kar ji v življenju daje svetlobo in zadovoljstvo ter ji s tem odpira prosto pot k novim likovnim radostim."

Razstava bo odprta do 25. novembra.