Oglas
Razstava ne želi in ne ilustrira nobene teme.
Predstavljena so dela umetnikov različnih generacij in tako tudi različnih pogledov na ustvarjanje in različnih odnosov do ustvarjanja.
Že od osemdesetih, ko je bienale - uradno odprtje njegove letošnje izvedbe je bilo v četrtek pred Gradom Tivoli - v iskanju možnosti svoje ponovne revitalizacije vrata odprl tudi novim pristopom, namreč eden največjih ljubljanskih kulturnih dogodkov nikakor ni več omejen na klasično grafično prakso. Pa vendar je ta še vedno v ospredju, saj kot je poudarila Lilijana Stepančič, direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), Bienale ostaja "platforma, ki prikazuje grafiko v vsej njeni pestrosti".
In grafika je danes, tako kot jo razumejo v MGLC-ju, zares pestra. Grafiko razumejo kot prvi (kot tisk se pojavi in uveljavi v renesansi) in še vedno krovni reproduktibilni umetniški medij, ki pa je tesno ' zvezan' se poznejšimi izumi, fotografijo, filmom, gramofonsko ploščo, televizijo, videom in računalniško tehnologijo. In zaradi sorodnosti vseh teh tehnik so vsi ti modusi izražanja zastopani tudi na dogodku, ki je bil izvorno posvečen zgolj klasični grafični umetnosti analogne dobe.
MGLC vabi k sodelovanju
Bienale v svoji 27. izvedbi prinaša nekaj novosti. Mednarodni grafični likovni center zares ostaja producent bienala, vendar pa je letošnji bienale prvič skupni projekt več galerij, katerih program obsega tudi grafiko in druge oblike ponovljive umetnosti. Zato se tradicionalnima glavnima razstavama (razstavi MGLC-ja in razstavi nagrajenca prejšnjega bienala) letos pridružuje šest spremljevalnih postavitev. Te so pripravili v Narodni galeriji (Prvi listi), Galeriji Kapelica (Muzej Ferraille), Galeriji Alkatraz (3.500 kvadratnih centimetrov), Mestni galeriji Ljubljana (Thomas Nozkowski), Centru in Galeriji P74 (Knjiga umetnika) in Galerija Kresija (Tiskano v MGLC).
Decentralizacija osrednje bienalne postavitve
Naslednja posebnost tokratne edicije Grafičnega bienala je vstop bienala v vrsto manjših prostorov. Če je bilo domovanje 26. razstave v Tobačni tovarni in če so prejšnje izvedbe tradicionalno zasedale Moderno galerijo, je tokratni bienale decentraliziran. Razpršena je celo osrednja razstava Razvezane oči nemira, katere vsebine so vnesene v pet okolij: MGLC, negalerijske javne prostore, slovenski medijski prostor, šest zasebnih stanovanj, posebni razstavni prostor pa je postal tudi katalog bienala, v katerem so predstavljena dela, ki jih sicer na bienalu ni mogoče ugledati.
Različne generacije, različno razumevanje umetnosti
Postavitev Razvezane oči nemira ni zasnovana tematsko. Kot je povedala ena izmed kustosinj osrednje razstave, Breda Škrjanec (drugi kustos je Božidar Zrinski), razstava predstavlja umetnike različnih generacij in kot taka izpostavlja tudi različne odnose do grafike in do umetniškega ustvarjanja sploh. Na razstavi so zato zastopana dela tako različnih avtorjev, kot so avstrijski akcionist (leta 1964 je bil soustanovitelj znamenite skupine Dunajski akcionisti) Günter Brus, Američan, ki v svoja dela vnaša prvine poparta in minimalizma, Peter Halley, Vladimir Makuc, starosta že jugoslovanske grafike Ivan Picelj, sodobna slovenska umetnika, znana pod imenom son:DA, ena izmed ikon sodobne ameriške umetnosti Nancy Spero in mnogo drugih.
Manjvredna ponovljiva umetnost? Povprašajte Walterja Benjamina
Kot razstavi reproduktibilne umetnosti bi ljubljanskemu bienali verjetno marsikdo želel oporekati manjvreden status glede na prireditve, ki predstavljajo v svojem bistvu izjemne in neponovljive umetniške artefakte. 'Veliko' likovno in kiparsko umetnost torej. Pa vendar nas pogled v zgodovino filozofije umetnosti 20. stoletja hitro privede do misleca, ki zavrne to pojmovanje. To je Walter Benjamin, na čigar misel se sklicujejo tudi organizatorji ljubljanskega bienala. Nemški filozof z začetka 20. stoletja namreč ravno ponovljivo umetnost označi kot tisto, ki 'nekaj velja'.
V svojem delu Das Kunstwerk im Zeitalter seiner techinschen Reproduzierbarkeit (Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati) izjavi, da se šele z re produktibilno umetnostjo (Benjamin tu izpostavi predvsem Chaplinov nemi film) umetnost hkrati izraža lepoto in znanje. Ponovljiva umetnost je edukativna, svoj nauk podaja vedno znova in v vseh razmerah. Njeno poslanstvo ni ozko omejeno, ampak kot 'ceneni material' služi vsem in vsakomur. Podkrepljen s to teorijo, pa postaja ljubljanski grafični bienale ne le vrhunski umetniški dogodek, ampak tudi najbolj sublimen kulturni dogodek, če kulturo razumemo v njeni najširši zamejenosti kot pojem, ki se dotika vseh življenjskih praks in načinov bivanja.
Polona Balantič
Razstava ne želi in ne ilustrira nobene teme.
Predstavljena so dela umetnikov različnih generacij in tako tudi različnih pogledov na ustvarjanje in različnih odnosov do ustvarjanja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje