Dolgo pričakovani muzej, ki ga včasih opisujejo tudi kot projekt francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, je vizualno zelo privlačen, ni pa zelo "razsvetljujoč", pišejo kritiki projekta.

Odprli so ga 23. junija po več kot desetletju načrtovanja in gradnje. Stoji v neposredni bližini Eifflovega stolpa na levem bregu Sene, na nabrežju Branly, ki mu je posodilo svoje ime. Bližina Eifflovega stolpa je dvorezen meč, pravijo strogi Francozi, saj obiskovalci muzeja sploh ne opazijo, ko hitijo proti stolpu. Res pa je tudi, da bo zaradi bližine najbolj prepoznavne pariške znamenitosti, morda v Quai Branly, ki je največji muzejski projekt v Parizu po letu 1986, ko so odprli Muzej Orsay, zavil kak obiskovalec več.

Že skoraj 300.000 predmetov
Predsednik Chirac pravi, da je muzej "posledica želje politike, da bi popravila krivice, ki jih je Francija naredila neevropskih ljudstvom in njihovi kulturi. V novem muzeju, ki je zrasel po načrtih arhitekta Jeana Nouvela, so združili dve veliki zbirki. 23.000 predmetov so v Quai Branly preselili iz nedavno zaprtega Musée des Arts Africains et Océaniens (Muzej umetnosti Afrike in Oceanije), kar 237.000 pa so preselili iz Musée de l’Homme (Muzej človeštva).

Pretemno, prekratke razlage
Eden od očitkov postavitvi v muzeju je, da je v prostorih pretemno - to je sicer razumljivo, saj konservatorji že dolgo vedo, da premočna svetloba škodi -, razstavljeni predmeti pa so močno točkovno osvetljeni, zato je težko brati napise s podatki in z razlagami. Nekatere moti tudi to, da je postavitev zelo umetniška, in ne etnografska. Razlage so mnogo krajše kot v drugih vodilnih evropskih muzejih neevropske umetnosti.

Naslednji očitek leti na izbor približno 3.500 razstavljenih predmetov, ki so bili večinoma pridobljeni v času, ko je Francija vladala številnim kolonijam po svetu. Izbrali naj bi predvsem najbolj "dramatične", torej take, ki najbolj poudarjajo razlike med Evropo in neevropskimi kulturami. "Treba bi bilo težiti predvsem ali vsaj tudi k poudarjanju podobnosti," so zapisali v enem pariških časopisov in dodali, da je posledica tega izbora "velikanska zbirka posebnosti, ki so zanimive za oko, a ne povedo veliko."

Zapleti že okoli imena
Že dolgo pred samim odprtjem muzeja so se kresala mnenja, kako muzej sploh poimenovati. V igri je bil najprej "muzej primitivnih umetnosti" - "preveč zaničevalno in pokroviteljsko". Tudi predlog "muzej prvih umetnosti" ni bil sprejet - "brez pomena in zelo blagohotno," so ga zavrnili. Zdaj muzej opisujejo kot muzej "nezahodne" in "neevropske" umetnosti, kar tudi mnoge moti, saj v središče postavlja zahodno civilizacijo in Evropo. Muzej uradno predstavlja "umetnost in civilizacijo Afike, Oceanije in obeh Amerik", a veliko primerkov azijske umetnosti je razstavljenih tudi v pariških muzejih Louvre in Guimet.

Zdaj Branly, nekoč kar Jacques Chirac?
Ime novoodprtemu muzeju zdaj "elegantno" posoja Quai Branly, ki mu nihče ne more ničesar očitati. A morda bo kmalu prišlo do spremembe, so ironični Francozi. Ko so Jacquesa Chiraca nedavno vprašali, ali bodo muzej morda poimenovali po njem, je odgovoril, da bi bila to "izredna čast". To pa bi le še podžgalo kritike, ki "Chiracovemu projektu" očitajo, da je le "podaljšek francoskega kolonializma".

Chirac noče zaostajati za Mitterandom
Jacques Chirac je o velikem projektu, ki bi pustil pečat njegovemu predsedovanju, začel razmišljati že leta 1995. Francois Mitterrand, ki ga je Chirac nasledil na predsedniškem stolčku, se je namreč lahko pohvalil s številnimi supergradnjami v središču Pariza. "Blagoslovil" je stekleno piramido pred Louvrom, novo narodno knjižnico ob Seni in Inštitut arabske kulture. Chirac je tako sklenil, da je treba urediti in na novo razstaviti velikansko francosko zbirko umetnin, ki so jih v državo s svojih potovanj prinesli kolonialisti in raziskovalci.