Jacopu Robustiju, v zgodovino zapisanemu kot Tintoretto, se v Muzeju Wallraf-Richartz poklanjajo z razstavo Tintoretto – zvezda je rojena, ki združuje 74 razstavnih predmetov, od tega je 36 Tintorettovih slik večjega formata.

Z barvami povezana beneška rodbina
Zanimiva je zgodba izvora njegovega umetniškega imena. Tintoretto se je namreč rodil v Benetkah kot sin barvarja (ita. il tintore), od koder torej njegovo ime. Umetnik, ki je vse življenje preživel v rojstnem mestu, je v prvem obdobju v sijajnih barvah slikal dramatične kompozicije z ostrimi kontrasti, nato je nekaj časa ustvarjal v bolj umirjenem slogu. V zadnjih letih sta mu pri delu pomagala sin Domenico in hčerka Marietta, imenovana la Tintoretta.

Nikakor packati, temveč slikati širokopotezno
Tintoretto svoje prve slikarije ustvaril po stenah očetove delavnice, nato se je učil v Tizianovi delavnici. Njegov moto je bil slikati širokopotezno, ne pa packati. Njegova slika Raj v Doževi palači v Benetkah s svojimi merami sedem krat 22 metrov tako danes velja za eno največjih oljnih slik na svetu, poroča nemška tiskovna agencija DPA.

Ko mojster vajenčeve slike prodaja kot svoje
"Bil je revolucionar v vzponu, mladi divjak," pove kurator Roland Krischel. Ko je bil v Tizianovi delavnici, je izdeloval slike, ki jih je mojster nato prodajal kot svoje. In že tedaj, ko je bil v drugi vrsti, je bil zvezda. V stropnih poslikavah pa je pozneje razvil perspektivo do te stopnje, kot je v Beneški laguni pred njim niso poznali.

Med Tintorettovimi najpomembnejšimi deli sta dve upodobitvi Zadnje večerje (1547 in 1594), nato Čudež sv. Marka (1548) in poslikava notranjosti Scuole Grande di S. Rocco v Benetkah s 56 velikimi stenskimi in stropnimi slikami s svetopisemskimi motivi (1564—81).

"Prvi filmski režiser" za Jeana-Paula Sartra
Zgodbe je v svojih slikah pripovedoval tako plastično in tridimenzionalno ter tako Tizianovi svečani lepoti nasproti postavil dramatičnost. Zaradi tega njegovega umetniškega izraza ga je francoski filozof Jean-Paul Sartre označil za "prvega filmskega režiserja". Da bi povedal več, kot je na sliki vidno na prvi pogled, je v svoje kompozicije pogosto vključeval ogledalo, v katerih pa se je že zrcalil naslednji prizor. Tako je namesto statične slike pravzaprav ustvaril zaporedje prizorov.

V klubu najpomembnejših italijanskih slikarjev
Veljal za izjemno plodovitega in drznega slikarja svojega časa. V zgodnjem 17. stoletju, le nekaj let po umetnikovi smrti, so ga začeli postavljati ob bok Tizianu (1488—1576) in Paolu Veroneseju (1528—1588), trojica pa je obveljala za najpomembnejše predstavnike beneške umetnosti. Sprememba okusa je pozneje pripeljala do tega, da je izginilo zanimanje za njegovo delo, od 19. stoletja pa velja za enega najpomembnejših italijanskih slikarjev, saj so ga spet začeli ceniti kritiki in intelektualci.

Tintorettova platna so za razstavo v Kölnu, ki bo na ogled do 28. januarja prihodnjega leta, med drugim posodili muzeji iz Londona, Amsterdama, Budimpešte, Madrida, Milana, Rima, Benetk, Washingtona in Dunaja.