Janez Puhar je bil prvi eksperimentator, ki je svoje fotografije - še pred francoskimi pionirji tega medija - fiksiral na steklene plošče. Razstava ob 200-letnici njegovega rojstva predstavlja lik tega izumitelja in njegov skrivnostni, še vedno ne povsem razjasnjeni izum - svetlopis, s katerim je utrl pot portretni fotografiji.

Redke fotografije, ki skoraj nikoli ne ugledajo luči dneva
Na ogled bo njegov dragoceni, četudi skromno ohranjeni opus, s katerim je prispeval pomemben delež k svetovni zgodovini fotografije. Štiri njegove, na prvi pogled neugledne fotografije, ki bodo razstavljene, zaradi svoje krhkosti in nenadomestljivosti do zdaj še niso zapustile varnega muzejskega okolja, niso pa pomembne le za zgodovino slovenskega naroda, ampak so mejniki v razvoju človeške družbe in dokaz o genialnosti našega človeka, je v razstavni katalog zapisala direktorica muzeja Barbara Ravnik.

Po koncu avgusta le še replike
Zaradi izjemne občutljivosti in krhkosti je gradivo zavezano posebnemu varstvenemu režimu, ki strogo omejuje čas razstavljanja, zato bodo originali na ogled le do 31. avgusta, do zaprtja razstave 30. septembra pa bo mogoče videti njihove replike.

Avtorica razstave je Blaženka First. Kot je zapisala v katalog, je bil Janez Avguštin Puhar (1814-1864) virtuoz "svetlopisa", kakor je sam imenoval svojo iznajdbo - fotografijo na steklo.

Novotarija, ki jo je krstil za svetlopis
Že v otroških letih je Puhar kazal številne nadarjenosti in zanimanja: za znanost, predvsem naravoslovje, za jezike in za umetnost - tako likovno kot besedno in glasbeno. Bil je tudi eden prvih homeopatov na Kranjskem. Vzporedno s svojim primarnim, duhovniškim poklicem je ves čas vneto eksperimentiral in razvozlal prenekatero fotografsko skrivnost. Njegovo življenjsko pot je končala bolezen jetika, gotovo pa so usodni delež po besedah avtorice prispevale tudi strupene izparine kemičnih spojin, ki jih je dolga leta vdihoval pri razvijanju svoje izvirne fotografske tehnike.

Med pionirji fotografije, a zanj tujina ni vedela
Fotografija kot nova umetnostna tehnika se je porajala v 20. in 30. letih 19. stoletja. Svet so s svojimi izumi očarali predvsem francoski in angleški eksperimentatorji. Njihovi postopki so si bili delno podobni, hkrati pa so se v posameznostih precej razlikovali in tako že v pionirskem obdobju ustoličili različne fotografske tehnike, poimenovane po izumiteljih (dagerotipija, niepsotipija, talbotipija). Novica o Puharjevem dosežku je meje Kranjske presegla z desetletno zamudo, ljubljanski naravoslovec Karel Dežman pa je leta 1852 uvedel tudi že termin puharotipija.

Dagerotipija na steklu: Nuja je mati iznajdljivosti
Puhar je v svojih eksperimentih izhajal iz dagerotipije, iznajdbe, ki je bila predstavljena leta 1839 v Parizu, njegov izum je bil v kranjskih časopisih omenjen dve leti pozneje. Ker pa so ga skromne podeželske razmere usmerjale v eksperimentiranje s cenejšimi materiali, je za nosilec svojega "svetlopisa" namesto kovine preizkusil steklo. Dosegel je sijajne rezultate in celo izboljšal Daguerrovo tehniko v vrsti njenih omejitev. Puharotipija je bila med drugim reproduktibilna, je zapisala Firstova.

Puharjevo leto
Razstava sodi v niz dogodkov, strnjenih ob Puharjevem rojstnem dnevu, ki pomenijo vrhunec letošnjega Puharjevega leta. V Kranju so na predvečer 200-letnice rojstva odkrili nagrobni spomenik in pripravili slavnostno akademijo, v sredo bo tam sledila še demonstracija starih fotografskih tehnik. Po Sloveniji potuje razstava Od Kranja do Dovjega, pregled izumiteljevega življenja, talentov in dosežkov ter njegove dediščine, ki bo obiskala 12 krajev, v katerih je služboval kot kaplan.