Gost ni mogel skriti navdušenja nad mogočno stavbo in linijo strehe, ki se sijajno ujema z valovitim obrisom gora v ozadju, in je s podobnim navdušenjem odkrival tudi urejenost notranjih prostorov stavbe, ki nosi ime po njenem arhitektu, slikarjevem prijatelju Josepu Lluísu Sertu. V nasprotju z Erbenovimi pričakovanji naključno razmetanih slikarskih pripomočkov, opreme in pohištva je bilo to razporejeno v kompozicijo, ki je dala slutiti premišljenost. "Prostora nisem namerno uredil, naključno je tako izpadlo," je očaranemu gostu pojasnil slikar, ki se je učinka prostora dobro zavedal, čeprav je vanj vstopil že neštetokrat.
Prostori v ateljeju še danes ohranjajo nekdanje delovno vzdušje, v kakršnem je Miró ustvarjal tako rekoč do konca življenja. V želji, da se tako stavba Sert kot Son Boter, zraven stoječa hiša iz 18. stoletja, v kateri si je umetnik leta 1959 uredil dodatne prostore, ohranita, je Miró s svojo ženo leta 1981 ateljeje z umetninami in dokumentarnim gradivom daroval mestu oziroma Fundaciji Pilar i Joan Miró. "Miró ni posvečal veliko pozornosti kritikam, saj se je raje osredotočal na svoje delo. Seveda si vsakdo želi biti občudovan, ampak to ni bil Mirójev cilj. Bil je zelo tih človek, osredotočen na svojo umetnost, obenem pa je bil zelo radodaren. Rad je sodeloval z drugimi, denimo pri grafičnem procesu, obenem pa si je prizadeval svojo umetnost deliti z mladimi generacijami," nam je pojasnila direktorica fundacije Elvira Camara.

Razstava fundacije v Galeriji Kresija
Da bi dosledno spoštovali slikarjevo željo skrbeti za nove generacije umetnikov, od leta 1994 v sklopu fundacije delujejo delavnice, ki so se sprva osredotočale predvsem na grafiko, pozneje pa prisluhnile tudi potrebam sodobnih umetniških pristopov. Fundacija hrani v svojih zbirkah dela številnih domačih in tujih umetnikov, ki so ustvarjali v delavnicah, prerez skoraj dvajsetletnega delovanja pa je te dni na ogled v Galeriji Kresija v sklopu 30. ljubljanskega grafičnega bienala.
Premišljen umetnik s posluhom za spontanost
Ob delih petih umetnikov oziroma skupin gostuje fundacija v Ljubljani tudi z Mirójevo grafično serijo Psi (Els gossos), pri ustvarjanju katere je umetnik posegel po različnih tehnikah – jedkanici, akvatinti in rezervašu. V ustvarjalnem procesu dela, ki je na razstavi zastopano z modelom, matrico in poskusnim odtisom, je bil pomemben trenutek naključnosti. Ko so se plošče, prekrite z rezervašem, sušile zunaj ateljeja, so na njih sledi pustili psi, ki so se potepali po slikarjevi posesti. Polizali so jih in na njih pustili odtise tac, Miró pa se je odločil sledi naključnega dogodka vključiti v delo in jih ovekovečiti. "Miro je bil zelo osredotočen, premišljen pri svojem delu. Pri pripravi na delo je bil izredno natančen. Vseeno pa so se nekatere ideje porodile iz naključnega dražljaja, denimo majhnega zmazka na steni, v tem primeru odtisov psov, nečesa neobičajnega iz vsakdanjega življenja. Skušal je združiti ta vidika, ki se v njegovem delu izredno dobro dopolnjujeta," pravi Elvira Camara.
Psi je serija, s katero se po besedah kulturnega producenta in grafičnega mojstra Joana Oliverja Argelésa na fundaciji najbolj poistovetijo in jo večkrat razstavijo, saj je "po eni strani izredno preprosta, tudi zelo mirojevska", v sklopu Grafičnega bienala pa je uporabna tudi z vidika razumevanja celotnega grafičnega procesa.
Vloga grafike v umetnikovem opusu
Mirójevega grafičnega ustvarjanja ne gre reducirati v marginalno polje njegovega opusa, obvladal je različne grafične tehnike, se z njimi poigraval, njegova likovna govorica je v grafičnih delih doživela polno afirmacijo, rezultat pa so številna nepresežena dela grafike prejšnjega stoletja. Začetki njegovega raziskovanja grafične umetnosti so povezani z literarnimi krogi, ki jih je spoznal prek umetnika Andréja Massona, soseda na pariški Rue Blomet.

Poezija ima v Mirójevem delu posebno mesto, bila je metamorfična energija, iz katere je črpal pri svojem boju zoper 'slikanje kot slikanje'. Poezijo je vedno prebiral, zlasti med slikanjem, s pesnikom je bil iskren prijatelj. Tistih dni sredi dvajsetih let se je pozneje spominjal tako: "V Parizu so me mnogo bolj zanimali pesniki, ki mi jih je Masson predstavil, kot slikarji, ki sem jih srečal. Navdušila me je ideja, ki so jo izražali, zlasti njihova poezija." Knjige, zlasti liriko, je kot obseden požiral vse noči.

Njegovo prvo grafično delo je nastalo leta 1928, ustvaril ga je za Il était une petite pie Lise Hirtz, tesne prijateljice Andréja Bretona. Začel je v Lacourièrovi delavnici, prelomni pa sta bili njegovo srečanje s slavnim Williamom Hayterom in njuno sodelovanje v newyorškem Ateljeju 17 leta 1947. Leta 1954 je Miróju prav grafično ustvarjanje prineslo veliko nagrado Beneškega bienala, 11 let pozneje so ga skupaj z Victorjem Vasarelyjem nagradili na ljubljanskem Grafičnem bienalu.

Nazaj v Mirójev atelje
Ekstravagantno zasnovana streha stavbe Sert v Palmi, kamor se je Miró preselil leta 1956, ni sledila le želji estetskega čuta, ampak ima obenem pomembno funkcionalno vrednost. Valovitost dopušča prostor za svetlobne in prezračevalne jaške, kar omogoča, da je temperatura znosna tudi v peklenski poletni vročini, je umetnik dejal Erbenu ob njegovem prvem obisku v ateljeju. Španski slikar je bil ob prihodu na grič Palme že uveljavljen slikar, ki so mu povsod izkazovali posebne časti. Erben ga je obiskal prav v času, ko je bil zaposlen z monumentalnima stenskima keramičnima ploščama za pariški sedež Unesca, ki ju je dokončal leta 1958.

Majorka večni navdih
Mirójeva selitev v Palmo je pomenila nekakšen mejnik v njegovi karieri. Z Majorko je bil od nekdaj tesno povezan. Čeprav je bil leta 1893 rojen v Barceloni, je bila z Majorke njegova mati in od sedmega leta je poletja redno preživljal pri babici. Med temi poletnimi počitnicami so nastajale krajine z mlini, morskimi vedutami in arhitekturnimi pečati Majorke. Čudovitega otoka, kot ga je nekoč opisal, se nikoli ni naveličal. "Ponekod deluje še vedno sveže, kot bi se svet pravkar rodil. Česa takega v Parizu ne najdeš," je slikar dejal leta 1948. Njegove vezi z Majorko so se ponovno okrepile že dve desetletji prej, ko se je leta 1929 zaročil z domačinko Pilar Juncosa, s katero se je poročil še istega leta.
Prelomna selitev v nov studio
Miró je dolgo sanjaril o prostornem studiu, ki ga je uresničil s pomočjo katalonskega arhitekta. Med gradnjo je tako rekoč prenehal slikati in se v celoti posvetil prav grafiki in keramiki. Ko je Miró prišel v Palmo, pojasnjuje Camara, je vstopil v prazen atelje in potreboval čas, da se spozna s stavbo in se ji približa. To je bil počasen proces. "Odločil se je, da se ozre po dotedanjem opusu, in po novem ovrednotenju nekatera dela uničil, nekatera modificiral. To je bil velik korak v njegovi karieri."

"Prvič v življenju sem imel dovolj prostora. V novem ateljeju sem lahko odprl škatle s platni, ki sem jih davno naslikal ... Razgrnil sem jih in začel s samokritiko. Bil sem neizprosen, uničil številna platna, zlasti vrsto risb in gvašev." Po reviziji kaže Mirójevo delo novo izraznost, ki je morda tudi posledica srečanja z ameriškim abstraktnim ekspresionizmom in vzhodnoevropsko umetnostjo.

Zbirka Fundacije Pilar i Joan Miró obsega poleg grafike 118 olj na platnu, 275 del v mešani tehniki, več kot 1.500 risb in 25 skulptur, ki časovno pokrivajo celoten umetnikov opus, od leta 1908 do 1981. Prva letnica zaznamuje nastanek najstarejše oljne slike, ki jo hranijo prav na Majorki. Gre za realistično naslikano krajino, ko jo je v šestdesetih letih Miró znova uporabil, jo prelepil s papirjem in drugo stran poslikal s popolnoma abstraktno podobo. Delo je najzanimivejše prav s tega vidika, pravi Camara, saj pokaže, kako je umetnik uporabljal obe strani platen, obenem pa jasno ponazori, kako se je umetnikov slog spremenil od njegovih zgodnjih likovnih poskusov.

Od tradicije k digitalni dobi
Mirójevo serijo Psi obdaja v Galeriji Kresija pet sodobnejših del, nastalih v delavnicah fundacije, ki mojstrovo željo izpolnjujejo z umetniškimi rezidencami in vsakoletnimi delavnicami. "Težko je 20-letno delovanje povzeti v le petih delih," pravi Joan Oliver Argelés, ki bedi nad delavnicami. Časovnemu spektru ustreza predstavitev najstarejšega dela iz leta 1994 (Projekt Sara-jevo Wolfa Vostlla) in enega zadnjih del (projekt za zapuščeni zapor Patricie Gómez in Maríe Jesús González), drug pogled zaobjema pestrost tehnik, ki jih v delavnicah uporabljajo umetniki.
Wayne Crothers je za delo Otok, v katerem se ukvarja z izoliranimi kraji, ki so nenehno izpostavljeni vplivom okolja, uporabil tradicionalni lesorez in ročni odtis, medtem ko je sicer mnogo širši projekt angažirane skupine Democracia predstavljen z digitalnim odtisom. Iz širšega konteksta so vzete tudi fotografije zaporniških celic in platno z odtisom vrat opuščenega zapora v Palmi. Patricia Gómez in María Jesús González sta želeli z njim ohraniti materialne sledi in zgodbe zadnjih zapornikov.

Zemljevid črevesnega trakta z Mirójevimi elementi
Edino delo, ki vključuje elemente Mirójeve umetnosti - ne zgolj v sklopu pričujoče postavitve, ampak v celotni zgodovini delavnice -, je projekt Antonija Miralda. V svoji umetnosti se ukvarja s prehranjevalno kulturo, ki jo obravnava tudi na razstavljenem delu.
Za vsakega umetnika je lahko vključitev elementa, ki ni njegov, zelo nehvaležno, meni Joan Oliver Argelés. Miralda je iz Mirójevega opusa izbral manjšo pripravljalno risbo za večje platno z naslovom La pomme de terre (krompir), jo povečal in z njim ustvaril nov univerzum. Uporabil je negativ in ustvaril noč in dan, vzorec, ki bi ga lahko kot cikel ponavljal v neskončnost. V planetih, ki krožijo po njegovem vesolju, je Miralda, zvest svoji likovni govorici, ujel rentgenske posnetke lastnega želodca, s tem pa ustvaril zemljevid želodčno-črevesnega trakta z vzajemno igro oblik, ki jo ustvarjajo prebavila in Mirójeve organske forme. Obenem nastane pred nami vesolje, kar se spet sijajno ujame z Mirójevm, ki je ljubil planete in kozmos, razmišlja Elvira Camara.

"Grafična umetnost je v dobri kondiciji"
Sobivanje tradicionalnih tehnik s sodobnim umetniškim eksperimentiranjem, k čemur teži fundacija, odkar jim je svoje želje naložil španski mojster, sovpada tudi z glavno usmeritvijo letošnjega Grafičnega bienala. "Grafična umetnost ostaja pomembna in enakovredna umetniška zvrst. Poleg tega mislim, da je v dobri kondiciji, in Grafični bienale to dokazuje. Res je, da se tehnike spreminjajo. Vendar umetniki morajo poznati tradicijo in šele iz te točke lahko nato ustvarjajo s sodobnim pristopom. V naši delavnici na primer, tudi v sklopu štipendij in tečajev, ponujamo širok spekter možnosti od tradicionalnih grafičnih tehnik do digitalnih medijev, da se lahko vsak umetnik najde v svojem mediju. Mislim, da grafika ni v slabem položaju, nasprotno, mislim, da raste in da se jo danes bolj ceni kot pred leti," pravi Elvira Camara.

Podobno kot druge španske muzeje in kulturne centre tudi fundacije ekonomska kriza v državi ni zaobšla, proračuni so povsod znatno okleščeni, pojasnjuje direktorica. Zato krčijo število projektov, ne pa njihove kakovosti. V tem namreč prepoznavajo eno ključnih rešitev iz krize. "Krčimo število in ohranjamo kakovost. Drug način, v katerem prepoznavamo rešitev, pa je združevanje moči, sodelovanje z drugimi institucijami. Tako lahko delujemo tudi z nižjimi sredstvi. Tretji steber je promocija. Pomembno je torej, da smo navzoči na pomembnih dogodkih, kakršen je denimo Grafični bienale v Ljubljani."