Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje in ponazarjajo tudi pot od neznanja k znanju.

Pot tako vodi mimo sobe izgubljenih korakov z mizo in stolom, kjer se kandidat ustavi za zadnji premislek. Nato se bo podal skozi Platonovo votlino - prostor informacij, kjer so predstavljeni razne listine in predmeti, povezani z bratovščinami ter vidnejše osebnosti. V sobi simbolov se bo seznanil s prostozidarskimi simboli, pot pa bo končal v templju lože Valentina Vodnika, kjer so z besedo in sliko predstavljeni člani prostozidarske lože Valentina Vodnika. Po besedah Podpečnika gre za takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v 30. letih preteklega stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.

Celotna postavitev je izdelana iz valovite lepenke. Kot so zapisali v muzeju, minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo ideja.

300 let prostozidarstva
Postavitev v Narodnem muzeju po besedah soavtorja razstave Matevža Koširja iz Arhiva RS sovpada s 300. obletnico ustanovitve prve velike lože na svetu - velike lože Anglije v Londonu. Kot je povedal, je prostozidarstvo gibanje, ki je izšlo iz zidarskih cehov visokega srednjega veka in se razvilo v zanimiv družbeni fenomen. V slovenske dežele se je začelo širiti približno 50 let po ustanovitvi velike lože Anglije.

Število prostozidarjev iz dežel s slovenskim prebivalstvom se je povečalo v začetnem obdobju vladanja cesarja Jožefa II. Največ jih je bilo v avstrijskih ložah in tudi tudi v ložah na Češkem in Ogrskem. Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu, na začetku vladanja Jožefa II. pa so bile ustanovljene skoraj v vseh glavnih mestih dežel. V Ljubljani je bila loža ustanovljena leta 1792. Že leta 1795 so bile lože v habsburški monarhiji prepovedane.

Razcvet pod francoskim okriljem
Po francoski zasedbi južnoavstrijskih dežel je prva loža na ozemlju današnje Slovenije nastala v Kopru, po ustanovitvi Ilirskih provinc so lože ustanovili tudi drugod. Z odhodom Francozov in obnovitvijo avstrijske oblasti je ponovno začela veljati prepoved lož. Po razdelitvi habsburške monarhije na avstrijski in ogrski del pa so začele nastajati t. i. mejne lože ob avstrijsko-ogrski meji na ogrski strani. Vanje so bili včlanjeni tudi Slovenci. Po ustanovitvi Kraljevine SHS je bila ustanovljena velika loža SHS, kmalu so se začela tudi prizadevanja za ustanovitev lože v Ljubljani.

Loža Valentina Vodnika v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1940, vendar ni bila dolgo dejavna. Po koncu druge svetovne vojne v socialistični državi ni bilo prostora za delovanje prostozidarskih lož. Po padcu berlinskega zidu in oživitvi prostozidarstva v Vzhodni Evropi pa je bila leta 1990 obnovljena velika loža Jugoslavije. Pri obnavljanju prostozidarstva v Sloveniji so imeli v 90. letih preteklega stoletja pomembno vlogo avstrijski prostozidarji. Danes v okviru velike lože Slovenije deluje sedem lož in z njo povezana prostozidarska redova.

Po Podpečnikovih besedah je večina gradiva iz prostozidarske zbirke Narodnega muzeja Slovenije, ki jo bo imela javnost tokrat priložnost videti prvič. V muzeju kot obrazstavni katalog predstavljajo Koširjevo knjigo Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem.

Kot so še zapisali v muzeju, je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo, čeprav je njegov sestavni del ritual. Ne gre za center moči, čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija, čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Brez dvoma pa je povezano z mističnim.

Razstava bo na ogled do 14. maja.