Osrednji španski muzej umetnosti je moral ta teden priznati, da sloviti Velikan (El Coloso) skoraj zagotovo ni delo Francisca Goye (1746-1828), ampak enega od učencev v njegovem ateljeju. V strupeni kritiki je glavna muzejeva izvedenka za Goyo zapisala, da slika, ki je nastala med Napoleonovo okupacijo Španije na začetku 19. stoletja in velja za eno najbolj dramatičnih Goyevih del, "ni drugega kot pastiš", torej nekakšna kombinacija potez različnih avtorjev.

"Slogovno nima ničesar skupnega z Goyo," trdi Manuela Mena, ki je o Velikanovi avtentičnosti dvomila že dvajset let. V preteklosti je izrazila svoje pomisleke v zvezi s še vsaj tremi drugimi (domnevno?) Goyevimi slikami, ki jih hrani Prado.

Izdajalske podrobnosti
Velikan je "fotogeničen, privlačen in kaže Goyev vpliv", priznava Mena, nikakor pa ni njegovo delo. "Oseba, ki je to naslikala, ni vedela ničesar o anatomiji bika, ki jo je imel Goya v malem prstu. (...) Osel je videti kot plišasta igrača, niti približno podoben oslom, kakršne je Goya slikal v istem obdobju." Zmotili sta jo tudi "umazana pokrajina" in za Goyo nenavadna perspektiva celega prizora.

Okrcani "amater" je bil najverjetneje edini Goyev uradno priznani vajenec Asensio Julià, o čemer pričata tudi inicialki A. J. v spodnjem levem kotu platna. Slika do nadaljnega ostaja na steni, kjer je visela doslej, poleg Goyevih t. i. "črnih slik" (Pinturas Negras).

Veliko strokovnjakov je več let zagovarjalo teorijo Goyevega avtorstva slike in se pri tem sklicevalo na njeno "močno kompozicijo in centrifugalni dinamizem".

Kronist razočaranja, grozot in obupa
Na Goyo, ki je svojo umetnost osredotočal na ljudi in njihovo obnašanje, ob tem pa se na vso moč izogibal tihožitjem, notranjščinam in krajinam, je vplivalo politično dogajanje v takratni Španiji. S francosko zasedbo dežele in odstranitvijo nazadnjaških bourbonskih kraljev so prišle v Španijo grozote, ki jih je Goya nadvse izpovedno in realistično ponesel na svoja platna.

Grozote vojne in uporništvo
Tudi v njegovi delavnici nastali Velikan se tako odmika od mračnega sveta, kjer se spopadajo majhne človeške figure. Delo izraža obup nad svetom, v katerem je razumnost že davno propadla, to pa so zamenjale razne pošasti, ki ljudi držijo v krempljih, ko se v mukah rojeva nov svet. Zgodovinarji sliko razlagajo tudi alegorično: Španci (človečki pod velikanovimi nogami) se zbirajo za upor proti velesili, ki jih tepta, torej proti Napoleonovi vojski. Mogoče je tudi, da je sliko navdahnila Pirinejska prerokba, domoljubna pesnitev Juana Bautiste Arriaze.

Ana Jurc