Prav avtoportret, ki ga je ta osrednji predstavnik severnoevropske renesanse naslikal leta 1484, je najstarejše delo na razstavi v Nemškem nacionalnem muzeju v Nürnbergu. Postavitev v umetnikovem rojstnem mestu se osredotoča na njegova zgodnja dela, torej do tistega prelomnega trenutka leta 1505, ko se je umetnik drugič odpravil v Italijo. Tudi to je eden izmed vidikov v Dürerjevem življenju in času, ki ga je treba osvetliti na novo ali vsaj v nekoliko drugačni luči. Treba se je namreč posloviti od klišeja, da je moral Dürer potovati v Italijo, da je lahko novo umetnost od tam prinesel prek Alp, poudarja vodja projekta Daniel Hess. Ta je namreč že bila tam. To seveda ne zmanjša Dürjerjeve vloge v širjenju nove renesanse na sever, ampak predvsem postavlja v drugačno luč umetnost Nürnberga in njegove okolice.
Prvič se je v Italijo odpravil leta 1494, ko mu je bilo 23 let, verjetno pa ga je v zibelko renesanse spodbudil tudi ali celo predvsem izbruh epidemije kuge v Nürnbergu. Na potovanju čez Alpe si je čas krajšal čas tudi s slikanjem akvarelnih podob okolice, ki se marsikje omenjajo kot prve prave krajine v zahodni umetnosti. Koordinator nürnberškega projekta Zgodnji Dürer Thomas Eser splošno sprejeto prepričanje, da je slikar iznašel krajino, le pogojno priznava. Po njegovih besedah umetnik ni iznašel ničesar novega, ampak je v slikanju krajine le dosegel novo kakovost in razsežnosti. Gozdove, vasi in jezera je upodabljal v akvarelu, pri tem pa ni šlo vedno za študije, ki so bile namenjene večjim kompozicijam, ampak za manjša dela, ki jih je umetnik očitno slikal 'za dušo'.