Povsem drugačen od drugega likovnega velikana 20. stoletja Pabla Picassa, ki je francoskemu kolegu priznaval mesto najsijajnejšega kolorista. "Različna, kot je severni pol od južnega," je Matisse nekoč zbirateljici Gertrude Stein opisal razliko med seboj in Picassom.

Kdor vsaj malo pozna značaj španskega slikarja, si po teh besedah lažje predstavlja, kakšen je bil Henri Matisse. Vendar če podoba trpečega umetnika pri Matissu pravzaprav ni nekaj novega, na razstavi toliko bolj preseneti slikarjeva iskrenost, pripravljenost pokazati mučen delovni proces za svojo umetnostjo.

Vedno vnovično preizkušanje jasno premišljene kompozicije
Na razstavi leta 1945 je Matisse v Parizu razstavil šest končanih del in ob njih uokvirjene fotografije njihove geneze, ki so pokazale kompleksnost za navidezno preprostostjo slik. Do na prvi pogled preprostih form, zapolnjenih s pogosto vreščečimi barvami, po čemer je gonilna sila fovistov danes najbolj znana, je vodil dolg ustvarjalni proces, poln vedno vnovičnega preizpraševanja.

Preden je bil zares zadovoljen z delom, je Matisse znova in znova ponavljal isto kompozicijo ter prilagajal barve in tehniko. Prav te dolge ponavljajoče se obravnave iste motivike so tisto, na kar so želeli na razstavi Matisse: Pariz in serije posebej opozoriti. "Slikanje je kot igra kart - od začetka moraš vedeti, kaj želiš na koncu doseči. Ustvarjanje mora potekati v nasprotni smeri, torej da končaš, še preden začneš," je nekoč zapisal Matisse.

V prvi vrsti mora imeti slikar v svojem duhu jasno predstavo vse kompozicije. Zatem pride izbira barv, ki se opira na opazovanje, občutek in na pravo bistvo vsake posamične izkušnje, je razmišljal Matisse v listu La Grande Revue leta 1908. Pri tem mora seveda umetnik v vsakem posameznem primeru najti barvo, ki je primerna njegovim občutkom.

Po Parizu še v Köbenhavn in New York
Za pričujočo postavitev pričakujejo, da bo ena izmed kulturnih vrhuncev sezone v Parizu (odprta bo do 18. junija), zatem bo odpotovala še v köbenhavnski Statens Museum in nato v newyorško MoMo. Razstavljenih je kakšnih 60 slik in 30 risb, med katerimi je tudi slavna serija kolažev Modri akt iz leta 1952, v kateri je Matisse nekako udejanjil zgornji citat. Najprej je izdelal končno delo, sledili sta dve variaciji, nato pa se je znova vrnil k prvotnemu poskusu.

Želja po razlagi, dokazovanju svojega dela
Kustosinja razstave Cecile Debray pripisuje umetnikovo iskrenost njegovi potrebi po potrditvi, ki je bila po posmehovanju iz fovistov, 'divjih zveri', po jesenskem Salonu leta 1905, verjetno še večja. Želel se je dokazati, razložiti svoje delo, da bi ga vzeli resno, za Reuters pojasnjuje Debrayeva. Kot se v zgodovini umetnosti, zlasti ko ta z ostrim rezom prehaja v novo dobo, rado zgodi, je postala začetna kritika med slikarjevo kariero le oddaljen odmev. Matisse, ki je v starosti 22 let pravniški poklic obesil na klin in se posvetil slikarstvu, velja danes med za enega najpomembnejših slikarjev 20. stoletja.

V 50. letih je ob razstavi svojih risb v Umetnostnem muzeju v Philadelphii zapisal: "Obstaja neločljiva notranja resnica, ki jo je treba sprostiti zunanjega videza predmeta, ki ga hočemo prikazati. To je edina resnica, ki kaj velja …"